Na Smrekovec iz Belih Vod

Pogorje med Raduho (tam sva bila že tako davno, da niti tegale dnevnika še ni bilo, torej je že skrajni čas za kako ponovitev) in Uršljo goro, katerega najvišji vrhovi so Komen* (koroško Kamen, 1684 m), Veliki Travnik (tudi kar Travnik, koroško Turnovka, 1637 m), Krnes (tudi Kernes, 1613 m) in Smrekovec (1577 m), že nekoliko poznava. Prvo januarsko soboto sva se podala na slednjega, ki je dal pogorju ime in ki mu radi rečemo edini slovenski ognjenik. Res ga tvorijo večinoma kamnine iz časa ognjeniškega izbruha v oligocenu, zato je tudi rastlinstvo posebno. Zaradi botaničnih in geoloških zanimivosti je pogorje naravni rezervat.

Odpeljala sva se proti Mozirju in za Ljubijo, vasjo pred njim, v krožišču desno proti Belim Vodam. Še enkrat sva se pripeljala v Ljubijo in kakega pol kilometra za njo na križišče (desno kažipota za Lepo Njivo in Bele Vode). Skozenj in skozi vsa naslednja križišča sva nadaljevala naravnost ob potoku Ljubiji. V Belih Vodah sva najprej parkirala ob cesti pri Luku (733 m), kjer so prva markacija ter kažipota PD Šoštanj po mostu čez (Štajersko) Kramarico Dom na Smrekovcu 2h, Vrh Smrekovca 2h 30min in v nasprotno smer po cesti (nad tisto, po kateri sva se pripeljala) Grebenšek 1h 10min, Šoštanj 2h 20min. Cesta in klanček do hiše sta bila popolnoma poledenela in preden nama je uspelo prilesti do vhoda, da bi vprašala, ali smeva ostati tam, je že prihitel gospodar in naju oštel, da sva na njegovem – da planinci parkiramo, kjer se nam zdi, njega pa v Ljubljani, Mariboru in Celju zaradi parkiranja povsod zajebavajo. Ko sva se izkazala s pohlevnostjo in opravičilom, je ubral milejše tone: prostor za parkiranje da je uredil nekaj metrov naprej pri mostu. Na očitajočo pripombo, da vendar vidiva, kje je parkirišče, sva samo debelo gledala, saj se pod snegom ni videlo nič. Lahko pa parkirava tudi više ob cesti ali celo pri Brložniku, je svetoval. Odpeljala sva se le do Reb(e)ršaka (Bele Vode 39). Kakih 50 m za križiščem pod domačijo, kjer je levo (čez most) odcep k Brložniku, sva res našla spluženo parkirišče, v okolici pa pravcato formo vivo v lesu in umetelno izrezljane kažipote. Kakor stvari stoje, bi bilo treba bodisi »uradna« planinska kažipota prestaviti sem bodisi pri Luku zares urediti parkirišče.

Spustila sva se nazaj do mostu pod Reb(e)ršakom in se povzpela po asfaltni cesti proti Brložniku. Tudi ta je bila popolnoma poledenela. Po slabe četrt ure sva na desnem ovinku zavila levo z nje po mostičku čez potok in navzgor v gozd po blatni koreninasti stezici, obrasli z mahom. Prečkala sva kolovoz, ki je pritekel od ceste in zavil levo čez strugo, ter na drugi strani nadaljevala po razmeroma širokem jarku, po katerem je tekla voda, da nisva vedela, ali hodiva po stezi ali po vodotoku. Markacije so bile redke.

Ko sva stopila iz gozda na travnik, pokrit z razmočenim snegom in blatom, se nama je pošteno udiralo. V tisti móči kalužnice ne bi bile posebno presenečenje, če ne bi bil šele 6. januar. Kam naprej, se ni videlo. Mikalo naju je po bolj suhem levem robu onstran jarka, a tudi tam ni bilo oznak. Ali so na desnem robu, se nisva opogumila iti gledat, saj je bilo preveč blatno. Dosegla sva stezo, ob kateri sta puščica in markacija na desni kazali navzgor, in spoznala, da bi se bila morala najbrž držati desno (ta domneva se nama je potrdila pri vrnitvi). Kmalu zatem sva skozi leso stopila na naslednji travnik. Ker se nisva mogla opreti na nobeno znamenje, le na svoj »posluh«, sva spet rinila preveč v levo in znova zagazila v vodo. Domačin, ki je pot očitno poznal, je hodil bolj desno in ko sva sledila njegovemu zgledu, sva na nekem količku celó videla markacijo.

Po 25 minutah sva spet stopila cesto (964 m), ki se je prav tam prevesila na drugo stran (proti Leskovšku in Leskovški pustoti), kjer ni bila več asfaltirana. Ob njej je parkiralo precej avtomobilov. Ob cesti je stala lesena tabla z napisom Sp. Brložnik ter z žebljički izpisanima G P 07 in 970 m. Poleg je ležala deska s prepovedjo Ne parkiraj (morda iz časa, ko še ni bilo urejeno parkirišče in so parkirali na njihovem). Na kažipotu nazaj je pisalo Grebenšek 1h 30min in Šoštanj 2h 40min, na drugi strani ceste pa naprej v najino smer Dom na Smrekovcu 1h 30min in Vrh Smrekovca 2h. Tod teče tudi Pot XIV. divizije.

Kolovoz od parkirišča je bil popolnoma poledenel in po njem sta lovila ravnotežje dva Prekmurca v supergah. Sledila sva jima, trudeč se krmariti med ledom, blatom in trnjem. Kar hitro sva bila pri Spodnjem Brložniku (Bele Vode 43). Lesa je bila odprta, hiša po vsem videzu zapuščena. Za domačijo sva se povzpela po travnatem bregu. Vsenaokrog je bilo precej pohodnikov ali sprehajalcev. Dosegla sva stezo, po kateri so z desne prav tako prihajali ljudje; eden je nesel celo smuči, čeprav je bilo povsod, do koder se je videlo, premalo snega za smučanje ‒ morda se je namenil na Smrekovec. Levo zgoraj se je pokazal Zgornji Brložnik. Dosegla sva nekak preval, na katerem se je močno »razživel« veter in kjer sva zavila levo mimo preže in kapelice proti domačiji. Izza gozdov za prežo je kukala Uršlja gora.

Četrt ure nad cesto sva ob dolgem kamnitem zidu, razpadajočem podobno kot stavbe, prikorakala k Zgornjemu Brložniku. Tudi tamkajšnja lesa je bila odprta. Pot se je nadaljevala mimo trohnečega korita v smrekov gozd. Preden sva vstopila vanj, sva postala ob pogledu na Sveti Križ (1051 m) na drugi strani doline. Ta hrib, nekdaj znan kot Oslovska gora, z dvema romarskima cerkvama in antenami se je še lepše videl z bližnje razgledne klopce na robu gozda. Od naslednje klopce pri (nekdanji) lesi ni bilo več razgleda. Na razcepu za njo sva jo ubrala po desnem kraku. Ker je bil jarek, po katerem je tekla pot, silno poledenel, sva se umaknila na rob nad njim, dokler naju niso »pregnale« smrečice.

Nedaleč nad Zgornjim Brložnikom so naju presenetili miza z novoletnim aranžmajem, Aleševa klopca in smetnjak z napisom TGP Suli Aleš 2015, nekoliko vstran pa še novoletno okrašena smreka. Takoj zatem se je najina pot križala z nemarkirano prečno, sledil je razcep, kjer je na naju prežal poledenel desni krak, na naslednjem križišču sva prečkala nekaj med gozdno cesto in kolovozom, na razcepu zatem pa naju je edini znak ‒ bela črta na drevesu ‒ zvabil desno. Dotlej dokaj položna pot je postala nekoliko strmejša. Nazadnje sva prečkala še gozdno cesto, ki je z desne pripeljala od Andrejevega doma na Slemenu.

Dobre pol ure nad Zgornjim Brložnikom sva še enkrat prišla do ceste (1292 m). Izmed množice kažipotov je najin kazal čeznjo. Ko sva stopila iz gozda, sva zagledala kočo na prisojni jasi ob robu planine Roma (1359 m) na jugovzhodnem pobočju gore in v četrt ure sva že bila pri njej. Kar precej obiskovalcev je imela. Sonce je sijalo kot za stavo in odpravila sva se še na vrh. Pri naslednjih kažipotih sem pogrešila leso, ki se je spomnim od prejšnjih obiskov. Čez slabe pol ure sva dosegla razgledni cilj, kjer se je že martinčkal par s psičkom. Poleg razgleda sva si tako lahko privoščila celo fotografiranje v dvoje. Fotograf se je potem z vrha odsmučal, psiček pa ga je neugnano lovil ter pustil njegovo ženo in naju daleč zadaj.

V koči sva si privoščila kosilo. Čeprav ni več znamenitega oskrbnika Fika in njegove enolončnice, parlamajs imenovane, nisva odšla lačna. Pojedla sem dva kosa borovničevega zavitka (bil je tako dober, da je bil en kos premalo), Jani si pa je k žgancem izprosil samo omako od golaža, ker kuhanega mesa ne mara, in je bil takisto zadovoljen (kaj bi o takem gostu rekel Fika, raje ne ugibam). 

Ko sva se vračala v dolino, so se začeli zbirati temni oblaki, le Sveti Križ je bil še obsijan s soncem. Navzdol sva se kar dričala in če bi bil dan bolj mrzel, bi bila gotovo potrebovala dereze. Srečevala sva še veliko ljudi; najbrž so se domačini odpravili na sprehod po kosilu, žal pa so zamudili sončni del dneva. Izognila sva se ledu in blatu mimo Spodnjega Brložnika, tako da sva se spustila po travniku levo od njega, kjer je cvetel en sam samcat regrat. Ob cesti je še vedno parkiralo precej avtomobilov. V gozdu pod njo sem šele zdaj opazila zanimive zelene lesne gobe in številne bele »bunkice«, ki so kukale izpod razmočenega suhega listja; Alenka pravi, da so bili najverjetneje popki belih repuhov. Ko sva čez mostiček stopila na cesto, sva ugotovila, da bi se dalo parkirati tudi pri bližnjem vodohranu, ki je bil gor grede skrit za ovinkom.

 

 













Zdaj nisva nadaljevala po cesti, ampak sva zelo hitro zavila desno z nje na markirano stezo od kažipotov pri Luku. Ko sva po mostičku prestopila (Štajersko) Kramarico, je bilo tudi tamkajšnje parkirišče že očiščeno in torej vidno. Čakal naju je le še sprehod po cesti do avta. Mimo korita z vodo, transformatorske postaje Bele Vode ‒ Reberšak in še več lesenih umetnin sva bila brž tam. Dol je šlo dosti hitreje (1.40) kot gor (2.10).

Ko sva se odpeljala v dolino, sva pri Luku zavila levo (po zgornji cesti), da sva se ustavila še v središču Belih Vod, pri nekdanji osnovni šoli, kjer je urejen park z lesenimi skulpturami domačega ustvarjalca Gregorja Petkovnika in doprsnim kipom Karla Destovnika - Kajuha. Tam je tudi spomenik prvi generaciji teritorialcev, ki so se urili v učnem centru v Pekrah, a so jih po  dogodkih 23. in 24. maja 1991, ko je padla tudi prva žrtev osamosvojitvene vojne, premestili, nazadnje v Bele Vode, kjer so 16. novembra 1991 končali šolanje.

* Objavila sem novo fotografijo, ker je Photobucket prvotno »nadomestil« z nekakšnim zmazkom, ki naj bi strašil tam, dokler mu ne plačam 400 dolarjev na leto. Ta »pojav« boste žal opazili v več mojih starih zapisih (nekaterim fotografijam pa se ni zgodilo nič žalega, a le takim, ki se ne dajo povečati ‒ naključje?). Fotografije smo objavljali brezplačno in o tej drastični spremembi nismo bili niti obveščeni, dokler nismo sami opazili, kaj se je zgodilo. Ta »poslovna« poteza in cena sta popolnoma nesprejemljivi. Doslej sploh nisem vedela, da sem imela opraviti s Photobucketom, ne vem pa, ali še vedno »bedi« nad tem spletnim dnevnikom in se utegne zgoditi, da bodo fotografije izginile tudi v novejših zapisih.

Trinajstič na Kofcah

Konec leta 2017 sva šestič obiskala Lipanco, leto 2018 pa sva 2. januarja začela s Kofcami (1488 m), kjer sva bila že trinajstič. Ampak vsakič je drugače – včasih zaradi letnega časa ali vremena, včasih zaradi nove poti ali novosti ob že prehojeni, včasih zaradi doživetij. V Ljubljani ni bilo megle, v Tržiču pa. Nenavadno. Snega nič. Za hotelom Sluga sva zavila levo in nasproti Koroške ceste 17 zapeljala skozi vhod gradu Neuhaus. Prostor za parkiranje sva našla pri otroškem igrišču.

Od gradu so naju vodile markacije (nekaterim je bil dodan bel T v rdečem kolobarju ali brez njega – znak Tržiške planinske poti) levo mimo znamenja na Kamnik (873 m). Ko sva se vzpenjala med vrtičkarskimi parcelami in hiškami, sva z obžalovanjem ugotovila, da nekatere hišice že razpadajo, ograja je bila podrta, nepobrana zelenjava je zmrzovala. Gozd je bil tu in tam rahlo pobeljen, a ob kar strmi poti so naju presenetili telohovi popki in celo trobentica. Skozi drevje sva videla Tržič v megli, Kriška planina, na kateri je bilo komaj kaj snega, pa se je že jasno risala na sivo nebo.

Pri nenavadni klopci čez kakih 20 minut sva slekla plast oblačil, ker sva se že dodobra ogrela. Stopnic, ki so sledile, se nisva spominjala. Ko sva dosegla greben, sva zavila levo nanj. Pot desno navzdol v Slap, ki je bila ob najinem prejšnjem obisku označena kot pot čez Štenge, ima zdaj tablico čez »ride«. Na grebenu je bilo že nekaj več snega in je mrzlo vleklo. Dotlej večinoma koreninasta steza je postala precej skalnata. Gozd se je zredčil, drevesa so bila manjša. Na razcepu pod Kamnikom sva se odločila za desni krak naravnost navzgor (levi obide vrh). Tamkajšnji kažipot je tako kot pred leti še vedno izpričeval težave z imenom Kamnik/Kamnek/Kamnjek; od takrat je nekdo ime kratko malo izpisal po svoje. Že dotlej kar strma pot se je na skalnatem pobočju postavila še bolj pokonci in 20 minut nad klopco sva stopila na teme Kamnika (držim se imena iz atlasa in s planinskega zemljevida).

Na vrhu je kos napisa že manjkal in le še klavrni ostanki slovenske in tržiške zastave so plapolali v vetru. Razgled pa je bil kljub megli in oblakom še vedno lep: na Tržič, Dobrčo z njenimi planinami, Begunjščico, izza katere je kukal Stol, Košuto in gozdnato Samuho pred njo, Belo peč, Ženiklovec, Storžič, Kriško goro. Vpisni skrinjici sta delala družbo okrašena novoletna smrečica in žičnato srce. Kažipot naprej Milanova pot je bil za naju nov. Tisti čas je bil na vrhu še en par in kmalu se nam je pridružil tudi starejši možak. Povedali so, da je bil Milan Tržičan, ki ni ne pil ne kadil, sploh zdravo živel, bil vsak dan v hribih, pa je umrl komaj sedemdesetleten. Ni pravice na svetu, smo sklenili.

Nadaljevala sva po grebenu in se na drugi strani spustila  na sedelce, kjer se nama je z leve spet pridružila pot, ki teče pod vrhom. Desno je bil še en kažipot za Slap, tokrat čez »Dobrivc«. Za nama so prišli vsi trije domačini in naju poučili, da so to že Pirmance. Par se je spustil levo proti Rudni jami v dolino, tretji pa se nama je pridružil. Za še en odcep desno nama je povedal, da vodi k opuščeni počitniški hišici. Naprej od nje je domačija Počivalnik (možak jo je imenoval Počiváv). Ko je bil pred nami vrh Pirmanc (949 m), smo z grebena zavili ostro levo. Polička, ki je rezala strmo pobočje, k sreči ni bila preozka. Po njej smo obhodili vrh Pirmanc. Pot urejata domačina, oče in sin; posebno oče ima menda z njo veliko veselje. Niže je uredil še eno za kolesarje. Danes ne pojde na vrh Pirmanc, je povedal sopotnik, jutri pa že spet. Čez zimo se vpisuje tudi na Robleku, poleti pa gre skoraj vsak dan na Zelenico. Če je kdaj posebno zgoden, sreča tudi večje črede srn ali gamsov.

Ko je z desne pritekla pot po grebenu čez vrh Pirmanc, sva zavila desno navzdol, najin sopotnik pa levo navzgor na Velč vrh (Veliki vrh, 968 m), tako kot midva prejšnjikrat; tudi tja se hodi vpisovat. Preden smo se razšli, nama je opisal nadaljevanje najine poti. Tako sva izvedela, da je bližnji kmet Závršnik, ne Zavŕšnik, kakor sva mislila dotlej, in da v eni izmed počitniških hišic onstran ceste živi znan Slovenec. Izkazalo se je, da Janijev nekdanji sodelavec (Slovenija je res majhna!). Obljubil je, da nama bo z vrha zavriskal, da bova vedela, kdaj zaviti proti njegovi hišici. Voščili smo si srečnega in zdravega in veliko hoje, da bodo noge čvrste.

 

Na drugi strani gozda sva se z ograjenega travnika ozrla nazaj na Veliki vrh. Tam je stal najin možakar in pomahali smo si. Ko se je pot izvila iz naslednjega pasu gozda na travnato pobočje, sva spodaj zagledala cesto, nad njo počitniške hišice in nad njimi dva hriba: tik nad hišicami nižjega brez imena (?), desno od njega pa Samuho. Kake pol ure pod Kamnikom sva sestopila na cesto na sedlu nad Završnikom (910 m). Ob njej je bila na lesenem električnem drogu rdeča smerna tablica nazaj Tržič 1^h, naprej Kofce 2^h, na smreki čez cesto pa Kofce 1½. Onkraj ceste je stalo lično Ribnikarjevo znamenje iz leta 2000 z reliefom na vsaki strani: sv. Katarina ima napis Počivalnik 89, sv. Ana pa Završnik 40.

Nisva hotela naprej čez cesto, kakor sva šla prejšnjikrat, saj ni bilo zgaženo, ampak po cesti. Najinega vodnika sva razumela, da morava zaviti desno po njej. Res nama je zavriskal, a ko je opazil, da sva zavila v napačno smer, naju je dohitel in naju preusmeril levo. Spet smo hodili skupaj. Napovedal je, da oskrbnika na Kalu ne bo, saj na mestu, kjer običajno parkira, ni bilo njegovega avtomobila. Eden številnih tekačev, ki smo jih srečali, je poklepetal z njim in mu povedal, kako je med novoletnimi prazniki »izumil« novo družabno igro. Domačim je kazal fotografije iz njihove mladosti in morali so povedati, kdo je na njih. Neznansko ga je zabavalo, da niti sami sebe niso prepoznali.

Cesta se je rahlo spuščala. Ko je z leve pritekla pot od Završnika, nas je markacija usmerila desno navzgor. Po skalnati stezi, spolzki od rdečega blata, smo prišli do hiške, kjer smo se drugič in dokončno poslovili, saj je šel najin vodnik obiskat znanca, ki se spozna na kamnine, ptiče in sploh vse. Vesel je vsakega obiskovalca in zna povedati veliko zanimivega; priporočil nama je, naj ga ob priliki obiščeva.

Nadaljevala sva za markacijami po strmem blatnem kolovozu. Po tej poti še nisva hodila. Na neoznačenem razcepu sva se odločila za manj blatni desni krak. Prečkala sva kolovoz in se strmo vzpenjala med dvema potočkoma. Naokoli je ležalo vejevje in kar je še ostalo od trebljenja gozda. Spet sva se znašla na kolovozu in nadaljevala po njem. En krak potočka z leve nama je prekrižal pot, nad drugim sva se vzpenjala dalje. Takoj zatem je kolovoz napravil oster desni ovinek in gazi so šle po njem, markacije pa so naju odvedle levo z njega. Prestopila sva še en potoček. Pri prečni grapici ni bilo nobenega namiga, kam naprej; sklepanje, da morava levo, nama je kmalu potrdila markacija za nasprotno smer. Grapica je bila zametana, vzpon iz nje desno nazaj na kolovoz pa zaradi strmine precej težaven. Njun stik je bil označen, kakor da sta pravi obe poti: po kolovozu in po grapici. Zavila sva levo in na kolovozu spet ujela stopinje, ki sva jim sledila prej. Z desne od spodaj se je priključil še en kolovoz in ker ni bilo oznak, sva si morala zapomniti, da bo nazaj grede treba desno. Potočke, ki sva jih prečkala ali hodila ob njih, sem nehala šteti, saj jih je bilo preveč.

Mrzel veter nama je nosil sneg z drevja na glavo in za vrat. Skoraj 40 minut nad sedlom pri Završniku je z desne od zgoraj pritekel kolovoz, označen s smerno tablico z napisoma Pirmance in Tržič (smer, od koder sva prišla, pa z napisoma Završnik in Tržič). Če bi bil shojen, bi ga uporabila nazaj grede. Od tam sva se kratek čas spuščala in nadaljevala kot že nekaj časa: malo gor, malo dol. Pri Lojzetovi klopci se kljub vabilu Pohodnik postoj, uživaj v miru z menoj nisva ustavila in kmalu sva stopila iz gozda. Pokazalo se je zavetišče na Kalu (1112 m) z Belo pečjo v ozadju, na desni pa posebno lepo Štegovnik. Za nama sta prihajala še dva planinca, a ko sva se čez četrt ure pri zaprtem zavetišču grela s svojim čajem, sta skrivnostno izginila.

Na razcepu nad zavetiščem sva se kot običajno odločila za stezo levo v breg (cesta ni bila zgažena). Pri jamah tokrat ni bilo prav veliko ledenih sveč. Precejšnjo strmino je »popestrila« še velika podrta smreka. Tako močno je pihalo, da so visoka drevesa opazno nihala in naju zasipala s snegom. Na Ravnah je bilo kot vedno pozimi prelepo. Na levi se je med drevjem pokazal Triglav. Na cesti onkraj Raven sva srečala par s kužkom in moški (!) je razneženo vzkliknil: »A ne, kako je lepo?!« 
 









 







 
Od Kala do Kofc sva hodila (gazila) kar uro in četrt. Kljub ne ravno idealnemu vremenu so bili razgledi lepi in topla koča prijazna. Na Kofcah je vedno prijetno, kakor je vzneseno popisal tudi Mato Mežek, čigar pesem krasi jedilnico.

Vrnitev sva si popestrila z nekaj spremembami. Prvo sva si privoščila, ko sva na gor grede omenjenem kolovozu opazila sveže gazi in jim z veseljem sledila levo. Vzpenjala in spuščala sva se po grebenu. Pri smerni tablici sva jo ubrala s kolovoza desno proti Pirmancam in Tržiču. Ko je pot zavila levo z grebena, ni bilo nobenega znamenja, zato sva se prepustila gazem. Kmalu sva bila spet na grebenu; izkazalo se je, da sva se le izognila pečini. Bilo je čedalje manj snega in čedalje več blata. Markacije so bile redke in slabe, zato nama je bila gaz v veliko pomoč.

 

Kakih 25 minut od prve spremembe poti sva se strmo spustila k počitniškim hišicam nad sedlom pri Završniku (to je bila strma pot, ki nama jo je najin jutranji sopotnik odsvetoval ‒ ne le zaradi strmine, ampak tudi ker je domneval, da ne bo zgažena). Obiskala sva Janijevega nekdanjega sodelavca, da smo si voščili za novo leto, nato pa nekaj časa nadaljevala po jutranji poti. A le do tja, kjer sva se zjutraj prvič poslovila od sopotnika, ki se je povzpel na Veliki vrh. Namesto pod Pirmancami sva namreč nadaljevala čeznje po grebenu, ki je bil zdaj prav tako zaznamovan z gazmi. Čeprav je predhodnik kmalu odnehal, sva vztrajala in gazila od vršiča do vršiča; vsakič, ko sva že mislila, da sva na najvišjem, se je pred nama pokazala še kaka višja točka. Ponekod je bil greben zelo ozek. Ko sva se res samo še spuščala, sva vedela, da je vrh za nama. Pot je zavila levo z grebena in se združila z jutranjo.

Tretja novost je bila, da nisva šla čez Kamnik, ampak sva ga obšla po desni. Ozka stezica je prečila strmo pobočje in naju na drugi strani pripeljala nazaj na pot vzpona. V dolini je bila še vedno (ali že spet?) megla. Pod stopnicami sva se že potopila vanjo. In še zadnja sprememba: vrtičke sva tokrat obšla po levi, mimo hidranta in nekakšnega prireditvenega prostora, kjer je bilo manj strmo in predvsem manj blatno. Po vseh opisanih »priredbah« poti je bila vrnitev precej krajša (2.15) kot vzpon (3.15).

Trinajst se je izkazala za vse prej kot nesrečno številko, saj je bilo najino letošnje prvo hribolazenje zelo prijetno in zanimivo.