28 junij, 2009

Moje pesmi v etru

V petek me je novinar radia Ognjišče Blaž Lesnik povabil v svojo oddajo Doživetja narave, v kateri se izmenjujejo različne teme, tudi planinske, gorniške. Pogovarjala sva se o (mojem) doživljanju gora in o pesmih s tako vsebino, predvsem o moji pesniški zbirki.

Za prvič ni bilo slabo, a po oddaji mi je prišlo na misel vse mogoče, kaj sem pozabila povedati (pa začuda nič takega, kar bi bila povedala odveč!). In od silne treme sem se zmotila pri e-naslovu, na katerem je mogoče naročiti mojo knjigo – prav je gora-muza@siol.com.

Oddajo najdete v spletnem arhivu radia Ognjišče http://audio.ognjisce.si/index.php?p=Dozivetja_narave, če izberete don 2009 06 26. Midve z Goro se pojaviva malo po 13. minuti, takoj ko se izteče Oj Triglav, moj dom.



Foto Radio Ognjišče

20 junij, 2009

Po najlažji poti na Kepo

Ko sva nad Belco stikala za rožami, sva se prepričala, da je Kepa res vidna samo z ene točke v Zgornjesavski dolini: z mostu na Belci. Lepa! Za včeraj napovedano lepo vreme in za danes napovedani mokri mraz sta odločila: v petek na Kepo, v soboto v službo.

Po prebranem sva sklepala, da bova to mejno goro najlaže osvojila z avstrijske strani. Do izhodišča je najkrajša pot skozi Karavanški predor. Šele na meji sva se spomnila, da za približno 4 km po avtocesti tvegava kazen, ker je moj avto brez avstrijske vinjete. Za izvozom St. Jakob im Rosental (Šentjakob v Rožu) sva sledila kažipotu Finkenstein (Bekštajn), se peljala pod avtocesto in še pred krajevno tablo Unteraichwald (Spodnje Dobje) pri komaj opazni tablici z napisom Bertahütte zavila levo. Odtlej sva se držala kažipotov Kopein, tudi Kopain (Kopánje), in parkirala pred gostilno Sticker (na avstrijskem zemljevidu Türkenkopf). Na vprašanje, ali smeva, sva dobila začuden »Ja, freilich!«

Vrnila sva se do kapelice in desno od nje stopila v gozd. Stare markacije so naju pripeljale do razločnih puščic pri prehodu čez kamnito grapo, nato pa mimo krmilnice in čebelnjakov na gozdno cesto k Bertahütte. Zavila sva levo nanjo in poslej so naju dobre oznake na poti 680 vodile po cesti mimo Iličevega rovta (Illitsch Rauth) in kažipota za Arihov rovt (Arichraut), zatem pa po bližnjicah, ki sekajo ovinke (markirana je tudi cesta). Pot se vztrajno vzpenja, čeprav ni hudo strma. Je pa hudo mušna, če lahko tako rečem, in po tej plati prav nič hudomušna, ampak dobesedno od muh: nadležne muhe so zanesljivo prevladujoče prebivalke tega dela sveta. Po dobri poldrugi uri sva pogledala iz gozda pri Bertahütte in najin cilj se je slikovito postavil na ogled. Takoj sva spoznala, da v Mušič-Habjanovem vodniku in v junijskem Planinskem vestniku pohvaljeni severovzhodni greben res ni za naju (to sva slutila že po omembah plezanja I. in II. stopnje, varovanja in čelad), in se odpravila po najlažji poti na Kepo.

Na drugi strani pod kočo je heliodrom(ček) – betonski H na majceni ravnici, še niže pa znamenje in kažipoti ob gozdni cesti na sedlu Borovščica (Ferlacher Sattel). Prečkala sva jo in se podala po dobro označeni, lepo speljani in odlično nadelani poti med skalami in ruševjem, tudi čez nekaj širokih jezikov snega, ki še leži v grapah. Kar pošteno sva grizla kolena, tu in tam pa sva se ustavila ne le zaradi oddihovanja, ampak tudi zaradi bogastva rož (pogačic, resja, navadnih slečnikov, orlic, dišečih volčinov, alpskih mastnic, alpskih veles, alpskih zvončkov, dvocvetnih vijolic, clusijevih sviščev ...) ter razgledov nazaj na Komníco (Ferlacher Spitze) in druge gore, na dolino z Dravo in Vrbskim jezerom. V poldrugi uri sva prisopihala na greben, kjer so na sedelcu med Dovško Malo Kepo in Kepo mejne table. Tam pride gor tudi pot s slovenske strani; pogled v razdrte strmine naju je navdal z dvomi, ali bova kos poti z Belce. Vrh s križem, geodetskimi in mejnimi kamni ter vpisno skrinjico sva že kar utrujena dosegla čez četrt ure. Bilo je vroče, zato se je prileglo malo vetrčka in veliko pijače. Med razgledovanjem in fotografiranjem sva si lepo odpočila.

Do Bertahütte sva se vrnila po isti poti. Privoščila sva si odličen cesarski praženec (Kaiserschmarrn ali »po naše« šmoren) z jabolčno čežano. Za vrnitev v Kopanje sva si izbrala pot 679 čez Bleščečo planino (Rossalm, tudi Roβalm). Kažipot naju je poslal skozi gozd na gozdno cesto, markacije pa levo nad njo. Pričakovala sva spust, a sva se morala najprej precej povzpeti, da sva tik pod vršno steno Komnice prečila široko strmo melišče, nato pa so kolena kar precej trpela, tako navpik je šlo nizdol. Ta spust si bom zapomnila tudi po neverjetnih množinah dvocvetnih vijolic ter po plezanju čez podrto drevje in pod njim (sicer dobro označena pot je zanič vzdrževana). Prečkala sva dve cesti, ki ju ni na zemljevidu (ali eno in isto dvakrat). V dobri uri in četrt sva pristala na Bleščeči planini. Ogledala sva si malo Kočo nad Arihovo pečjo SPD v Celovcu. Trenutni gostje so naju prijazno napojili, veliko pa nama niso vedeli povedati, tudi edina Slovenka med njimi ne. Konec poti ni bil posebno razburljiv, ampak to se po napornih turah, kakršna je bila ta, rado zgodi. V dobre pol ure sva bila pri avtu, zadovoljna z dnevom. Tako lep je bil (da nama ga ne bi skazila kazen, sva se vrnila čez Ljubelj), da sva kar težko verjela vremenski napovedi za danes. Današnja sobota v službi ni bila »kazen božja«, saj sem si včeraj napolnila baterije in zunaj je deževalo!

15 junij, 2009

Kobariški Stol iz Breginja

Sredi junija se vsako leto odpraviva na kratke »počitnice«, katerih poglavitna točka je, kakopak, kak hrib. Zadnja tri leta sva šla v Idrsko in od tam na Matajur (takrat še ni bilo tegale dnevnika), Kobariški Stol in Krn. Vsakič je bilo lepo (tako zelo, da sem vsem trem posvetila pesmi), le Stol nama jo je zagodel prav na vrhu, saj je bila taka megla, da sva se skoraj izgubila. Toda pot nanj je bila čudovita, zato nama je kljub temu ostal v lepem spominu in sva se letos vrnila k njemu. Najino »domovanje« v Idrskem je bilo zasedeno z jadralnimi padalci, zato sva bila prikrajšana za običajni pogled skozi okno na Krn, a tudi v Starem selu sva ga lahko občudovala, s parkirišča.

V soboto sva si za izhodišče izbrala Breginj. Po potresu leta 1976 je pozidan na novo, le cerkev sv. Nikolaja in Ščirnov ograd še spominjata na predpotresne čase. Parkirala sva pri cerkvi ter se mimo slikovitega ograda (štirih obnovljenih domačij okoli elipsastega dvorišča; ta muzej je bil žal zaprt) odpravila za kažipoti in markacijami. Asfalta je bilo hitro konec. Gozdno cesto sva kmalu za Petrinovo žago na potoku Bela zapustila po mostu čezenj in mimo male ribogojnice stopila na slabšo cesto. Ko je zaradi strmine začela pošteno vijugati, sva sekala ovinke po označenih bližnjicah in po 50 minutah prisopihala do cerkvice sv. Marjete. Pozvonila sva za srečo in malo posedela. Tu so naju pričakale prve kranjske lilije in so naju poslej razveseljevale ves dan.

Nedaleč nad cerkvico je bilo konec prijetne sence. Po sončnih travnikih je bilo vse belo kobulnic, tako da je moralo biti že po verjetnostnem računu vsaj nekaj takih, ki se še niso čisto »sploščile« – pravcate čipkaste žogice. V visoki travi so se čisto brez potrebe sramežljivo skrivale prelepe travnolistne perunike, videla pa sva tudi »vrtiček« ilirskih perunik, obilo zelenih čmerik, rumenih grahorjev, lučnikov ... Pot je strašno strma (saj mora premagati kakih 1.100 višinskih metrov), k sreči pa je speljana v lepih ključih, dobro je nadelana in nič ne visi. Tričetrt ure nad sv. Marjeto sva dosegla greben. Levo naju je vabil Musc (tako pravijo domačini Malemu Muzcu), desno Stol, najin prvi cilj. Tu so se začele pogačice, cele poljane čemaža (ali pa so kake druge lukovke?), tik pod vrhom pa sva bila deležna še alpskih veles, kobulastih vetrnic, clusijevih sviščev in njihovih drobcenih bratrancev, grmičkov navadnega slečnika ... Tisto, kar stoji na vrhu Stola, mu ni v okras, drugače pa je bilo lepo: razgledi v dolino, sinje nebo, posuto z desetinami pisanih jadralnih padal, par velikih ujed in jadralno letalo, nekaj belih kopastih oblakov, pogledi na okoliške in bolj oddaljene gore (Matajur se je čisto odkril, Krn je kukal iz oblakov, Kanin pa se ni hotel pokazati).

Vrnila sva se na mesto, kjer sva prilezla na greben, in nadaljevala proti Malemu Muzcu. Na ono stran pot ni tako lepo nadelana in prehodna. Prebijala sva se skozi ruševje in ga pomagala opraševati: za nama so se dvigali rumeni oblački cvetnega prahu. Po travnatih odsekih so nama kazali nerazločno pot količki, kakršne sva videla v Italiji in se vedno spomniva nanje, kadar na kakem travniku ali jasi »zmanjka« poti. Na tej strani so cvetele še podlesne in trilistne vetrnice. Greben je ponekod zelo ozek in zračen, kjer pa je le prezahteven, je potka speljana pod njim. Treba je bilo tudi malo poplezati med skalami, okrašenimi z rumenim miljem, grmi ob poti pa so bili ozaljšani z modrimi cvetovi planinskega srobota. Tako sva čez Njivico, Puntarčič in Ribežne prilezla na Musc. Ko sva onstran vrha zagledala, kakšna stezica vodi v Breginj, sva opustila misel, da bi se spustila k bivaku in se povzpela še na Veliki Muzec, kajti očitno je bilo, da bo pot vratolomna in hudo nevarna za zdrs, zato se bova spuščala zelo počasi. Tako je tudi bilo. Po kake tričetrt ure sva prišla do skalnatega območja (Prekopa?), kjer se pot razcepi: desni krak je zelo izpostavljen, levi pa se tako spodsipa, da naju je kar »vleklo« v globino. Še vedno je boljši desni, ker je trdnejši. Po slabi uri sva pristala na cesti in se po že znani poti vrnila k avtu.

Za konec sva v Borjanah zavila proti Robidišču in se pri 5. kilometru z majhnega parkirišča spustila k Nadiži, da sva si ogledala še Napoleonov most. Samo s kopnega – nisva sledila zgledu mladega kolesarja, ki je zaplaval po mrzli reki.

11 junij, 2009

Bevkov vrh je!

Prvi poskus priti na Bevkov vrh se je zaradi goste megle končal v negotovosti, ali sva ga sploh dosegla. Zadnjo majsko nedeljo sva se odpravila tja, pripravljena na dež, a preživela lep dan. Do domačije Na Rupah sva pot že poznala, na prvem ovinku za njo pa stoji planinska smerna tablica: levo naprej po cesti Bevkov vrh SPP, desno s ceste pa Bevkov vrh (po grebenu). Tako sva se hitro rešila asfalta, kar pozimi ni bilo mogoče, saj pot po grebenu v snegu ni bila zgažena in je sploh ni bilo videti. Zdaj pa je bilo namesto snega vse belo ivanjščic in kobulnic.

Pot, ozaljšana z jajčastimi repuši, kresničevjem, prstastimi kukavicami in drugimi pisanimi rožami ter zanimivimi rjavimi gnezdovnicami, naju je vodila izmenično po gozdu in travnikih. Presenetilo naju je obilje šmarnic. Borovničevja je toliko, da poleti tu ne more biti napačno, kdor se rad »pase«. Tudi nabiralci čemaža bi prišli na svoj račun. Čeprav pot ni razgledna, nama je ura in četrt v sončnem cvetočem jutru minila, kot bi mignil. Znašla sva se pri istem kamnu kot pozimi, torej sva vendarle že takrat dosegla vrh (1051 m), tokrat pa sva ga celo videla. Hotela pa sva priti še na razgledno točko, narisano na zemljevidu.

Spustila sva se na drugo stran, za puščico v levo, takoj nato pa desno na travnike, po katerih sva v gosti megli pritavala gor pozimi. Tokrat so bili čisto rdeči od cvetočih kislic. Pot je označena s kažipoti nazaj na Bevkov vrh in naprej na Ermanovec, nikjer pa ne bele ne črne o razgledni točki, Slabetovi domačiji in kapelici, kjer naj bi bila vpisna knjiga. Gazila sva mokro travo čez kolena in plezala čez električne pastirje (le napnite oči, tanko žico je v visoki travi težko opaziti!), na katerih naju je dvakrat celo rahlo streslo. Že od daleč sva zagledala kapelico pod visokim daljnovodnim stebrom. Končno sva užila na zemljevidu na napačnem kraju obljubljeni razgled proti severu, proti Ermanovcu. Nekoliko nazaj in desno pod daljnovodom sva takoj prišla do Slabeta. Nenavadno veliki poslopji, gospodarsko in stanovanjsko, sta videti opuščeni, le krave so se pasle v bližini.

Odpravila sva se naprej med travniki, ki so jih krasile travniške kozje brade. Vso pot sva opazovala vsakovrstne bujno cvetoče trave, ki jih nič ne poznava, pa so pravzaprav zelo zanimive. Po kolovozu sva se spustila na gozdno cesto in desno po njej v gozd. Tu je bil čemaž še v polnem cvetju (drugod je že odcvetel). Pot ni označena. Namenila sva se osvojili še en tisočak, Pluženjsko goro (1012 m). Po slabih 10 minutah se je v desno nazaj odcepila precej široka pot na nerazgledni vrh s TV-pretvornikom. Z njega sva se vrnila na cesto, ki naju je mimo nekaj kmetij pripeljala na večje križišče. Šla sva kar naravnost, mimo Veharš (kažipot Naveharš) in še več propadajočih domačij, ki spadajo na Cerkljanski Vrh. V Novi Oselici se je začel asfalt. Ob cesti so cveteli živo oranžni nežni pojalniki in modri sviščevci. Prečkala sva z mejnimi kamni označeno nekdanjo mejo med Italijo in Jugoslavijo. Od pokopališča pri cerkvi sv. Janeza Nepomuka, ki sva ga zjutraj še vsega v meglicah gledala z druge strani doline, sva se spustila po asfaltni cesti iz Nove Oselice v Sovodenj (vračala sva se dve uri) in klobasa je bila zašpiljena. Imela pa sva tudi posladek: najedla sva se sladkih gozdnih jagod.

06 junij, 2009

Prtovč – spodobna uvertura v Ratitovec

Zadnje čase je bilo bolj malo možnosti za pisanje, zdaj pa bom poskušala nadomestiti zamujeno. Za spremembo bom začela od zadaj. V tednu, ki se izteka, je bilo časa samo za »ta kratko popoldansko« in odpravila sva se na Prtovč, od koder sva se že dvakrat povzpela na Ratitovec. Za Železniki sva nasproti Jesenovca 5 zavila desno čez Selško Soro (na mostu je velik kažipot 2,5 h Ratitovec) in parkirala na drugi strani. Zavila sva levo (desno je še ena pot, ki naj bi naju po načrtovanem krogu pripeljala nazaj k avtu) k hiši številka 7, se nad njo povzpela po stopnicah, potem pa po ozki strmi potki nad Plenšakom, ki se pod mostom izlije v Selščico.

Pot je zelo dobro označena, zato opis ni potreben, potrebno pa je opozorilo: zelo ozka je, precej visi (breg pa je strrrm in dooolg!) in celo v suhem je nevarna za zdrs, vlaga pa na listju, koreninah in odlomljenih vejah sploh naredi pravo drsalnico. Redka pričevanja nekdanje nadelave so še komaj opazna. Torej zbrano in previdno! Večinoma se je treba precej gristi v kolena. Pri tem "delu" naju je zmotila le čredica srn, ki se je pognala v dir in nama pokazala bele ritke. Nevljudno? Prej sva bila "nevljudna" midva, ker sva jih vznemirila. Ko sva se po dobre pol ure približala navpični steni in se že spraševala, kje bova prišla čez, je potka zavila pravokotno desno in se zvito (v ključih) pretikala po strmini. Čez 20 minut se je unesla in razširila; zavila je levo, desno pa sva na deblu opazila napis Žel. Ker si nazaj grede spusta po tolikšni strmini nisva posebno želela, sva se odločila, da bova raziskala, ali se lahko vrneva v Železnike tu. Med Štedel vrhom in Paškom sva kmalu prikorakala na plano in zagledala svoj cilj: prikupni Prtovč pod razpotegnjeno gmoto Ratitovca. V gozdu ni bilo veliko rož pa tudi bolj pod noge sva gledala, na planem pa so naju pričakale prstaste kukavice, orlice, drobni živo vijolični osati, navadni gadovci, klobčaste zvončice, tako temno vijolični jajčasti repuši, da so bili skoraj črni ..., lepki osati pa so nama kimali vso pot. Posedela sva pod košato lipo pri partizanskem spomeniku, pod nama pa je samevalo veliko parkirišče pri cerkvi Marije Pomočnice – to sredo popoldne se očitno ni nihče odpravil na Ratitovec. Oči so počivale na zelenju okoliških hribov.

Na poti, izbrani za vrnitev, ni bilo treba dosti raziskovati, saj je markirana, četudi zemljevid ne pravi tako. Videla sva prve letošnje rumene slapove nagnoja. Ko sva korakala po gozdni cesti, nisva opazila odcepa k Lomskemu slapu, naslednji odcep, narisan na zemljevidu, pa je označen (pot tudi, čeprav zemljevid "trdi" drugače). Na tisti strmini med vejami in po koreninah sta mi zaprla sapo gorska kolesarja. Povedala sta nama, da poti k slapu pravzaprav ni. Pri utrujenem znamenju, kjer je levo odcep v Draboslov(i)co, sva se spustila v desno in po kaki uri pogledala iz gozda nad veliko prežo. Kmalu pod njo (čez travnik je šlo nekoliko na pamet) sva pri sv. Antonu v Škovinah pristala na cesti. Med cerkvijo in najinim avtom je bilo še 2,8 km asfalta. Pa ni bilo treba ves čas po njem, le skozi Železnike do podjetja Tehtnica, tam pa še pred mostom čez Soro desno med hiše in potem ves čas med cvetočimi travniki s pojočimi črički in kozolci dišečega sena po udobni poti, ki naju je, kakor sva si zamislila, pripeljala spet k avtu.

Za vzpon in spust sva si izbrala kar pravi poti. Kdor pa bi le raje začel v Železnikih, naj parkira pri cerkvi; levo od nje je župnijski dom, za njim pa na škarpi zemljevid. Tam so že markacije. Le pri preži se ne ustrašite travnika, čeprav je zlasti nepokošen prava uganka, saj poti ni videti. Nekoliko nad prežo je na kolu (ostanku ograje) markacija; tam zavijte desno in čez kakih 50 m je levo nad potjo sredi travnika osamljeno drevo z več debli, na katerem je naslednja markacija. Mimo njega se usmerite po plitvi kotanji naravnost navzgor proti gozdu, kjer boste že »na varnem« (od tam ni več težav z oznakami).

Mislila sva, da se odpravljava bolj na sprehod, ker je bil cilj le vas, ne kak vrh. Pa moram reči, da sva se pošteno zadihala in prepotila. Navsezadnje mnogi najini popoldanski hribi niso niti tisočaki (in tudi ne tako strmi, saj sva v dobri uri premagala več kot 500 višinskih metrov), Prtovč, zgolj uvertura v Ratitovec, pa seže čez. Koliko, se zemljevidi, Tine Mihelič, Željko Kozinc in Wikipedija ne morejo zediniti: 1008, 1011, 1025 ali celo 1035 m!

Knjigi na pot

Predstavitev moje knjige Gora je moja muza v Hiši kulture je kljub velikim skrbem lepo uspela. Hvala Gorenjskemu glasu za povabilo in organizacijo, hvala mojima prisrčnima gostoma Neži Maurer in Stanku Klinarju, hvala Alenki Mihorič za slikovno spremljavo. Predvsem pa se zahvaljujem vsem, ki ste se predstavitve udeležili – niti v najbolj optimističnih sanjarijah nisem pričakovala, da bo zmanjkalo stolov!



Foto Mitja Luštrek