Na Veliki vrh po plezalni poti

Naslednji dan (zadnjega septembra) sva bila dogovorjena z Marjano. Načrt povzpeti se na Veliki vrh v Košuti po plezalni poti, imenovani Tržiška, smo si olajšali tako, da smo najprej na parkirišču pod Matizovcem  pustili Marjanin avto (bili smo edini, kar se nama tam še ni zgodilo), nato pa se z najinim odpeljali proti Ljubelju. Sredi dolgega levega ovinka za zadnjim (tretjim) predorom smo zavili desno k cestarski lopi, v kateri hranijo snežne kole. Tam je majhno parkirišče Vranček (950 m), še dve pa sta nekaj deset metrov naprej. Ob prvem parkirišču je kažipot naprej Pl. Korošica 1h 30min, Hajnževo sedlo 2h, Veliki vrh 3h s trikotnikom – znakom za zahtevno pot, Kofce 4h.

Marjana je ugotovila, da je v svojem avtu pozabila palice, zato ji je Jani odstopil eno. Po gozdni cesti smo se napotili mimo gornjih parkirišč, čez suho grapo in potoček ter mimo majhne ograde. Ob poti so bile tudi mejne markacije, ki so bile Marjani posebno všeč, saj jih še ni poznala. Prestopili smo še eno suho strugo in nato tudi potok Mošenik, ki smo ga dotlej slišali z desne. Ozka, ponekod podrta gozdna cesta se je začela vzpenjati in tam je Marjana že fotografirala prvi kamniti srček. Čez čas se je gozd toliko »umaknil«, da smo lahko videli Ljubelj, Ljubeljščico, Spodnji in Zgornji Plot, Begunjščico. Ko je strmina nekoliko popustila, smo prečkali hudourniško grapo, se vrnili v gozd in se spet strmeje vzpenjali. Med drevjem so se kazale navpične Zajmenove peči.

 

 

Po 50 minutah smo stopili skozi leso na planino Korošico. Najprej nas je zamotil cel »nasad« ostarelih mušnic, le ena je šele pravkar pririnila iz zemlje, potem pa smo lep čas opazovali čredo trinajstih gamsov, ki so bili dovolj oddaljeni, da se nas niso bali. Na zgornjem robu tega dela planine smo pri drugi lesi znova zakoračili v gozd. Vzpenjali smo se po gozdni cesti. Pod njo je tekel potoček in pred njim je bil vzpon še posebno strm, za njim pa se je začela ograja. Na začetku zgornjega dela planine Korošice nas je pričakala še ena lesa in za njo smo zavili desno. Po travniku so ležale skale in se kazale velike zaplate rdeče zemlje. Čez najbolj mokri del nam je pomagal mostiček, za njim pa smo se po tričetrt ure povzpeli do ograjene koče na planini (1554 m). Okoli nje je bilo več klopi. Iz svinjaka se je razleglo silno kokodajsanje; morda je perjad, ki je zaslišala človeške glasove, pričakovala zajtrk. Pri vhodu smo si ogledali dvojezični zemljevid Rund um die Koschuta / Okoli Košute. Tamkajšnje smerne tablice so kazale nazaj Podljubelj 1^h, naprej Vrh Ljubelja 1^h 15min in Košutica (Baba) 1^h 15min, desno Hajnževo sedlo 30min, Veliki vrh 1^h 30min in Kofce 2^h 30min.

Od koče smo imeli lep pogled na Košutico. V tisto smer smo odšli čez travnik proti gozdu. Vodoravna steza je prerezala dokaj strmo pobočje. Nekaj časa smo hodili med drevjem, nekaj časa po skalnatem travniku. Bili smo nekoliko počasnejši kot navadno, ker je Marjano bolela noga. Zaradi tega smo Veliki vrh že enkrat preložili, ob lepi vremenski napovedi pa se je kar odločila za to pot, čeprav noga še ni bila čisto dobra. Skalnata stezica nas je vodila mimo majhnega izvira s koritom in vijugala med ruševjem. Ob pogledu na ranjak me je Marjana presenetila z imenom medvedova taca; tega imena še nisem slišala, a sem pozneje na spletu našla, da mu res rečejo tako (tudi medvedja taca).

Po 25 minutah smo dosegli Hajnževo sedlo (1701 m) s slovenskimi in avstrijskimi kažipoti, mejno tablo in kamnom XXIV/122. Bilo je precej hladno, pogled na planinko, ki je prišla gor v kratkih rokavih (priznala je, da jo zebe), pa me je sploh zmrazil. S svojo družbo je zavila levo proti Košutici, mi pa mimo kamna 121 desno proti steni Velikega vrha, visoki približno 380 m. Pri vstopu vanjo (kamnu 120, dveh mejnih markacijah in napisu na skali Vel. vrh) smo si nadeli čelade in plezalno opremo ter začeli plezati, že kar takoj po zelo strmem žlebu. Stopi so bili majhni, a klini k sreči postavljeni prav prijazno. Žica je bila včasih preblizu skale, tako da se je bilo težko prepenjati. Ponekod ni bilo jeklenice, kjer pa jo je nadomeščala vrv, ta s svojo ohlapnostjo ni bila prida v pomoč. Mnogi klini, držeči jeklenice, so se majali. Zvrstilo se je še nekaj žlebov in polic, po 35 minutah plezanja težavnostnih stopenj A in B pa smo po lestvi, pod in nad katero sta se podirala razmočena zemlja in grušč, pritelovadili do konca plezalnega dela poti. Do cilja nas je čakala še urica strmine, v kateri je bilo treba tu in tam še tudi poplezati in prehoditi nekoliko zračen greben, a jeklenic ni bilo več.

 

Tik pod vrhom nas je navdušila prikupna belka. Z gospo, ki je hodila za menoj (prehitelo nas je pet Avstrijcev), sva hkrati vzkliknili – jaz »Belka!«, ona »Weisshuhn!« (bela kura; sicer je menda pravilno nemško Schneehuhn, snežna kura). Ta sicer nadvse plaha ptica, imenovana tudi snežni jereb, je »potrpela« celo za dostojno fotografijo. 

Pri možicu, vpisni skrinjici, mejnem kamnu s številko XXIV/116 in kažipotih na vrhu (2088 m) smo se pomudili kar nekaj časa. Družbo so nam delali številni planinci in živahne kavke. Fotografiral nas je mladenič, ki je prišel z dekletom na Kofce na štruklje, potem pa se ju je polotila slaba vest in sta se povzpela še na vrh. Razgledi so bili lepi, zlasti proti zahodu na Begunjščico, Zelenico, Stol, Vrtačo in zadaj na Julijce (Triglav, Škrlatico); proti severozahodu na Košutico, Lokovnikov Grintovec, za njima na Psinjski vrh, Žingarico, Grlovec; proti severu in severovzhodu na Macno, Križni vrh, Črni vrh, Setiče, Obir ... Ne vem, ali je bilo za Marjanino nogo najpametneje, da je zlezla tja gor, ampak vsaj za nekaj časa, tako se mi je zdelo, je zadovoljna lastnica pozabila nanjo, tako lepo je bilo.

 

Vrnitev po plezalni poti seveda ne bi bila dobra domislica, zato smo se vračali čez Kofce. Jani, ki navzdol zlahka hodi brez palic (posebnež ‒ mislim, da jih večinoma bolj potrebujemo navzdol), je Marjani kmalu odstopil še drugo. Ko smo zapuščali Veliki vrh, so se na obzorju pred nami vrstile gore od Raduhe do Storžiča. Na označenem križišču smo se spustili v desno proti Domu na Kofcah, šli mimo kovinske tablice v spomin na celovškega planinca dr. Georga Fiedlerja, ki je po zdrsu padel čez skale 20 m globoko in se ubil, ter mimo odcepa levo na Kofce goro. Do koče na Kofcah smo sestopali uro in četrt. Tam je bila tolikšna množica ljudi, da je bilo treba prav na vse čakati vsaj eno uro, zato smo se odrekli štrukljem in nadaljevali pot.

Pod kočo smo zavili desno proti Matizovcu. Čez tričetrt ure smo pri žagi zapustili gozd in mimo studenčka prispeli k domačiji. Po označenih bližnjicah smo v 20 minutah pristali na cesti, ki je bila popolnoma zaparkirana, saj je na parkirišču zmanjkalo prostora. Z Marjaninim avtom smo se odpeljali nazaj k Vrančku. Tam je bil starejši možak z lepim psom. Jani ga je vprašal, ali je domačin. Da, že od leta 1936, je odgovoril. Kljub temu ni vedel, od kod ime parkirišča. Na pohvalo, da ima lepega psa, je odvrnil, da je bila kužkova mama še lepša, izvlekel listnico in pokazal sliko, na kateri so bili on in pasji starši. Da je pes boljša družba kot ljudje, je pribil ... No, naša družba se je imela tisti dan lepo in upam, da bo še kdaj tako.

Delovna sobota na Homu

Predzadnjega septembra lani so imeli v reteški osnovni šoli delovno soboto. Otroke so odpeljali na različne izlete in pohode. Na Ajdinega smo bili povabljeni tudi babice in dedki, a od vseh štirih sem bila prosta samo jaz. Odzvala sem se torej na povabilo na Hom (715 m), kjer sva pred leti že bila ‒ spotoma, ko sva šla na Osolnik.

 

Zbrali smo se pri osnovni šoli v Retečah. Od tam smo se napotili po cesti ob železniški progi proti jugovzhodu. Pri ekološkem otoku smo cesto zapustili po stezi desno in čez četrt ure zavili levo v gozd. Po visečem mostu smo se odzibali čez Soro. Ko smo se skozi gozd in čez travnike bližali vasi Sora, smo na desni videli Dol s cerkvijo sv. Mihaela. Čez 20 minut smo pri obzidju samostana reda bosonogih karmeličank prispeli do ceste. Tam je bil prvi postanek in mnogi so nemudoma izvlekli iz nahrbtnikov sladkarije in celo sendviče. Ajda in sošolka sta se igrali z vrvico mavričnih barv; prav spretno sta pričarali Eiffelov stolp, lestev in druge umetnije. Ta »nova moda« zame ni bila nič novega, saj smo se tako igrali tudi mi, le da z navadnim ribiškim laksom, sedanja otročad pa (seveda) uporablja strings. 

Po postanku smo se odpravili k župnijski cerkvi sv. Štefana. Pred tamkajšnjim župniščem, Finžgarjevim domom, je spomenik Franu Saleškemu Finžgarju, ki je tam služboval skoraj 10 let (od 30. aprila 1908 do 2. aprila 1918). O tem sem našla zanimiv prispevek Franceta Jenka Podhomskega Finžgar ‒ župnik in književnik v Sori iz Loških razgledov 1/2008. Otrokom o tem niso ničesar povedali in mislim si, da jih tudi ne bi zanimalo. Ob cerkvi smo se povzpeli po številnih stopnicah (neka deklica je bila odločna: »Tukaj bi moralo biti dvigalo!«) in za njo nadaljevali navzgor po asfaltni cesti.

Približno četrt ure nad samostanom smo zavili ostro desno na strmo stezo. Ob njej je bila smerna tablica Osovnik 1^{h 20'} s puščico naprej. Nekaj časa smo se vzpenjali po koreninasti in skalnati stezi, ko pa smo se za kratek čas nekoliko spustili, se je zaslišalo glasno olajšanje: »Končno navzdol!« Ajdina sošolka me je presenetila z vzklikom: »Kako je lepa narava!« A kmalu so jo začeli boleti gležnji (v supergah bi najbrž tudi mene) in navdušenje je minilo. Po 20 minutah smo se ustavili na uravnavi ob cesti, kjer sta parkirala dva avtomobila. Od tam so nekateri stari starši, a tudi otroci, nadaljevali po cesti, nekaj se nas je podalo po običajni stezi, peščica pa se je zagnala bolj desno strmo v breg, vsaka skupina seveda pod budnim očesom kakega učitelja. Z Ajdo in njeno sošolko sem zaostala za vsemi, saj je slednja strašno težko hodila. Celo teže kot Ajda, za katero že vem, da nerada hodi navzgor. »O da bi imeli kulturni dan!« je jadikovala. Morda sem se glede Finžgarja vendarle motila ... Skušala sem biti spodbudna, češ saj je to tudi kulturni dan, za telesno kulturo pač. Nista se strinjali z mano. Ena izmed učiteljic nas je občasno nekoliko nejevoljno počakala. Za ostrim desnim ovinkom se je steza zravnala, a prepričevanje, da je to pravcato sprehajališče, ni nič zaleglo. Po 25 minutah smo pri kažipotu desno Hom srečale možaka, ki ju je skušal potolažiti, da bo »trpljenja« kmalu konec, in res smo v 10 minutah že dosegle cilj (po uri in tričetrt hoda).

Na gozdnatem vrhu okrog smerne tablice nazaj Osolnik 45min, naprej Sora 45min je bil pravi živ-žav. Otroci so jedli in pili, klepetali in se vpisovali v vpisno knjigo. Neki deklici, ki ji to ni šlo najbolje od rok, sem pomagala; bila je videti hvaležna, sploh ko sem jo na koncu pohvalila. Posebno dobrega razgleda nismo imeli, le proti Sorškemu polju se je videlo, Kamniško-Savinjske Alpe pa so nam skrivali meglice in oblaki. Učitelj Blaž, po vsem videzu poznavalec poti, mi je pojasnil, da bi lahko naredili krog, če bi sestopili v smeri Sora, a ker je ta pot za otroke prestrma, smo se vrnili po poti vzpona.

 

Dol grede so Ajdino sošolko brž nehali boleti gležnji, celo tekla je lahko, sploh ko sta nagajali sošolcu, ki obema ni bil kos. Tudi učiteljica ne, zato je zaropotal učitelj in ukazal, naj sošolka poslej hodi z njim, Ajda pa je ostala z mano. Zahteva, da je treba učiteljico ubogati, je naletela na zanimiv odziv: »Ooo, saj je sobota!« Ko smo sestopali po strmi asfaltni cesti, se je ena izmed utrujenih deklic domislila: »Učiteljica, ali mi nesete nahrbtnik?« Učiteljica je bila sicer prijazna, a k sreči razumna in odločna. Ob cerkvi sem štela stopnice, vendar zaradi dolgotrajnega Ajdinega ugibanja, koliko jih je, nisem več gotova, ali jih je bilo res 207. Opoldne je od vsepovsod zazvonilo, da smo imeli pravcati koncert. Po že znani poti mimo samostana, čez polje in naprej smo bili, kot bi mignil, spet pri šoli. 

 

Delovna sobota je bila čisto prijetna, a ker sem upokojenka, moje mnenje najbrž ne šteje. Kljub nekaterim »trpečim« posameznikom pa si upam reči, da je bila tudi mnogim otrokom všeč.

Mala gora ‒ Stene svete Ane

Z Malo goro sva se prvič srečala zaradi Kamnega vrha. Takrat sva sklenila, da bova po delih prehodila ves greben. Za začetek je bilo treba ugotoviti, kaj sploh je Mala gora, kar niti ni tako preprosto, saj (kakor navadno) več virov »več ve«. Po zemljevidih Kamni vrh ne spada zraven, a tega je morda krivo kratko ime, ki ga ni mogoče raztegniti po vsej dolžini. Temeljitejši opisi tega sredogorskega hrbta povedo, da se začne celo severneje od Kamnega vrha, na primer Enciklopedija Slovenije pravi, da je »med dolinama Rašice in Kolpe. /.../ Na severozahodu jo omejuje dolina Rašice, na jugovzhodu Poljanska dolina.« Pri opuščeni kočevarski vasi Mala Gora jo prečna dolina razdeli na severozahodno Ribniško Malo goro in jugovzhodno Kočevsko Malo goro. Predzadnjo septembrsko nedeljo sva si izbrala Sveto Ano v ribniškem delu.

 

Za Velikimi Laščami (v Gornjih Retjah) sva zapeljala levo čez progo po betonskem mostičku in nato takoj desno po makadamu v gozd. Na naslednjem razcepu se je levo povzpela gozdna cesta (Kamen vrh), desno pa je tekla makadamska (pravzaprav se nista prida razlikovali). Nekdo je na drog obesil balone in dodal »kažipot« desno ne tja, najbrž namenjen kakim povabljencem. Kljub temu sva zavila desno, se pri smerokazih nazaj Prilesje in levo Bukovec pri Poljanah pripeljala na ozko asfaltno cesto ter nadaljevala desno po njej. Zunaj gozda so se pokazale prve hiše. Po dveh ostrih levih ovinkih sva kmalu za kažipotom Paintball park zagledala vas in pri znamenju so se začele Velike Poljane. Nedaleč za križiščem sredi vasi (nazaj Škrajnek in Bukovec, naprej Pokopališče in Grmada) sva zavila levo proti Grmadi in vas zapustila. Peljala sva se mimo kažipota levo Pešpot Grmada in se začela vzpenjati. Kljub kažipotu desno Sveta Ana na nekem levem ovinku sva še kar vztrajala na asfaltni cesti (ob njej so bile markacije) mimo krajevne table Žukovo in kažipota naprej Mala gora. Ob robu gozda sva opazila srno, ki pa jo je hitro popihala med drevje. Kmalu po tistem, ko sva zagledala Grmado z anteno, sva prispela na Vrh pri Poljanah. Parkirala sva na praznem asfaltiranem parkirišču pod Grmado.

S parkirišča sva odšla po asfaltni cesti nazaj navzdol. Nasproti prve hiše Vrh pri Poljanah 2 z velikim vodnjakom se je desno odcepila pešpot proti Velikim Laščam. Kmalu za kapelico sva zavila desno tudi midva in se ustavila pri hiši Žukovo 3, da sva prebrala napis na plošči: V tej hiši je v letih od 1968 do 1982 ustvarjal dr. Metod Mikuž 1909 – 1982 eden najvidnejših slovenskih zgodovinarjev prvi profesor za narodno in občo sodobno zgodovino na ljubljanski univerzi. Gospa, ki tam živi, nama je svetovala, naj greva k Sveti Ani po cesti, ker je po gozdu vse polomljeno, in povedala, da ne bova mogla videti Ivanovih kamnov na Žukovem, saj so na območju, ograjenem z električnim pastirjem. Za te kamne sva izvedela iz prospekta, ki nama ga je ob prejšnjem obisku dal oskrbnik na Grmadi. To so naravni kamni z luknjami v obliki križev; v spomin na padle partizane jih je razpostavil domačin Ivan, ki je med drugo svetovno vojno kot otrok videl, kako so v vas privlekli trupla borcev, postreljenih v bližnji grapi. 

Po spodnji asfaltni cesti sva se odpravila v vas. Asfalt se je končal pri transformatorski postaji. Nadaljevala sva po kolovozu do spomenika 25 znanim in neznanim borcem 1942 – 1944 z napisom Mi ki smo tod življenje dali za vas da ste ostali na svoji zemlji gospodarji vas prosimo varujte domovino sveto kot mi ki smo ji dali našo srčno kri. Spomenik je bil v sila klavrnem stanju. Pozneje sem našla o njem še več podatkov, vendar ne vem, koliko so zanesljivi, saj niti napis ni prepisan prav.

Vrnila sva se na zgornjo asfaltno cesto in se držala markacij. Vodile so naju mimo odcepa k hišam pri krajevni tabli Žukovo do desnega ovinka, kjer sva sledila kažipotu levo Sveta Ana (približno 20 minut hoda od parkirišča). Za odcepom sva prestopila žičnato ograjo in se napotila mimo plastične cisterne z vodo za živino v gozd. Na pašnikih pod nama so se pasli konji in krave. V gozdu naju je še enkrat ustavil električni pastir. Steza je bila precej zaraščena in po tleh je ležalo veliko podrtega drevja, označenosti pa ni bilo kaj očitati. Po kake četrt ure sva stopila iz gozda na kolovoz in se povzpela levo po njem, čeprav kažipota levo Sv. Ana najprej nisva videla, ker je bilo skrito za deblom. Ko sva prišla do gozdarskega delovišča, sva bila prepričana, da sva že predaleč in da sva zgrešila slabo označeni odcep desno, o katerem sva brala na spletu. Vrnila sva se na mesto, kjer sva stopila na kolovoz. Izkazalo se je, da bi bila morala po kolovozu samo kakih 25, 30 m, tam pa je bila desno navzdol proti brezam potlačena trava. Šele pri brezah sva našla prvo markacijo, ki se s kolovoza ni videla. Ob »odcepu« s kolovoza sva postavila možica.

Čez kakih 10 minut sva prišla na gozdno cesto (kažipot levo Sveta Ana je že napol »pojedlo« drevo). Vzpenjala se je mimo več gozdarskih delovišč in prej kot v pol ure sva prispela do križišča na območju Blatnih dolin ter kmalu zatem na sedlo med Špičnikom (926 m) na desni in Tisovcem (931 m) na levi. Manj kot 10 minut od križišča se je vzpon končal in začela sva se rahlo spuščati. Po gozdu levo nad cesto je tekla mrežasta ograja. Dišalo je po sveže posekanem lesu; očitno so se trudili pospraviti gozd pred zimo. Na mnogih deblih so bili »podpisi« lastnikov. Čez dobrih 10 minut naju je zverižen kažipot usmeril levo na slabšo gozdno cesto.

Na blagem levem ovinku se je s slabe ceste po dobrih 5 minutah desno odcepila steza, zametana z vejami. Podrto tenko deblo z markacijo je nekdo dvignil in ga prislonil na drugo drevo, da je še vedno kazala pot. S steze sva zavila levo na blaten prečni kolovoz. Še en »sneden« kažipot kakih 20 m pred odcepom levo nama je pokazal na stezo med skalami, poraščenimi z zelenim mahom. Ko se je strmina povečala, so se začeli ključi. Nato se je svet zravnal in celo nekoliko sva se spustila. Po približno 20 minutah sva prišla do prečne steze, ki vodi desno k Sveti Ani, levo na razgledišče, čeznjo (navzdol) pa se pride v Struge. Najprej sva zavila levo. Z razgledišča pri Stenah svete Ane (964 m) sva videla Dobrepoljsko in Struško dolino, s table pa sva izvedela, kaj še vidi, kdor ima z vremenom več sreče kot midva: lep del Kamniško-Savinjskih Alp.

 

Nato sva se odpravila proti Sveti Ani. Na drevesih ob robu velike poseke so bili napisi Grmada (nazaj), Struge (levo), Sv. Ana (naravnost) in Vrh (desno navzgor). Napisa na tabli ob razgledišču Nahajamo se na najvišjem vrhu Male gore potemtakem ne bi smela jemati dobesedno, saj se je najvišja točka napovedovala šele zdaj. Povzpela sva se desno in v nekaj minutah dosegla zaraščen vrh s kamnito-betonskim stolpičem oziroma stebrom, na katerem sta bili pritrjeni plošči o izmeritveni oznaki (opazovalni stolp služi samo zemljemerskim potrebam in nanj ni dovoljeno plezati) in o državni geodetski točki. Ob stebru sta bila (prazna!) vpisna skrinjica in žig z napisom 964 m. Nekdo se je prav potrudil, da je dostop zametal z vejevjem, in to na pobočju, polnem skal in lukenj, da si človek laže zlomi nogo kot ne (Jani je k sreči samo padel). Vrnila sva se na poseko in nadaljevala čeznjo spet v gozd. Ob razritem zemljatem kolovozu sva se ustavila pri tabli o pticah in divjadi. Tisti odsek je bil res slabo označen. Ko je po dobrih 10 minutah vlaka, posuta z ostrimi kamni, napravila levi ovinek, sva zavila desno z nje (oznak ni bilo) in kmalu sva zagledala strehe.

Mimo drvarnice sva prikorakala do čedne brunarice – Planinske koče pri sveti Ani na Mali gori (zemljevid 920 m, PZS 910 m). Na bližnji tabli sva prebrala, da stoji na mestu nekdanje kmetije in mežnarije Antona Blatnika (Zapuže 6), zapuščene okrog leta 1850. Napis nad vhodom nama je povedal, da je v letu 1918 PD Ribnica praznovalo 40. rojstni dan, koča pa četrt stoletja. Notri sva izvedela, da tam vsako leto od 2001 prirejajo salamijade. Na spletni strani PZS piše, da je to koča III. kategorije, kar pomeni dolinski standard, vendar nisva dobila jesti. Tega pa res ne razumem. Stopila sva še do cerkve (atlas 932 m, PZS 920 m) z letnico 1864 nad vhodom. V turških časih je bil ta kraj del »ognjenega telefona«; kadar se je bližala turška nevarnost, so na mnogih gričih zagoreli opozorilni kresovi. Pod glavnim oltarjem s sv. Ano, ob kateri sta sv. Uršula in sv. Neža, je še lesen daritveni oltar Staneta Jarma (1931‒2011) z napisom Sveta Ana izprosi nam mir. Tam sva bila ravno opoldne, a zazvonilo je šele ob 12.10.

Vrnila sva se po isti poti. Ko sva prišla iz gozda, konjev ni bilo več. Pa niso odšli daleč, ampak so naju čakali više ob asfaltni cesti. Najin avto na parkirišču je imel družbo: še en avto in krave. Ker sva od Svete Ane prišla lačna, sva se povzpela na Grmado na štruklje. Namesto naju jih je izbral oskrbnik in tako sva dobila kar pet različnih. Bili so odlični. Nabralo se je kar precej obiskovalcev; najbrž vedo, da se tam dobro jé.

Pot v vsako smer nama je vzela približno dve uri in četrt, dala pa prav prijeten dan. Med vožnjo domov (tokrat krajšo in manj zapleteno) sva se ustavila pri cerkvi sv. Jožefa v Velikih Poljanah. V bližnji hiši s spominsko ploščo, posvečeno žrtvam fašizma 1941‒1945, domujejo krajevne organizacije. Napis, skrit pod cvetočo vajgelo, nama je razkril, kaj je bilo v tej borni stavbi nekoč: ŠOLA 1884.