Petič na Krim

Najin prvi letošnji hrib je bil 3. januarja Krim. Iti nanj je za nekatere vsakdanje ali vsaj tedensko »opravilo«, za naju pa je bil peti obisk že nekaj posebnega, ker greva rada vsakič drugam. Precej »pomaga«, če na kak cilj vodi več poti, in tako sva se tudi na Krim povzpela vsakič po drugi: od Rakitne, od Podpeškega jezera, iz Tomišlja, iz Strahomerja in tokrat iz Iške vasi. Za izhodišče sva si izbrala pravzaprav Iško, a tamkajšnje parkirišče je bilo popolnoma zasedeno, tako da so nekateri parkirali na avtobusni postaji. Tudi midva bi bila ravnala enako, če naju domačin ne bi bil posvaril, da opoldne tam vsi dobijo redarjeve listke, zato naj se raje vrneva k šoli v Iški vasi. Šole nisva videla, zato sva parkirala pri športnem igrišču (S 45.931137, V 14.515753). Pri njem sva si ogledala zdelani in umazani tabli o rečici Iški in njenem vintgarju ter o sakralni in etnološki dediščini v dolini Iške.

 

 

Vrnila sva se na cesto in odpešačila proti Iški. Ob avtobusni postaji v Iški vasi sva se ustavila pri tabli, ki občino Ig in okolico predstavlja z reliefnim zemljevidom, na katerem so označene zanimivosti, ter z besedili in slikami, ki vabijo obiskovalce na Krim, v Iški vintgar, v cerkev sv. Mihaela, na pot ob Iški, imenovano Okljuk, k rimskemu nagrobniku Stari dedec v Stajah in k partizanski bolnici Krvavice. Na leseni lopi tik pred mostom čez Iško in krajevno tablo Iška sva prebrala še tablo o reki in poti Okljuk. Iška pod že nekoliko utrujenim mostom je bila sila živahna. Ko sva v slabe četrt ure znova prišla do polnega parkirišča, naju je dohitel mladenič in nama – čeprav nič vprašan – povedal, da »bodo vsi tistile /na avtobusni postaji/ dobili kazen«. Za parkiriščem je cesta zavila desno (smerokazi Rakitna 17, Gornji Ig in Krim), naju pa je planinski kažipot na električnem drogu (337 m) Krim 2h 10min usmeril naravnost po ožji asfaltni cesti. Ob njej je stal stebriček s smerno tablico in sliko Okljukca, »maskote« poti Okljuk.

Pri Janežiču (Iška 8) sva sledila kažipotu za Krim desno na kolovoz. Zmerno se je vzpenjal, postajal čedalje bolj skalnat in pravzaprav nehal biti kolovoz. Ob njem sva opazila nenavadno luknjo z »odtokom«; morda je bila kdaj v njej kaka podobica, zdaj pa mimoidoči vanjo mečejo kamenčke, mogoče za srečo. Kmalu zatem sva prišla pod visoko skalno steno. Čez kakih 20 minut se je steza zožila in ni bila več tako skalnata. Srečevala sva čedalje več ljudi, ki so se že vračali. Po dobrih 10 minutah sva pri razpelu in klopci na kraju, imenovanem Grad (za skalni rob v ozadju sem na spletu našla ime Grad pod Gorenško potjo), dosegla greben. Izza razpela je k skalam vodila stezica. Od tam je bila najina pot spet nekoliko širša, a se je hitro stisnila med skale in postala bolj strma. Po njej je tekla voda. Srečala sva zgovornega možaka najinih let, ki nama je voščil srečno novo leto in dodal: »Kako lepo je tukaj videti takele, kot sta vidva! Če se bomo tule še večkrat srečali, pomeni, da smo dobri.« Hm.

 

 

 

 

V manj kot četrt ure sva dosegla rob s travnikom in gozdarskim deloviščem. Pojavile so se prve krpice snega. Veliko drevja je bilo polomljenega. Po vzponu z delovišča se je strmina unesla in stopala sva po široki stezi ali celo kolovozu. Potem ko sva šla čez dvorišče domačije Gornji Ig 8a, sva stopila na gozdno cesto. Srečala sva pohodnika, ki je povedal, da ni šel do vrha, in dodal: »Jutri naprej. Tako je to, novoletno.« Po 10 minutah, kmalu za veliko stanovanjsko hišo z lopo in garažo, se je gozdna cesta iztekla na glavnejšo, levo makadamsko, desno asfaltno. Kažipota (660 m) sta kazala nazaj Iška 40 min in desno Krim 1 h 20 min. Zavila sva desno. Cesta se je spuščala k hišam, že pred njimi pa sva pri kažipotih (655 m) zavila levo, še vedno po asfaltu. Pri odcepu je bilo nekaj prostora, a je pisalo, da se ne sme parkirati (en avto je kljub temu stal tam). Pri tabli o jami Veliki Pasici čez kakih 5 minut sva zavila levo na markirano gozdno cesto. Ozka stezica za tablo naju je pripeljala do zaklenjenega vhoda. Ta vodoravna jama je po e-katastru jam dolga 126 m in globoka 20 m (po tabli 10 m). V njej živijo jamski hrošči, kobilice in polži ter prezimujejo netopirji mali podkovnjaki in nočni metulji jamski pedici. Kapnike so obiskovalci v preteklosti poškodovali, zato ni čudno, da je zaprta.

 

Vrnila sva se na gozdno cesto in nadaljevala navzgor po njej mimo vodohrana. Kmalu je prešla v kolovoz. Srečevala sva čedalje več ljudi, ki so se že vračali, in kljub slabemu vremenu jih je tudi za nama prihajalo še precej. Ni bilo čisto jasno, ali dežuje ali kaplja od vej. Bilo je vedno več snega, a je bil čisto moker in ponekod so luže prekrile vso pot, zdaj že kar širok kolovoz. Po 20 minutah sva se spustila na gozdno cesto. Tam nekje, na Ogeljnici, je bukev z dvema debloma, a je nisva našla. Z električnih žic so padale tolikšne snežne kepe, da ne bi bilo zdravo dobiti katero na glavo. Cesto sva prečkala (747 m; nazaj Iška 50 min, naprej Krim 1 h) in v gozdu na drugi strani se je kolovoz takoj razcepil; nadaljevala sva po levem kraku. Na naslednjem razcepu sva zavila desno. Kolovoz se je prelevil v precej skalnato stezo in tudi naokoli po gozdu so ležale skale.

Po kake četrt ure sva znova prečkala gozdno cesto (Žvencelj, 810 m) pri kažipotih nazaj Iška 1 h, naprej Krim 40min, desno Strahomer čez Kramarco 1h, levo Iški vintgar 1h 5min. Od tam je na vrh le še ena pot, (traktorski) kolovoz. Skozi meglo so se začeli prebijati sončni žarki. Tokrat sicer nisva srečala Milana, sva pa spet Zvoneta; poročal je, da je prebolel covid. Čez 20 minut sva prišla do Kroga (950 m), kjer se je desno spustila pot proti Iškemu vintgarju (1.25), Iški (1.20) in Strahomerju čez Kramarco (1.20) Prej kot v 20 minutah sva dosegla spluženo cesto in kažipote (1060 m). Tam sva imela kaj videti: avtomobile, pešce, sankače – skratka gnečo.  Ker se je planinska pot spremenila v sankališče, sva šla naprej po cesti. Mimo kažipota levo (1091 m) Kavc 40min, Lovska koča na Plehanovem lazu 1h 20min, Rakitna 2h sva v slabih 10 minutah dosegla vrh (1107 m).

Okrog Doma na Krimu je bilo kar precej ljudi, zato sva si poiskala svoj kotiček, da ne bi izzivala korone. Razgled je bil bolj pravljičen kot informativen in tudi hladno je bilo, zato sva se kmalu pobrala v dolino. Prejšnja belina se je pod množico podplatov večinoma že spremenila v blato. Naletela sva na par pozabljenih palic, pred tem pa že na nekaj izgubljenih rokavic. Do križišča pri Veliki Pasici sva se vračala po poti vzpona (1.20); pri jami so kljub prepovedi zdaj parkirali že štirje.

 

 

 

 

 

Preden sva zapustila Gornji Ig, sva poiskala še grobišče 130 borcev XIV. in XVIII. divizije. Med hišama Gornji Ig 11 in 12 sva se spustila po asfaltni cesti. Ob njej je bil na 645 m kažipot nazaj Krim (naprej nič). Mimo majhnega gasilskega doma in novega toplarja sva se spuščala med hišami. Ko sva prišla do lepo poslikane kapelice, sva na levi zagledala zvonik Sv. Lenarta. Na naslednjem križišču sva zavila proti cerkvi in po 10 minutah že pred njo prispela do ostankov porušene stavbe. Vstopila sva skozi obokan kamnit vhod in sredi okrasnih iglavcev zagledala spomenik: dva stebra in kvader. Prvi steber, pokrit s strešico, je bil brez napisa, ob betonskem kvadru, na katerem tudi ni nič pisalo, so bile rože, zastavica in sveče, na drugem, večjem stebru pa je bil nekoliko »zagoneten« napis Vam plameni / ta ogenj bo ostal / naš kažipot / in bo sijal / za vsak bodoči rod // Vse kar po naši / zemlji zdaj veselo / za srečo in prostost / ljudi gori / se je ob ognju vaših / src razvnelo / ki še iz groba dna.

 

Vrnila sva se na križišče pred Veliko Pasico in zavila levo proti Iški. Po približno uri hoda sva stopila na cesto pri Janežiču. Na »uradnem« parkirišču je bilo že nekaj prostih mest, parkirani na avtobusni postaji pa kljub jutranjim napovedim domačinov (še) niso dobili nobenega redarjevega »pozdrava«. V četrt ure sva bila pri avtu. S prvim letošnjim hribom sva bila sicer čisto zadovoljna, upala pa sva, da ne napoveduje leta, v katerem bomo ves čas ujeti v statistične regije ali celo občine.

Mejni kamen LW 60 pod Vrhovčevim gričem

Kakor sem napovedala v opombi na koncu prejšnjega zapisa, sva se 17. julija med potjo na Jazz Cerkno ustavila na prevalu Kladje v naselju Podlanišče (787 m; S 46.110436, V 14.013326), znanem predvsem zaradi kolesarske dirke Maraton Franja, da bi poiskala mejni kamen LW 60. Nad cesto na prevalu stoji spomenik, posvečen borcem in talcem iz Podlanišč, Cerkljanskega vrha in Podpleč, padlim v NOB. Na obelisku so tri plošče; na eni je posvetilo Po težkih temnih dnevih trpljenja za ceno njihovih žrtev narod vstal v novo življenje, na drugih dveh pa imena 24 žrtev. Onstran ceste sva med hišama Podlanišče 1 in 4 opazila predrapalski kamen z meje med Goriško in Kranjsko z napisom Deželna meja / V Cerkno in puščico v tisto smer, pod puščico pa K 6.767 (Štefan Rutar ga je poimenoval Purgarjev, po domačinu, ki je kamen rešil pred Italijani: porabil ga je za obteževanje kisle repe in zelja).

 

Deževalo je, a za pot, ki je bila pred nama, dežnik ni posebna ovira. Pri Podlaniščah 1 sva se povzpela po asfaltni cesti (smer Ermanovec in Slajka, v nasprotno smer Bevkov vrh in Sivka) mimo vmesnega rapalskega mejnika 34/LXIX v gozd. Ob vstopu vanj je kazal levo na gozdno cesto kažipot Škofje, midva pa sva nadaljevala po markirani asfaltni. Ob njej je bil tu in tam prostor za kak avto (če bi ga na Kladju zmanjkalo). Vztrajno se je vzpenjala in naju po 20 minutah pripeljala iz gozda na Laniško ravan (905 m). Na travniku pod cesto so se pasle krave. Na razpotju pod Podlaniščami 16 so bili kažipoti nazaj Bevkov vrh 1h 15min, levo Bolnica Franja 1h 30min, naprej Ermanovec 50min (najina smer). Po kakih 5 minutah sva prišla do kažipota pod orehom (920 m) levo Ermanovec – pešpot 45min. Od njega sva zagledala hišo s tablo na pročelju in šla pogledat, kaj sporoča.

Znašla sva se pri domačiji Na Lanišah (Podlanišče 15), ki se imenuje po nekdanji pridelavi in predelavi lanu ter prodaji tja do Trsta, danes pa je znana po sonaravnem kmetovanju in prirejanju porok v naravi. Na tabli, ki naju je pritegnila, je pisalo: V tej hiši se je rodil 22. septembra 1808 / Mihael Peternel / duhovnik, šolnik, naravoslovec in prvi ravnatelj ljubljanske realke / Postavili: domačini in Občina Cerkno 22. septembra 2003 (po velikem slovenskem biografskem leksikonu Osebnosti, MK 2008, in Enciklopediji Slovenije se je rodil 22. novembra). Na Wikipediji piše, da se je rodil na Podjelovem Brdu (domačija je tedaj spadala v Podjelovo Brdo, zdaj pa v Podlanišče), na nagrobniku na ljubljanskem Navju pa v Novi Oselici (tako tudi Osebnosti in ES). Umrl je 6. avgusta 1884. Bil je imeniten um: ni bil le duhovnik in profesor naravoslovnih ved (učil je fiziko in matematiko ter se ukvarjal še s kemijo, z astronomijo in zemljepisom), ampak je tudi izdeloval učila, risal gradbene načrte, svetoval mlinarjem in barvarjem, sodeloval pri izdaji Vegovih logaritemskih tablic ter uvajal slovensko strokovno izrazje (njegov spis Imena, znamnja in lastnosti kemiških pervin, 1862, je začetek slovenskega kemijskega izrazoslovja). Ko sva stopila na dvorišče, sva mlademu gospodarju nekoliko v zadregi pojasnila svojo radovednost, a naju je prijazno povabil: »Kar pošpegajta!«

 

Nadaljevala sva po cesti nad domačijo. Za čednim vrtom sva zavila desno na markiran kolovoz čez travnik navzgor proti gozdu. Z njegovega roba sva od klopc z lepo urejeno okolico videla spodaj domačijo, v ozadju pa Kojco, Porezen in njune sosede. Nekaterim markacijam je bila dodana 1, znak SPP. Na razcepu sva sledila markaciji levo. Na večinoma široko, udobno pot je tu in tam sililo malinovje, med katerim je bilo nekaj grmov divjega ali rdečega bezga z živordečimi jagodami. Čez 10 minut sva zagledala dolgo pobočno vojašnico, pred njo pa kažipot in vpisno skrinjico Pohodne poti Občine Gorenja vas - Poljane (KT 9). V opisu pohodne poti sem prebrala, da je to italijanska karavla, ki so jo v letih 1937 in 1938 zgradili furlanski mojstri. Vstopila sva; dolg hodnik je povezoval opustošene prazne prostore. Za vojašnico so se pojavile še zeleno-modre in belo-rumene markacije. Kratkemu strmemu vzponu je sledila uravnava s križiščem in rumenimi kažipoti nazaj Kaverna 50 m, naprej Vrhovc, levo Šance 150 m, desno Podlanišče. Pri Vrhovcu in Podlaniščah sta bili sliki pohodnika in mejnega kamna, ob katerem s hrbtom drug proti drugemu stojita na levi italijanski vojak, na desni jugoslovanski.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Najprej sva se odpravila proti Vrhovcu. Od kažipotov sva se spustila do tja, kjer je z leve od spodaj pritekel podoben kolovoz, nato sva hodila po ravnem. Še en spust in po kakih 5 minutah sva prikorakala iz gozda k Vrhovcu (Podlanišče 20). Zaradi dežja in oprezanja za kamni pa tudi ker ni bilo kaj prida rož, se z rastlinami nisem ukvarjala, le pred Vrhovcem sem se ustavila pri nekaj lepih šopkih pikastih pijavčnic (mi je povedala Alenka).

Že od daleč sva ob makadamski cesti, ki pripelje k domačiji s Kladja in se nadaljuje na Ermanovec, zagledala rapalski glavni mejnik 35. Poleg stoji tabla Poti ob rapalski meji. V Škodičevi Meji na razvodnici piše, da je gospodar po razmejitvi leta 1947 kamen razbil, saj mu je rapalska meja presekala posest na dvoje. Tako je sedanji mejnik le posnetek prvotnega in ne stoji več na Vrhovčevem dvorišču, ampak na drugi strani ceste. Ob njej so tudi kažipoti nazaj Bolnica Franja 2h 30 min, Pohodna pot Občine Gorenja vas – Poljane in Podlanišče, naprej Ermanovec (na njih je nadmorska višina 1002 m, na tabli 954 m). Vzpetina nad domačijo je po zemljevidih Vrhovčev grič (1048 m), domačini pa ji rečejo Šance ali Na šancah.

 

Od Vrhovca sva se vrnila na križišče nad vojašnico in zavila levo navzdol proti Podlaniščam po stezici z belo-rumenimi in zeleno-modrimi markacijami. Sestopila sva na kolovoz (verjetno na tistega, ki sva ga videla gor grede) in ko sva zavila desno po njem proti robu gozda, sva že od daleč videla kamen (slabih 5 minut od križišča). Jani je bil precej pred mano in ko je zaukal, sem vedela, da sva našla »svoj« mejnik. Tik pred kamnom LW 60 sta obe markaciji kazali desno navzdol na drug kolovoz, po katerem sta se poti nadaljevali v levo.

 

Še enkrat sva šla k rumenim kažipotom na križišču in sledila tistemu Šance 150 m. Blatna stezica se je strmo vzpenjala večinoma med visoko praprotjo. V dobrih 5 minutah sva dosegla šance (zastarel izraz za obrambni nasip). V desno sva prišla da jase ali zaraščene poseke, ki jo je pokrivala sama praprot. Od tam je bil lep pogled na dolino in okoliške hribe. Tik pod vrhom sva našla ostanek vojaške opazovalnice, na drugi strani hriba pa še eno vojašnico, podobno prvi.

Še zadnjič sva se vrnila k rumenim kažipotom in se po poti prihoda odpravila nazaj na Kladje. Srečala sva mladeniča z razigranim psom; izkazalo se je, da se je mlademu tujcu (govoril je angleško) pridružil Na Lanišah. Zdaj si je »premislil« in se tako navdušil za naju, da sva se ga komaj otepala. Ko smo prišli nad domačijo, se je kar po strmem bregu pognal proti kozolcu k domačemu fantiču. V dobrih 5 minutah sva bila tudi midva pri domačiji in nato v dobrih 20 minutah pri avtu.

Potem ko lani prvič po mnogih letih nisva šla na cerkljanski jazzovski festival (pohodu z Brankom se kljub temu nisva odpovedala), sva se letos odločila le za en koncertni večer. Ker se Branko trenutno potepa po Kirgiziji, smo skupno hribolazenje prestavili na pozneje.