24 marec, 2010

Pomladno kolovratenje po Rajhovki

Da je nad Ljubnim ob Savinji že pomlad, kažejo slike. Kolovratenju se najbrž že zato nisva mogla ogniti, ker sva začela v tistem delu Ljubnega, ki se imenuje Kolovrat. Da je Rajhovka dobila ime po grofih Rajhih, katerih grad se je že davno podrl, pa je napisala Pika Povh v predlanskem Ljubenskem vevniku. In zakaj sva »morala« tja gor? Sobotni Okrešelj je bil sicer lep in strrrm, ampak nekam kratek. Na zemljevidu je pod Ljubnim narisana skoraj okrogla krožna pot, ki teče čez komaj 815 m visoko Rajhovko, pa sva si rekla: samo zaradi nje nikoli ne bova prišla sem, pa naj bo za povrhu, ko sva že tako blizu. Po okrešeljski strmini se nama bo prilegel še tale sprehod, sva mislila. Odločila sva se iti gor po planinski poti, dol pa po cesti.

Z glavne ceste naju je pri mostu čez Savinjo usmeril kažipot Rajhovka 1 h. Ker nisva našla parkirišča, sva pustila avtomobil napol na cesti, napol na travniku pod smučarskimi skakalnicami. Po sledovih sodeč tudi gledalci smučarskih skokov naredijo tako. Začela sva pri hiši Kolovrat 7 in se povzpela po asfaltni cesti do krajevne table Ljubno. Izrazita rumeno-modra markacija in puščica na vegastem gospodarskem poslopju na desni sta naju usmerili s ceste. Ob razdrtem plotu sva se strmo povzpela v gozd. Strmina se je kar stopnjevala do konca gozda, kjer je – kako značilno! – zmanjkalo markacij. Pri hišah na vrhu travnika so se spet pojavile. Knafelčeve in rumeno-zelene markacije so razmeroma redke, so pa na vseh križiščih in odcepih, tako da sva brez posebnih orientacijskih težav, zato pa s precej sopihanja dosegla greben. Od mize s klopcama poleg kapelice, kjer je skozi vrzel med smrekami lep pogled na Ljubno, je le še nekaj minut do cilja. Pod vrhom je lesena hiša z neurejeno okolico, vrh pa je le nekaj korakov više – gozdnat, nerazgleden in neoznačen. Eden tistih primerov, ko ti je pot v veselje (tokrat naju je razveseljevalo pomladno prebujanje narave), cilj pa ne posebno (le veter je zelo lepo pel v krošnjah).

Med vrhom in kapelico se odcepi v dolino označen kolovoz (gozdna cesta?), a sva kmalu spoznala, da to ni cesta z zemljevida, kajti potem ko sva se spustila po stopnicah ob samotni hiši, se je kmalu pod njo začela nerazločna, ozka, neprijetno viseča stezica po zelo strmem pobočju. Markacij je bilo na začetku dovolj, pozneje pa so naju večkrat spravile v dvome. Kakih 20 minut pod hišo se je zdelo, kakor da je poti konec. Tam je treba zaviti desno, čeprav ni nobene oznake. Nekajkrat sva že mislila obrniti, pa sva le vztrajala in pristala nad največjo skakalnico, pod katero naju je čakal avto.

Sploh ni bilo tako, kot sva načrtovala: vse prej kor sprehod in ne posebno podobno zemljevidu (pot sva zaokrožila proti vzhodu namesto proti zahodu). Ampak po tisti uri gor in tričetrt dol sva se prav zadovoljna odpeljala proti domu.

23 marec, 2010

Recept za srečno vrnitev z Okrešlja

V soboto sva bila na Okrešlju (1396 m). Kako tja, sva si za začetek prebrala na Zaplana.net. Vesela sva bila, da nisva prezrla namiga, kako hitreje do Luč; pa ne zaradi hitrosti, ampak ker nama je bilo v Podvolovljeku tako všeč, da sva se kar naprej ustavljala in je trajalo skoraj dlje kot čez Črnivec, naredila pa sva tudi nekaj načrtov za toplejše (in bolj zelene) dni. Ceste so precej slabe, predvsem pa na njih vsepovsod leži kamenje, ki ga je zima odgriznila od pobočij, tudi tolikšni kosi, da so nevarni. Parkirala sva pri (zaprtem) Domu planincev, čeprav je že od Razpotja (tam piše, da je Koča na Klemenči jami zaprta) prepovedan promet v obeh smereh. Zakaj, ne vem; cesta do Doma planincev je popolnoma kopna, mnogi pa se vozijo še naprej (enega sva videla odnehati tik pred Logarskim kotom, kjer jih je sicer parkiralo precej, dva pa sta se pripeljala prav do Koče pod slapom Rinka).

Od Doma planincev cesta ni bila kopna, zvožena pač. Z nje naju je nekajkrat povabil na bližnjico kažipot Pešpot do slapa Rinka, a v snegu je ni bilo videti; očitno vsi hodijo po cesti, ki je tudi markirana. Planšarija Logarski kot je bila vsaj zjutraj zaprta. Cesta se komaj kaj vzpenja. Najine poglede je pritegovala gora, ki naju je zelo spominjala na Krn: Štajerska Rinka. Ena bližnjica pa je bila vendar shojena in zato vidna; od klopc ob cesti sva se povzpela skozi gozd in na drugi strani prečkala cesto pri mostu čez Kotovec. Onstran je spet klopca, na kateri bi lahko sedela v nedogled (če ne bi do vrha naslona tičala v snegu), saj se z nje ponuja čudovit pogled na gore. Še ugibati nama ni bilo treba, na katere, ker je tam lična razgledna slika. Za najinim hrbtom se je dvigala Krofička v (za naju) popolnoma nedostopni izdaji. Ker se je bližnjica spet izgubila v snegu, sva se vrnila k mostu in nadaljevala po cesti. Ni bilo dolgo, ko je je bilo konec, pri Koči pod slapom Rinka pa naju je čakalo obvestilo, da je Frischaufov dom na Okrešlju odprt. Pastirska pot ni bila zgažena (v snegu najbrž niti ni varna) pa tudi k slapu sva hotela. V tankem curku je padal na ledeno grmado, nekak stalagmit, kjer se je razpršil v milijone kapljic. Povzpela sva se še do Orlovega gnezda, slikovito pripetega na rdečkasto skalno steno. Napisu Ludo i nezaboravno 22. 11. 2009 niti ne morem ugovarjati, čeprav bi bilo še lepše (pa nič manj nepozabno), če ga ne bi bilo.

Potem pa sva zagrizla v strmino levo od slapu. Nekatere jeklenice zdaj v visokem snegu pot le označujejo, varovalne vloge pa ne opravljajo, saj se vlečejo tam nekje pri gležnjih. Strmino in prehode čez strugo pomagajo premagovati stopnice in mostički. Eden je prav nad slapom. Pobočje je res zelo strmo in morebitni padec se ne bi dobro končal. Zato sva si kar oddahnila, ko je pot zavila za skale, ki so nekoliko skrile globino. Od izvira Savinje je bilo videti le lužico. Za njim se pot umakne v gozd in ni več izpostavljena. Kmalu sva na levi skozi drevje zagledala Frischaufov dom. Nekoliko naprej stoji Čajzovo zavetišče GRS Celje.

Gore, ki obdajajo krnico Okrešelj, so se kopale v soncu, da sva se kar precej obirala, preden sva vstopila. Kako je zadišalo! Hrvaški svatje, napovedani za ta dan, so bili »krivi« za to. Le zakaj bi Hrvatje hoteli svatovati na Okrešlju? Mogoče pa imata mladoporočenca lepe spomine na te gore? Ker jima je bilo tu ludo i nezaboravno? Med potjo me je nekoliko skrbelo, kar sem prebrala na Zaplana.net: »Doma nikakor ne smete zapustiti, dokler ne pokusite izvrstnega borovničevega štrudlja.« Menda ne bova kar ostala gori? A štrudelj je bil (res izvrsten) in lahko sva se vrnila v dolino. Seveda je bilo za srečno vrnitev treba tudi nekaj previdnosti.

21 marec, 2010

Za ljubitelje celca

Doslej sva bila na Čemšeniški planini dvakrat. Prvi pohod pred šestimi leti sem si zapomnila po tem, da je oskrbnik obiskovalcema, ki sta prinesla svojo hrano, skušal zaračunati polovico cene obroka, čeprav sta pri njem kupila pijačo in razglednice. Tedaj sva si za izhodišče izbrala Brda pri Izlakah, drugič Zaplanino južno od Ločice pri Vranskem, prejšnjo nedeljo pa Zajasovnik pri Trojanah. Štajersko avtocesto sva zapustila pri izvozu Trojane, sledila smerokazu Ločica in tik preden je cesta zapeljala pod avtocesto, opazila na drevesu na desni markacijo in rdečo planinsko tablico, ki usmerja na Limovce in Čemšeniško planino. V snegu je bilo za silo prostora za najin mali avto, v kopnem pa bi bilo morebiti še za katerega. Seveda ni prav parkirati pri odcepu, a cesta, ki se čez nekaj metrov iz asfaltne spremeni v ozko makadamsko, pelje le do nekaj hiš, torej na njej ne more biti veliko prometa. Strmi klanec je bil poledenel. Vožnje po njem pa ne priporočam tudi zato, ker zgoraj ni kje parkirati (razen če radi parkirate na tujih dvoriščih).

Na leseni podrtiji poleg prve domačije v Jelševici sta markacija in puščica desno. Ker je bil sneg nedotaknjen, sva si nadela gamaše in zagazila do kolen. Po travnatem bregu nad domačijo jo je pred nama ucvrla v gozd lisica; mogoče sva rešila življenje kaki kokoši. S Spodnjih Limovc sva imela lep razgled na Trojane in Šentgotard. Na eni od hiš v drugem delu vasi je skrinjica z vpisno knjigo Savinjske planinske poti. Pri razpelu na Zgornjih Limovcah sta naju pričakali novi smerni tablici; markacisti PD Vransko si za označenost te poti sploh zaslužijo pohvalo. Nad napisom Pozor, hud pes pri Limovcah 8 je čepela dobrodušna mačka, psa pa ni bilo na spregled (v tisti utici bi težko prebivalo kaj hudega). Skidani sneg, ki je obdajal dvorišče, naju je precej oviral pri iskanju nadaljevanja poti, pri hiši pa je menda še vse spalo, zato nisva imela koga vprašati. Markacija na drevesu onkraj kupov snega je nakazovala le smer, poti pa ni bilo videti, saj tod najbrž že dolgo ni nihče hodil. Celca, kolikor hočete! Le kako nama vedno uspe najti neobljudene poti na (zelo) obljudene hribe?

Že kmalu pod hišo sva v daljavi zagledala cesto in se namerila naravnost proti njej. Po celcu čez kolena sva prigazila do precej popisane avtobusne postaje; med napisi je tudi smerna tablica za Čemšeniško planino. Kaže po cesti proti Zaplanini, s katere pa sva zelo hitro zavila desno v gozd, kar je bilo zaradi sneženega »zidu«, ki ga je naredil plug, nekoliko težavno. Od tu skrbi za pot PD Zagorje; ker so markacije precej redke, si je treba pomagati še s tistimi za nazaj. Večinoma po cesti pa tudi po bližnjicah, kjer so bile zgažene, sva dosegla Prvine. Ko sva domačinu, ki se je čudil najinemu pripovedovanju, koliko sva že pregazila, povedala, da sva prišla od Zajasovnika, je bil odločen, da »to ni normalna pot«. Hm. Pri hotelu (domu) Utrip je parkiralo veliko avtomobilov, saj mnogi obiskovalci Čemšeniške planine zastavijo šele tu. Z vrha smučišča je lep razgled na Kamniško-Savinjske Alpe. Malo preden priteče z desne strma pot iz Izlak, sva dosegla greben. V daljavi se je pokazal Kum. Mimo planinskega doma sva nadaljevala čez Tolsti vrh (oznak nisva videla, a domnevava, da je to tam, kjer stojijo krmilnica, preža in na drevo obešen sod vsaj nama neznanega namena) mimo partizanskega spomenika do radioamaterske hišice, kjer je nekoč stala Tinetova koča. Od tam je do vrha s kamnito piramido le še skok.

Dol grede sva si v planinskem domu privoščila kosilo. Tistih, ki pojedo kaj svojega, zdaj ne gledajo več grdo, razpoloženje je prijetno, skuhajo pa tudi dobro. Vrnila sva se po isti poti. Lepot zasneženega gozda se nikoli ne naveličam. Dve uri in tričetrt gor, dobri dve uri dol. Priporočam posebno ljubiteljem gaženja – pustila sva vam še dosti snega.

06 marec, 2010

Pomlad prihaja!

Po smučarskih počitnicah sva se v sredo popoldne namenila iz Ihana v/na (Sveto) Trojico (vse to »dovoljuje« razprodani leksikon Slovenska krajevna imena Cankarjeve založbe iz davnega leta 1985, ki ga kdo ve zakaj ne izdajo posodobljenega), seveda k sv. Trojici (530 m). Pot je že opisana na spletišču Zaplana.net, tu in tam pa sva napravila kaj po svoje. Parkirala nisva pri trgovini, ker je parkirišče majhno, avtov pa veliko, zato sva se odpeljala do športnega parka (saj sva nameravala športati!) takoj za križiščem v smeri Brdo. Pred pohodom sva stopila nazaj na križišče, da sva si ogledala številne kažipote in zemljevid TD Ihan.

Že v Goričici so naju pozdravile kronice in trobentice, nad obzidano sv. Kunigundo pa celo nekaj jetrnikov. Pod cerkvijo je zdaj kažipot, zato ni težav z iskanjem »nevidnih« markacij. Gozd sicer (še) ni posebno lep, ker še ni zelen pa tudi vsevprek ležečega vejevja in podrtega drevja (še) niso pospravili, a pomlad se očitno že napoveduje. Pred Brdom nisva opazila poti iz Krumperka; ne vem, ali sva bila kriva midva ali pot. Do Brda so se zvrstili še blagodišeči telohi in spomladanski žafrani. V tej vasici podirajočim se starim hišam delajo družbo prave vile, imajo gasilski dom(ek), komaj kaj večji od kapelic, in v tistih nekaj minutah, ko sva bila tam, sta kljub slabi, ovinkasti in ozki cesti dva voznika tako pridivjala, da so mi šli kar lasje pokonci (upoštevajte, da v sredo še nisem bila ostrižena!). Nekaj asfaltnih ovinkov sva si skrajšala po neoznačenih kolovozih.

V gozdu pri Dobovljah sva opazila dve tablici Poti revolucionarnih tradicij; na eno se je nekdo »podpisal« s kljukastim križem. Ta konec je kar precej partizanski. Na Oklu sva se pomudila pri spomeniku 72 žrtvam izdajalcev. Tudi tukaj so s smerno tablico odpravili orientacijske težave, imela pa sva manjše »tehnične«, ker je razmeroma strmi kolovoz mastno ilovnat in temeljito razrit. Toda kaj je to proti ne(i)zmernim množinam malih zvončkov! Sicer so še »mižali«, ampak je bilo kljub temu kar belo. Med njimi sva se povzpela še do znamenja v spomin na partijsko konferenco, ki se je je udeležil celo Tito. Tam sva upoštevala Ivanov nasvet: nadaljevala sva po »nemarkirani« poti, a ob robu gozda naju je rdeča puščica usmerila na pošten kolovoz, precej na gosto označen s takimi puščicami. Novejše se slabo vidijo, ker so pretemne, saj je temno tudi lubje, starejše, ki so (bile) bolj oranžne, pa so se že postarale. Pot je postala sčasoma manj razločna in nekje naju je ustavilo podrto drevje, da sva morala malo po svoje.

Po grebenu, posutem s skalami, sva prišla do razpela in klopce. Prav tedaj je prineslo nasproti domačina, ki nama je pojasnil, da je naravnost naprej še kakih 40 minut na Murovico (mračilo se je že, zato si je nisva mogla privoščiti), kamor so menda odšle tudi rdeče puščice (to domnevo bova preverila drugič), levo skozi golo drevje pa sva že videla cerkev sv. Trojice. Posebnih razgledov ni bilo več in zaradi bližajoče se noči sva se odločila za vrnitev po hitrejši poti, skozi Žeje. K sreči je dobro markirana, sicer bi se bila v temi lahko izgubila. Za fotografiranje visoke lesene skulpture, enega največjih kipov sv. Florijana v Evropi, pred domom krajanov v Žejah je bilo že pretemno. Kažipota Dobovlje ni (več), so pa drugi, tako da ni bilo težav. Pot s travnika, ki sva ga gor grede zapustila po »nemarkirani« poti, sva pa že poznala. Od Dobovelj do Brda nisva več ubirala bližnjic in tudi od tam sva pohitela kar po cesti. Gor in dol tri ure čiste hoje in nekaj načrtov za drugič.