31 december, 2017

Srečno 2018!

Najino zadnje letošnje hribolazenje se je zgodilo že na dan pred božičem, kajti vsi drugi dnevi do konca leta so bili že tako ali drugače »oddani«. Za to priložnost sva izbrala Lipanco in Mrežce. Cesta od Mrzlega studenca do parkirišča nad planino Zajavornik je bila splužena, odmikališč pa ni bilo. K sreči nisva nikogar srečala. Na parkirišču nas je bilo le malo, a medtem ko sva se preobuvala in si natikala gamaše, se je zvrstila prava procesija; preden sva odšla na pot, je bilo parkirišče polno. Čeprav sva prišla med prvimi, sva odšla med zadnjimi; drugi se niso mudili z gamašami ali si pilili zlomljenih nohtov kot jaz, ampak saj sva vajena, da naju večina prehiti in sva praviloma zadnja.


Po poti, ki sva si jo izbrala, sva šla že na Prešernov dan 2015 z Ajdo. Hoja po steptanem snegu je bila prijetna, za kar so bili zaslužni predvsem smučarji. Kljub belini na tleh so bile smreke čisto brez snežnih ogrinjal. Ko sva prišla do prve poseke, sva že zagledala Mrežce in Lipanski vrh. Hoja in sonce sta naju že tako ogrela, da sva odložila eno plast oblačil. Čez dobre pol ure sva se začela strmeje vzpenjati. Poti od spomenika Pri rupah in od Medvedove konte sta bili zgaženi. Po 20 minutah sva prišla iz gozda in čez 10 minut stopila na planino Lipanco. Tam je bilo že kar nekaj planincev, ki so se namenili dalje na Mrežce ali Debelo peč

Potem ko sva se nekoliko razgledala po okoliških vrhovih in megličasti  dolini, sva se tudi midva odpravila proti Mrežcam. Na uravnavi čez slabih 10 minut sva se ustavila, ker nisva vedela, kako naprej. Bilo je veliko smučin in gazi, a nobene oznake. Zagrizla sva v breg, kakor sta Janiju velevala občutek in spomin, pomagala pa sva si tudi z gazmi predhodnikov. Ko sva prišla iz gozda med redke macesne, sva zgoraj zagledala rob in se napotila naravnost proti njemu. Srečala sva smučarja, ki sta vijugala navzdol. Kako lepo in čisto lahko je videti, ko to delajo drugi, ki znajo. Pol ure nad uravnavo sva dosegla greben. Pogled na Viševnik, Selišnik, Veliki in Mali Draški vrh pa seveda Triglav naju je tako navdušil, da sva se kar ustavila ter si poleg razgledov in sonca privoščila novoletno zdravico s penino, kakor imava navado že nekaj let.
 







 







Do vrha sva gazila še kakih 10 minut. Delila sva si ga s skupino smučarjev in skupino planincev. Kako je bilo mogoče, da so bili tam razgledi še lepši? Ozračje je bilo tako jasno, da sva čisto razločno videla Kredarico in Planiko. Tudi Kamniške planine in Karavanke so bile prelepe. Od navdušenja sva se pozabila fotografirati, domov pa sva prinesla veliko (preveč!) fotografij razgledov. Le ena želja se mi ni izpolnila: še enkrat sem hotela videti drevesce v napol sončni, napol senčni kotanji, ki se mi je usedlo v srce pred skoraj osmimi leti, pa ga nisem našla ali pa le ne prepoznala, ker svetloba ni bila enaka kot takrat. K sreči imam ta spomin ohranjen na fotografiji, ki jo imenujem Jin in jang.


Vrnila sva se k na novo "preoblečeni" Blejski koči in pri odličnem ričetu smo se pogovarjali, da bi bilo dobro, če bi bila gozdna cesta, po kateri smo se pripeljali nad Zajavornik, pozimi enosmerna; tudi druge je skrbelo morebitno srečanje na preozki cesti brez odmikališč. V dolino sva se vrnila po isti poti. Po njej se je vzpenjalo še veliko planincev, saj je sonce obetalo še nekaj lepih uric. Tako ni čudno, da sva med vožnjo k Mrzlemu studencu doživela srečanje, kakršnega sva se bala. Šlo je za las, a avtomobila sta se vendarle razšla brez praske.
 
V novem letu vam želiva veliko prijetnih srečanj in nobenih »prask«. Zdravo in čim bolj hribovsko 2018!

29 december, 2017

Deset vrhov v okolici Ljubljane ‒ Katarina

Po Slemenovi špici in še eni hrvaški gori (z našimi patagonci sva se 21. oktobra povzpela na Klek) sva spet ostala blizu doma. Topol pri Medvodah posebno Ljubljančani in okoličani bolj poznamo kot Katarino (do leta 1955 se je vas imenovala Katarina nad Medvodami). Hiše so raztresene po pobočjih Roga in Jeterbenka, nekaj pa je zbranih okrog cerkve sv. Katarine; verjetno so zato podatki o nadmorski višini precej različni (od 646 do 740 m, pa najbrž nisem našla vseh). Tja smo se odpravili z vnukinjama dan po martinovem, tokrat po Vesnini izbiri.










Iz Ljubljane smo se odpeljali v Medvode in pri prvem semaforju za krajevno tablo levo. Onkraj železniške proge smo spet zavili levo, proti Žlebem. Na naslednjem križišču smo se držali desno in v naselju Seničica prav tako. Prispeli smo v gozd, kjer smo na razcepu nadaljevali naravnost po asfaltni cesti v Žlebe (tudi levo se pride tja, a po makadamu in kolovozih). Na križišču s kažipoti, je prava leva cesta navzdol. Po približno 100 m nas je na levem ovinku pričakalo urejeno parkirišče. Na kozolčku ob njem je poleg zemljevida učne poti Turističnega društva Žlebe – Marjeta viselo obvestilo, da je učna pot do cerkve sv. Marjete zaradi podrtega drevja zaprta in naj uporabimo »pot preko travnika«. Kje in katerega travnika, ni pisalo.

Poleg zemljevida je bila že tudi 1. postaja poti, po bližnjem potočku imenovana Ob Potočnici, s podatkom o nadmorski višini (412 m), puščico v smeri nadaljevanja poti, slikami velikega jesena, poljskega zajca in tevja ter kažipoti desno (mimo kozolčka) Katarina, Jeterbenk, Sv. Marjeta in nazaj (v različni smeri) Petelinc, Medvode. Enako urejeni podatki in lepe slike (vsakokrat drevo, žival in roža iz tistega okolja) so bili prav prijazni vodniki, le s kažipoti nismo bili tako zadovoljni: če so vse puščice na isti ploskvi, jih je z različnih gledišč mogoče razumeti različno, zato so včasih nekoliko »zagonetne«.

S parkirišča smo odšli po kolovozu in pri 2. postaji (Na obronku, 420 m; navadna smreka, koščak in črni teloh) zavili z njega desno na stezo. Kmalu po tistem, ko smo prestopili Potočnico, smo prišli do 3. postaje (Pod grapo, 454 m; mali jesen, skobec in podlesna vetrnica). Kažipot Sv. Marjeta nam je pokazal desno. Začeli smo se vzpenjati in sprva je bila steza še lepo prehodna, kmalu pa se je poslabšala in čeznjo je ležalo nekaj dreves. Te ovire se je Ajda tako razveselila, da je kar zavriskala. Pozneje se je izkazalo, da drugih napovedanih ovir ni, tako da nam ni bilo treba iskati neznanega travnika.

Kmalu smo zagledali cerkev sv. Marjete in tam je bila že 4. postaja (Za cerkvijo, 491 m; črni gaber, kos in jetrnik). Poleg enoladijske podružnične cerkve, dokončane leta 1526 (poslikave in stranski oltarji so iz 17. stoletja, glavni oltar pa iz leta 1740, a vse to je bilo žal pod ključem), prosto stoji zvonik. Pri mizi z zmajevo glavo in klopeh stoji tabla z legendo o zmaju, ki je prebival v breznu poleg cerkve. Vaščani so mu morali vsak dan postreči s pitanim teletom in sodom vina. Ko je prišla vrsta na kajžarja, ki mu je tele poginilo in naj bi bil zato pošasti žrtvoval hčer, so kožo poginulega teleta napolnili z živim apnom in ta obed podtaknili zmaju. Užejalo ga je in ko se je napil, je apno zavrelo in požeruha pokončalo. Na brezno, v katerem je prebival, so zvalili veliko skalo in zraven cerkve postavili zvonik. Poleg sta še dve pol leseni, pol zidani hiški. Tista s številko 40 je (bila) mežnarija; zdaj ji rečejo Hiša na hribu in v njej so občasno kulturne prireditve.










Nadaljevali smo po kolovozu, ob katerem je stal usmerjevalni stebriček Poti roparskih vitezov. Na teh stebričkih sta grb Hertenbergov (o jeterbenških roparskih vitezih sem že pisala) in ime kraja (tu Sv. Marjeta). Tudi za to pot skrbi TD Žlebe - Marjeta. Mimo 5. postaje (Na Marjeti, 491 m; lipa, lesna sova in resje) smo prispeli na neoznačen razcep, kjer smo videli iti predhodnike levo, zato smo tudi mi zavili tja. Pri naslednjem razcepu je stala 6. postaja (Razpotje, 511 m; trepetlika, kuna belica in lasasti beluš). Puščica učne poti nas je usmerila na desni krak (navzgor), kamor je kazal tudi kažipot Katarina. Na vrhu klanca se je pot začasno položila in nas pripeljala k 7. postaji (Za gradom, 552 m; mokovec, kukavica in šmarnica). Na bližnjem drevesu smo opazili lesen kažipot Gradišče in mu sledili ostro desno v gozd nad kolovozom, vendar nismo našli ničesar. Ko smo se vrnili na kolovoz, smo z bližnje razlagalne table JeterbenkArheološko najdišče na Gradišču izvedeli, da so tam našli odlomke stekla in lončenine iz 14. ali 15. stoletja, ko je bil grad Jeterbenk že opuščen (morda pa so povezani z novim Jeterbenkom, tudi omenjenim v zgodovinskih virih). Spet smo naleteli na stebriček Poti roparskih vitezov (Za gradom). 

Kolovoz nas je vodil dalje po gozdu do 8. postaje (Pod vrhom, 571 m; gorski javor, divji prašič in čemaž) na razcepu, kjer se je učna pot spustila desno, kažipot Katarina pa je usmerjal levo navzgor. Hoteli smo nadaljevati po učni poti, a smo upali, da tudi tako pridemo na izbrani cilj. Kolovoz se je zožil v stezo, čez katero je na več mestih tekla voda. Te je tam očitno precej, saj smo naleteli na zajetje in korito pa tudi 9. postaja se je imenovala Pri studencu (582 m; gorski brest, navadni polh in sladke koreninice). Vztrajno smo se vzpenjali in steza se je ožila. Z nje smo videli Rašico in Šmarno goro. Šli smo mimo še enega stebrička Poti roparskih vitezov (Turnci), preplezali podrto drevo in se ustavili pri 10. postaji (Turnci, 620 m; rdeči bor, jazbec in pasji zob), kjer smo si privoščili pijačo.

Ko smo stopali tik pod grebenom Turncev na desni, je začel vleči mrzel veter. Nedaleč za skladovnicami drv nas je pričakala 11. postaja (Pod grebenom, 645 m; črni bor, šoja, blagajev volčin), kjer je z leve pritekla iz doline markirana pot. Steza se je spet razširila; iz nje so štrleli kamni in korenine, mnogi skriti pod suhim listjem. Ne da bi bili dognali nastanek in rabo sicer zanimive luknje, smo pri stebričku Poti roparskih vitezov (Gute; kljub nekaj truda (še) nisem dognala, kaj to pomeni) prišli iz gozda. Tudi 12. postaja je imela enako nenavadno ime (V Gutah, 687 m; jerebika, srna in navadna arnika). Kmalu smo se znašli pri opečnati kapelici (tudi o tej sem že pisala) in 13. postaji (Pri kapelici, 705 m; navadna breza, sraka in orlica), kjer se pot razcepi na štiri. Poleg te, po kateri smo prišli, ena vodi na Jeterbenk, druga proti Katarini, tretja je nadaljevanje učne poti.

Čeprav nas je od vrha Jeterbenka ločilo borih 10 minut, se je Ajda premeteno odločila: »Najprej pojdimo na Katarino, potem ko bomo že imeli žig, pa bomo lahko delali, kar bomo hoteli. Bomo videli, ali bo še vreme in ali ne bomo preveč utrujeni.« Napotili smo se torej naprej po makadamu. Ob njem so že stali rumeno-rdeči koli za čas, ko bo zapadel sneg. Klopca, ki se je prejšnjikrat, ko sva bila na Jeterbenku, skrivala v megli, se je tokrat dobro videla, a je bilo prehladno za posedanje. Od kapelice dalje smo videvali rumene puščice ob Jakobovi poti. Pri hiši številka 19 smo stopili na asfaltno cesto v Topolu. Ker je bila cerkev sv. Katarine odprta, smo pokukali noter; notranjost je lepo obnovljena in urejena, zunanjost pa ne tako. Šele ko smo se med spuščanjem po cesti ozrli, smo cerkev zares lepo videli. Iz Žleb v spodnji del Topola smo prispeli po dveh urah in pol (zares smo hodili poldrugo uro).
 








Pri Dobnikarju smo bili deležni odličnih krvavic in sirovih štrukljev, prav tako pomemben pa je bil žig za našo zbirko. Na njem piše Sv. Katarina 678 m gost. Grabce. Le kaj to pomeni? Na Grabci, sem izvedela pri Dobnikarju, se reče temu delu vasi; pred kakimi 60, 70 leti je stala stara gostilna na drugi strani ceste in tista se je imenovala tako. Glede na napis na žigu bi rekla na Grabcah, ne na Grabci, toda Krajevni leksikon Slovenije omenja zaselek Grabci (Na Grabcih), v Slovenskem narodu in Jutru pa je leta 1935 pisalo »na Grabčah«. Na spletu je najti tudi staro razglednico, na kateri je »gostilna Grabce« iz »ok. 1963«, na kateri je zapisana nadmorska višina 730 m. 


 







Ko smo zapuščali Topol, smo naleteli na hroščka, ki se je še komaj premikal. Nič čudnega, saj smo bili tudi mi že kar trdi. Tega mraza ne bo preživel, smo se bali, a žal ne more odleteti kot ptice selivke. Dekleti sta bili osupli, ko sta izvedeli, da obstajajo tudi žuželke, ki živijo le nekaj dni, nekatere samo en dan ali celo le nekaj ur. Zlezli smo na vzpetinico z »mojo« klopco s pogledom na Sv. Jakoba in vnukinjama sem prebrala svojo pesem o njem. Pri opečnati kapelici sta dekleti (predvsem Ajda) odločno glasovali zoper Jeterbenk in tako smo nadaljevali po učni poti, to je desno mimo kapelice.

Pri 14. postaji (Pri Pojzdarju, 684 m; pravi kostanj, veverica in kranjska lilija) je bila puščica nekoliko dvoumna: ali je treba po zgornjem kolovozu navzgor ali po spodnjem navzdol? In še kažipoti so bili zbrisani. Odločili smo se za spodnjega. Pripeljal nas je v gozd s knafelčki in rumenimi puščicami Jakobove poti. Rahlo smo se spuščali. Ravno ko je Vesna hotela vzleteti, je steza postala ozka polička s skalami na levi in strmim bregom na desni, zato jo je bilo treba ukrotiti, da se ni skotalila po bregu navzdol. Z desne je od spodaj pritekla širša ograjena pot in nadaljevali smo po njej. Od 15. postaje (V Dobju, 651 m; šmarna hrušica, modras in divji klinček) se je desno spustila markirana pot, levo pa je tekla druga, tudi markirana in označena s smerno tablico Jeterbenk po grebenu. Po tej smo se povzpeli do 16. postaje (Na robu, 661 m; graden, gams in ciklama), od nje pa nadaljevali navzdol proti Petelincu, Žlebem in Sv. Marjeti.

Mimo 17. postaje (Ob stečini, 640 m; alpski nagnoj, lastovičar in navadni volčin) smo po dobri uri prispeli do razcepa, od koder sta se oba kraka spuščala; na zgornjega je usmerjal knafelček, na spodnjega pa puščica učne poti. Že od prej sva vedela, da se po obeh pride k podružnični cerkvi sv. Jakoba. Sredi popoldneva nas je presenetilo zvonjenje in izkazalo se je, da imamo srečo: možak, ki skrbi za cerkev (oskrbniki se menjajo na pet let), je bil tam, in smo si jo lahko ogledali tudi znotraj. Povedal je, da imajo maše na velikonočni ponedeljek, na žegnanjsko nedeljo, na binkoštni ponedeljek in na god sv. Jakoba 25. julija. Sprva romanska stavba je
bila večkrat prezidana, notranjost je baročna. Tudi pri cerkvi je tablica učne poti, in sicer 19. postaje (V Petelincu, 596 m;  bukev, golob grivar in bodeča neža). Oskrbnik je bil odločen, da je napis napačen in da bi moralo pisati Na Petelincu in 586 m (tudi sama sem že spoznala, da so s Petelincem »težave«. Više smo opazili še 18. postajo (Razgledišče, 590 m; maklen, lisica in navadna kukavica), za katero sva zmotno mislila, da se bomo od cerkve vračali mimo nje, zato je bilo treba napraviti še nekaj korakov nazaj do tja. O tamkajšnjem ostanku zidu nekateri ugibajo, da je grajski.

 








Od cerkve smo se odpravili navzdol mimo kažipotov (levo Žlebe) po stopnicah. Preštela sem jih: 205 jih je. Pri 20. postaji (Ob poti, 540 m; brek, črna žolna in svečnik) spet ni bilo čisto jasno, kam naprej. Spustili smo se levo (desno ob električni omarici se pride k hiši), mimo 21. postaje (Nad dolinami, 491 m; iva, beloprsi jež in salomonov pečat) in pri skladovnicah drv sestopili na travnik. Vesna je tako tekla po njem, da se je zvrnila, k sreči na mehko. Preden se je pobočje končalo s kotanjo, je stala še zadnja, 22. postaja (V rebri, 455 m; črna jelša, navadni močerad in rdeča relika). Na levi v gozdu je stala preža, v desnem bregu pa so se pasle koze in tam se je kadilo iz nenadzorovanega pogorišča. Nato smo se spet rahlo povzpeli in pol ure pod Sv. Jakobom prispeli v Žlebe. Med hišami se nam je pridružil prikupen muc. Do parkirišča je bilo le še kakih pet minut sprehoda.

Letni čas res ni bil ravno najprimernejši za učno pot, saj cvetja ni bilo več, tudi nobene gozdne živali nismo srečali, le nekatera drevesa smo lahko prepoznali. A ogledovali smo si slike in Ajda je brala napise, tako da nam je učna pot sicer ne ravno razburljiv (bi rekel Jani) pohod na Katarino prijetno popestrila.

23 december, 2017

Požar in Lengarjeva glava


Za prvo oktobrsko soboto je Jani izbral greben med Vrati in Kotom, ki se začne z Mlinaricami in konča Pri turnih, oziroma dva vrhova v njem: Požar (1543 m) in Lengarjevo glavo (1498 m).


Odpeljala sva se proti Kranjski Gori in pred Dovjim zapustila glavno cesto levo proti Mojstrani (tudi Vratom, Kotu in Krmi). Tudi v Mojstrani sva se držala levo. Na Kosmačevem prevalu (844 m) naju je pričakalo več kažipotov, med njimi lesen z napisi Kot, Staničeva koča in Triglav, ki je kazal desno z asfaltne ceste na gozdno. Z obvestilnega stebrička sva izvedela, da sva na območju medveda. Zavila sva torej desno in čez 3 km pripeljala na razcep; ob levem kraku navzdol je bilo manjše parkirišče, midva pa sva nadaljevala po desnem, označenem z markacijo in puščico. Čez dober kilometer sva prispela na parkirišče poleg Lengarjevega rovta (okrog 1000 m) v dolini Kot. Rovt obkrožajo prelepi vrhovi, a zjutraj je bil za dobro fotografijo prevelik kontrast med senco in soncem.

 



Podala sva se na markirano pot proti Triglavu, označeno tudi s kažipotom Dom Valentina Staniča 4h, Kredarica 5h. Na bližnjem obračališču se je nadaljevala naravnost naprej čez hudourniško strugo Kotarice, midva pa sva se namenila poiskati neoznačeno stezico v desno. Ker je bila na začetku skrita v grmovju, bi jo bila težko našla, če naju ne bi bila nanjo opozorila dva možička. Ko sva stopala po njej ob desni strani hudournika, so se nama onkraj struge pokazali Macesnovec, Luknja peč, Dimniki in Rjavina. Prav kmalu se je desno odcepila lovska stezica. Zavila sva nanjo in brž za odcepom naju je pozdravil možic. Stezica je bila razločna, dokler se je vzpenjala med ščavjem, potem pa ne več, ker jo je pokrivalo suho listje. Pripeljala naju je do Biščkovega studenca (imenuje se po bližnji kmetiji) in zakoračila sva ob njem navzgor. Vodo sva bolj slišala kot videla, saj je je med kamni, poraščenimi z zelenim mahom, mezelo komaj kaj.
 












Po 20 minutah sva zavila levo čez strugo. Pomagali so nama možici. V ključih sva hitro pridobivala višino. Sčasoma se je gozd razredčil in na travnatem pobočju je stezica spet postala razločnejša. Rož ni bilo več, zato je bil zapoznel resasti sviščevec še bolj opazen. Macesni so šele začenjali rumeneti. Čedalje več je bilo ruševja. Prej naštete gore onstran Kotarice so bile še vedno v senci, pred nama pa sta se sončili Požgana in Rušnata Mlinarica. Na kamnito-peščeno-zemljato stezico se je povešala trava. Končno je izza Macesnovca posijalo sonce. Po čedalje krajših ključih sva čez pol ure pri jesensko žareči bukvi, ki se je objemala s še precej zelenim macesnom, dosegla nekakšen pomol. Zavila sva ostro levo, se še vedno v ključih vzpenjala dalje in pri krivem macesnu spet vstopila v gozd. Na lovski stezici je bilo več očitnih znakov nadelave in drugačne skrbi zanjo, a čeznjo je ležalo tudi nekaj dreves, nekaterih zelo debelih, da jih je bilo kar težko prelesti.


Do grapice, ki sva jo prečkala čez 20 minut, so bili ključi zelo kratki, odtlej pa je steza lep čas tekla proti desni. Hoja po pravcatih zametih suhega listja je bila sitna, sploh ker je bilo pobočje zelo strmo. Omenjena dolga prečnica v desno naju je pripeljala na kamnito pobočje, poraslo s travo, in se na drugi strani nadaljevala po redkejšem gozdu. Na koncu, preden se je steza obrnila levo okrog pobočja, sva pod seboj zagledala Kot, izmed hribov na desni pa se je izvila dolina Radovne. Nekoliko sva se spustila še čez eno (travnato) grapo, se povzpela po gozdu in po dobrih 20 minutah dosegla stranski greben. Na desni se je rahlo dvigal ruševnat razgledni pomol, s katerega sva še lepše videla Kot (tudi Lengarjev rovt) in dolino Radovne, Mlinarice, pokazal pa se je tudi glavni greben, na katerega sva se namenila (Požar, Lengarjeva glava, Predelov vrh, Črna gora in konec Pri turnih).



Z razgledišča sva se vrnila na pot in nadaljevala desno pod grebenom, pri možicu pred meliščem pa se obrnila levo nazaj k njemu. Vijugala sva po njem in čeprav Mihelič svari, da se steza bolj ali manj izgubi, je bila še vedno dovolj razločna. Ko sva stopila iz gozda na sonce, je zadišalo po posušenih zeliščih in listavci so žareli v jesenskih barvah. Po desetih serpentinah po grebenu se je začelo prečenje v desno. Rahlo sva se vzpenjala med macesni, ki so že začenjali rumeneti. Steza je bila tako ozka, da naju je tu in tam kak grm skoraj zrinil z nje. Že čisto pod skalami sva prečkala melišče, tam zgoraj že skoraj popolnoma zaraščeno s travo. Na ključnih mestih so stali možici.



Po 20 minutah sva dosegla glavni greben in tudi tam naju je pričakal možic. Grebenska steza je vodila levo proti Mlinaricam, najina smer pa je bila desna. Že nekaj časa nama je bilo prav vroče, a na grebenu je zavel mrzel veter. Prej kot v 10 minutah sva stala na Požaru. Vrh je bil označen s kamnito »piramido«. Z njega se nama je odprl imeniten razgled na vrhove kar nad petimi dolinami: Vrati, Za Cmirom, Kotom, Krmo in Radovno.

 












S Požara pa naprej po grebenu. Skozi ruševje sva se strmo vzpenjala po nič kaj sprehajalni stezici in v pol ure dosegla vrh Lengarjeve glave. Razgled je bil podoben kot s Požara, se pravi navdušujoč. Za nama je prišla na vrh gospa, ki sva jo zjutraj prehitela, ko je šla proti parkirišču. Parkirala je ob vznožju Črne gore in ker se je namenila prehoditi ves greben, je morala najprej pešačiti od avta do Lengarjevega rovta. Preden naju je dohitela, je bila že na Mlinarici; poročala je, da je vzpon nanjo zahteven. Skrbela jo je orientacija na koncu grebena, okrog Bivaka na Črni gori, pod katero jo je čakal avto. Naslednjič pojdeva po grebenu z one strani in cilj bo spet Lengarjeva glava, sva sklenila. Tokrat pa sva še malo posedela na razglednem »balkonu« in se vrnila po poti vzpona.










Med vračanjem z Lengarjeve glave se nama je zdelo, da slišiva Peričnik na drugi strani Vrat, videla pa ga nisva. Srečala sva mlad par, ki se je veselil lepega dne in Požara. Res sta se imela česa veseliti! Ko sva čez Biščkov studenec sestopila z lovske stezice na stezo ob hudourniški strugi, nisva zavila levo proti obračališču, ampak sva šla najprej desno gledat, kje naj bi bila lovska koča, označena na planinski karti Triglav. Ker nisva našla ničesar, sva se vrnila do lovske steze in onkraj nje (tam kjer je lovska koča narisana na spletnem zemljevidu Pešpoti.si, kakor sva ugotovila pozneje) odkrila štirioglato izravnano zemljišče, na katerem je nekoč zanesljivo stal vsaj deloma zidan objekt, ki so ga očitno podrli. Od njega so ostali le še del temeljev, domnevno del strelovoda, deščica in opeka. Če ne štejem te kratke stranpoti, sva za vrnitev potrebovala dve uri. S soncem obsijan je bil Lengarjev rovt dosti prijaznejši kot zjutraj.


Po sedmih urah prijetne hoje, jesenskih barv in lepih razgledov sva se popolnoma strinjala z Ladom Brišarjem, ki se na spletu huduje nad trditvijo iz nekega vodnika, da so »vrhovi tega grebena planinsko popolnoma nepomembni«. Kaj pa še!