26 november, 2017

Skoz kaj? No? Skozno!

Prvo septembrsko nedeljo je prišlo na vrsto Skozno, eden »ostankov« s februarskega potepanja po Čavnu. Kakor tedaj sva parkirala na Križišču nad Vitovljami. V mrzlem jutru sva se napotila navzgor po gozdni cesti in na desnem ovinku pri 7. postaji križevega pota zavila ravno v nasprotno stran kot prejšnjikrat, se pravi levo, proti Trpinovščam in Vodicam (Skozno na kažipotih ni omenjeno).



Kolovoz naju je sprva malodane po ravnem vodil skozi gozd. Za odcepom levo (tja je kazal »odgriznjen« kažipot Šmihel, najin Vodice pa naprej) sva se začela najprej spuščati, nato pa sva se rahlo povzpela. Na vrhu vzpona se je desno navzgor odcepil še en kolovoz, najin pa naju je pripeljal na jaso s pogledom v dolino. Ponovno sva se spustila v gozd. Pri veliki skali so stale provizorične klopce. Kolovoz, ob katerem je bil tu in tam podrt suhozid, se je vztrajno vzpenjal, a ne posebno strmo. Čez čas se je zelo zožil. Velike markacije brez bele pike na sredi so bile redke in slabe. Med visokimi krivenčastimi listavci so se začeli pojavljati bori. Rumeni dren je jesen ozaljšala z rdečimi plodovi. Ježice na številnih kostanjih ob poti so bile že lepo debele. S prostora, kjer si je nekdo napravil drva, sva lahko videla vas v dolini. Kar sredi kolovoza so cveteli prvi letošnji jesenski podleski, na drevesu ob njem pa je visel umazan siv površnik z napisom Eles na hrbtu.



S hojo sva se že dodobra ogrela, ko sva čez pol ure prispela na Vodice, kjer stoji partizanski spomenik. Ker je bila 17. avgusta (na obvestilni tabli piše 10. avgusta!) 75. obletnica tamkajšnje ustanovitve I. primorskega bataljona Simona Gregorčiča, je bilo cvetje pri spominski plošči še dokaj sveže. Ob ograji na robu uravnave pred spomenikom so se vrstile klopce, ena tudi pod skalnato »streho« nad spomenikom, desno od te pa sva opazila neoznačeno stezico neznane smeri. Kraj je gotovo dobil ime po vodnih izvirih. Puščica naprej in rdeč kolobar ob napisu TRP. (Trpinovšče) na skali s tablami (Skozno na zemljevidu, v opisu kraja in na kažipotih še vedno ni bilo omenjeno) sta naju usmerili na razločno stezo, po kateri sva se povzpela od spomenika.




Že dotlej so po gozdu ležale skale, zdaj pa so prevladovale zelo velike. T na eni izmed njih sva razumela kot Trpinovšče. Prečila sva pobočje, poraslo s povešeno travo. Rož skorajda ni bilo več, le tu in tam kaka osamljena ciklama. Čez blatno grapico kmalu nad Vodicami je bila steza podrta. Po nekaj ključih je postala bolj strma in sprva lahko sledljiva se je kmalu začela skrivati v travi. Pot nama je večkrat prekrižalo podrto drevje. Sled rdeče črte na skali in ostanek markacije sta bili redki znamenji, kje teče, sicer pa je bilo treba ves čas gledati pod noge tudi zaradi nevarnosti za zdrs. Prečkala sva še nekaj travnatih in gruščnatih grapic, včasih vzporedno s pobočjem in še večkrat strmo navzgor.




Po kakih 20 minutah se je prvič pojavil napis Skozno na skali ob prečni stezici, ki je pritekla z desne (v tisto smer tudi Trpin.). Nad njo je v visoki travi tičala klopca, ki ji je odpadel naslon. Na skali poleg nje je pisalo Vitov. (vsi ti napisi so bili zelo slabi) in puščica je kazala na sila zaraščeno stezico. Tako sva ugotovila, da se tudi tam pride v Vitovlje, vendar nad mislijo o vrnitvi po njej nisva bila nič kaj navdušena, čeprav se sicer vedno rada vračava po drugi poti. Od tam sva videla Fajtji hrib z napisom Tito, Trstelj in druge Črne hribe ter naselja pod njimi, zadaj pa Tržaški zaliv. 




Od klopce sva se povzpela levo na greben in čezenj na drugo stran. Tam je bilo trave še več in poti še manj. Drevje se je razredčilo in znižalo, da sva bila deležna sončnih žarkov in pogledov do morja. Nato sva se začela počasi spuščati. Prečkala sva nekoč ograjeno jaso in šla dalje po notranjem robu gozda; med nama in jaso je tekel suhozid. Prebijala sva se skozi robidovje in drugo ščavje. Janija je opraskalo. Ko bi bile vsaj robidnice dobre, po so bile silno trpke. Pri naslednjem travniku sva prestopila podrt suhozid. Stezica je kmalu zavila proč od njega, nazaj dol v gozd. Ko sva se spet vrnila k suhozidu, je bila na njem rdeča črta.
Kjer se je najina steza priključila kolovozu, je na skalah pisalo nazaj Vitovlje, desno Trpin., v najino smer (levo) pa nič. Šla sva mimo dveh odcepov levo proti Šmihelu (ob drugem na rdečem kažipotu ni bilo napisa). Spet sva imela na desni suhozid. Ob njem sva prestopila grapico, onstran nje pa podrt suhozid, ki se je staknil s prejšnjim. Skozi drevje na desni sva videla jaso s prežo in krmiščem. Pri naslednji preži na levi se je pokazala dolina (Šmihel, onstran Črni hribi). V suhi travi je cvetel kraški šetraj. Med bornimi listavci so se postavljali mogočni bori. Na levi je poraščeno pobočje padalo razmeroma strmo proti naseljem, zgoraj na desni pa so ležale velike skale, mnoge škrapljaste. Čez dobrih 45 minut sva na neki skali poleg puščice nazaj našla napisa Vitovlje in Šmihel, po nekaj metrih pa pri jasici z zasilnimi klopmi in sledovi kurjenja še kažipota nazaj Vitovlje in desno Trnovo 30min. Na naslednjem razcepu sva sledila črti naravnost, nato zavila levo in že sva bila na cilju. Pot, ki sva jo zapustila, pa se je še nadaljevala neznano kam.

 

Pred nama se je bočil približno 15 m dolg in 10 m visok naravni most (nekateri govorijo tudi o naravnem oknu) Skozno (671 m, pojavlja se tudi podatek 696 m) nad Šmihelom. Njegovo ime gotovo izhaja iz dejstva, da gre za odprtino skozi skalovje na južnem robu Trnovskega gozda s pogledom na Vipavsko dolino. Z njegovega »stropa« je visel kovinski obroček; menda je ostal za plezalci. Bolj v okras mu je bilo veliko ptičje gnezdo, a stanovalca žal ni bilo doma. Kamniti obok je pravzaprav nadaljevanje spodmola ‒ vhoda v okoli 15 m dolgo jamo na levi strani mostu (gledano s poti od zgoraj). Tudi ta se imenuje Skozno (po Atlasu Slovenije in izletniški karti Goriška ne zelo slovensko Skozno jama). V njej je nekaj sigastih tvorb. Stene so ponekod zelenkaste, najbrž od alg ali lišajev. Daniel Rojšek - Danč mi je povedal, da ime Skozno ni omejeno le na naravno okno oziroma most in jamo, temveč se uporablja za širše območje ‒ pašnik, velik okoli pet hektarov. »Na prepišnem Skoznem so včasih pasli živino, nižje spodaj so imeli senožeti, kajti zaradi zavetrja in tople lege je bilo veliko mrčesa, ki je živali tako zajedal, da se niso mogle mirno pasti,« je še zapisal. Rešil me je tudi dvomov, kateri predlog se uporablja z imenoma Vodice in Skozno: na Vodicah, na Skoznem. Hvala!
 











V desnem »stebru« mostu je zaklonišče oziroma opazovalnica iz prve svetovne vojne. Od tam je baje feldmaršal Svetozar Boro(j)ević von Bojna, avstrijski vrhovni poveljnik na soški fronti, znan tudi kot »soški vitez«, ker je odbil kar enajst italijanskih ofenziv, opazoval bojišče na Goriškem. Skozi okence se ponuja pogled na goriški konec s Sveto goro. Vpisna knjiga ob vhodu v zaklonišče je nekoliko zdelana; na prvo stran je nekdo napisal »Skwzno po domače«. Vpisani pohodniki so večinoma iz Šmihela, Trnovega in Ozeljana, ob najinem prihodu pa sta bila tam dva nemško govoreča para.












Na drugi strani mostu raste mogočen bršljan, ki s svojimi oprijemalnimi koreninami objema skalno steno. Mimo njega se spušča komaj opazna stezica. Ali v Šmihel, kaniva kdaj raziskati, prav tako bi se bilo zanimivo spustiti v Lijak z nestalnim izvirom kraškega potoka enakega imena (581 m), tako da bova v ta konec verjetno še prišla.



Vrnila sva se po isti poti. Pri odcepu v Šmihel, označenem s kažipotom brez napisa, sem šele zdaj opazila napis Vitovlje na posrečeno izbranem drevescu: ima namreč izrazito rogovilo v obliki črke V. Na mestu, kjer kolovoz zavije levo in se prava stezica odcepi naravnost, je treba biti pozoren na klavrne napise na skalah, če nočemo odkorakati v napačno smer. Pri klopci sva se odločila ostati na poti vzpona, ker bi bil zaradi »pustolovščine« po zaraščeni stezici naravnost naprej Jani lahko zamudil pomembno košarkarsko tekmo. Za vrnitev sva potrebovala uro in 20 minut.


Preden sva se odpravila v Ljubljano, sva se zapeljala še v dolino in si od tam ogledala, skoz kaj sva se razgledovala po njej. Kar zanimiv pogled, popestrili pa so ga še jadralni padalci.

18 november, 2017

Kamniška jama

Večino avgusta sva potovala (seveda tudi hribolazila) po Armeniji, zato sva zadnjo soboto komaj čakala, da se spet potepeva po naših hribih. Janija je že dalj časa mikala Kamniška jama, ki so jo leta 1978 v Zeleniških špicah nad dolino Kamniške Bele odkrili kamniški jamarji, in se je kar odločil, da je čas, da jo poiščeva. Že tretjič letos sva se namenila parkirati na parkirišču Predbela, a nama ni uspelo, saj je bilo zaradi dela v gozdu zaprto z belo-rdečim trakom, in sva parkirala nekoliko naprej ob cesti. Napovedoval se je vroč dan, ampak očitno sva prišla na boljše, saj je bilo tam prijetnih 14 °C, v Ljubljani pa že 20.



Začetek poti je bil razrit in posejan z izkopanimi skalami. Nekaj minut za parkiriščem je od najinega zadnjega obiska pred dvema mesecema nastala nova gozdna cesta. Cveteli so svečniki in preobjede. Tudi pri skali z napisom P. bolnica Bela in rdečo peterokrako, kjer sva sestopila na kolovoz ob Kamniški Beli, je bil belo-rdeč trak, ki je »branil« stopiti na pot v nasprotno smer. Očitno so hoteli prepovedati ne le parkiranje, ampak tudi hojo med parkiriščem in stikom steze s kolovozom. Prejšnjikrat podrti del kolovoza pri Brtucovi griči je bil že popravljen. Pri odcepu levo k pilotovemu grobu in partizanski bolnici še vedno ni bilo kažipota. Družina pred nama je zavila tja, midva pa sva nadaljevala naravnost. Na naslednjem označenem razcepu sva zavila levo proti slapu Orglice in kmalu nato še enkrat pri zvezdici in kažipotu, ki sta nama povedala, da je do partizanske bolnice 10 minut in do slapa 15. Pri suhi strugi in v njej so bili spet kažipoti za pilotov grob in bolnico, desno pa še en odcep in po njem sva 40 minut od izhodišča prispela k Orglicam.






Najprej sva prišla do prodnate grape, ki verjetno priteče izpod Rzenika in se kot levi pritok izteče v strugo Kamniške Bele (tokrat je bila suha). Nasproti temu sotočju se v Belo izlije voda iz slapa. Ko sva ga zagledala, sva bila kar razočarana. Bil je tako neznaten, da je izginil celo tolmun. Kljub temu sva zlezla h komaj slišnemu in vidnemu pramenu vode, ki je mezela po skalovju.
Od slapa sva se vrnila h grapi in nadaljevala navzgor po gozdu desno od nje.  Prečkala sva njen prvi, širši pramen, napravila nekaj korakov po drugem, ožjem, strmo navzgor, nato pa zavila iz njega ostro levo po silno strmem skalnatem pobočju. Ozka steza (menda lovska) je sprva tekla vzporedno z njim in ni bila povsod vidna, nato pa je v ostrih ključih vijugala po strmini. Z njega sva videla Cerkev in Kopo. Čeprav je bilo okolje precej »divje«, so nadelava in drugi sledovi pričali, da pot nekdo vzdržuje. Ponekod se je bilo treba prebijati čez podrto drevje, a so nama pomagale zasekane »stopnice«. Ko sva bila že blizu roba nad Kamendolom, se je z desne priključila slabša stezica in nato še dve.
 




Po 20 minutah sva dosegla neoznačen razcep in nadaljevala po levem, spodnjem kraku, ki pa se je takoj staknil z desnim, zgornjim. Spustila sva se k strugi v Kamendolu, po kateri so ležale velike skale, in jo prečkala. Po Pollaku* naj bi čez kakih 40 m poiskala slabo lovsko stezico. Steza je res čez približno toliko napravila oster desni ovinek, kjer se je od nje levo odcepila manjša stezica, ki se je nadaljevala onkraj ožjega kraka struge. Nad odcepom sva zagledala drevo z vrezanima oznakama KJ (gotovo Kamniška jama) s puščico levo in Š.P. (Šraj pesek) s puščico desno. Najina smer je bila očitno leva, le da nisva vedela, ali naj zavijeva po stezici, ki se je odcepila od najine, ali mimo drevesa z znaki. Poskusila sva vsak po svoje in se kmalu znašla skupaj.



Nova stezica je vijugala navzgor med večjim levim in manjšim desnim hudournikom. Najprej se je čisto približala levemu. Vzpenjala sva se ob njem, čez 10 minut nad veliko skalnato »gobo« zavila proti desnemu, pred skalo, na katero so bile naslonjene palice, pa spet levo. Pot se izgubila in še najbolj podobno stezici je bilo nekaj, kar je vodilo levo, zato sva se pač oprijela tega. Ko se je gozd razredčil, sva prišla na hudo strmo travnato-skalnato pobočje. Pod skalami na levi, še v zavetju gozda in v prijetni senci, se je vzpenjala gruščnata in koreninasta potka v ključih med visoko travo. Na desni je bilo pobočje sicer poraščeno, a prerezano z nenavadno gladkim skalnatim pasom. Dvakrat sva prečkala grapico in 20 minut nad »gobo« stopila na sedelce. Obrnila sva se desno navzgor po ozkem, strmem grebenu, čez čas pa se je pot umaknila nekoliko levo podenj. Kjer se je skrivala v povešeni visoki travi, je bilo treba preveriti vsak korak, da je ne bi zgrešila. Pod seboj sva spet videla gladke skale, ki so gledale iz trave.



Čez 10 minut sva zavila odločno levo. Ko sva se izmotala iz visoke trave, sva nadaljevala med skalami, še vedno po gozdu, do roba grape na desni, od koder je pritekla še ena pot. Po virih na spletu naj bi bili ob poti možici, a midva jih nisva videla. Šele dobre pol ure nad sedelcem naju je pričakal eden, ne ravno nujen – bolj potreben bi bil kar nekajkrat dotlej. Kmalu za njim sva se znašla pod steno. Proti njej sva se podala kar na pamet, saj zadnje metre ni bilo več poti (solnice, ki jo omenja Pollak, nisva opazila). Napotke predhodnikov sva vzela premalo dobesedno in sva zavila levo ne tik stene, ampak nekoliko niže. Ko sva zagledala vrzel v njej, sva se povzpela vanjo in si tako nakopala kako uro nepotrebnega in zaradi nevarnosti zdrsa kar težavnega plezanja po strmi grapi, brezplodnega iskanja poti in sestopanja nazaj. Ko sva ugotovila, da sva v slepi ulici, sva se namreč vrnila k vznožju stene in nenadoma zagledala popolnoma razločno stezico v pravo smer. Že po nekaj korakih se je pokazal vhod v jamo. Tam pa je bil možic! Iz jame je zavel prijeten hlad.












»Preddverje« na približno 1400 m je kakih 10 m visok spodmol, ki so ga domačini poznali že davno pred odkritjem notranjosti. V njem je skrinjica z vpisno knjigo. V tej visokogorski (alpski) kraški jami je raziskanih okoli 1600 m rovov. Glavni vodi v več dvoran. Najgloblja doslej znana točka je 129 m pod vhodom. Kamniška jama je znamenita predvsem zaradi aragonitnih ježkov in hroščka kamniškega jamskega brzca (Aphaenopidius kamnikensis), ki živi samo tu. Zaprta je z železnimi vrati, da nepoučeni ali »preveč poučeni« obiskovalci ne bi poškodovali kraških tvorb, zlasti izredno lepih aragonitnih kristalov, kakršni so pri nas redki (najlepši menda v Ravenski jami pri Cerknem). Precej natančno je opisana v Pollakovi knjižici, na spletu pa v Enciklopediji naravne in kulturne dediščine na Slovenskem. Turistični obisk je mogoč med prvomajskimi prazniki (vodijo kamniški jamarji), sicer pa po dogovoru; vsekakor je potrebna primerna oprema, saj podzemne poti niso urejene za nejamarje. Pred odhodom sva se povzpela nad jamo, da sva si še od zunaj ogledala dvojno okno, ki razsvetljujejo spodmol; vzpon je bil kratek, a strm in zdrsljiv.
 



Vrnila sva se po isti poti. V tričetrt ure sva sestopila na sedelce. Celo zdaj, ko sva pot že poznala, sva tu in tam izgubila stezico. V slabe pol ure sva bila v Kamendolu, še čez 20 minut pa pri slapu Orglice. Pri skali z napisom P. bolnica Bela sva kljub belo-rdečemu traku zavila desno na stezo, saj sva zjutraj videla, da gozdarji ne delajo. Po 35 minutah sva na parkirišču Predbela odkrila nevarnejše »grešnike«: nekaj voznikov je pustilo avtomobile pred trakom, tako rekoč na cesti, pa še tik za ovinkom.



* Bojan Pollak: Naravne znamenitosti Kamniško-Savinjskih Alp na območju kamniške občine. Občina Kamnik, 1995 (8. poglavje).

10 november, 2017

Deset vrhov v okolici Ljubljane ‒ Šmarna gora

Z vnukinjama sva se lotila 10 vrhov v okolici Ljubljane. To je del programa mestne športne zveze Razgibajmo Ljubljano. Kartončkov za zbiranje žigov je zmanjkalo in na nove smo čakali prav do poletja. Vesna je že večkrat rekla, da bi šla rada na Šmarno goro (669 m), kjer je Ajda že bila, zato ni čudno, da je iz seznama desetih hribov izbrala prav to. Ajdi se pred štirimi leti ni niti sanjalo, kam gremo, zdaj pa je bilo drugače. Če bi bilo po njenem, bi bili šli seveda po plezalni Pogačnikovi poti, vendar sva bila odločna: niti nje same si še ne bi upala peljati v Turnc (tudi zaradi svoje neizurjenosti, ne le njene), Vesna pa je sploh še premajhna. Izbrala sva Westrovo pot, da bi dekleti vendarle lahko nekoliko poplezali.


Avto smo pustili na parkirišču pred Bačnikovo kmetijo in se pri gostilni Kovač podali na dobro označeno zahtevno pot, ki se začne na 320 m. Starejša se je navdušeno zagnala v strmino in tudi tam, kjer so markacije velevale drugače, izbirala skalnate, bolj plezalne odseke. »Vse, kamne, ki so videti bolj šibki, je treba preveriti,« nas je poučevala. In kamnov ne smemo prožiti, sva bila poučna še midva. Mlajša ji je brez besed sledila, čeprav so njene noge precej krajše od sestrinih. Če bi bilo po Ajdino, bi kar švignili navzgor, tako pa smo se večkrat ustavili, ker je imela Vesna svoj botanični dan in je kar naprej spraševala: »Katera rožica je to?« Posebno veliko je bilo lepih lukov. Kadar nisem znala odgovoriti, se je vmešal dedi, najbrž pod vtisom te cvetoče »čebule«: »To je pa šmarnogorski peteršilj.« Ali kaj podobno strokovnjaškega.









Pri klopci na 470 m je z desne pritekla zelo zahtevna Pogačnikova pot in dosegli smo krožno Pot svobode. Nekaj časa smo se zabavali s hroščkom, ki ne le da ni hotel biti pri miru, da bi ga fotografirali, ampak se je tudi vztrajno izogibal otroški reševalni akciji, nujni, da ga na stezi ne bi kdo pohodil. Na naslednjem križišču (592 m) se je Westrovi poti pridružila Mazijeva steza. Poleg nekaterih planinskih markacij je pisalo M (Ljubljanska mladinska pot), rumeno-zelene pa so označevale Gozdno učno pot po šmarnogorski Grmadi. Približno od tam dalje smo hodili po grebenu in pripeljal nas je na Grmado (676 m). Čeprav je višja kot Šmarna gora, ni videti tako. Razgledna tabla je že dolgo precej zdelana in od odskočišča za zmajarje je komaj kaj ostalo. Pojavile so se še rumeno-modre markacije neznanega pomena (Pot kurirjev in vezistov NOV ne teče čez Šmarno goro; morda pa je z ne ravno vezistično modro »mišljena« zelena).


Poslej je bila pot prelahka samo za hojo, ampak je bilo treba početi še kaj. Še vedno se nista naveličali igrice »Kaj vidim, kar se začne na črko ...?« Ajda zna zastavljati že prav zahtevne uganke. Ena je bila še posebno težka; čeprav nam je nazadnje pomagala s prvo, drugo in celo tretjo črko (zad), smo pri zadnjici že skoraj kapitulirali, ko se mi je končno posvetilo: zadrga. Bravo, babi! Med igro so nas zmotile robidnice, a zobanje sicer lepo modrih sadežev ni trajalo dolgo, ker so bili prekisli. Za stičiščem z Romarsko potjo smo sestopili na Sedlo, kjer se je naša pot staknila s tisto iz Zavrha in Pirnič. Mimo gospodarskih poslopij smo skupaj s planinci in sprehajalci, ki so prihajali po drugih poteh, nadaljevali proti vrhu. Dekleti sta izbrali pot mimo kapelice sv. Sobote. Odločitev je bila pravilna, saj je od kapelice dalje prijetno pihljal vetrček, ki nam je prijal, ker smo bili že precej razgreti.


Med čakanjem na kosilo smo si priskrbeli štampiljko. Ajda je odtisnila žig na svoj in dedijev kartonček, Vesna pa na svojega in mojega. Ponudba posladkov je delovala zelo spodbudno: pojedli sta vse kosilo, da sta si lahko izbrali vsaka svojo liziko; ena je celo piskala (dokler je). Okolico so še vedno krasile umetnine učencev osnovnih šol Vodice in Šmartno pod Šmarno goro, ki so ustvarjali v likovni koloniji 2016 Kamen na kamen ... Šmarna gora. V dolino smo se odpravili po Vozni poti in spotoma pozvonili z zvončkom želja.

Vračali se nismo čez Grmado, temveč smo se tudi od sedla naprej držali Vozne poti, po kateri se je vzpenjalo še veliko ljubiteljev Šmarne gore. Od Gorjančeve kapele, okrog katere so se kar prerivale barve pisanega cvetja, smo videli smledniški grad, v ozadju pa Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe. S ceste smo zavili levo, kamor se odcepita Pot svobode in Kovačeva steza, in se pri bližnjem razcepu na 552 m spustili desno na slednjo. Nekaj časa je bila razrita in široka, kar je bilo za naju novo, in obakraj je ležalo podrto drevje. Potem se je spet zožila v stezo, po kateri smo se spuščali v prijetni senci. Ko smo bili že tik nad cesto, je Ajda videla srno, drugi pa smo jo žal zamudili.
 









Po štirih urah in pol (gor smo hodili skoraj dve uri, dol eno) smo se strinjali, da bomo »zbiranje« hribov okrog Ljubljane nadaljevali. Naslednji cilj je izbrala Ajda: Orle (nisem čisto gotova, ali zaradi imena ali ker je najnižji od desetih). Nato pa smo se odpravili na Kolezijo in se pošteno ohladili.