27 julij, 2008

Lepota ne pozna meja

Če verjamete ali ne – popolnoma po naključju sva se spet znašla na avstrijski strani meje. Včeraj se nama je zahotelo »poštenega« cilja, a ne predolge ture, ker so popoldne grozile nevihte. Izbrala sva Pristovški Storžič, sploh ne misleč na to, da je v tujini. Parkirala sva na (nekdanjem) mejnem prehodu Jezersko, »nagonsko« (?) na naši strani, in se za avstrijsko mejno stavbo napotila levo, kamor kaže kažipot Storschitz s številko 627. V Klinarjevih Karavankah piše, da ima Krainerjeva pot, ki sva si jo izbrala za vzpon, številko 626, tista čez Pastirkov vrh, po kateri sva se kanila vrniti, pa 627. Toda pri lovski koči, kjer se poti ločita, je rumen kovinski kažipot trdil Krainersteig 628. Ker se Stanko Klinar nima navade motiti, sva sklepala, da so poti preštevilčili. Res sva više opazila star lesen kažipot s številko 626 in že mislila, da potrjuje najino domnevo, toda odtlej je bila številka 626 tudi na novih kažipotih. Hm. Sicer je pot dobro markirana, zato vam je ne bom opisovala. Poleg Klinarjevega vodnika so vam na voljo še Mušič-Habjanove Karavanke in novi vodnik Jelene Justin Pozdravljene gore. Ko sva prebrala vse opise, sva bila nekoliko v dvomih, ali bova kos Krainerjevi poti, saj Klinar piše, da je samo za izurjene, druga dva vodnika pa le omenjata nekaj z jeklenico zavarovanih odsekov oziroma skokov. Zmagali sta privlačnost razgledne in razgibane poti ter možnost krožne ture. Sploh ni bilo težko, bilo pa je prelepo.

Vrh je zelo razgleden in prijeten. (Po)plebiscitni napis na križu sicer ni ravno razveseljiv, a planinci, ki zahajajo sem, očitno gojijo prijaznejšo logiko. V vpisnem zvezku je vsaj pol slovenskih vpisov, če ne več (srečala sva veliko Slovencev in le dva Avstrijca), na prvi strani pa takale »polemika« (v nemščini): (1) Tukaj je Slovenija. (2) Ne! Avstrija. (3) Saj je vseeno – tukaj je lepo! In tako tudi je. Od vsega razgleda mi je bil najbolj všeč čisto nov pogled na ves greben Košute od jugovzhoda.

Vrnitev čez opuščeno planino Kepp in Pastirkov vrh bi se komu utegnila zdeti dolgočasna, ker ni razgledov, zato pa je pot prijetna in ponekod skoraj sprehajalna, kar se dol grede navadno prileže (po vzponu na Pristovški Storžič sicer ni razloga za posebno utrujenost, saj je razmeroma kratek, manj kot dve uri). V Klinarjevem vodniku piše Pastirkov vrh, v drugih dveh pa Pasterkov (Pasterksattel). Čeprav sem Mušič-Habjanovega zlektorirala, sem zdaj prepričana, da ima Klinar prav (tudi avstrijska tabla in naši zemljevidi se »strinjajo« z njim).

Večino poti so naju spremljale neverjetne množine rož. Avstrijske rastejo prav »kampanjsko«: nekaj časa cele poljane ene vrste, potem pa jih zamenjajo nove. Posebno veliko je bilo gozdnega grinta, ozkolistnega ciprja, divjega bezga z živo rdečimi jagodami, odkrila pa sva tudi za naju čisto nove rože*, nekoliko podobne sončnicam, ki so pravi magnet za metulje, čebele in druge sladkosnede.

Zdaj bom pogledala še drugam po svetu in se za nekaj časa poslovila od naših hribov. Vem, da jih bom pogrešala, čeprav se mi obetajo zanimive počitnice. Na svidenje septembra.

* Navadne ognjice so. Hvala Alenki.

20 julij, 2008

Nimam ozemeljskih zahtev

Ta izjava je potrebna zaradi morebitnih "zaskrbljenih" bralcev, ki bi opazili neskladje med naslovom dnevnika (Tavanja po slovenskih hribih) in zemljepisno lego tokratnega cilja − nesporno na avstrijskem ozemlju (ampak na delu, ki ga naseljujejo tudi Slovenci): soteske Čepa (Tscheppaschlucht). Nekoliko širšo razlago imena dnevnika, kot jo je najverjetneje imel v mislih Ivan, ko ga je poimenoval, si lahko privoščim zaradi pojava, ki ga imam že od nekdaj za (nepotrebno) pomanjkljivost slovenskega jezika: da nimamo različnih pridevnikov za prebivalce Slovenije (slovenijski) in Slovence (slovenski). Če bi se dnevnik imenoval Tavanja po slovenijskih hribih, bi bili cenjeni bralci odrešeni tegale uvoda in zapisa sploh, saj Čepa tu ne bi imela kaj iskati.

Onkraj mejnega prehoda Ljubelj se po nekaj kilometrih spusta pokaže nadhod z napisom Tscheppaschlucht in v časih, ko smo se morali (?) tam pogosto voziti, smo večkrat rekli: »Drugič pa pridemo turistično.« Zdaj ko nam ni treba več tja, sva končno šla raziskat, kaj derejo gledat tolikšne množice. V torek pozno popoldne je bilo velikansko parkirišče tako polno, da je na desetine avtomobilov stalo ob cesti in drugod, kjer se ne sme. Pot je opisana v Sidartinem vodniku Karavanke, od mene pa dobite praktične napotke. Cenik vstopnic: za odrasle posameznike 6,50 EUR, za člane skupine od 15 oseb z vodjem 5,50 EUR, za otroke do 15 let 3,50 EUR, za otroke v skupini od 15 članov 2,50 EUR, za seniorje, študente in člane planinskih društev (tudi PZS!) pa 4,50 EUR. V ceno vstopnice je všteta vrnitev z avtobusom. Pri blagajni so na voljo prospekti za Čepo in Poden (Bodental) z zemljevidoma, drugi tudi v angleščini, italijanščini in slovenščini, ter še poseben letak s kratkim opisom poti po Čepi in napotki samo v slovenščini. Preprost zemljevid je tudi na vstopnici.
Kaj sva videla? Zlati izvir, kjer lahko izpijete skodelico dobre vode za moč, za pogum, za veselje ali za ljubezen (praktični napotek: priporočam za vse namene), drvarsko kočo iz lubja, stene iz sige in lehnjaka, polne kotlic, slapove in brzice, divje tesni, bistro, razpenjeno vodo. Pot je opremljena s stopnicami, mostički in varovali pa tudi s klopcami. Lahko izberete krajšo ali daljšo različico, daljši pa sta spet dve. Praktični napotek: najbolje se je odločiti za obe daljši, kar pomeni, da se od Tschaukovega slapu najprej sprehodite do Podna in se daste od tam pripeljati z avtobusom (Juwanov voznik je bil zelo prijazen in je govoril lepo slovensko) nazaj na parkirišče, nato pa z avtom k Dajčpetru (Deutscher Peter) in od njega po sledeh dr. Tschauka v nasprotno smer, do njegovega slapu (ta pot je zanimiva zaradi rastlin, opremljenih s tablicami – človek komaj verjame, koliko strupa raste vsenaokoli!).
Ker sva za opisano porabila tri ure in je bilo za kaj več že prepozno, bo treba lepega dne k Sereinigu v Poden, od tam na sprehod do konca doline preverit, ali je res najlepši v vseh Karavankah, in k jezeru Morsko oko (Meerauge), potem pa na kosilo (po srečnem naključju imajo pri Sereinigu gostilno).

19 julij, 2008

Na Rodico

Ko sva stala na Šiji, mi je od vsega razgleda najbolj padla v oči Rodica, lepa piramida. Pred tednom dni je prišla na vrsto. Po sramotno in nevarno slabi cesti po Selški dolini, skozi Petrovo Brdo in po Baški grapi sva se cijazila v Koritnico, od tam pa po ozki cesti v (Nemški) Rut. To je zanimiva vas: trgovina je odprta samo ob torkih in petkih po dve uri, na eni od hiš lahko še preberete rdeč aktivistični napis 1. maja Primorska vsa v Trstu, videla sva same (tri) Fiate 600, a pravo nasprotje tem ostankom preteklosti je asfalt čisto na vsakem dvorišču in na vsaki stranski uličici. Lahko bi parkirala tu in hodila kakih 5 km po cesti ali pa se skušala ne izgubiti po prvem kolovozu, ki se s ceste odcepi levo, in skozi gozd po ne prav jasnih napotkih. To drugo sva prignala le do prvega pašnika, kjer nama je gospodar oboje močno odsvetoval in nama priporočil, naj narediva kot »vsi«: se zapeljeva po makadamski cesti (Tine Mihelič v Julijskih Alpah omenja še »dobro pot«, ki najbrž ne bi bila tako pusta kot cesta) do majhnega parkirišča. Storila sva tako, saj sva bila zaradi počasne vožnje že zelo pozna.

Med vzpenjanjem po stari mulatjeri sva srečevala zgodnejše, ki so se že vračali. V množici vsakovrstnih rož so naju najbolj razveselile šopaste zvončice, saj jih dotlej še nisva videla. Enkrat za spremembo so naju vzorno vodile markacije, tako da sva se lahko posvetila samo rožam in razgledom. Med živobarvnimi cvetovi kukavic, zvončic, osatov, ciklam, nageljčkov, grabljišč, nokot, dlakavega sleča, poponov, repušev, rožnordečih deženov, ivanjščic, ranjakov, orlic, gorskih glavincev, zalih kobulčkov ... je bilo tudi precej odcvetelih kosmatincev. Še nekaj novega za naju so bile temnordeče močvirnice, ki po imenu sodeč ne bi smele rasti v tem pustem svetu. Zanimiv je pogled na vasici Rut in Grant, ki čepita vsaka v svoji dolinici med hribi. Pot se zložno, a vztrajno vzpenja v ključih vzporedno s pobočjem. Ko se je tik pod izrazito skalnato goro Jehlc (tako ji rečejo domačini, na zemljevidu pa tega imena ni) še zadnjič obrnila ostro desno, se je ponudba cvetja spremenila: drobni svišči, kranjske lilije, vretenčasti ušivci, živorodne dresni, že nekoliko odcvetele mračice, nato pa še planike, scheuchzerjeve zvončice in alpske velese. Končno je kamnito-peščena potka postala bolj strma, se položila na uravnavi s kažipoti in se še zadnjič pognala navzgor po grebenu do vrha. Tam so se podili oblaki, a med počitkom sva sestavila razgled: na Zabiški Kuk, Vogel, Šijo, tudi Ski hotel in smučišča, na Bohinjsko jezero, na oba Raskovca, Poljanski vrh, Črno prst.

S sapo navadno nimam težav in Rodica tudi ni poseben dosežek (1.50 gor, 1.25 dol in nič kaj naporno), vendar sem proti vrhu težko dihala in peklo me je v prsih. Je res kriv ozon? A kljub temu in čeprav s primorske strani ni ne duha ne sluha o lepi piramidi, so ostali spomini na cvetje in razglede.

150. obletnica rojstva dr. Juliusa Kugyja

Na današnji dan leta 1858 se je rodil gornik in gorniški pisec dr. Julius Kugy, deloma tudi naše gore list. Preberite kaj njegovega – še vedno nam ima povedati veliko lepega in zanimivega o gorah, rožah, glasbi; mnoge misli o svetu in nas samih izpod njegovega peresa so še danes žive, resnične, vredne premisleka. Marsikaj o njem boste izvedeli tudi v Planinskem vestniku, posebno v junijski številki.

Takole zamaknjeno gleda svoje ljube Julijce iz Trente - to so bili zanj najlepši kraji na svetu.






Foto Vladimir Habjan

17 julij, 2008

En žig bo manjkal, pa kaj za to

Prejšnjo soboto sva se namenila še po tri žige KPP in tako sva se spet znašla na Vrhu Korena in tam okrog. Tokrat sva začela v dolini Korošice. Gozdna cesta je slaba, tako da sva parkirala na prvem odmikališču za odcepom proti Brsnikom. Po slabe pol ure sva na Markovi ravni zavila desno na razrit kolovoz, podoben hudourniški strugi. Odcep ni označen, pot pa tudi ne najbolje. Na razcepu čez dobre pol ure sva sledila napisu Za Vrata (na skali) ter se čez Spodnjo fratino in grapo (Za vrati - lovska koča, izvir) povzpela k pastirski koči na Zgornji fratini. Pot nad njo je bila zelo blatna. Pripeljala naju je na prečno, ki vodi levo proti Krvavcu, midva pa sva zavila desno na planino Koren. Krave so (še ali že?) počivale ob kalu, čedna hiška se je skrivala v meglicah, cvetja pa je bilo toliko in tako raznovrstnega, da nisem vedela, kaj naj gledam. Kako naprej, ni bilo prav jasno, a verjela sva vodniku Kamniško-Savinjske Alpe in za hišo zavila levo po dolinici; res se je takoj za robom pokazala razločna pot, ki je bila nekoč celo markirana. Pripeljala naju je do dveh majhnih kalov. Na skali med njima sta napisa Mokrica in Košutna, manjka pa kažipot levo proti najinemu prvemu cilju, zato sva potko najprej prezrla, potem pa le našla na Vrh Korena. Po malici in klepetu (neki planinec je pohvalil spletišče Zaplana.net - prepričajte se, ali je imel prav) sva se vrnila do odcepa na Kompotelo in "osvojila" še to. Ogled poti na Mokrico naju je odvrnil od poskusa, da bi se podala nanjo po tistem zračnem grebenu (za "trofejo" KPP je k sreči dovolj 15 žigov, torej ena "škrbina" ne bo ovira), zato sva se odpravila kar proti Košutni. Vrnila sva se k skali med kaloma. Začetnima markacijama je sledilo ugibanje po (skoraj) brezpotju in med ruševjem (desno od skalne gmote pod vrhom), potem sva našla nekaj markacij, na vrhu pa skrinjico PD Komenda, lep razgled in drobcene planike. S Košutne sva se spustila na tisto stran, kamor so kazale omenjene markacije. Spet so se takoj izgubile, pot pa je razločna in brez težav sva prišla na plano. Spustila sva se na idilično planino Košutna in pri prikupni skodlasti kapelici pozvonila za srečo. Nazaj na planino Koren je spust ob skoraj navpični steni kar "slikovit", a pomagajo klini in (žal nekoliko mlahave) jeklenice. Krave so že vstale in pridno nabirale mleko. Od tam sva se po že znani poti vrnila k avtu.

Skoraj vso pot sva bila sama. Do Vrha Korena 3.00 in po "daljšnici" 3.30 nazaj.

02 julij, 2008

Krn – kakšen skalnjak!

Za dan državnosti sva si pripravila prelepo proslavo: odpravila sva se na Krn. Nisva ubogala Tineta Miheliča, ki pravi, da se je treba poleti povzpeti od Krnskega jezera, ker je z juga prevroče; južno pot priporoča za jeseni. Ampak jeseni ni toliko rož!

Iz petke pri Jazbecu na Idrskem je bilo zjutraj videti izzivalno silhueto, ki se ji ni bilo mogoče upreti. Začela sva med cvetočimi šipki na planini Kuhinja. Čez planino Slapnik, kjer pasejo konje, in mimo planine Zaslap pod slikovitim Kožljakom sva se vzpenjala med zlatimi jabolki, triumfettijevimi glavinci, glavičastimi repuši, prstastami kukavicami, pogačicami, potočnimi sretenami, kačjimi in živorodnimi dresnimi ter cvetočimi travami. Više gori so naju navdušile cele preproge pri nas baje sicer redkih srebrnih krvomočnic. Skale krasijo razkošne blazine brezstebelnih lepnic in alpskih oklepov. Skušam razumeti tiste, ki postanejo nestrpni, ko že »celo večnost« gledajo Gomiščkovo zavetišče, poti pa noče biti konec, ampak krivi so si sami: preveč stavijo na cilj, namesto da bi uživali v poti. Ta je čudovita, ker razgledov ni treba plačati s strahom: prijazna je tudi do vrtoglavih, saj je dovolj široka, da ni treba hoditi čisto po robu. Proti vrhu se namnožijo še kobulaste vetrnice in clusijevi svišči – majhni, a tako silno temno modri, da so včasih videti skoraj črni. Pot je dobro markirana. Z vrha nad zavetiščem so prelepi razgledi. Slabe tri ure je trajalo in precej nas je šlo gor.

Za vrnitev sva si izbrala samotnejšo pot (skoraj štiri ure nisva srečala žive duše). Spustila sva se na Krnsko škrbino in zlezla na razgledno Batognico, polno kavern in zarjavelega železja iz prve vojne, a tudi okrašeno z velikimi šopi rožnih korenov. Na Pragu pod njo sva naletela na orientacijske težave, ker so se markacije kar izgubile, mogoče tudi pod snegom. Dolina Lužnica je precej divja; čeprav je kamnita in pusta, naju je presenetila z navadnimi alpskimi zvončki ob robovih talečega se snega in s celim »vrtom« visokih jegličev. Že tako redke markacije so popolnoma izginile, a zemljevid naju je le pripeljal do prikupnega jezera, kjer so se noge in oči, utrujene od razbeljenih skal, znova razveselile zelenja in cvetja. S sedelca nad jezerom se nama je odprl čudovit pogled na Rdeči rob in zanimive gore, ki so naju spominjale na inkovsko deželo, Machu Picchu. Spustila sva se v novo dolino, v kateri so mnoge skale okrašene z rumenim miljem, manj radodarne pa so z oznakami. Kjer je bil napis za najino smer zbrisan, je k sreči vsaj pisalo, kam ne smeva: na planino Sleme. Tako sva se čez planini Leskovca in Kašina srečno in srečna vrnila k avtu.