27 september, 2011

Storžič skozi domače okno in od blizu

V nedeljo se je Jani podal na Storžič (2132 m) po najbolj priljubljeni ter hkrati najkrajši in najbolj zahtevni poti – skozi Žrelo. Izhodišče zanjo je Dom pod Storžičem (1123 m; v vodniku PZS je “češka napaka“: 1132 m). Skozi Tržič in Lom pod Storžičem se je odpeljal v Grahovše, kjer je konec asfalta, od tam pa je kake 4 km slabega makadama, namenjenega le lastnikom okoliških zemljišč. Kljub temu je parkirišče pred domom običajno polno. V takih primerih me grize vest, tokrat pa mi ne bi bilo mar, tudi če bi me bila pošteno ugriznila, samo da bi bila lahko z Janijem. Takole je zapisal:

S parkirišča nas kažipot usmeri po levem robu planine Jesenje (le vodnik PZS ji pravi Jasenje) proti severni steni Storžiča. Na razcepu pri počitniški hišici zavijemo levo (naravnost se gre na Malo Poljano), malo za tem v gozdu pa desno (naravnost se gre čez Škarjev rob). Iz gozda pridemo hitro na melišče in po njem do široke in sila strme grape, imenovane Žrelo. Pot krene desno ob njej navzgor. Ker je strmina res huda, so nam na vseh nevarnih mestih v pomoč jeklenice ali klini. Posebej izpostavljeno je mesto, kjer se grapa razširi in jo moramo prečkati na njeno levo stran. Po dveh urah kar napornega plezanja izstopimo iz Žrela na Storžičev zahodni greben. Z desne se nam priključi pot čez Psico. Zavijemo torej levo in nadaljujemo vzpon proti vrhu. Kdor je mislil, da je z Žrelom najhujše za njim, se je uštel. Tudi pot po zahodnem grebenu je tako strma, da brez plezanja ne gre. Poleg tega je greben na nekaj mestih prav vrtoglavo ozek. Na srečo nam tudi po njem najbolj nerodne prehode lajšajo jeklenice. Po debeli uri vzpenjanja in spuščanja po grebenskih vršičih stopimo na vrh Storžiča in je vseh nevarnosti konec. Po vodniku PZS je to zelo zahtevna markirana pot, Sidartin pa ji pravi manj zahtevna zavarovana ter priporoča čelado in samovarovanje.

Na vrhu je bolj malo prostora. Označen je z velikim lesenim križem. Razgled je na vse strani veličasten, precej nova panoramska “mizica” pa ni v posebno pomoč, da bi vedeli, kaj vse gledamo. Mene je najbolj očaral pogled na res celoten greben Košute, ki ga nimam prilike prav pogosto občudovati.

Za sestop sem si izbral pot čez Škarjev rob. Kar naravnost prečkamo vrh Storžiča in se začnemo spuščati po grebenu proti severu. Je treba povedati, da je tudi ta pot zelo strma in ponekod nevarna? To še posebej velja za senčno grapo, kjer skale ves dan ostanejo mokre in spolzke (tudi v njej je nekaj varoval). Iz grape sestopimo na melišče. V desetih minutah smo čezenj in končno pridemo na dovolj udobno stezico, speljano po Škarjevem robu (nekdaj se mu je reklo Šija) ali ob njem. V poldrugi uri od vrha dosežemo gozdno mejo in razpotje: levo se gre proti Domu pod Storžičem, naravnost na Javorniški preval. Zavijemo torej levo skozi gozd. Če smo pozorni, lahko niže ob poti opazimo kažipot, ki kaže levo navzgor k spomeniku devetim žrtvam plazu leta 1937. Jaz sem bil dovolj radoveden, da sem zavil za njim. Pot je slabo vidna ter vodi po zaraščeni in ponekod z vejevjem zametani grapi. Je pa označena s kartografskim znamenjem za spomenik. Do spomenika sem hodil kake pol ure in nekaj manj nazaj. Potem sem nadaljeval proti parkirišču, a tik pred njim še enkrat zavil s poti, tokrat v desno. Pogledat sem šel še spomenik žrtvam Storžiča ter alpinistom s tržiškega območja v domačih in tujih gorah. Le minutko ali dve s parkirišča je v gozdu skrit še spomenik NOB.


Janijevi časi (pravi, da so ga gor grede skoraj vsi prehiteli): v vsako smer po tri ure in četrt (vštevši stranpoti).

Na Storžiču sva bila skupaj le enkrat, pred osmimi leti, a skozi spalnično okno ga gledava vsak dan. Jaz zadnje čase, ko ne morem v hribe, kar po večkrat. Pred časom sem mu posvetila sonet z akrostihom, ki je našel mesto tudi v moji knjigi pesmi o gorah, tale pesmica pa je nastala te dni (ob oknu):

Zjutraj Storžič se pod kapo
skriva in pred dnem miži,
veter pa zajame sapo
in mu spanec odpodi.

Sonce svetlo mu mežika,
da v zadregi ves zardi,
še opazi ne gorníka,
ki očaran vanj strmi.

Rad z oblaki pomenkuje
se, tako mu mine dan,
noč pri zvezdah prevasuje
z bledo luno obsijan.

17 september, 2011

Kako čez Jagoščev rob?

Sreda je bila spet dan za (še vedno le Janijevo) hribolazenje. A samo do 17. ure, potem je dobila prednost košarka. Zato se je odločil za potep blizu doma, brez kakšnega trdno določenega cilja. Izbral si je kar krvavška pobočja, kjer mu že nekaj časa zbuja radovednost pot med Ambrožem pod Krvavcem in planino Osredek čez Jagoščev rob. Do nje se je sklenil povzpeti iz vasi Klemenčevo. Takole je popisal to svoje tavanje po slovenskih hribih:

Na Klemenčevem na koncu asfaltne ceste iz Stahovice proti severozahodu je prostora za parkiranje dovolj. A ker že nekaj mesecev gradijo zadrževalnike na Blatnici, morate vzeti v zakup, da bo vaš avto že v nekaj urah posivel. S konca asfalta zavijemo desno čez Blatnico (v zaprašenem grmovju je skrit star kažipot Sv. Ambrož pod Krvavcem) in se po makadamski cesti vzpnemo v nekaj serpentinah do Kuharjevega. Za tamkajšnjo kmetijo se cesta spremeni najprej v kolovoz in zavije s travnikov v pretežno iglasti gozd, na majhni jasi pa v navadno stezo. Potem ko preči dva potoka (v drugem letnem času najbrž še več), nas pripelje na nov udoben kolovoz. Zavijemo desno nanj in se uro po startu znajdemo na široki gozdni cesti na prevalu Vrata (933 m). Tudi nanjo je treba desno, potem pa se začno planinske uganke. Vodniki in zemljevidi pravijo, da se s ceste hitro odcepi v desno markirana pot čez Jagoščev rob. Jaz sem cesto med Vrati in travniki pod sv. Ambrožem prehodil navzgor in navzdol, a označenega odcepa nisem odkril. Sem pa pri omenjenih travnikih opazil kažipot za planino Osredek preko Blatov (tako menda komendski markacisti imenujejo pot čez Jagoščev rob), ki kaže nazaj navzdol. Tako sem iskanje odcepa končal na cesti nad Vrati, na mestu, kjer so trije delavci gradili nov vodohran. Ti so me poučili, da moram desno na drugo cesto ravno pri vodohranu, ampak da ne bom prišel daleč, ker je pot pred leti odnesel podor. Ne o preteklih ne o sedanjih markacijah niso vedeli nič. Pa sem šel pogledat. Torej desno pod vodohranom, pri prvem razcepu spet desno in pri naslednjem levo. Nenadoma se je pred menoj odprlo obsežno golo območje, kjer je poti res zmanjkalo. To je neprijazen svet sipkih peščenih površin in težko prehodnih krušljivih skal, po katerem se ne more biti prav varno “sprehajati”. Nekaj časa sem oprezal za morebitnimi varovali, ki jih omenja vodnik PZS, a ker jih nisem opazil, sem preprosto obrnil.

Da bi prišel vsaj nekam, sem spet zavil proti Ambrožu pod Krvavcem in pri travnikih pod njim tokrat obrnil desno, kamor kaže kažipot za planino Osredek in Kamniški vrh. Po kakih 150 m vzpona pridemo na asfaltno cesto, ki vodi na Krvavec. Gremo desno po njej približno 15 minut do prve leve serpentine. Na ovinku je treba s ceste desno na kolovoz, na kar spet ne opozarja nobeno znamenje, pač pa nam malo naprej markacija potrdi, da smo na pravi poti. Po slabe pol ure sredi gozda kolovoza zmanjka in ga nadomesti ozka stezica. V nekaj minutah smo na novem križpotju, ki je označeno posebej “imenitno”: naravnost se gre na planino Osredek (za silo zbrisan napis) in Kamniški vrh, desno pa prav tako na planino Osredek in Kamniški vrh. Saj v bistvu vsi napisi držijo, le pohodnik, ki krajev ne pozna, si z njimi ne pomaga kaj dosti. Kakorkoli, desna naj bi bila tista pot, ki pride z Vrat čez Jagoščev rob. Jaz nisem več zbral dovolj volje, da bi zavil še enkrat proti njemu, temveč sem nadaljeval kar naravnost. Pot pripelje na sleme, poraslo s travo, ki se izmenjuje z redkim gozdom. Čez čas se odpre pogled navzdol na planino Osredek in malo zatem je še odcep k njej. A jaz sem še vztrajal naravnost. Pri naslednjem razcepu pa sem le zavil desno na nemarkirano stezico in v nekaj minutah stopil na vrh Planjave (1243 m). Ta je označen zgolj s skromnim možicem. Nekaj časa sem omahoval, ali naj “splezam” še na sosednji Kamniški vrh, a sta me ura in grožnja vremenoslovcev s popoldanskimi nevihtami odvrnili od tega.

Vrnil sem se do odcepa za planino Osredek in se tokrat tudi spustil nanjo (1110 m). Krasijo jo tri lesene bajte in kar mogočna lipa s senčnato klopco. Nama z Mojco je, čeprav opuščena, sila ljuba. Z nje se nadaljuje sestop v levo proti vasema Slevo in Bistričica. Pot je precej sitna, saj je treba prečkati dve peščeni grapi (po prvi teče niže potok Korošak s kar znanimi slapovi). Ko se prebijemo čeznju, stopimo na travnike Ravnih senožeti. Tam stoji kažipot, ki kaže navzgor Planina Osredek 20 min/Kamniški vrh 2 h in navzdol Slevo 20 min/Stahovica (izhodišče) 1 h. Kdor hoče na Klemenčevo, mora tu zaviti desno na neoznačeno stezico, ki vodi gor in dol do Korošakove grape. Ob njem je mogoče po obeh straneh (kakor se kdo znajde) do ceste na Klemenčevem.

In odgovor na vprašanje iz naslova: zelo zelo težko. Večina navadnih smrtnikov te poti ne more niti najti, če pa že zadene smer, se čez nevarni pesek in skale na robu ne more prebiti.


Jani me vedno tolaži, da zaradi tega ali onega nisem nič zamudila, pa se mu ne posreči (saj tudi ni res!): tokrat bi bila tavala (tri ure in četrt gor, uro in tričetrt dol), kakor se za pisko (nič se ne posmihajte: kar na strojepisko se spomnite ali pa ne péško!) tegale dnevnika spodobi, pa še s svoje najljubše klopce bi se bila lahko razgledovala.

12 september, 2011

Črna prst ‒ Luštrekov pohod z veliko začetnico

Ker je Janiju prejšnjič megla preprečila vzpon na Mokrico, si je za cilj včerajšnjega pohoda izbral vrh, na katerega je mogoče “splezati” tudi ob slabi vidljivosti. Črna prst se mu je zdela primerna za kaj takega. Pred sedmimi leti sva že zlezla nanjo z bohinjske strani, tokrat ‒ samcat ‒ pa se je odločil pogledati še pot s primorskega konca. Priznam, da je sebično, ampak kar veselilo me je, da zdaj ni več veliko rož, kajti to goro sem si najbolj zapomnila po razkošnem julijskem cvetju. Besedo ima Jani:

Izhodišče za običajen pristop iz Baške grape je Podbrdo. Avto je najbolje pustiti nekje v bližini železniške postaje, nasproti katere se z glavne ceste proti severu odcepi cesta za vasico Trtnik. Odcep je označen s prometnim (Trtnik) in planinskim kažipotom (Črna prst 3 h). Kdor se mora peljati, do kamor gre, bo v avtu vztrajal do Trtnika, a ne vem, kje bo tam parkiral. Pohodniki pa se moramo sprijazniti z 1,5 km hoje po razmeroma strmem asfaltu. Malo si jo lahko olajšamo z bližnjico, ki se s ceste odcepi v desno pri hiši Trtnik 17. Začetek prave planinske steze nas čaka pri hiši Trtnik 6 ali po domače pr’ Luku. Vzpnemo se kar po njihovih stopnicah mimo vhoda in čez travnik v nizek bukov gozd. Steza se kmalu priključi širši poti in zavijemo desno nanjo. Zlagoma se dvigamo po vzhodnih pobočjih Kalarskega brda. Ko stopimo na pravo gozdno cesto, se levo po njej povzpnemo na Sedlo (985 m). To je veliko križišče planinskih poti, opremljeno s celim “grozdom” kažipotov. Na Sedlu se nam pridruži tudi trasa Maratona štirih občin (Petrovo Brdo‒Črna prst‒Hudajužna‒Porezen‒Podbrdo), zaradi katerih so strmine v nadaljevanju prepredene s (pre)številnimi bližnjicami. S Sedla nadaljujemo naravnost po kolovozu, po kakšnih sto metrih pa zavijemo levo na stezo, ki se v ključih dviga proti severozahodu. Pol ure nad Sedlom si lahko oddahnemo na klopci na lepem razglednem mestu. Malo naprej postane pot še bolj strma, saj se je treba po sicer nezahtevnem žlebu prebiti čez skalni skok, imenovan Babji zob. 15 minut nad njim je že druga klopca s še bolj slikovitim pogledom na pečine Kontnega vrha ali Šoštarja. Kmalu za razglediščem je gozdna meja, za katero stopimo na prostrane in sila strme travnike. Greben dosežemo na prevalu Čez Suho (1760 m), na katerem se nam odpro čudoviti pogledi na Bohinj in triglavske vršace onstran doline. Na prevalu se obrnemo levo in v 10 minutah dosežemo vrh Črne prsti (1844 m) oziroma Dom Zorka Jelinčiča (1835 m) tik pod njim.

V dolino se vračamo po isti poti, kot smo se vzpeli. Nekaj korakov pod zgornjim razglediščem se z markirane poti odcepi v desno nemarkirana. Preizkusil sem jo in ugotovil, da je to dobro uhojena bližnjica, ki se ogne Babjemu zobu in se markirani poti spet pridruži kakih 50 m nad spodnjim razglediščem. Kdor je ne pozna, jo bo gor grede med koreninami težko opazil. Po že znani poti sem se nato spuščal do Sedla. Tam sem sklenil, da se bom šel še malo “spoznavajmo svet in domovino”, ter sem zakoračil v smeri kažipota Vas Bača. To je del evropske pešpoti E7, ki vodi proti Petrovemu Brdu. Čeprav je malo slabše uhojena, ji ni težko slediti. Spušča se ob grapi. Ko pride na cesto, ni oznak za nadaljevanje. Treba je zaviti desno na cesto in čez nekaj deset metrov levo. Cesta se na hitro konča, z nje pa se nadaljuje že precej zaraščen kolovoz. Po njem pridemo v 10 minutah do jase s kot kaže zapuščeno kmetijo Povdnar (Bača pri Podbrdu 28). Kolovoz vodi levo ob njej spet v gozd in nas v četrt ure pripelje do domačije Kocenpohar (Bača pri Podbrdu 27). Ta je videti bolj obljudena. Posest je krog in krog obdana z ograjo, tako da je treba tako vstopiti nanjo kot izstopiti z nje skozi nekakšno prav posebno “leso”. Onstran Kocenpoharja postaja kolovoz vse boljši in pripelje na cesto Podbrdo‒Bača pri Podbrdu. E7 krene levo, naša smer pa je desna. Po moji oceni je do Podbrda slaba 2 km asfalta. Kdor bi hotel po tej poti v obratni smeri, na Črno prst, bi imel kar precej težav zadeti odcep za Kocenpoharja, ker ni označen. Prava je tretja možnost v levo.


Po megli gor slabe tri ure in pol, po soncu dol dobro poltretjo.

Iz tistega junija pred sedmimi leti se poleg rož (to pot mi je Jani "prinesel" le nekaj, kar mislim, da so volčja jabolka) spominjam tudi zbirke deščic v spomin na luštrekove pohode; na brunarico jih nabija skupina planinskih navdušencev, ki od leta 1991 prihaja vsako leto na Črno prst. Svoje pohode so poimenovali po luštrekovi žganici, ki jo ponujajo v domu. Moj Luštrek si je privoščil samo radler, vsaj tako je poročal, torej mu ne pritiče spominska deščica, velike začetnice pa mu radler ni mogel odplakniti.

02 september, 2011

Mokrica nama ni naklonjena

Ko se je Jani pred tremi tedni vzpenjal proti Kamniškemu sedlu, se je večkrat ozrl na krvavško skupino vrhov. V oko ga je vsakič zbodla Mokrica (fotografija je od takrat, Mokrica je na levi), ki sva se je lotila že dvakrat, a ne stopila na njen vrh. Gora ni s svojimi 1853 m nič posebnega, a obakrat, ko sva zakoračila proti njej po edini markirani poti s Kompotele, so se spustili oblaki; ker vodnik opozarja na zahtevno, deloma izpostavljeno pot, sva se preusmerilo drugam. Za prejšnjo sredo dopoldne je bila vremenska napoved dobra, pa je Jani rekel: “Zakaj je ne bi šel pogledat še z druge strani, iz doline Korošice?” Odkar sem na berglah, doživljam hribe le po njegovih fotografijah in pripovedih:

V dolino Korošice se zapeljemo po gozdni cesti, ki se z asfaltne proti Kamniški Bistrici spusti levo pri spodnji postaji žičnice na Veliko planino. Po 3 km se v nekaj ostrih zavojih poslovi od potoka in pripelje na križišče, kjer se ji z desne priključi podobna cesta z Brsnikov. Oznak ni, zaviti pa je treba na ta desni priključek. Kakih 200 m po njem je do peskokopa, ob katerem na primernem mestu parkiramo. Nemarkirana pot proti Mokrici se začne kakih 15 m levo od peskokopa, a je bil odcep zametan s hlodi, tako da ga je bilo težko opaziti (na sliki čisto levo). Ozka stezica že po nekaj metrih zavije proč od peskokopa, gre čez grapo in v ključih po gozdu navzgor. Ko po pol ure med debli pred seboj zagledamo prvi skalni skok, se nam z leve pridruži steza z Markove ravni. O njej kakšno besedo več ob koncu. Nadaljujemo desno od stene in pridemo do drugega razcepa. Levi krak velja za strmega, desni za položnega. Jaz sem se odločil za strmega. V ostrem cikcaku pridemo pod nove skoke, ki jih obhodimo po levi strani. Pri tem naj bi nam pomagala tudi napeta jeklenica, a jaz kake resne potrebe po njej nisem čutil. 40 minut za razcepom naletimo na nekaj trhlih tramov nekdanje lovske koče na Debelem hribu, Kompotelinem neizrazitem gozdnem hrbtu. Pri njih se strma pot združi s položno. Skupna steza nas v širokih zavojih pripelje do nove lovske koče, ki stoji na mnogo lepšem kraju kot stara. Pot se nadaljuje desno od nje v novih ključih. Vodnik PZS pravi, da je treba z nje na šestem ovinku. Natančnejši je Sidartin vodnik, ki opozarja na šesti levi ovinek. Jaz sem štel in desne in leve ter na njih opazil tri odcepe. Prvi je že na tretjem ovinku, naslednji na devetem in zadnji na enajstem. Vsi omenjeni ovinki so levi, vsi odcepi pa gredo v desno. Meni se zdi najbolj očiten tisti na devetem ovinku, ki ga je za povrhu označeval majhen možic. Hitro sem ugotovil, da se po nekaj deset metrih tako in tako združi s stezo, ki jo kot pravo navajata oba vodnika. Slabe pol ure za kočo se znajdemo pred zijalko, imenovano Medvedja ali Mokriška jama (1531 m). To je naravna in arheološka znamenitost, v kateri so strokovnjaki našli ostanke številnih prazgodovinskih živali in celo kamenodobnega človeka. Mitja Brodar jo je raziskoval v 50. letih prejšnjega stoletja in dokazal, da gre za isto kulturo kot v mnogo bolj znani Potočki zijalki. Vse pa kaže, da je bila jama predvsem medvedji brlog, človek pa se je vanjo zatekal le občasno na lovu. (Ni več zaprta, kakor je bila očitno pred leti.) Od jame nadaljujemo spet desno, najprej nekaj korakov navzdol, nato pa strmo okrog skalnega roba in med ruševjem navzgor na zaraščeno uravnavo. To je nekdanja planina Ovčarija, kjer je še mogoče najti nekaj kamnitih ostankov pastirskega stanu. Z nje sem pregnal skupinico gamsov, ki se je pognala v desno čez strmo travnato grapo in izginila za steno onkraj nje. Nekam za njimi bi moral tudi jaz, a kaj ko so se prav tedaj na hitro pripodili oblaki in celotno območje zavili v meglo. Vse skupaj se je zgodilo v nekaj sekundah, tako da si nisem uspel terena niti ogledati. “Pa ne že spet,” sem si misli. Na Ovčariji sem počakal skoraj celo uro, a se vidljivost ni popravila niti za ped. Vodnik opozarja, da se tu začne orientacijsko zahtevno brezpotje, tako da mi ni ostalo drugega, kot da spet obrnem proti domu. Do planine 2 uri in 20 minut.

Do stare lovske koče sem se vračal po isti poti, kot sem se vzpenjal, tam pa sem tokrat izbral položno pot. Ta se spušča mnogo bolj lagodno, ne vem pa, koliko je zaradi tega daljša. Jaz sem za vzpon po strmi potreboval 40 minut, za sestop po položni pa 30 minut. Ker se mi ni zdelo, da bi se ravno nahodil, sem se odločil pogledati še odcep k Markovi ravni. Na naslednjem križišču sem torej zavil desno na potko proti njej. Je zelo prijetna, večinoma se blago spušča, z nje pa se odpira nekaj lepih pogledov na Veliko planino. Prej kot v pol ure sem bil na cesti na Markovi ravni. Kdor bi hotel po njej v obratni smeri na Mokrico, bi moral poiskati travnat kolovoz, ki se z gozdne ceste odcepi v desno kakih 50 metrov prej, preden cesta zavije levo na pobočja Kamniškega vrha. Po cesti sem nato do avta potreboval še 20 minut. Vrnitev 2 uri in 10 minut.

Tik pred domom sem se še enkrat ozrl proti Mokrici. Takrat se je že kopala v soncu. Torej ni le magnet za mokre oblake, kar ji je menda dalo ime, ampak tudi za mojo jezo.

Mogoče se nama pa kdaj skupaj vendarle posreči ...