26 april, 2020

Partizanska bolnišnica Jesén na Pohorju

Zaradi slabe vremenske napovedi na zahodu je bilo 18. novembra (spet) treba nekam na vzhod. Med brskanjem po spominu, računalniku in zemljevidih, kje na Pohorju še nisva bila, je Jani »odkril« partizansko bolnišnico Jêsen (tako sva prebrala). Po štajerski avtocesti sva se peljala do izvoza Slovenska Bistrica jug ter zapustila prvo krožišče v smeri Poljčan in Rogaške Slatine, drugo pa v smeri Maribor in Center. Najbrž nisva ubrala najkrajše poti, ampak po Ljubljanski in Partizanski ulici sva le prispela v Zgornjo Bistrico, tam pa zavila proti Tinju. Na Velikem Tinju (660 m) sva parkirala pri stari šoli (Veliko Tinje 7; S 46.415567, V 15.501946). Na njej je visela razglasna vitrina društva upokojencev, sicer pa je bila videti prazna. Je spomeniško zaščitena, a ji to očitno ne pomaga dosti, saj je razen nove strehe v silno slabem stanju. V njej se je rodil književnik Jože Tomažič (1906‒1970), čigar pravljice, bajke in legende temeljijo na pohorskem ljudskem izročilu. Od župnišča na drugi strani ceste so vodile stopnice navzgor k lepo obnovljeni cerkvi sv. Petra in Pavla. Ob vznožju stopnic z letnico 1895 je bila markacija in puščica je kazala proti cerkvi. Tam teče označena pot k Trem kraljem skozi Rép, po kateri sva se nameravala vrniti, za tja grede pa sva si izbrala pot mimo cerkve sv. Urha, tako da bi napravila krog.

Prodajalka iz trgovine nasproti stare šole nama je razložila, kako približno se pride k Sv. Urhu, in povedala, da pot ni označena, čeprav je na najinem zemljevidu Pohorja (PZS 2002) narisana kot označena (na digitalnem zemljevidu PZS ne). S parkirišča sva se odpravila po asfaltni cesti mimo razpela iz leta 2011 navzgor skozi vas. Nasproti hiše 15 sva zavila levo čez blaten travnik, shojen od živine. Ob ograjnih kolih sva se povzpela v gozd. Po jarku, posutem z ježicami in suhim listjem, sva spet prišla na cesto, a ker na drugi strani ni bilo videti nadaljevanja, sva jo ubrala navzgor po njej. Nad desnim ovinkom so se med drevjem videle hiše. Ovinek sva presekala skozi gozd in z nekaj domišljije vidna bližnjica naju je pripeljala na obsežen travnik. Pri Urhu 28 in razpelu (na zemljevidu Sp. Edi) sva znova prišla na cesto in čeznjo na travnik. Vrh njega je pod kmetijo (Zg. Edi) stal transformator. Za še eno počitniško hiško in bivalno prikolico sva že tretjič dosegla cesto in po njej odšla desno v gozd. Na desnem ovinku sva jo zapustila po blatnem kolovozu, po katerem je tekel potoček. Odcep levo sva zanemarila, čeprav je bil razločnejši od najine poti, enako sva ravnala pri zaraščenem desnem odcepu. Na naslednjem se je desni krak povzpel na travnik, vrh katerega so stale hiše, midva pa sva se držala levega.


 







Po 35 minutah se je kolovoz kar končal. V levo se je nadaljevala stezica, se po kratkem strmem vzponu zravnala in prav tako začela izginjati. Zavijala je preveč proti levi, nenadoma pa naju je pripeljala na kolovoz, ki je tekel približno v isto smer kot prejšnji, zato sva nadaljevala po njem desno navzgor. Dosegla sva gozdno cesto in stopila iz gozda med drevesoma z rdečima trikotnikoma. Zavila sva proti bližnjim hišam, kmalu prišla na asfaltno cesto in po njej v gozd. Čez 15 minut sva prispela k cerkvi sv. Urha (895 m), podružnici tinjske. Prva cerkev je tam stala že v 15. stoletju, v 17. pa so jo barokizirali. Sicer očitno obnovljeno zunanjost je grdo načela vlaga, zvonik, posebno streha, pa mi je bil zelo všeč. Z razlagalne table sva izvedela, da je v bližini še baročna Skrbijekova kapela (na zemljevidu Škrbinjek). Po slabši asfaltni cesti sva se spustila mimo cerkve in v kakih 5 minutah prikorakala k njej. Postavili so jo ob potoku, katerega voda naj bi zdravila očesne in druge bolezni. Ko se je to razvedelo, so tja začeli prihajati številni romarji in menda so prav zato v bližini postavili cerkev. Vode ob najinem obisku žal ni bilo.

Vrnila sva se k cerkvi, zavila desno na »glavno« cesto in mimo odcepa levo, od koder sva prišla prej, nadaljevala naravnost po smrekovem gozdu. Ko sva prišla iz njega, sva pod garažo ob cesti zagledala domačijo. Iz gozda na pobočju daleč spredaj na desni je štrlel stolp s kroglo na vrhu. Šla sva mimo zbiralnice mleka na levi in velike kmetije na desni (Anjel). Od nje je bila cesta makadamska. Po spustu do Urha 9 se je začela spet rahlo vzpenjati. Gozd desno od ceste je bil zamrežen in lesena tabla je žugala, da je privat, da je prepovedano nabirati gozdne sadeže in parkirati. Spustila sva se do širokega potoka. Na travniku onstran vode je bilo nekaj hiš. Pol ure od Sv. Urha sva stopila iz gozda na križišču pri Močnikovi hiši (836 m). Kažipot Trije kralji na Pohorju 1h 30min ob smetnjakih je kazal na levo cesto, desna pa je prečkala Bistrico ter se mimo table o Bistriškem vintgarju nadaljevala proti Šmartnemu in Zgornji Polskavi.


Mahnila sva jo proti Trem kraljem. Poslej so naju vodile markacije. Od križišča se je makadamska cesta vzpenjala pod naslednje hiše, a preden sva prišla do njih, naju je kažipot na 935 m (ni mogoče, da bi bila v 5 minutah od Močnika napravila 99 m višinske razlike!) Trije kralji na Pohorju 1h 25min pokazal desno na travnik in v temen smrekov gozd (na zemljevidih PZS je pot speljana drugače). Na smreki nasproti kažipota je tičala lesena deščica z zelenim napisom 3.kralji in puščico v najino smer. Po kratki strmini je postal vzpon zmernejši. Z leve od spodaj je pritekla široka steza in se združila z najino. Na stičišču je nazaj, od koder sva prišla, kazala modra puščica in na deblu je bil narisan bel obraz z rogovi ali dolgimi ušesi, ki je kazal jezik. Kakor pogosto na Pohorju je bilo ob poti in na njej veliko vode. Med vzpenjanjem po čedalje strmejši grapi sva šla mimo korita ob studenčku in kmalu zatem dosegla prečno skorajda gozdno cesto. Prestopila sva jo v desno in prišla na stransko asfaltno cesto, ki naju je po nekaj metrih pripeljala na glavnejšo. Oznake so kazale čeznjo, a midva sva zavila desno po njej.
 








Mimo velike domačije in transformatorske postaje sva kake pol ure od Močnika prikorakala v počitniško naselje. Na cestišču sta bila napis Koštruni (tako se imenuje Športno društvo Tinje) in risba rogate živali. Za mogočno škarpo je bil na ograji Planine pod Šumikom 10b napis Koča na Planini 041 702231. Za to brunarico s tremi zvezdicami je cesta zavila levo in se nadaljevala med še več počitniškimi hišami. Po dobrih 20 minutah sva mimo betonskega objekta oziroma temelja prispela na križišče s smerokazi nazaj Tinje, naprej Trije kralji, z desne pa je pritekel kolovoz ali gozdna cesta z zapornico. Tudi tu se najin zemljevid PZS ne ujema z dejstvi. Nadaljevala sva v smer Treh kraljev. Na naslednjem križišču ni bilo nobenih oznak, zato sva ostala na »svoji« cesti. Po 25 minutah sva se na večjem križišču s smernima tablama Osankarica in »Jakec« 1,5 km levo ter napisom Areh, knafelčkom, R (najbrž Ruška planinska pot) in puščico naravnost (vse na drevesu ob cesti) držala slednjih. Asfaltna cesta, pod katero je teklo več potokov, se je zlagoma spuščala. Levo skozi drevje sva videla travnik in počitniške hišice. Ob enem takih »naselij« je celo vihrala zastava. Na odcepu k njemu so bili kažipoti levo Majstrova hiša (ta je tudi na zemljevidu; bližnja transformatorska postaja se imenuje Majsterhaus), nazaj Trije kralji in naprej Šmartno na Poh.

Čez slabe četrt ure sva zavila desno na makadamsko cesto proti Simrajhu oziroma domačiji Lepej (naprej Areh in Šumik). Mimo kolovoza, ob katerem je stala razbita bivalna prikolica, sva kmalu prišla k Lepeju na Planini pod Šumikom 3 (1038 m), kjer naj bi dobila ključe bližnje partizanske bolnišnice. Zaradi dveh srboritih psov si nisva upala do vrat, da bi potrkala ali pozvonila, nihče pa kljub hrupu ni sam prišel na spregled. Čez travnik sva videla zeleno tablo, ki sva jo opazila že s ceste, in se napotila k njej, ker se nama je zdelo verjetno, da je povezana z bolnišnico. Na tabli je res pisalo PARTIZANSKA BOLNIŠNICA JESEN / Planina pod Šumikom / Zavarovan zgodovinski spomenik / BOLNIŠNICA JE DELOVALA OD DECEMBRA 1944 DO JUNIJA 1945 / Spomenik varujemo skupaj z okolico v njegovi izvirni podobi. Kažipot je kazal proti gostemu smrekovemu gozdu. V njem je z desne pritekla steza, najbrž od Lepeja. Na neki skali sva opazila zaradi vlage in mahu slabo vidno rdečo zvezdo. Prestopila sva več brvi nad deročim potokom in mokrotnim svetom ter četrt ure od Lepeja prispela na cilj (1045 m).


Lesene barake za ranjence, osebje, operacije, razkuževalnico in kuhinjo si je mogoče ogledati tudi od znotraj, če imaš seveda srečo, da so pri Lepeju doma. Midva sva v notranjost lahko pokukala le skozi okna. Bolnišnica je dobila ime po času, ko so jo začeli graditi: jeseni (oktobra) 1944. Torej Jesén, ne Jêsen! Prve ranjence je sprejela januarja 1945 in je delovala do konca maja 1945. Glavna zdravnika sta bila dr. Ivan Kopač - Pauček (1916‒1988; na Pohorju je ustanovil kar šest partizanskih bolnišnic) in dr. Herman Slokan - Zmago (1915‒1970), ki sta tudi po vojni vodila več zdravstvenih ustanov. Za prehrano in obveščanje o nevarnostih sta skrbela Olga in Franc Mušič, tedanja lastnika Lepejeve domačije. Čeprav je bila bolnišnica zelo blizu hiš, je sovražniki niso nikoli odkrili. O njej sem na spletu našla dokaj izčrpen zapis. Poskušala sva najti tudi zemljanko, a nama ni uspelo, čeprav se nama je zdelo, da brv na drugi strani barak utegne voditi k njej. Iskala sva še v druge smeri, a brez uspeha. Kakega kažipota pa žal ni bilo.

Ko sva se po drugi poti vrnila na cesto, sva v gošči onkraj nje zagledala tablo s križi, zemljevid pomnikov v pohorskih gozdovih. V bližini sva našla žalostno propadajoč lesen spomenik iz leta 1977, posvečen partizanski saniteti in pohorskim kmetom. Na devetih stebrih so (bili – nekaterih ni več) »podpisi« sodelujočih: pokroviteljice partizanske bolnišnice Jesen Univerze v Mariboru in njenih tedanjih članic Visoke ekonomsko-komercialne šole, Pedagoške akademije, Višje agronomske šole, Višje pravne šole, Visoke šole za organizacijo dela in Višje tehniške šole ter Zveze borcev in občanov Slovenske Bistrice.

Nazaj grede sva zavila še k Majstrovi hiši. Najprej sva mislila, da je to počitniška hiška Planina pod Šumikom 4, a napis Maisterhaus 1 na njej je zbudil dvom. Na zvonjenje dveh radovednežev se ni nihče oglasil, v hiši se je drl maček, psa, pred katerim svari tablica, pa k sreči ni bilo doma. Pozneje sem ugotovila, da Maisterhaus ni hiša, ampak se tako imenuje počitniško naselje.

Slabih 20 minut od partizanske bolnišnice sva na že znanem križišču tokrat nadaljevala po desni cesti. Tudi na tej sta bila rogata podoba in napis Koštruni z dodatkom 1500 m, pozneje še 1 km. 200 m pred Jakcem sva zagledala teptalnike in snežne topove, izza smrek pa je pokukal zvonik cerkve sv. Treh kraljev. Cesta se je ves čas od križišča vzpenjala. Slabih 20 minut od njega sva jo z veseljem zapustila in se po travniku povzpela k cerkvi. Tam sva bila doslej dvakrat, leta 2008 in 2010. Mogočna stavba je še vedno v klavrnem stanju, spomeniku Antonu Štuhecu (po portalu SIstory 1906‒1943), oskrbniku nekdanje koče pri Treh kraljih, pa se tudi ne godi najbolje – zdaj je zbledela še rdeča zvezda na njem. Domoljubni mož ni preživel druge svetovne vojne; na spomeniku piše, da »je bil 1942 leta odpeljan od gestapa in ustreljen«, v vodniku Po gorah severovzhodne Slovenije (PZS 2007) pa, da »je umrl med vojno v Mauthausnu« (tako tudi SIstory). Štuhecov dom je samo še na zemljevidih, nadomestil ga je Penzion Jakec (na tabli 1109 m, na zemljevidu in v vodniku 1181 m!). Med njim in cerkvijo je množica kažipotov, zemljevidov in informativnih tabel. Sledila sva kažipotu Šmartno-Zg. Polskava, kakor nama je pri kosilu v Jakcu svetovala natakarica in pojasnila, da se bo pot pozneje razcepila.

Po gostem mračnem smrekovem gozdu naju je blatna steza v 10 minutah res pripeljala do razcepa: levo Slov. Bistrica skozi Močnik, desno Slov. Bistrica skozi Tinje. Zavila sva desno, steza se je začela spuščati ter postala koreninasta in skalnata. Na razcepu dobrih 10 minut za prejšnjim ob nobeni od treh stez ni bilo oznak. Odločila sva se za desno, po grapi. Niže je izbiro potrdila markacija. Steza je zavila levo iz grape in čez 10 minut sva sestopila na asfaltno cesto. Tam je bil samo kažipot nazaj Trije kralji, za naju pa nič. Po tem, kako je bil kažipot obrnjen (tako da ga vidijo tisti z leve), sva sklepala, da morava zaviti tja. Spet sva bila na Planini pod Šumikom. Na križišču je bilo levo 4 km do Jakca, midva pa sva se spuščala dalje za puščico in markacijo na avtobusni postaji. Mimo čedne kapelice, domačij Spodnji Greh - Leskovar in Gracej - Greh ter znamenja sva prikoračila do konca vasi. Markacij ni bilo.
 
 







Dobre četrt ure, odkar sva stopili na asfalt, sva na desnem ovinku ob odcepu levo v gozd k sreči opazila markacijo, zavila tja in ugotovila, da z leve skozi gozd vzporedno s cesto priteče markirana pot. Torej sva jo nekje zgrešila. Nadaljevala sva po njej. Na razcepu naju je markacija usmerila levo rahlo navzdol po majhnem jarku. Tudi na naslednjem razcepu je bil najin levi krak. K sreči se je drevje nekoliko razmaknilo, da gozd ni bil več tako teman in sva laže sledila stezici. Po 10 minutah sva zavila desno in kmalu zatem pristala na asfaltni cesti pri spomeniku Nejcu Mesariču, ki se je 5. februarja 2014 komaj 21-leten smrtno ponesrečil pri odpravljanju posledic žleda. Markacija in puščica na kozolčku v kraju Rép sta naju usmerili levo navzdol po cesti, vsaj midva sva ju razumela tako, po zemljevidu PZS pa pot tam cesto prečka. Mimo smerokazov levo Urh in Šmartno na Pohorju sva šla kar naravnost, prav tako mimo odcepa slepe ceste levo k Spodnji Ajdi 26‒28, ves čas brez markacij (očitno sva puščico v Repu razumela narobe), zato sva do Velikega Tinja kake pol ure tolkla asfalt in mimo odcepa levo Gracej in Cvahte – Kresnik prišla do avta ne po markirani poti mimo cerkve, ampak po cesti, kakor sva začela.

Na koncu navadno zapišem, da je bilo zanimivo ali lepo ali pa oboje, sploh ker morebitne slabe stvari po nekaj mesecih že pozabim, in tudi tokrat ni dosti drugače, asfalta je bilo pa kljub vsemu preveč, to že moram priznati.

14 april, 2020

Martinova pot

V tretje gre rado: jeseni (8. novembra) sva se za Brežiško planinsko in Vorančevo potjo podala še na Martinovo. Takih je v Sloveniji po Planinskih obhodnicah in pohodih Nikóla Guida (PZS 2008) enajst. Izbrala sva krožno pot po gričevnatem obrobju občine Šmartno ob Paki. Imenuje se po krajevnem zavetniku sv. Martinu. Že od leta 1997 v okviru občinskega praznika 11. novembra vsako leto organizirajo pohod po občinskih mejah, 9. novembra 2002 pa so odprli Martinovo pot. Dolga je 25 km, ima 8 kontrolnih točk (KT) in traja 6‒7 ur. Označena je s Knafelčevimi markacijami in črkami M ter s kažipoti z napisom Martinova pot. Opisana je na spletni strani Planinskega društva Šmartno ob Paki (odslej opis PD), ki (presenetljivo) ne omenja Vodnika po Martinovi poti Karla Žibreta (PD Šmartno ob Paki 2015, odslej vodnik). Pohodnik lahko zbira žige in za prvi pohod dobi značko ali medaljo (po izbiri).

Parkirala sva pri železniški postaji v Šmartnem ob Paki (314 m) in se oglasila pri Malusu, kjer je KT 1, da bi kupila kartončka za zbiranje žigov (po 3,5 evra; po novem stane 5 evrov). Brez potrebe sva se bala, da gostilna ob osmih še ne bo odprta – bila je že polna. Gostilničar je dejal, da zdaj večinoma hodijo v nasprotno smer, a midva sva se odločila slediti puščici pri gostilni. V skrinjici na njeni ograji sva našla prvi žig.

Sledeč smerni tablici sva prikorakala na glavno cesto in zavila levo po pločniku ob njej v Rečico ob Paki. Šla sva mimo odcepa k Bayerjevi vili, ki jo je leta 1879 zgradil avstrijski tovarnar Karl Josef Bayer, znan po iznajdbi postopka za pridobivanje aluminija iz glinice. Glavno cesto sva zapustila pri zanimivi sušilnici hmelja in toplarju. Čez Hudi potok in mimo Bara C1 sva nasproti oglasne deske, pod katero so bili pritrjeni kažipoti za Savinjsko (levo in desno), Martinovo in Pot spominov (levo), zavila levo na prečno cesto. Na koncu Rečice sva prestopila železniško progo ter za smerokazoma Veliki Vrh in Vinska turistična pot zavila levo na ozko asfaltno cesto. Pri praznem parkirišču za tiste, ki so namenjeni na Goro Oljko, sva prišla v Podgoro (komaj sva začela hoditi, pa sva bila že v tretjem kraju!). Kažipot naju je usmeril desno na ožji asfalt. Pri Ajdičevi kapelici sva se povzpela po kolovozu k bližnji Pavelnovi domačiji (Podgora 33) slabe pol ure od izhodišča, od te pa desno v gozd.

Pot po gozdnatem pobočju Gore Oljke je bila dobro označena, zato na razcepih nisva bila nikoli v dvomih. Pri vodnem zajetju Rečica sva se spustila v desno in pod hišami zavila levo. Ko sva stopila iz gozda, je povprek pritekel kolovoz in nad seboj sva zagledala naselje. Mimo klopce (razgleda z nje – na dolino in hribe, menda tudi na Ojstrico – ta dan žal ni bilo) sva se povzpela pod Pižornovo kmetijo, kjer sta bila na drevesu tablica Hodi po poti, ne čez dvorišče. Hvala in kažipot levo. Zavila sva tja, dosegla asfaltno cesto in se onkraj nje pol ure nad Pavelnom ustavila pri Jugu (KT 2, Dobrič 36, 510 m), kjer je (bila nekoč?) gostilna. Z druge strani ceste je pritekla Šaleška pot. Dolino je še vedno prekrivala megla, iz nje pa sta že pogledala grebena Dobrovelj in Mozirskih planin, bolj znanih kot Golte.


Nadaljevala sva po cesti navzgor mimo odcepa levo v gozd. S kažipotov sva izvedela, da je gozdna steza namenjena hodcem po Savinjski in Andraški poti, tisti, ki so si izbrali Šaleško, in »martinčki« pa moramo ostati na asfaltni cesti (vse te poti sicer pripeljejo na Goro Oljko v pol ure, a odločila sva se za Martina in sva se ga držala). Kmalu zatem se je vsaj asfalt končal in naju prepustil luknjastemu makadamu. Končno so tudi naju oznake usmerile po stopnicah levo v gozd (tja sta se prav tako odcepili Šaleška pot in Pot malteških vitezov – od kod slednja, nisva vedela, ker dotlej take markacije še nisva videla, zdaj pa vem, da s Polzele). Kar strmo je šlo po dobro označeni blatni stezi, posuti s suhim listjem. Iz nje štrleči kamni in korenine so nama bili na spolzki podlagi v dobrodošlo podporo, saj sva zaradi slabe vremenske napovedi vtaknila v nahrbtnika dežnika, palice pa so ostale doma. Rož skoraj ni bilo več, zato me je vsaka še bolj razveselila, na primer bresk(o)volistne zvončice; cvetele so nenavadno pozno, saj berem, da je njihov čas začetek poletja. Kmalu po tistem, ko so naju stopnice odložile na neznansko blaten kolovoz, nama je kažipot pokazal desno. Daleč spodaj sva zagledala cerkev sv. Andreja v Andražu nad Polzelo. Takoj za odcepom levo sva spet naletela na kažipote: naprej in nazaj za Martinovo in Šaleško pot, desno pa je pisalo Andraž / Mornova pot (o tej nisem našla nobenih podatkov). Pod nama je tekla gozdna cesta. Približevala sva se ji in ko sva prišla čisto do nje, sta naju M in puščica na drevesu poslala spet proč od ceste, nato sva se po stopnicah povzpela levo na kolovoz. Eden številnih kažipotov tik pred kapelico naju je poslal desno s kolovoza in približno 25 minut nad Jugom sva zagledala romarsko cerkev sv. Križa na Gori Oljki (733 m).

Gora je dobila ime po sliki Oljske gore baročnega slikarja Fortunata Berganta. Nekoč se je imenovala Križna gora, po zaselku na njenem vzhodnem pobočju tudi Dobrič. Pot teče naokoli, tako da sva najprej prišla k planinskemu domu (725 m), kjer sva dobila žig KT 3. Lepo so nama postregli s čajem in nama zaupali ključe, da sva si ogledala zgornjo in spodnjo cerkev. Prvo romarsko cerkev so tam postavili v 18. stoletju (napis pravi Erectum MDCCLVII), v 19. pa je zaradi udara strele zgorela. Obnovili so jo, a neprevidno kresovanje leta 1932 je povzročilo še en požar. Zdaj je prava lepotica z dvema zvonikoma in precej razkošno notranjščino. Spodnje svetišče (pod glavno ladjo) pa je sicer skromno, a zanimivo.









Od planinskega doma sva sestopila na parkirišče, kjer so bili vsi kažipoti (za Savinjsko, Šaleško, Andraško in Martinovo pot) usmerjeni navzdol po cesti, s spodnjega parkirišča pri kapelici in radijskem oddajniku pa levo (Martinov kažipot je imel dodatek Bezgovica 1.30') in po stopnicah v gozd. Pri Roglškovi kapeli (tako je pisalo na znamenju Poti malteških vitezov) z letnicama 1753 in 1998 sva pozvonila z zvončkom želja. Od kapele sva se spustila po desnem kolovozu. Kmalu za vodnim zajetjem sva pristala na sedelcu s križiščem in kažipoti (588 m). Na levi je stala majhna hiša (Plešivčnikova?), ki jo je »čuval« psiček, na desni pa kapelica z letnicama 1800 in 1989 (tudi ta stoji na Rogelškovem svetu, a ji menda običajno rečejo Plešivška). Na razcepu pod sedelcem sva sledila levemu kraku. Od tam se nama je odprl lep pogled na dolino in Ojstrico v ozadju. Mimo brunarice sva prišla do odcepa Andraške poti levo na Brezovec. Čeprav je najina tekla pod njim, sva se sklenila povzpeti nanj, saj je bil oddaljen le nekaj 10 m. Na nerazglednem gozdnatem vrhu (616 m) je bila vpisna skrinjica KT 11 Andraške poti. A tudi kažipot Martinove je bil tam, zato nama ni bilo treba nazaj, ampak sva se na svojo stezo vrnila po drugi strani Brezovca.










Pot se je za krajši čas zravnala, potem pa se je močno spustila proti levi. Na naslednjem sedelcu sva zavila desno. Po blatni ilovnati stezi sva sestopila na makadamsko cesto, zavila levo nanjo in kmalu zatem, 40 minut pod Goro Oljko, pri Savinjeku stopila na asfalt, ki se je po nekaj metrih iztekel na novo asfaltno cesto. Po njej sva mimo Vedetovega križa in odpadlih kažipotov prikorakala v dolino Hudega potoka. Izza oddaljenih hribov se je močno kadilo, najbrž iz šoštanjske elektrarne. Pri urejenem parkirišču ob stičišču s prečno cesto sva zavila po slednji levo navzdol (kažipota ni bilo). Desno pod nama je tekel potoček in ko se je spust končal, se je na koncu ograje desno odcepila gozdna cesta. Levo od nje je tekel Hudi potok, v katerega se je pri Držečnikovem križu izlil prej omenjeni potoček. Takoj ko sva prečkala Hudi potok, sva zavila levo, po stopničkah na gozdno stezo in po njej čez kolovoz, zasut z listjem. Tam markacije niso bile tako goste kot dotlej. Po tleh je ležalo obilo (praznih) ježic kakor še marsikje tisti dan.





 



Kakih 20 minut od Savinjeka sva pri rdeči smerni tablici RDEČI BOR (Pinus silvestris M.H.) / Starost 170 let / Prsni obseg 264 cm / Premer 84 cm / Višina 28.5 m / Lastnik Rakun Ivan Rečica ob Paki sledila puščici desno in v minuti zagledala zaščiteni Rakunov bor, največjega v občini Šmartno ob Paki. Razglašen je za naravno vrednoto; uradna tablica državnih zavodov za gozdove in za varstvo narave potrjuje podatke s smerne tablice, le namesto M.H. piše Mill. Vrnila sva se k smerni tablici in nadaljevala pot.

Iz gozda sva izstopila pri Podgorškovi hiši in v daljavi uzrla Goro Oljko. Po asfaltni cesti sva se podala desno navzgor. Asfalt se je kmalu končal in četrt ure od Rakunovega bora sva se znašla pri križu na Bezgovici. Med debloma bora, zraslima v obliki keliha, je bil pritrjen litoželezen križ – razpelo z letnicama 1914‒1918 in pod njima še 1988, ob vznožju drevesa pa s cvetjem okrašen »oltarček«. V bližini so stale miza in klopi, poleg njih vpisna skrinjica KT 4 (623 m). Tam imajo svoj »zaklad« tudi geocacherji. Globlje v gozdu je stal traktor in pela je žaga. Od tam se nama je približal starejši par. Bila sta sila prijazna in zgovorna. On in prijatelj sta napravila nove klopi in mizo, ker planinci svojih niso obnovili. Križ sta postavila Organistov in Grmadetov v zahvalo, da sta se živa vrnila iz prve svetovne vojne (Grmadetov je bil prednik najine sogovornice). Enkrat na leto je tam maša. Nekateri menda občutijo dobro energijo, ki jo oddaja zanimivi bor. Bila sta nadvse presenečena, da sva prišla iz Ljubljane in bova prehodila vso Martinovo pot; zelo sta naju pohvalila. Tudi onadva sta rada hodila v hribe, a ne moreta več – njemu so odrezali del stopala (še po tistem je nekaj časa planinaril, celo po plezalni poti na Raduho), ona ima išias. Dolgo smo klepetali in si na koncu prisrčno segli v roke. Mimo kažipota Martinove poti, tablice Ne sekaj smrekic v tem okolju! in dveh »naravnih« stolov je bilo le še nekaj minut do vrha najvišje vzpetine v občini Šmartno ob Paki, Bezgovice (627 m). Na nerazgledni gozdnati uravnavi je poleg geodetskega kamna stala vpisna skrinjica KT 5.

Vrh sva zapustila po komaj opazni stezici, ki se je iztekla na kolovoz, ta pa na gozdno cesto. Kažipot naju je usmeril levo nanjo. Od ostrega desnega ovinka, ob katerem je stal Podgorškov nabiralnik, je bila asfaltirana in naju je za zasipnicami pripeljala na »pravo« asfaltno cesto. Zavila sva levo na Veliki Vrh in na bližnjem križišču desno navzdol. Martinova in Šaleška pot sta se spet združili. Po nekaj 10 m sva se spustila desno s ceste v jesenski gozd ter se mimo športnega igrišča in njegove »depandanse« vrnila na asfalt pri Velikem Vrhu 19. Ko sva izstopila iz gozda, naju je presenetil pogled na neverjetne količine vsakovrstnih kosovnih odpadkov. Na travniku ob cesti se je paslo nekaj krav. S pogledom sva lahko še enkrat objela Bezgovico. 


 








Od Velikega Vrha 17 je pot tekla po razglednem slemenu. Ustavila sva se pri hiši, ki so jo krasile buče različnih velikosti in oblik, nekatere celo nasmejane in skuštrane. Tista z lasmi je še od lani, je povedala gospodinja. Mimo odcepa k domačiji pr Krajnk, kjer varijo lokoviško pivo Loko loko, ter gnojišča in kupov gnoja tik ceste sva prispela v strnjeno naselje. Po 25 minutah sva pri Pocajtu (Veliki Vrh 19a) našla žig KT 6 (tam je tudi KT 15 Šaleške planinske poti). Martinova pot se je nadaljevala po blatnem kolovozu mimo gospodarskega poslopja nasproti Pocajta navzdol v gozd. Izpod njega sva zagledala magistralno cesto in pod njo reko Pako. Spustila sva se proti njej ter ob ograji najprej pod cesto, nato še pod železniško progo in prečkala Lokoviški potok. Kmalu zatem sva progo prestopila na nezavarovanem prehodu in se tik pred Lokovico 53 obrnila desno navzgor nad ribnikom. Povzpela sva se skozi gozd in čez travnik. Mimo čebeljih panjev in gospodarskega poslopja sva pri Lokovici 55 spet stopila na asfaltno cesto in jo ubrala navzgor po njej. Na prvem križišču sva sledila kažipotu levo navzdol in še enkrat levo navzdol mimo domačije Krumpačnik-Bevc, nato pa s ceste desno čez potoček. Ob železniški progi sva se sprehodila do asfaltne ceste in po njej levo pod progo.





Tričetrt ure od Pocajta sva mimo table za konec Lokovice in čez paški most prispela na glavno cesto. Nasproti avtobusne postaje Penk sva cesto prečkala in se po ožji asfaltni povzpela k domačiji Skorno pri Šoštanju 18, kjer naju je »napadel« pes. Ker sva se znašla na dvorišču, sva začela ugibati, ali bi se bila morala pod domačijo povzpeti desno po kolovozu, in gospodinja je to potrdila, po njenem pa bi šla lahko tudi levo od njihove hiše. Zavila sva desno ob gozdu in kmalu je z leve pritekla markirana pot, torej v resnici teče levo od hiše. Vzpenjala sva se nad potokom na levi, za ostrim desnim ovinkom pa zagrizla strmo navzgor po spolzki ilovnati podlagi. Iz gozda sva stopila na strm travnik in izza drevja vrh njega so kukale strehe. Ko sva se ozrla, sva v daljavi zagledala majceni konici – zvonika na Gori Oljki. Zdaj sva bila najdlje od izhodišča. Na ograji vrh hriba se je kažipotoma za Martinovo in Šaleško pot pridružil nov: Skornska pot. Vnovič sva prišla iz gozda pri Skornu 29. Pri sosednji Rebrčnikovi domačiji se je najina asfaltna cestica iztekla na glavnejšo. Prečkala sva jo in na drugi strani nadaljevala po stezi v gozd, na razcepu pa po levem kraku, kolovozu, ki se je zložno vzpenjal vzporedno s cesto.

Ko sva onkraj travnika že zagledala cerkveni zvonik, naju je kažipot usmeril še naprej (ne čez travnik), po kolovozu do asfaltne ceste, kjer je Šaleška pot zavila desno, najina pa levo. Mimo Skorna 49 sva slabih 40 minut od postaje Penk prispela do majhne rumene hiše – mežnarije – pod cerkvijo sv. Antona (652 m), kjer sva ob mizi in klopeh pod veliko lipo našla vpisno skrinjico KT 7. Obnovljena zunanjost cerkve iz 16. stoletja je prikupna, v notranjost pa so nama seveda branila zaklenjena vrata. Takrat še nisva poznala vodnika, v katerem piše, da sta ob cerkvenem obzidju grobova 18 borcem Šercerjeve brigade, ki so padli novembra 1944, ko so branili osvobojeno Zgornjesavinjsko dolino, in borca Viljema Višnarja (1918–1944).












Od cerkve sva se spustila po gozdni cesti. Levo nad njo so se zvrstili vodno zajetje, osamljen košarkarski koš, lesena hiška, ob izstopu iz gozda hiša na desni. Šla sva mimo rožnate kapelice s Križanim, katere zunanje stene so bile poslikane s podobami sv. Antona, sv. Jakoba in blaženega A. M. Slomška. Pri bližnjem kažipotu za Skornsko pot sva prvič videla znak Turističnega društva Skorno ‒ teloh. Zavila sva desno navzdol po asfaltni cesti mimo kozolčka s kažipoti in zemljevidom kraja ter avtobusne postaje Skorno vrh. Obstala sva pred hišo Skorno 25a (pri Miranu) in gospodar nama je povedal, da nisva prva, ki sva zaradi nerodno postavljenega kažipota zašla k njim. Treba je iti, kakor piše v opisu PD: po cesti ne naravnost gor, ampak desno navzdol k Županovi domačiji (Skorno 25). Kažipot pri tamkajšnji kapelici naju je poslal desno s ceste in za zadnjo hišo je bilo začasno konec asfalta. Šla sva mimo lovske koče. Niže se je nad veliko zeleno kmetijo asfalt še enkrat končal in začela se je gozdna cesta. Mimo domačije Lepa Njiva 45 sva se spustila proti gozdu in kapelici. Takoj za njo je bil tik pred odcepom desno naprej v gozd dvoumen kažipot Martinove poti; nisva vedela, ali kaže naprej po cesti ali na gozdno stezo. Ker opis PD ne omenja odcepa, sva ostala na cesti.
 








Dobre pol ure od Sv. Antona sva na križišču pod Bukovčnikom nadaljevala naravnost navzgor. Pri toplarju sva zavila na asfaltno cesto desno proti Smodišu in do naslednje, rumene hiše z naslovom Ljubija 86a. V Gneču (zaselku Ljubije) naju je domačin vprašal, ali delava krog, in ko sva potrdila, je to napravilo nanj tolikšen vtis, da nama je ponudil pijačo. Napovedoval se je mrak in začelo se nama je muditi, zato se naslednjim kozolcem, kapelicam in kažipotom nisva več toliko posvečala, opazila pa sva nenavadna imena na kažipotih, na primer Danali in Pjetri. Mimo kmetije Mazej, košarkarskega igrišča in transformatorske postaje Gneč sva po 25 minutah že v mraku prispela do spomenika z napisom Na tem mestu počivajo borci-mladinci kateri so darovali svoja življenja braneč osvobojeno ozemlje Zgornje Savinske doline v decembru 1944. Slava njihovemu spominu! 

Na meji med občinama Mozirje in Šmartno ob Paki (v opisu PD je to mesto omenjeno kot gorenjski klanec – po vasi Gorenje) sva prečkala asfaltno cesto, čez katero je kazal smerokaz Slatina. Ko sva prispela v vas, zaradi teme nisva več videla oznak. Kot naročen je na nekem dvorišču stal možak in naju pomiril, da sva na pravi poti k Skornšku (Slatina 33), kjer je KT 8. Ni trajalo dolgo, pa sva si res lahko odtisnila še zadnji žig (20 minut od spomenika). Nadaljevala sva po asfaltni cesti, potem pa pred ograjo, ki je obdajala obnovljene lesene hiške, krite s slamo, zavila levo ob gozdu. Ker tam ni bilo kažipota (bil je samo za nazaj), sva vprašala pri bližnji hiši, kjer se je cesta končala. Gospa nama je povedala, da so lesene hiške obnovili oni in da je tam živela njena teta. Pokazala nama je, kje naprej: ob robu gozda. Prvo markacijo in M sva zagledala, šele ko se je kolovoz začel spuščati skozi gozd. Obrnil se je v desno proti ozki makadamski cesti, ki naju je po kakih 10 m levo pripeljala na asfaltno. Zavila sva desno nanjo, mimo nekaj hiš, spet v gozd in kmalu levo na kolovoz. Pri Drevu sva se držala desne poti (naravnost), levo (k domačiji) pa je na ves glas branil pes, ki so se mu v temi nevarno svetile oči. Kolovoz se je zožil v stezo, ki se je iztekla na travnik in po nekaj 10 m sva se znašla na asfaltu v Šmartnem ob Paki. Pri kapelici sva zavila levo čez most in pri kulturnem domu desno. Ustavila sva se pri spomeniku žrtvam fašizma in pri Sv. Martinu, ki je prehojeni poti dal ime. Začelo je rositi. Od cerkve sva se odpravila po levi ulici in se pol ure od Skornška vrnila k Malusu.












Po pohodu sva od Planinskega društva Šmartno ob Paki dobila vsak svoje priznanje: medaljo in značko. Ko sem odkrila, da je društvo izdalo tudi vodnik, sem se pozanimala o njem. Oglasil se mi je gospod Danilo Verzelak ter mi poslal datoteko z besedilom in več pojasnil. Tako sem dobila odgovore na nekatera vprašanja, pojavila pa so se nova, ker se opis PD in vodnik ne ujemata vedno. In tako sem »morala« spet raziskovati. Ni čudno, da sem zmeraj v zaostanku (da je zaradi epidemije zdaj čas za obujanje spominov, bi bil slab izgovor).