31 maj, 2014

Visoki (Kurji) vrh bo počakal (midva pa tudi)

Med lanskim vračanjem z Mojstrovice naju je dohitel gorski reševalec in nama za predorom nad Belco pokazal začetek lovske steze, ki pripelje tudi na Visoki (Kurji) vrh (1820 m). Klinar mu v svojih Karavankah (ne edini) reče samo Visoki vrh, Janša pa mu v svojih pripisuje 1828 m (enako Sidartin zemljevid Julijcev). Tako sva se 21. maja odločila preizkusiti svoje stezosledske sposobnosti. Predstavljala sva si namreč malodane brezpotje. Na gozdno cesto nad Belco se vedno odpraviva nekoliko zaskrbljena, ali bo prevozna ali ne. Tokrat sva parkirala že pred slapom Vršnega grabna in poiskala začetek lovske steze čez Štenge. Kjer se na gozdno cesto usiplje grušč iz grape, majhen možic opozarja na potko, ki z melišča zavije levo v gozd.
 

Neoznačena lovska stez(ic)a je bila na najino presenečenje zelo razločna. Še več: žaganje in okleščki so pričali, da so jo po žledolomu celo očistili. Takoj na začetku je levo pod njo majhno zajetje, iz katerega po cevi teče voda. V precejšnji strmini sva lepo napredovala v kratkih ključih. Ko sva se približala robu na levi, se nama je pokazal Špik s sosedi. Nato je steza zavila desno, proč od grape. Čez kakih 20 minut sva morala prvič splezati čez podrto drevje. Tam je steza postala manj razločna. En prehod je bilo videti že pred podrtijo, drugega pa desno onkraj njega po robu nad dolino. Odločila sva se za desnega. V bližini je precejšnje rastišče avrikljev. Kmalu sva dosegla sedelce, kjer se steza prekucne na drugo stran proti potoku, ožja stezica pa se vzpne levo na greben in midva sva ji sledila.
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
                        

 
Na križišču s prečno stezo, ki priteče z leve z nižjega izhodišča, sva imela dve možnosti: nadaljevati naprej strmo navzgor po slabo vidni stezici po grebenu, poraščenem z bori in macesni, ali zaviti desno po nekoliko širši, predvsem pa razločni stezi okoli grebena. Odločila sva se za slednjo. Tudi ta je bila očiščena, v debelejša debla, ki jih najbrž nepooblaščeni niso smeli ali mogli odstraniti, pa so zasekane stopnice. Pristala sva pri suhi strugi Vršnega grabna, kjer se nama je ustavilo. Ali levo pred strugo, kjer se steza izgubi, ali čeznjo, kjer pa gozd še ni očiščen? Vrnila sva se pod greben. Tam sva srečala možaka, ki je pregledoval poti, kakor je rekel; njegov tovariš je ubral drugo in napovedal je, da se bomo gotovo še srečali. Sicer precej redkobeseden, a prijazen nama je dal nekaj napotkov.
 

Povzpela sva se po grebenu in se držala levo, kakor nama je svetoval možak. Čez rob prepadne grape sva pogledovala na savsko dolino. Na vrhu grape naju je že lepo grelo pomladno sonce, gore onkraj doline pa so bile še zasnežene. Tudi po grebenu je bila steza očiščena, a ker je bilo tam zaradi manjšega razdejanja tudi manj dela, ni bila toliko uhojena kot niže. Nad grapo je postalo najprej spet bolj strmo, nato pa se je steza položila in se celo nekoliko spustila. Kjer je bila slabo vidna, so nama dostikrat pomagale posledice čiščenja: žaganje, kosi debel, kupi vej. Ponekod je bila napačna smer »zaprta«, vsaj tako sva razumela povprek položene veje ali debla ‒ kot nekakšno zapornico.
 

Dobre pol ure nad križiščem pod grebenom sva se na nekakšnem sedelcu obrnila desno navzdol k veliki »luži«, domnevno napajališču za divjad, ki ga omenja Hribi.net. Dotlej so se dejstva precej ujemala z zapisom na tem spletišču, le tehnično zahtevna se nama pot do tu ni zdela. Ker iskanje nadaljevanja »nekoliko proti levi« (in prav tako v druge smeri) v bližini napajališča ni obrodilo sadu, sva se vrnila na sedelce in našla stezico v levo (gledano iz smeri prvotnega prihoda), sicer na debelo posuto z listjem, a kljub temu vidno.
 

Pri podrtem mravljišču sva se začela vzpenjati. Stezica je večkrat čisto izginila. Ko sva jo dokončno izgubila, sva po nekaj malodane navpičnih metrih naletela na grapo in nadaljevala po njej. Visoko gori so se pokazale skale, zato sva začela prečiti proti desni. Ko so se skale pojavile tudi tam, sva po slabe pol ure odnehala. Vrnitev je bila vse prej kot preprosta, tako zaradi strmine kot zaradi orientacijskih težav, ki so se zgrnile na naju še zlasti pod grapo, a uspela nama je in moje veselje ob pogledu na podrto mravljišče je bilo čisto nesorazmerno s predmetom navdušenja. Nazaj grede se nama je z vrha grape ponujal čudovit pogled na Kepo.
 

 
Kaj pa zdaj? Kljub »kapitulaciji« sva bila dobre volje, ker je bil dan lep, ker sva se dodobra natelovadila in navsezadnje tudi zato, ker se nisva izgubila. Za domov je bilo še prezgodaj, za kak nov podvig pa že prepozno. Tako sva šla gledat, ali se lahko pripeljeva do parkirišča pri rampi, kjer se bova odločila, kako in kaj. Peljala sva se torej še kak poldrugi kilometer naprej po dolini Belce, tam pa naju je ustavil podor skal na cesti. S težavo sem obrnila in parkirala na prvem dovolj širokem mestu, da ne bi bila komu v napotje.
 

Spomnila sva se odcepa, ob katerem sva lani med potjo na planino Mikulovico opazila ostanek rdečega kažipota. Poiskala sva ga; zdaj je priložnost, da pogledava, kam vodi steza. Na začetku stoji ‒ bolje leži ‒ še eno žalostno znamenje: mogočen podrt bor. Precej zapuščena steza se je nekje sesula in so jo »popravili« z desko. Pretakniti se je bilo treba mimo korenin velikega izruvanega drevesa. Trhlemu mostiču je odpadla ograja, a na razpadajočih mostnicah se očitno odlično počuti planinski srobot; vsak posebej sva šla previdno čez po sredini, kjer je most podprt.
 

 
 
 
 
 
 
 
 
Kmalu se je v desno navzdol odcepila stezica; mimo mlakuže in starega vodnega zajetja sva se spustila k Belci. Čeprav prameni, v katere se je razdelila po prodišču, niso bili posebno široki in globoki, pa je tekla z glasnim šumom in živahno. Ko sva si postavljala kamne, da bi jo prekoračila, jih je s svojo močjo zlahka premikala. Mislim, da sva se počutila precej podobno kot otroci, ki se igrajo ob vodi. Že dolgo ne tako. Vrnila sva se k razcepu in poskusila še po »glavni« stezi, ki naju je prav tako hitro pripeljala k Belci.
 

Spočita sva se vrnila k avtu. Še enkrat sva se ustavila pod slapiščem Vršnega grabna in potem še v vasi pri žagi, da sva od spodaj modrovala, kod sva hodila. Pridružil se nama je zgovoren možakar, ki o teh krajih marsikaj ve. Ni mi ušlo, da govori o Mikulici, ne o Mikulovici, prav kakor trdi Klinar. Če pa hočeva izvedeti še več, je svetoval, naj se oglasiva pri Frenku v kampu na Dovjem, samo povedati morava, da naju pošilja Tilen z Belce. No, nisva šla, morda kdaj drugič. Zagotovo pa bova še poskušala čez Štenge na Visoki vrh, četudi najbrž ne kmalu.

28 maj, 2014

Ajdina naravoslovna pot na Rašico

Na Rašici sva bila že večkrat, a še nikoli iz Spodnjih Gameljn, predvsem pa še nikoli z Ajdo. Drugo majsko nedeljo smo se skozi Zgornje in Srednje Gameljne odpeljali v Spodnje. Parkirali smo pri številki 21, kamor nas je prijazno povabil gospodar, ko smo ga vprašali, ali smemo pustiti avto na praznem (parkirnem?) prostoru pri Spodnjih Gameljnah 10a. Tudi pot nam je opisal.
 
Napotili smo se po mostu čez Gameljščico in na drugi strani zavili levo med hiše. Pri številki 19a smo stopili z asfaltne ceste levo na kolovoz in v gozd. Ajda je kar nekaj časa izbirala palice, preden je našla primerno. Midva sva bila brez njih, da smo se laže držali za roke. Tokrat je pokazala precej več zanimanja za markacije kot prejšnjikrat na Šmarni gori; nenehno je bila na preži, da bi naslednjo opazila prej kot midva.
 
Čez četrt ure se je na sedelcu naša pot staknila s črnuško z desne. Zaradi razdejanja po žledu smo se pogovarjali, kako zrastejo nova drevesa. Ajdi so bili posebno všeč borovi storžki in kljub pojasnilu, da so gotovo že prazni, jih je začela prizadevno zakopavati v prst in pod listje nekaj možnosti je pa le bilo, da v katerem tiči še kako seme. Misel, da bi lahko postala drevesničarka, se ji je zdela kar zanimiva.
 
S sedelca smo zavili levo navzgor po koreninastih stopnicah. Ob poti je ležala mlada sinička. Kdo ve, zakaj je poginila. Pokopali smo jo, pri tem pa smo si pomagali z listi in vejicami, da je nismo prijemali. O tem, kaj so bakterije, ima Ajda še bolj negotove predstave, a stvar je vzela precej resno. Po četrt ure smo prečkali gozdno cesto ali kolovoz. Kmalu zatem se je v levo odprl pogled na Šmarno goro. Ni se nama zdelo, da bi se je kaj prida spomnila, ampak morda je bila kriva neznanska žeja, ki jo je bilo treba nemudoma potešiti. Pozneje se je izkazalo, da sva se motila; ko smo se pogovarjali, kam pojdemo na kosilo, se je spomnila Čadovih palačink. »In še liziko sem dobila!«

Naslednje pol ure smo bili neznansko zaposleni. Dedi Jani je napravil Ajdi venček iz kostanjevih listov. Deklič je še naprej prizadevno sadil drevesa in ko sem ji razkrila, da mrtve koprive ne pečejo, je obstala pred vsako, me vprašujoče pogledala in če sem prikimala, da je mrtva, je zmagoslavno potipala malodane sleherni list. Pristali smo na kolovozu, ki nas je popeljal iz gozda čez travnik proti vasi Rašica. Po asfaltni cesti so vozili avtomobili, zato smo se držali za roke. Kmalu za krajevno tablo smo cesto zapustili in sledili smerni tablici levo Planinski – dom Rašiške čete. Razložiti majhnemu otroku, kaj je četa, ni mačji kašelj.
 
Mimo strmega odcepa levo v Gameljne čez dobrih 20 minut smo prispeli do kažipota desno Vrh Staneta Kosca Stolp. Nasproti so se po strmini spuščali kolesarji. Ajda jih je opazovala z nekaj strahu in strogo pripomnila: »Je tolk' strmo, da to ni za s kolesom, pa še otroci hodijo po poti!« Po 20 minutah smo onkraj mostička in gozdne ceste zavili desno in s kažipota izvedeli, da je do vrha še 20 minut. Sledila je pravcata plezarija po skalah, nad njimi pa smo se povzpeli desno. Nato nas je nenavadna markacija ob prečni stezi najprej zmedla, ker je kazala desno po njej, a sledili smo drugim, ki so stezo prečkali in nadaljevali desno šele nad njo. Dosegli smo gozdno cesto, zavili desno nanjo in kmalu zagledali stopnice k Planinskemu domu Rašiške čete.






 



Pri domu se je trlo ljudi, nam pa se je mudilo na Vrh Staneta Kosca z razglednim stolpom in spomenikom. Bomo najprej počivali ali se prej povzpeli na stolp? Ajda je bila odločna: »Na stolp!« Kako je hitela! Takoj za zadnjo stopnico je nahrbtnik zletel z ramen, Ajda pa je že sedala na tleh in odvijala frutabelo. Tolikšna lakota! Potem smo spodaj na klopci vendarle v miru pojedli še banane, pod klopco pa je malical polž. Dedi je pripomnil: »Tako si bila hitra kot Modri dirkač. Ali poznaš Modrega dirkača?« Ajda je prikimala: »To je oči gledal v dobrih starih časih.« Hm, le kako bi rekla najinim časom? Prastari? Kljub razliki v letih pa smo bili vsi zelo pogumni, da smo splezali na stolp; to o pogumu je večkrat omenila.

 
Ko smo se vračali, se je ponujal dež, zato sva priganjala, da ne bi bili mokri. Ajdi se ni nič mudilo: »Saj imam pelerino!« To je večkrat povedala kakor da bi jo veselilo, če bi deževalo in bi si lahko nataknila ta imenitni kos garderobe. Še kar naprej je sadila drevesa. »Zdaj sem pa že prava drevesničarka,« je zadovoljno ugotovila.  Dol je šlo hitreje, le pri nekem drevesu, ki je raslo prav sredi poti, se je zataknilo. Srečali smo starejši par; pohvalila sta jo, kakšna planinka je. Potrdila sva, da res pridno hodi. Resno je dodala: »Saj bom itak kmalu štiri in me bosta še kdaj povabila s sabo.« Itak. Prav danes praznuje.

Badjurova krožna pot ‒ kar nekaj pik na i

Ker sem si dopisovala z odgovornim za Badjurovo krožno pot (BKP) pri PD Litija, sem k sreči pravi čas izvedela, da je most čez Savo pri Renkah zaprt in da priporočajo vrnitev po cesti skozi Mošenik na Savo. Tako sva 8. maja prvi avto pustila na Savi (vasi). Vožnja po lesenem mostu čez Savo (reko) je razen za stanovalce in še nekaj izjem prepovedana, a pred mostom je dovolj prostora za parkiranje.
 
 

Z drugim avtom sva se odpeljala na Vače. Z malega trga med cerkvijo in kapelico na eni strani ter trgovino, pošto in Društvom prijateljev vaške situle na drugi, sredi katerega stoji vodnjak, sva se nekoliko sprehodila po kraju. Na obnovljeni hiši, v kateri domujeta Društvo GEOSS in Dom Petra Svetika, je spominski napis, da se je v njej rodil Matevž Ravnikar, »slavni pisatelj slovenski« in prvi tržaško-koprski škof (tudi ustanovitelj prve stolice za slovenski jezik leta 1815 ter prevajalec in pisec nabožnih knjig, ki se je trudil za slovenščino v osnovni in nadaljevalni šoli). Poleg slikovitega gospodarskega poslopja stoji vaška vaga iz leta 1930. O sramotilnem stebru, »skritem« v nekem kotu, nisem našla nobenih podatkov. Nazadnje sva se oglasila v gostilni Mrva, kjer hranijo žiga KT 14 (Vače) in 15 BKP (Slemšek). Na Vače se bova še kdaj vrnila, ker zdaj veva, da jih zna Družinsko gledališče Kolenc zanimivo predstaviti.
 

Od kažipotov sredi vasi sva sledila edinemu z markacijo: Slemško Zasavska gora 2h. Med hojo po ozki asfaltni cesti proti Kleniku sva si ogledovala skulpture Aleje ustvarjalnosti na prazgodovinskih tleh (iz masivnega lesa so jih izdelali samorastniški kiparji); najbolj všeč mi je bila Draga Koširja Maska časa in predica. Markacija in puščica na krajevni tabli, ki je padla z droga, sta kazali levo, a ker nisva hotela preskočiti nekaterih zanimivosti, sva nadaljevala po cesti. Tako sva videla še nekaj skulptur, sušilnico lanu (frnažo) in hišo Klenik 8, v kateri je živel najditelj vaške situle Janez Grilc. Zadnje čase vaški situli raje rečejo situla z Vač, ker je pridevnik vaški za nekatere moteč ali celo dvoumen, saj je lahko izpeljan ne le iz Vače, ampak tudi iz vas. To je res, a naši generaciji je vaška situla domača še iz šolskih klopi. Povečan posnetek te imenitne arheološke najdbe (železnodobne vedrice iz bronaste pločevine s tremi pasovi iztolčenih upodobitev tedanjega življenja ali prizorov iz starodavne sredozemske sage, ki jo je zapisal Homer ‒ mnenja zgodovinarjev so različna) je nekaj korakov naprej, poleg njega pa razlagalna tabla, plošča v spomin arheologu Francetu Staretu, ki se je ukvarjal s prazgodovino Vač in Evrope, ter kažipoti. To je začetna postaja Arheološke poti Vače (APV).







 
 



Ker sva bila že tam, sva obhodila še APV. Na najdiščih stojijo table z razlagami o izkopavanju železnodobnih grobov in hiš, tudi o mestu, kjer je Janez Grilc leta 1882 našel situlo. Poleg tabel so naju vodile oznake APV. Več o tej poti je napisal Jani, marsikaj pa je mogoče izvedeti na Pohodu po poti velikega kneza z Vač (naslednji bo jeseni) in pri Kolenčevih. Midva sva si precej pomagala z vodnikom po APV Arheološka dediščina Vač arheologinje Vojke Cestnik.
 
 

Zaradi prepletanja BKP in APV sva se od grobišča na Apnu povzpela še po strmi, a v lepih ključih speljani stezi, označeni s knafelčki (nasproti table), na Slemšek (tudi Slemško, 677 m) k cerkvi sv. Križa, da sva si »zaslužila« že na Vačah pridobljeni žig BKP. Zadaj na cerkvi sta puščica in napis Sv. gora. V tisto smer sva se spustila mimo znamenj križevega pota, že drugič prišla do kapelice (tokrat z druge strani) in ponovila pot do Apna, od koder sva se vrnila v Klenik k posnetku situle. Od tam sva se odpravila po isti cesti kot prvikrat ‒ po APV, pri vodnem zajetju pa ne levo, ampak naravnost naprej po makadamski cesti. Ob njej je dišal kovačnik in če je soditi po cvetenju, bo letos obilo jagod. Kjer cesta naredi velik desni ovinek okrog travnate kotanje, sva si ogledala še poslednjo tablo APV.
 

Pred obsežnim kamnolomom je cesta zavila desno in po daljšem času naju je spet pozdravila markacija. Po nekaj spustih in vzponih sva prispela na Cvetež (na hišnih številkah piše Vovše). Pri Vovšah 2 nama je bil všeč vodnjak, nasproti pa stoji nenavadno znamenje: ne s kako sveto podobo, ampak s slikama medveda in fazana. Na razgledni trati za vasjo je spomenik narodnemu heroju Lojzetu Hohkrautu, ki si je tu 31. 5. 1942 sam vzel življenje, da ne bi padel v sovražnikove roke.
 

Ob makadamski cesti sva gledala in poslušala kukavice; orlic je bilo še več, vendar le tiste vrste, ki se ne oglašajo. Na travniku pod podirajočo se hišo in še eno ne dosti boljšo, a naseljeno, nama je zbudil pozornost kipec polža, ob napajališču z markacijo Zasavske planinske poti pa sva se zadržala kar nekaj časa in opazovala žabjo »riviero«: na vodi je plavala deska, na njej so dremale krastače, okrog njih pa so čofotali paglavci. Preden je cesta zavila v gozd, sva v visoki travi videla nekaj dolgolistnih naglavk. Kdo ve, ali belo-modra markacija (opazila sva samo eno) tam označuje mednarodno Pot ob rimskih zapornih zidovih (Rimljani so jih gradili, da bi svoj imperij zavarovali pred zakarpatskimi plemeni).
 

Onkraj gozda so se na travniku pasle ovce. Cesto so obrobljali salomonovi pečati in krvavordeče krvomočnice, bolj stran od nje so kimale v vetru travniške kozje brade. Zvonik, ki je kukal iz gozda na hribu, je naznanjal poldne; domnevala sva, da spada k cerkvi na (Zasavski) Sveti gori. Začelo je deževati. Ekološka kmetija in sirarna Vovše 5 (stari vodnik po BKP uporablja ime Ovsišče in dodaja »v narečju Vovše« ‒ očitno je narečje prevladalo) se je pojavila kot naročena, da sva prevedrila tiste mokre pol ure. Gospodar Polde je prišel pogledat, kdo rogovili zunaj; najbrž je bilo moje čudenje nad zanimivo in lepo, čeprav že načeto stavbo nasproti hiše tako glasno. Ugibati sva morala, kaj je – odpreti vratca in pokukati noter. Komaj sem verjela: svinjak! To je gotovo najlepši svinjak v Sloveniji: z oboki in stebri v pritličju, s preužitkarskim stanovanjem v prvem nadstropju in nekam mediteranskih barv. Menda sta bila še dva taka iz časa, ko so se vračali ljudje, ki so odšli s trebuhom za kruhom in so iz tujine prinesli zaslužek: v Mlinšah pri Izlakah in Zagorju, je povedal gospodar. Izvedela sva tudi, kako se imenuje mali zaselek nad napajališčem: seveda Pri polžu. Bolj resno pa Male Vovše (tukajšnje Vovše premorejo dve hišni številki: 5 in 6). Polde in Andreja, ki je sicer učiteljica v osnovni šoli, zato je tisto dopoldne manjkala, redita mlečne bovške ovce ter pridelujeta jogurt, skuto, kajmak in sir. Andrejo sva naslednjo soboto obiskala na ekološki tržnici v Ljubljani, a bova morala na sir počakati, še zori.


Pri Vovšah 6 je ceste konec; zavila sva na stezico levo navzgor, na razcepu izbrala levi, strmi krak (oba sta prava) in po njem dosegla greben. Na vrhu vzpona sta naju pričakala markacija in smejček, nato pa se je pot prekucnila navzdol. Kljub posledicam žleda je očiščena in tudi sicer naju je brez težav pripeljala na vrh še enega hriba, ki povzroča pravopisne težave. Ne le o njih, tudi o vzrokih zanje ni enotnega mnenja. Ker hrib Sveta gora (852 m) ni edini s tem imenom v Sloveniji, je dobil dodatek Zasavska, po drugem mnenju pa se je to zgodilo zato, ker »so prišli drugi časi« (primerov obeh vrst imamo pri nas kar nekaj). Če bi držalo prvo, bi morali pisati Zasavska Sveta gora (mnogi res pišejo tako, tudi stari vodnik po BKP, a PZS ne), posledica »drugih časov« pa je mogoče zgolj Zasavska gora. »Zaselek« Sveta Gora (zdaj ni več gostilne, trgovine, šole, so le še cerkveni objekti in planinski dom) spada k Roviščam. Tako imamo na planinskem zemljevidu zanimivo sožitje: vzpetina se imenuje Zasavska gora, (le cerkveni?) objekti na njej Sv. Gora (oboje tudi v Atlasu Slovenije), planinska postojanka (822 m) pa Planinski dom na Zasavski sveti gori (v atlasu le P. d.). Raba imena niti v vodniku po Zasavju V 3 krasne ni enotna.
 

Toda pravopisna zmeda niti mene ni ovirala pri navdušenju ob prihodu na cilj. Zgradbe stoje na skalnatem vrhu kot utrjen grad. Poleg cerkve Marijinega rojstva s prosto stoječim zvonikom in pokopališčem so tam še župnijski dom, mežnarija, kapelica in druge stavbe, vse lepo urejeno in poslikano. Za sedanjo sijočo podobo Gore ima menda največ zaslug župnik Maks Kozjek; brala sem, da jo tudi rad razkaže, a ta dan ga žal ni bilo doma. Rudolf Badjura je v vodniku Zasavje prav tako navdušen: »Sv. gora /.../ je brez dvoma najslikovitejši gorski pojav v Zasavju !« Res, slikovitost je njena poglavitna odlika. Tudi razgled je lep, čeprav midva nisva bila deležna najboljšega.








 
 

V planinskem domu (na stari tabli PZS  piše Koča na Zasavski gori 849 m) sva dobila še žig KT 16 BKP, zadnji na najini poti, in štruklje za kosilo. Le kakih 5 minut od doma so razvaline njegove predhodnice Tomazinove koče, ki je leta 1931 zrasla »pod načelnikovanjem neutrudljivega planinca, pristnega sina naše 'matere narave', kakor vedno tako rad in s ponosom poudarja, g. Ferdinanda Tomažina« (1869‒1936). Mož je bil tudi ustanovitelj litijskega Sokola in načelnik gasilskega društva, predsednik Pevskega zbora Zvon ter predsednik šmarske kmečke posojilnice in hranilnice (če je popolnoma verjeti podatkom s spletne strani litijske knjižnice ‒ tam namreč tudi piše, da je umrl leta 1936, leta 1937 pa odstopil kot predsednik litijske podružnice in postal častni predsednik). 


Čeprav sva imela že vse žige, pa sva se veselila še najvišjega hriba na BKP, Roviškovca, tudi Roviški vrh imenovanega (930 m). Za domom sva sledila kažipotu Rovišče – Tirna – Sava 2h 15min. Kmalu pod začetnimi stopnicami je odcep desno Trda varijanta, karkoli že to je; midva sva se držala kar »navadne« in po tej sva prišla do mesta, kjer naj bi se imel planinec možnost urediti. Resnici na ljubo taki predmeti ne spadajo v naravno okolje, a za mojega televizijca je bil stari televizor Ei Niš v vlogi ogledala in poličke za urejevalni pribor prav »primeren«, zato se nama je zdel še kar zabaven. Po skalnatem in peščenem svetu sva se spustila na asfaltno cesto in levo po njej pod skalovjem, poraščenim z bori, do križišča s smerokazi in kažipoti, tudi za Roviški vrh. Po kakih 100 m sva se pognala za knafelčki naravnost navzgor po gozdni stezi, dosegla greben in se vzpenjala dalje v levo (za nazaj sva si zapomnila napis na drevesu Sava). Strmina je postala kar huda, pot pa kljub koreninam in podrtim drevesom ves čas prehodna. Pod vrhom se je med drevjem spet pokazala Sveta gora. Zgoraj sredi gozda ni prida razgleda, a skozi vejevje se vendar vidi del Kamniško-Savinjskih Alp okoli Ojstrice.
 

Oddričala sva se nazaj k odcepu proti Savi. Pot v tisto smer je slabo prehodna, vendar markacije so in planinci očitno tudi, sodeč po v lubje vrezanih imenih. Pri koritu z vodo sva sestopila na asfaltno cesto. Mimo še enega odcepa na Roviški vrh naju je pripeljala do krajevne table Rovišče in križišča, kjer je med drugim kažipot naprej Žel. postaja Sava. Na Roviščah je levo za cesto spomenik padlim borcem. Na koncu vasi sva morala vprašati, kako dalje. Usmerili so naju na ozko asfaltno cesto levo. Namesto planinskih oznak naju je »razveselil« kažipot naprej London – 1548 km. Zelo zabavno. Pod zadnjimi hišami sva zavila desno na kolovoz. Markirano je komaj kaj, a to seveda ne more biti nadomestilo za zaporo poti (zaradi zaprtega mostu v Renkah), kajti pozneje v gozdu so bile nekatere markacije spet razločne. Sledila sva jim na asfaltno cesto, kamor še vedno kaže napis Renke; nikjer ni bilo opozorila, da je zadnji del BKP zaprt. 


Na križišču s prednostno cesto sva zavila levo na še eno, večje križišče. S ceste proti Savi se je kmalu odcepil v levo kolovoz, ki je najbrž pravi za BKP. A ker ni bilo videti nobenih oznak in zaradi svarila Lojzeta Kotarja, da se s Kolka ne bova prebila v dolino, sva nadaljevala po cesti proti Mošeniku. Stisnjena je med skalnato steno na desni in globoko strmo grapo na levi. Oba bregova sta bila polna polomljenega drevja; tu je žled očitno hudo pustošil. Na ostrem levem ovinku čez 20 minut je stal znak za prepoved vožnje v smer, od koder sva prišla, a kljub temu sva srečala nekaj vozil (morda domačini vedo, da so znak le pozabili pospraviti?). Potem se je cesta med cvetočimi travniki spustila mimo lehnjakovega slapišča Lahki kamen v vasico Mošenik. Na št. 10 je mlin; na dvorišču so ležali mlinski kamni. Tam so rekli, da je voda, ki teče mimo njihove hiše, Mošenik, ki nastane z združitvijo Sušca in Lahkega kamna, slap pa da se imenuje Lahki kamen. Spet odlična priložnost za mojo zbeganost – po Seznamu naravnih vrednot je Mošenik dvoje: soteska levega pritoka Save s slapišči in lehnjakovimi pregradami ter lehnjakov slap pod Mlinarjevo domačijo v dolini Mošenika, Lahki kamen pa lehnjakov slap v dolini Mošenika.


Naslednja zanimivost je bil podhod pod železnico, na katerega obokih je označeno, do kod je ob povodnjih segala voda (zloglasnega 2. 11. 1990 skoraj do proge). Skozenj sva prišla do Save in zavila desno ob njej. Med reko in železnico je prostora le za ozko asfaltno cesto. Ta sicer pusti kos poti so nama popestrili vlaki in rože na železniškem nasipu. Do lesenega mostu čez Savo in parkirišča pri njem je bilo le še kake četrt ure. Zdaj bi morala reči, da sva zašpilila klobaso, a čisto tako ni bilo. Manjkalo je malo več kot špila (če bi tako rekli mostu v Renkah). Po vodniku (do Renk) bi bila morala hoditi štiri ure in četrt, tako pa sva pet in pol, predvsem zaradi dodatka APV. Po skoraj devetih urah potepanja sva se zapeljala še k »špili«; ren(kov)ški most z znakom za nevarnost svari in odganja. Le kaj bi o tem napisal Rudolf Badjura?