22 avgust, 2022

Dolič in zahodni Triglavski podi – tretji dan

Kočo na Doliču smo zapustili v dežju in vetru (ker se je moj fotoaparat skrival na suhem, sta prvi fotografiji Marjanini). Nekega gosta je zdeloval slepič, zato so poklicali helikopter; ko bo pristal in vzletel, so nas posvarili, ne bomo mogli zapustiti koče. Zato smo si nadeli pelerine in se podvizali. Čez 20 minut se je levo odcepila pot čez Kanjavčeve police
na Prehodavce. Nasproti je prišel
tujec in nam navdušeno pokazal fotografije na telefonu: videl je črnega salamandra in kozoroga! Pojasnili smo mu, da je prvi kar redek, drugi pa ne. Vprašal je, kakšna je koča (pohvalili smo jo) in ali mislimo, da bi prišel na Triglav in nazaj v enem dnevu (načeloma da, le vreme je težava). Poslej smo bili pozorni, posebej Jani, ki si je že dolgo želel videti planinskega ali črnega močerada, in res smo ga kmalu zagledali, pozneje pa še enega. Bila sta črna kot noč in presenetljivo majčkena, dolga največ 10 cm (morda sta bila mladička ‒ knjige sicer pravijo, da tak močerad meri 14‒16 cm, navadni ali pisani, kakršnih smo bolj vajeni, pa 15‒20 cm).


 

 




Nehalo je deževati in slekli smo pelerine. Toda ko je na okoliške vrhove že sijalo sonce, je pri nas spet začelo rositi. Tudi mi smo na melišču levo pod potjo zagledali kozoroge in še gamse. Čez dobrih 20 minut smo pri odcepu levo pomahali Komarju – enkrat je bilo dovolj – in ostali na mulatjeri. Srečali smo mlad par, ki je tudi občudoval črnega močerada; bila sta v kratkih hlačah in majicah in ju je očitno zeblo, zato smo jima svetovali, naj glede tega kaj ukreneta, ker je više gori še bolj mraz. Videvali smo odprte in zaprte kanale, po katerih je tekel telefonski kabel k vojašnici naTriglavskih podih, a tod žic v nasprotju s prejšnjima dnevoma nismo opazili. Pod potjo se je poleg že večkrat videnega Zadnjiškega Ozebnika pokazala tudi Komarjeva stena. Kar dobro se nam je zdelo, da smo jo zmogli. Priletel je helikopter in se usmeril proti Doliču, gotovo po tistega fanta z vnetim slepičem. Zaradi slabe vidljivosti so reševalci odnehali in odleteli, nato znova poskušali. Kljub megli in oblakom smo lepo videli poleg mogočnega Kanjavca prav tako postavni Vršac.



 


Postali smo pozorni na morebitne sledove italijanske žičnice in po dobre pol ure zagledali skromne ostanke postaje, ki se je po priljubljeni prvi hčeri kralja Viktorja Emanuela III. imenovala Capanna Jolanda (1740 m). Jani je bil le zmerno navdušen, saj bi bili morali že prej videti še eno, pa smo jo očitno zgrešili. Vrnili smo se dva ovinka navzgor in le našli še postajo zgornjega kraka žičnice (1780 m), ki so ji sprva res rekli kar Capanna Superiore, ko so jo razširili, pa Rifugio Gemona, po brigadi Gemona, ki jo je zgradila. Domačini ta kraj danes napačno imenujejo Pri Jolandi. K razvalinam smo se povzpeli nad mulatjero, kjer je tekla tudi neoznačena pot, ki se pridruži stari Kugyjevi čez Skok. Na skalni steni ob njej smo videli ploščo v spomin Zdravku Papežu (1935–2000), ki je – tako napis – v jeseni življenja vzljubil gore in v objemu planinskih lepot med skalovje položil svoje neutrudljivo srce. Od te žičnice je ostalo nekoliko več kot od Jolande.


Nadaljevali smo po serpentinah mulatjere navzdol. Ob njej smo naleteli še na nekaj ostalin iz časa delovanja žičnice. Spet je posijalo sonce. Precej hitro nas je preletel helikopter; upali smo, da tokrat vendarle pelje bolnika v dolino. Globoko na desni se je pokazalo nadaljevanje naše poti. Nad njo se je pasel kozorog. V nasprotju s samotnim Komarjem smo tu srečali veliko planincev, večinoma mladih. Prehitela sta nas očka in še ne desetleten sin. Slabo uro pod žičnico smo se ustavili pri kažipotih nazaj Koča na Doliču 2h 30min, Triglav 5h, naprej Luknja 1h, Aljažev dom 3h, Δ Pogačnikov dom 3h 30min. Pot naravnost je bila pravzaprav desni odcep od naše, ki je tam napravila oster levi ovinek ter je bila označena z napisom Log in puščico navzdol na vogalni skali.

Pri kažipotih nas je dohitel planinec, ki nas je zjutraj opozoril na črne močerade. Od vzpona na Triglav ga je odvrnila slaba novica, da zgoraj pada toča, zato je (razumno!) obrnil. Pri koči je videl reševalce in ko smo mu povedali o ubogem fantu, je pripomnil, da mora imeti res dobro zavarovanje; ni mogel verjeti, da je pri nas helikoptersko reševanje brezplačno. Izkazalo se je, da je belgijski učitelj in ima tri mesece dopusta. Za tri tedne je pripotoval z avtodomom v Slovenijo in se nemudoma zaljubil vanjo. Spraševal nas je, kam naj še gre (navdušili smo ga za Špik) in kako je pri nas z varnostjo (v kampu je slišal, da enkrat na leto pridejo vanj Romi, pred katerimi ni nič varno, kar se menda dogaja tudi v Belgiji). Ni mogel razumeti, zakaj v dolini ni našel nobene trgovine s plezalno opremo, in je razmišljal, da bi jo odprl sam, a si je premislil, ko smo mu povedali, da sezona v visokogorju traja (vsaj za »navadne« planince) pravzaprav le tri mesece.

 

Zavili smo torej ostro levo navzdol. Škarpe in betonske obrobe so nas še vedno opominjale, da hodimo po mulatjeri, klopca ob njej pa je bila, čeprav slaba, brez dvoma novodobna. Že skoraj v dolini so se nam spet pokazali slapovi, ki smo jih videli že prvi dan. Srečali smo Američana, navdušenega, ker je našel planike; pripravljen nam je bil povedati, kje, če obljubimo, da jih ne bomo trgali. Od odcepa za Komar čez kako uro smo se vračali po poti vzpona. V 15 minutah smo prispeli do kažipotov na 980 m. Iskali smo kraj, kjer je bila še ena italijanska žičniška postaja. Nasproti kažipotov se je desno v gozd odcepil slab kolovoz, ki nas je po nekaj korakih pripeljala do zelo bornih ostankov. Do parkirišča smo hodili še slabo uro, a vreme ni moglo počakati: le nekaj minut pred avtom nas je doletela ploha.

 

Namera, da bi kosili v piceriji v Trenti, se je skoraj izjalovila, saj je bilo vse zasedeno. Ko smo se že naveličali čakati, na vprašanje, kje v Trenti je še kako gostišče, pa dobili odgovor, da drugega ni (!), se je vendarle izpraznila neka miza. Od nje smo visoko v gorah videli Pogačnikov dom na Kriških podih in že so se porajali novi planinski načrti. Na stavbi, v kateri je picerija, je plošča v spomin na Baumbachovo kočo. Ko sva jo šla z Janijem fotografirat, sva bila deležna še živopisnega presenečenja: še nikoli nisva videla toliko šuštarjev na kupu. Skratka, konec dober – vse dobro.

19 avgust, 2022

Dolič in zahodni Triglavski podi – drugi dan

Jajca na oko, ki so se pripeljala z dvigalom iz kuhinje pod zajtrkovalnico v Koči na Doliču, so bila imenitna – redko kje jih spečejo tako lepo. S pivsko stavo ni bilo nič, ker je bilo po oskrbnikovem mnenju dežja komaj kaj, toda vreme je bilo še zjutraj ne le pri nas pod Kanjavčevim čopom, ampak vsenaokrog sivo in kislo. Kljub temu smo se držali načrta in se odpravili na Triglavske pode.

 


 

 

 


Ubrali smo pot proti Triglavu. Tudi ob njej smo opazili telefonski kabel, speljan k vojašnici. Po 20 minutah smo se ustavili pri velikem možicu. Cveteli so črnikasti rmani, vednozeleni, skorjasti in nasršeni kamnokreči, trebušaste in zoisove zvončice, triglavske rože ali bleščeči petoprstniki, le sonca ni bilo, da bi se res bleščali. Razveselili smo se pogleda na svoj že kar oddaljeni začasni dom – Kočo na Doliču. Na skali ob poti je samevala kovinska vaza s križem v srčastem okviru, najbrž v spomin na kakega ljubitelja gora, ki ga ni več. Levo spodaj je čemel Zadnjiški Ozebnik; prejšnji dan nas je gledal zviška, zdaj pa mi njega. V nekaterih kotanjah in votlinah je bilo še nekaj snega. Z mulatjere, marsikje še vedno pravcate ceste, smo čedalje bolje videli Triglav in razločili celo Aljažev stolp. Vrh Kanjavca je bil že obljuden. Zaradi mrzlega vetra smo se topleje oblekli. Sivino so ponekod blažili rdeči šopki snežnih kislic. Globoko spodaj ob »peščeni reki« so na nekaj krpah trave poležavale ovce.

 



 

 

 

 

 

 

 

 

Na razcepu čez 40 minut smo zavili levo (desno markirana planinska pot na Triglav). Še vedno je bilo očitno, da hodimo po mulatjeri, čeprav se je že marsikaj podrlo in posulo nanjo. Na razcepu čez dobre četrt ure smo spet zavili levo. V skoraj popolni pustinji so kraljevali mogočni trnati osati. Visoko v skalah sem opazila podobo rogate glave, ki se je izkazala za osamljeno rastišče triglavskih rož. Čez dobrih 20 minut smo po pobočju, iz katerega so na obeh straneh štrlele cele vrste velikih zakrivljenih zarjavelih klinov, dosegli z živo modro barvo »ozaljšan« bunker (2530 m), zdaj bivak gorskega posebneža Alojza Žaklja z imenitnim razgledom.




 

 

Od mogočne vojašnice pod Triglavom ob zahodnem vznožju Glave v Zaplanji (2556 m) ni ostalo tako rekoč nič. Znana je bila (in je pravzaprav še) pod imenom Morbegna. Če že, bi se imenovala Morbegno, a tudi to ni prav, je odkril Grega Žorž med pisanjem magistrske naloge Varovanje rapalske meje in vojaška navzočnost na območju XI. Armadnega zbora. V Planinskem vestniku 10/14 je javnost seznanil, da se je mogočna stavba, ki je ni več, imenovala Triglavska gorska vojašnica Viktorja Emanuela III. Jani je o tem precej prebral in za naju z Marjano pripravil povzetek, ki ga objavljam na koncu. Bivak je bil žal zaprt (oskrbnik v koči je celo vedel, da bo Žakelj prišel tja tisti dan ob treh, a tako dolgo nismo ostali), lahko pa smo vstopili v kletne prostore rajnke vojašnice, v katere se je mogoče zateči, kadar »domačina« ni tam, sledovi nadzemnega dela stavbe pa so komaj še vidni.

 

Od bivaka smo odšli naprej po nemarkirani poti proti severovzhodu. Nekaj časa smo stopali po skoraj popolnoma skalnatem svetu, le tu in tam je bilo videti kako travo ali mah, rož pa nobenih razen osamljenega šopka julijskih makov. Pred vrnitvijo v kočo smo si želeli poiskati še ostanke »pravega« Morbegna. Kakih 200 m proti severovzhodu smo res našli razvaline nekaj manjših objektov.



 

 

 

 

 


Ko smo odhajali iz koče, nas je oskrbnik vprašal, kam smo namenjeni. Naši načrti so se mu zdeli čisto zanimivi (ni se mu zdelo »čudno«, da se ne nameravamo povzpeti na Triglav, čeprav smo mu bili tako blizu), svetoval pa nam je, naj si ogledamo še Sfingo. Od Morbegna smo se spustili na markirano pot iz Luknje. Ustavili smo se pri veliki skali s spominsko ploščo neutolažljivih staršev iz češkega kraja Baška, ki se jim je v severni steni Triglava 30. junija 1996 smrtno ponesrečil še ne 16-letni edinec Pepik Hruška. Nadaljevali smo proti Plemenicam in čez Zaplanjo v kakih 10 minutah prišli do roba Stene, od koder smo zagledali sloviti 300-metrski steber Sfinge, »stražarja doline«, in pod njim Amfiteater. Vreme se je popravilo, spet je sijalo sonce.


Preden smo se vrnili na svojo pot, smo sedli k malici in ne prvič ne zadnjič v teh dneh se je izkazalo, da Marjana nosi v nahrbtniku »vse razen pručke in trahtarja«. Jani si je namreč po jedi zaželel čokolade in Marjana jo je brž potegnila iz nekega žepka (midva je poleti ne nosiva s seboj, ker se stopi). V dobrih 5 minutah smo se znašli pri kažipotih (2500/2512 m) in sledili tistemu desno Koča na Doliču 1h 15min, Koča pri Triglavskih jezerih 4h 45min (nazaj Luknja (pot čez Plamenice) 2h z znakom za zelo zahtevno pot, levo z enakim znakom Triglav 1h). Res smo bili precej blizu vrhu Očaka, celo bliže kot koči. Čez skale, grušč in plošče s pogledom na Bohinjsko-Tolminske gore smo se po 40 minutah vrnili s planinske poti na mulatjero in po slabih 20 minutah zagledali kočo. V pol ure smo bili pri njej.


 

 



 

Po počitku smo se sprehodili še na sedlo Dolič, do koder je le kakih 10 minut. Kljub pravcati skalni puščavi smo bili deležni precej cvetja, največ zvončic. Na sedlu je ležal izruvan rapalski sektorski mejnik 11 (to je Jani prebral, a na razbitem kamnu številka ni več vidna) in tudi kažipoti niso bili ravno zgledni. Ob vrnitvi v kočo so nas (predvsem Marjano!) pričakale ovce in dan se je tako končal precej spokojno.


Janijev povzetek

Po koncu 1. svetovne vojne je bila med novo Državo SHS in Italijo potegnjena najprej začasna demarkacijska črta, ki je v tem delu potekala v smeri Triglav−Dolič−Prehodavci. Italijanska oblast je, da bi jo zaščitila in si zagotovila več teže v pogajanjih o določitvi dokončne meje, vojski naročila, naj jo zavaruje. Pripadniki bataljona Morbegno so res v ta namen enkrat do sredine septembra 1919 (točen datum ni znan) ob vznožju vzhodnega pobočja Glave v Zaplanji postavili lesen objekt in ga po svoji enoti poimenovali Capanna Morbegno (2507 m). Kasneje je vsaj njegov spodnji del dobil kamnite zidove. Imel je tri ločene prostore, ki so skupaj merili skromnih 6 m × 3 m. V njih se je gnetlo sedem alpinov s častnikom na čelu. Po določitvi rapalske meje so se vojaki umaknili v bližnjo kasarno in lesenjačo prepustili planincem. Kljub temu je planinski vodnik iz tega časa tem zaradi pomanjkanja prostora odsvetoval prenočevanje v njem. Še pred izbruhom 2. svetovne vojne je zavetišče propadlo. Danes se je treba kar malce potruditi, da človek najde njegove ostanke.

Omenjeno vojašnico s polnim imenom Caserma Rifugio Vittorio Emanuele III di Monte Tricorno (2528 m) je vojska gradila več let in jo dokončala šele l. 1933 ali 1934, ko je že tri leta tekel tudi projekt Alpski zid. Prostor zanjo je izbrala na drugi strani Glave v Zaplanji, samo kakih 200 m zahodno od Zavetišča Morbegno. Objekt je bil glede na visokogorske razmere naravnost velikanski in zelo razkošno opremljen. Dolg je bil 30, širok 11 in visok 17 m. Zunanje stene iz kamna so bile debele več kot 60 cm, notranjost pa je bila bolj ali manj obita z lesom. V kleti so bile tri velike shrambe in umivalnica, še ena shramba je bila poleg kuhinje in prostorov za osebje v pritličju, prvo nadstropje in mansarda sta bila namenjena skupinskim spalnicam. Vse skupaj je dalo 855 m² uporabne površine. Ogrevanje je bilo na trdna kuriva, voda pa je bila kapnica, ki se je zbirala v velikem rezervoarju s prostornino 50 m³. V vojašnici sta bili skupaj nameščeni posadki obmejnih in finančnih stražnikov, saj je bilo prostora dovolj za kakih 300 vojakov. Med drugo svetovno vojno je ob kapitulaciji Italije l. 1943 ostala prazna v tako rekoč brezhibnem stanju.

Po vojni je začela počasi propadati. Toda l. 1964, ko je PD Tolmin dal pobudo, da bi opuščeno vojašnico predelali v planinski dom, je bila še v povsem spodobnem stanju. Ogledala si jo je komisija, ki jo je vodil Janez Vidmar. Njegov sin Metod, gradbeni inženir in projektant, je pripravil temeljit popis stanja, naredil dva predloga obnove, ki bi zagotovila skoraj 70 ležišč, in izdelal proračuna zanju. Izbrano je bilo celo ime Kugyjev dom pod Triglavom. Na koncu iz vsega skupaj ni bilo nič.

Plenjenje objekta se je nekaznovano nadaljevalo. L. 1981 je PD Tolmin na pobudo Franca Ceklina zamisel oživil ter sta brata Zdravko in Vojko Likar celo pripravila novo idejno zasnovo. Pet let kasneje se je za projekt ogrela novogoriška Iskra Delta. A l. 1988 je šlo podjetje v meglenih okoliščinah čez noč v stečaj in sanj o Kugyjevem domu je bilo dokončno konec.

Slovenski nacionalni prenapeteži so se nato rušenja vojašnice lotili načrtno, še posebno po l. 2005, ko je tedanji premier Janez Janša na slovesnosti vrh Triglava dejal, da je pod njim prostora za še eno planinsko kočo, in očitno meril na vojašnico. Izvirno italijanska zgradba ni smela postati najviše stoječa zgradba na Slovenskem. Danes so od mogočnega poslopja ostali le kletni prostori. Menda ima za to kar nekaj »zaslug« tudi jeseniški posebnež Alojz Žakelj, ki si je l. 1974 prilastil sosednji bunker in si v njem uredil visokogorsko domovanje. Pravi mu Bivak Zahodna triglavska planota (BZTP), vanj pa se je, kot pravi sam, vselil 19. julija 1977. Ker je gradnja vojaških objektov v rapalskih časih seveda potekala brez sodelovanja domačinov, se je med njimi razširilo napačno prepričanje, da je pod Triglavom zrastla nova vojašnica Morbegna. To je razlog za njeno desetletja napačno poimenovanje.