28 april, 2014

Panoramska krožna pot Javorje

Med 2. etapo Badjurove krožne poti (BKP) sva pri zemljevidu na nekdanji šoli v Javorju sklenila prehoditi še javorsko krožno pot, ker je bil njen del nekoč tudi del BKP. To sva storila že čez pet dni. Peljala sva se še naprej od Bogenšperka, na prelazu Vrata zavila desno v Leskovico pri Šmartnem, naslednja vas pa je že Javorje. Parkirala sva pri šoli.
 

Po makadamski cesti levo od šole sva mimo gasilskega doma z obnovljeno staro brizgalno v »izložbi« stopila na gozdno cesto in po njej v gozd. Ob njej je cvetelo vse polno tripernatih špajk, nekatere skale pa so prekrivali ognjeno oranžni lišaji. Pod strmim travnatim bregom, posutim s spominčicami, regratom, marjeticami, trobenticami, zlaticami, rumenimi in vijoličnimi žanjevci, sva stopila iz gozda; izza roba travnika so kukale hiše Felič Vrha, med njimi nenavaden okrogel stolp. V zaselku so znaki za Lavričevo pot, imenovano po predvojnem lastniku tovarne usnja iz Šentvida pri Stični. Domačin nama je povedal, da Lectovega gradu, ki ga omenja vodnik po BKP iz leta 1974, ni več, ampak je na mestu nekdanje Lavričeve lovske koče s tem imenom zrasla nova počitniška hišica. Hribček, na katerem stoji, nekateri imenujejo Gavge (po besedah drugega vaščana je bil pod hribom »pred več tisoč leti« grad in takrat so ljudi še obešali na gavge), po starem vodniku in zdajšnjem dnevniku BKP pa je Govejek. Lavričeva pot teče prav mimo počitniške hišice. S tamkajšnjih klopc je lep pogled na Javorje in Felič Vrh. Če ne bi bilo mrča, bi bil razgled boljši, predvsem pa širnejši.

 
 
 
 
 
 
 
 
  
 
 
 
Vrnila sva se na Felič Vrh in se povzpela na zvonik nove cerkve sv. Roka, katerega okrogli gornji del sva videla s ceste. Sosedje bi raje imeli »normalno« cerkev, a pravijo, da je arhitekt »pregovoril župnika«. Na zvoniku se nama je pridružil 77-letni Valentin Mandelj, čigar oče je bil cerkveni ključar; razložil nama je marsikaj o zgodovini kraja, cerkvi in razgledu z zvonika (bližnje kraje in hribe sva videla, Kum pa že komaj; za Kamniške Alpe je bilo žal premrčasto). Cerkev sv. Roka je bila zgrajena leta 1646 (najprej je bila posvečena sv. Juriju). Med drugo svetovno vojno je tu tekla meja med italijanskim in nemškim zasedenim ozemljem. Nemci so leta 1942 porušili obe domačiji (Felič Vrh šteje le dve; prebivalce so preselili) in kapelico sv. Jurija, cerkev pa so morali podreti vaščani sami; pred tem jo je fotografiral koroški Slovenec Gril, vojak, ki je z domačini govoril slovensko, uradno pa nemško. Za novo cerkev je menda brezplačno napravil načrte Jože Plečnik, a zgradili so jo po načrtih Valentina Gorenčiča (njegovo delo me nekoliko spominja na sicer precej imenitnejšo Plečnikovo cerkev v Bogojini). Zgrajena je bila leta 2007, 28. avgusta 2011 pa jo je blagoslovil upokojeni nadškof Alojz Uran. Najin vodnik nama je cerkev tudi odprl. Večina obnovljene opreme je spet v njej, saj Nemci domačinom niso preprečili, da bi jo shranill drugod. Kipec sv. Jurija je bil ukraden in so ga našli v Sežani, kipec Žalostne Matere Božje pa je dal obnoviti nekdanji šmarski župnik. Za izčrpno razlago sva se oddolžila z darom za cerkev in dobila »potrdilo«: razglednico in podobico s sliko sv. Roka.
 

Poslovili smo se in po makadamski cesti (tudi Lavričevi poti) sva se odpravila proti Gornjemu Vrhu. Pri eni tamkajšnjih hiš imajo klopotec in lesene ovce, pri drugi velike kletke s ptiči. Tam je razgledna točka (RT) 8. Kar nekaj hiš prenavljajo. Na hišnih številkah piše Bukovica. Pri Uduču sva zavila desno rahlo navzdol po kolovozu. Za ovinkom naju je pričakala gozdna cesta. Začela sva se vzpenjati in poslej je bilo markacij več kot dovolj. Lavričeva pot se je nadaljevala proti Pristavi, najina pa se je odcepila desno k razgledišču na Osrenci (710 m). Kmalu sva stala pri lesenem stolpu s kovinskimi stopnicami. 1. maja 2004 so ga postavila društva iz Javorja in Društvo Prosti čas Šmartno pri Litiji. Ob njegovem vznožju so klopce. Pod njim sta ležali tablici RT 5 (710,3 m – to je po zemljevidu poti najvišja točka javorske panoramske poti) in 6. Na vrhu je relief Slovenije 1 : 300.000 s 46 označenimi kraji in vrhovi. Razgled žal ni bil prida.
 

Za stolpom sva se spustila nazaj na gozdno cesto. Videla sva še RT 2 (razgleda ni bilo posebnega; drugih RT nisva opazila), na več drevesih pa napise Tek in Pohod (tu očitno živijo živahni ljudje). Pristala sva na makadamski cesti med Javorjem in Debečami, po kateri sva že hodila v nasprotni smeri med 2. etapo BKP. Zavila sva desno proti Javorju. Obakraj ceste so cvetele prav neverjetne množine kranjskih volčičev ali kranjskih bunik. Pri tabli Javorska energijska pot sva si šla ogledat še zdravilne točke na hribčku, kjer je v 4. stoletju pred našim štetjem baje živelo keltsko pleme. Kraj posebno priporočajo za zdravljenje ledvic in sečil. Javorski kamen menda oddaja pozitivno energijo. V kakih 40 »vrtičkih« gojijo zelišča. Prodajajo posušena zelišča z javorski pašnikov ter zdravilne tinkture, čaje, sirupe, žganice in olja; ponujajo tudi živo izvirsko vodo.
 
 
 
 
 
 

 
 
Po treh urah in pol (hoje je bilo le poldrugo uro) sva se nabita z dobro energijo vrnila k šoli, kjer naju je lepo v senci čakal avto.

26 april, 2014

Po »daljšnici« na Janče, najvišji vrh najine nove občine

Nadaljujeva »logistične podvige« ob Savi; 3. aprila sva en avtomobil pustila na železniški postaji v Lazah pri Dolskem, z drugim pa sva se odpeljala na izhodišče pri gradu Bogenšperk. S tamkajšnjega parkirišča sva se odpravila čez cesto v hrib, kamor kaže kažipot Javorje.
 

Po »oguljenem« travniku sva bila takoj v gozdu, onkraj njega pa sva se povzpela po gozdni cesti levo (oznak ni) proti visokemu daljnovodnemu stolpu in lični kapelici. Na drugi strani hriba je že Leskôvica pri Šmartnem. Pod številko 4 sva zavila desno po ravnem skozi gozd in nato med travniki, po dobrih 10 minutah pa pod hribčkom s (počitniško?) hišico ob robu gozda desno na ožjo asfaltno cesto. Ta se pri hiši vrh klanca prekucne navzdol in se konča; naprej sva hodila po kolovozu. Gozd je bil opazno bolj zelen kot prejšnji teden, rože pa večinoma enake kot zadnjič, le spominčic je bilo več. Kolovoz se je izboljšal v gozdno cesto in ta naju je pripeljala nazaj na asfaltno, ki sva jo zapustila pod hribčkom. Na drevesih ob njej je visela prava zbirka okrasnih pokrovov avtomobilskih koles. Morda to počne zanimiv cestar, saj so tudi rumeno-rdeči koli za označevanje cestnega robu, nenavadno pritrjeni na električne drogove, pokriti s kapicami – odrezanimi pločevinkami od piva. Na razcepu pri krajevni tabli Javorje 1, 2, 22 z ročnim pripisom Vodice in puščico levo sva nadaljevala po glavnem, desnem kraku do kapelice, od katere se že vidi vas Javorje.
 
 
Pri naslednji kapelici je na kozolčku kažipot levo za Javorje, Filič Vrh (na zemljevidih Felič), Šentvid, Debeče, Obolno in Stično. Zavila sva tja proti glavnini hiš s cerkvijo sv. Marije. Kmalu za štirno sva zagledala Pajkovo hišo (na to domače ime spominjata kovana pajka), kjer je bila nekoč gostilna Pristopec. Tu imajo žig kontrolne točke (KT) 6 Badjurove krožne poti (BKP; v njenem dnevniku piše, da pri hiši št. 1, a na tablici je 13). Po asfaltni cesti sva se spustila proti stari štirirazrednici; kljub napisu Podružnična osnovna šola Javorje in igrišču naju je pogled na koledar (bil je delavnik, učencev pa nikjer) in skozi okno (prostor se nama je zdel bolj podoben skladišču kot šoli) prepričal, da tu ni več pouka. Na stavbi je zemljevid Panoramske krožne poti Javorje, katere del (do Govejka in Felič Vrha) je bil prvotno vključen v BKP. Ta kos poti bova prehodila, ko se bova lotila panoramske poti. Zemljevidu delajo družbo kažipota levo Filič (na zemljevidu zraven pa Felič) vrh in Šentvid, desno Obolno in Stična ter smerna tabla Javorske energijske poti.
 

Zavila sva desno. Pri tabli za konec Javorja, kjer se konča tudi asfalt, sva nadaljevala levo navzgor (knafelčkov ni, le znaki za javorsko krožno pot), desno pa se spusti energijska pot. Šele v gozdu naju je pričakala prva markacija, pa še ta v grmovju na skali, napol preraščena z mahom. Za zložnim vzponom se je makadamska cesta prevesila med sadovnjake in travnike Debečega (tako leksikon CZ Slovenska krajevna imena; kljub množini na lokalni spletni strani se držim leksikona, saj je na spletu popolna zmeda: »Debeče so«, »v Debečih«, »na Debečih«). Za prikupno Volkovo domačijo se cesta začne spuščati proti jedru naselja. Obiskovalca pred vstopom v sicer čedno vasico v lepem okolju nič kaj prijazno pozdravita razpadajoča zabojnik in hiša. Pred neko domačijo sva se pri drevesih s Kanfelčevima markacijama, tablicama Viridine in Lavričeve poti ter puščico navzdol in napisom Pristava spustila k Balentinovemu mlinu (nekdaj grajskemu mlinu pod Pristavo) ob potoku Bukovica. Eno izmed dveh koles se je vrtelo.
 

Od mlina sva se po kolovozu povzpela v nasprotni breg proti gozdu. Pod podrtim drevesom, ki je nekam nevarno ležalo na električnem kablu, sva kar malo pospešila korak. Gozd je bil razdejan in pot zametana. K sreči so nad Debečim markacije precej nove, steza pa je označena tudi s tablico Lavričeve poti. Z višino je svet postajal bolj skalnat. Steza se je stisnila v jarek in se še dalje vztrajno vzpenjala. Ko sva dosegla gozdno cesto, na katero je treba zaviti desno, sva najprej stopila nekaj korakov v levo, da sva si ogledala cerkvico sv. Lamberta. Na tem hribu je bilo nekoč gradišče, zato se tudi imenuje Gradišče (643 m). Cerkvica stoji na grajskih temeljih. Levo od cerkvenega vhoda je relief vojvodinje Viridis Visconti, soproge habsburškega vojvode Leopolda III. in matere koroškega vojvode Ernesta Železnega, ki je bil zadnji ustoličen na vojvodskem kamnu. Tu je živela od moževe do svoje smrti. Letnice niso zanesljive (podatki so različni); tudi to, da je pokopana v stiški baziliki, katere dobrotnica je bila, najverjetneje ne drži in je tam le spominski kamen. Ivan Janežič, podpisan I. Kraljev, je v Domu in svetu leta 1894 objavil povest Gospa s Pristave; leta 2004 je ob 600-letnici plemkinjine smrti izšel ponatis. 
 
 
Po BKP in Lavričevi poti sva prišla do križišča s tablicami in kažipoti. Sledila sva tistemu Pristava. V hiši Pristava 2 imajo žige, tudi žig KT 7 BKP, in album s fotokopijami podlistka Rada Radeščka Slovenske legende (legende je izdal tudi v dveh knjigah; v drugi »nastopa« tudi gospa s Pristave). Tokrat sva prvič na tej poti naletela na žige »pod ključem«. Kaj se zgodi, če ni nikogar doma? Gospa Pavla Jefim, ki je bila pred osamosvojitveno vojno tudi oskrbnica bližnjega Partizanskega doma, nama je prijazno odprla. Od nje sva se odpravila še k domu. Iznad njega štrli množica anten; to je najbrž povezano z lastnikom – ministrstvom za obrambo, prav tako heliport. Plošča na protitankovski oviri spominja na 7. september 1990, ko je poveljstvo Manevrske strukture Narodne zaščite RS v domu sprejelo prvi tajni načrt uporabe enot za obrambo pred JLA. Ob vhodu je plošča v spomin na NOB. Spomenik na hribčku nad domom je posvečen padlim partijskim tečajnikom.

 
 

 
 
 
 
 
 
Vrnila sva se na križišče. Na naslednjem razcepu so se belo-zelene markacije nadaljevale levo, knafelčki pa desno. Začela sva se vzpenjati za slednjimi. Splašila sva srnico. Na drevo prilepljen listek je vabil še na 21. (lanski) Romanov pohod (prvomajski pohod po stiških hribih si je »izmislil« Roman Tratar; krožna pot, ki se začne in konča v Stični, je dolga 20 km). Po kakih 20 minutah sva zagledala strehe in mrežaste kletke ter stopila na asfalt pri domu LD Ivančna Gorica. Okoli njega so mize in klopi. Pod njim je križišče, na katerem sva nadaljevala navkreber v Malo Goričico. Za vasjo se cesta obrne navzdol. Nekaj časa ni bilo markacij, da sva se že začela spraševati, ali nisva zgrešila kake bližnjice.
 

Kmalu se je izkazalo, da je bila skrb odveč. Od razpela ob odmikališču na desni sva zagledala razcep in na njem kozolček s kažipoti, med njimi desno Obolno 2 km, tisti na bližnjem drevesu, vraščen v deblo, pa je najbrž nekoč sporočal Obolno ½h. Asfalta sva se rešila pri kažipotu Plate, ki naju je povabil levo na gozdno cesto. Ko sva stopila na plano, sva v bregu zagledala počitniško hišico. Pod njo se cesta začne spuščati in se z najnižje točke povzpne k Platarju. Kažipot v desno za gospodarskim poslopjem še vedno trdi, da je na Obolno pol ure. Poti ni bilo videti, tudi markacij ne, drevje in veje so ležali vsevprek. Prebijala sva se čeznje navzgor, upajoč na kako znamenje. Na koncu tega razdejanja je vendarle obstala markirana polovica enega izmed zlomljenih dreves. Pred robom gozda kaže puščica v desno. Ugotovila sva, da »prehiteva«; najprej je treba ven na travnik in šele potem desno. Z leve pridejo belo-zelene markacije Viridine poti, ki se tu združi z BKP. Listek na drogu je oznanjal Viridin pohod (na zadnjo nedeljo v marcu ga organizira KS Metnaj skozi vseh svojih 10 vasi).
 

Po travniku sva sledila kolovozu ob električnih drogovih. Končno sva dosegla vrh Obolno (771 ali 776 m). Tik pod njim stoji hišica Radiokluba Ivančna Gorica, nad njo pa klopca in kažipoti. Pod hišico sva se spustila po označenem kolovozu proti vasi Obolno. Pristala sva na asfaltni cesti in zavila desno k domačiji (Kmečki turizem Obolno). V veži je žig KT 8 BKP. Gospodar nama je povedal, da je na svojem svetu našel več kot 230 vrst cvetočih rastlin. Povprašala sva ga o razvalini na vrhu, o kateri sva v starem vodniku po BKP brala, da je ostala od Krjavljeve koče, ki so jo stiški planinci odprli 9. septembra 1934, že naslednje leto pa je pogorela. Razložil nama je, da so tisti temelji ostanek zasebne hiške urednika Pavlihe Juleta Vrbiča in generala Lada Ambrožiča - Novljana. Vrnila sva se na mesto, kjer sva se spustila na asfalt, ter nadaljevala naravnost navzgor po gozdni cesti proti Trebeljevemu in Jančam.
 

Po skoraj eni uri sva tik pred cesto pri Malem Vrhu pri Prežganju zavila desno, kamor usmerja kažipot Janče, na drevesu pa piše Trebeljevo. Poleg planinskih, evropskih in vezističnih markacij sva prvič opazila še M Ljubljanske mladinske poti. Po slabo označeni in precej zapuščeni stezi sva prispela na obsežen travnik in po kolovozu spet na asfalt. Po njej sva se napotila desno navzdol (to nikjer ne piše) v Veliko Trebeljevo. Mimo cerkve sv. Križa in hiše št. 4 s skrinjico Poti kurirjev in vezistov NOB sva prišla na glavno cesto, ob kateri ni markacij. Avtobusna postaja ob njej je precej posebna, zato se ji »neuradni« napis Trebelew v notranjosti kar prilega. Pri kapelici in transformatorju sva se znašla v zadregi. Na slednjem so skoraj zbrisane oznake, kam kažejo puščice, pa nama ni bilo jasno.
 

Odločila sva se za asfaltno cesto mimo krajevne table Malo Trebeljevo. Na naslednjem razcepu sva nadaljevala naravnost navzgor. Šele čez precej časa sva dočakala (slabe) markacije. Naslednja vas je Prežganje. Cesta teče pod cerkvijo sv. Marjete, mimo avtobusne postaje, podružnične šole, gasilskega doma in nad veliko asfaltirano ploščadjo (nesojenim igriščem?). Na koncu vasi se v breg na desni odcepi kolovoz; zgoraj sva zagledala nenavaden spomenik. Povzpela sva se k njemu: piramido z razpelom so postavili župljani in desne stranke ob peti obletnici osamosvojitve Slovenije in v letu obiska papeža Janeza Pavla II. Križani ima prav lep razgled na Prežganje.
 

Krajevna tabla je napovedala Volavlje. Markacij razen ostanka na neki škarpi spet ni bilo. Za napisom, ki usmerja h kmetiji Rojc, so ob cesti uničeni rastlinjaki. Nad vasjo sva po naključju opazila v grmovju na desni obledele in zbrisane oznake, v bregu pa ostanke stopnic, ki jih prerašča trava. Povzpela sva se mimo njih in ujela kolovoz. Po njem sva prisopihala na ovinek asfaltne ceste, kjer so se spet pojavile vse markacije, z nje pa zavila na kolovoz desno v gozd. Po hišnih številkah sva ugotovila, da sva še vedno v Volavljah.
 

Nisva se dolgo veselila gozdne ceste, spet je bilo treba na asfaltno. Po njej sva se spustila k transformatorju in avtobusni postaji, od koder se povzpne desno proti Tujemu Grmu, midva pa sva se pri smerni tablici levo Janče 30min. BKP. preselila na kolovoz in nato z njega desno po strmi stezi skozi razdejan gozd. Preplezati sva morala nekaj debel. Sprva sva se vzpenjala proti Gabrski kapelici, postavljeni v spomin na ljubljanski potres leta 1895, a je pot zavila desno, proč od nje. Ko sva zagledala prve strehe, je odbilo pet, zvonik pa je z eno izmed dveh ur, vidnih s te strani, trdil, da je 15.00, in z drugo 15.25. Cerkev sv. Miklavža na Jančah je zelo lepa, posebno vhod.


Najin cilj je bil Planinski dom na Jančah ‒ tako zemljevid in PZS na spletu, na tablici PZS in na tabli nad vhodom pa piše Planinski dom II. grupe odredov (enako v dnevniku). Tablici na domu se ne strinjata glede nadmorske višine: prva trdi, da je 792 m, druga pa 794 m. Kakorkoli – to je najvišji vrh Mestne občine Ljubljana. Najprej se je kraj zaradi goste poraščenosti menda imenoval Črni gozd, po janičarskih napadih pa so ga preimenovali v Janče (v starem vodniku BKP Jančje). Nasproti doma stoji partizanski spomenik z verzi Ceneta Vipotnika in napisom, posvečenim Dolenjskemu odredu. Otrokom je namenjeno igrišče Jagodožer z gugalnicami – jagodami (Janče so znane po njih in junija obhajajo praznik jagod; so tudi del Sadne ceste). Pred vrati goste dobrodušno sprejema lepa Kala (če se motim, naj mi ne zameri – ime sem našla na spletu), v jedilnici pa gospodari sila prijazen oskrbnik. Pri njem so shranjeni žigi, tudi za KT 9 BKP.
 

Sprva po asfaltu, pozneje pa po makadamski cesti sva sledila oznakam mimo hiš in transformatorskih postaj Tončk in Hribovc. Nato sva se začela spuščati. Zapustila sva ljubljansko občino in po dveh vzponih je šlo spet strmeje navzdol. »Pr Jernač«, s 555 m menda najvišji domačiji v občini Dol pri Ljubljani, ponujajo jagodičevje, sadje in gozdne sadeže, na pragu pa sta ležali vreči regrata. Pod kmetijo so raztreseni sila stari špalirji; ker še niso ozeleneli, nisva prepoznala, kaj pleza po njih. Na hiši sta markacija in puščica naprej. Izkazalo se je, da to ne pomeni naprej po cesti, ampak je treba prav čez dvorišče.
 

Čez 5 minut sva zavila s kolovoza levo proti Lazam. Spustila sva se mimo ograje, za katero tiči hiška (Rogačeva?). Na neoznačenem razcepu sva nadaljevala po levem kraku k potočku. Čezenj vodi kovinski mostič z napisom 2012 G.J. V nekaj minutah sva ugotovila, kdo ga je podpisal: Janez Gostinčar, avtor največjega presenečenja na tej poti ‒ velike zasebne kapele sv. Modrosti v Janežem parku v Osojnem Kotu, kakor piše na slavoloku poleg kapele. Gradi jo skupaj s tajsko ženo in devetimi otroki. Sicer je bilo že temno, a razbrala sva napis Postavljeno 3. 4. 2014. Saj to je danes! Do železniške postaje v Lazah je bilo le še kakih 10 minut.
 

Tokrat sva »predpisani« čas 9.15 skrajšala na osem ur in pol, a »na terenu« sva bila tri ure dlje. Noge so spet godrnjale zaradi asfalta, midva pa sva bila kar dobre volje. BKP po desnem bregu Save sva prehodila, čaka naju še levi.

17 april, 2014

Grad Bogenšperk in Litija, rojstni kraj Rudolfa Badjure


Na prejšnjem potepu po Zasavju nama je zmanjkalo časa za grad Bogenšperk, zato sva si naslednji dan privoščila »navaden« izlet, na kakršnem že dolgo nisva bila. To je tak, na katerem se na cilj pripelješ. Najprej sva si ogledala stalno razstavo v gradu, potem pa sva se sprehodila še po parku okoli njega. Grad je po zaslugi Janeza Vajkarda Valvasorja, ki je v njem ustvaril Slavo vojvodine Kranjske, tudi imenitne bakroreze zanjo, tako rekoč rojstni kraj slovenske grafike (12. aprila 1678 je tu namreč ustanovil grafično delavnico), in 11. tega meseca so v okviru Valvasorjevih grafičnih dnevov odprli razstavo grafik Bogdana Borčića.

Grad Bogenšperk ni nič planinskega (razen da je vključen v BKP), pa sva ga dopolnila še z ogledom Litije, kjer naju je zanimala predvsem rojstna hiša Rudolfa Badjure, drenovca, organizatorja planinstva in smučarstva pri nas, pisca prvih naših planinskih in izletniških vodnikov in prve slovenske knjige o smučanju, ukvarjal pa se je tudi s smučarskim izrazjem in krajevnimi imeni. Po poti, imenovani po njem, zdaj hodiva. Mož bi si vsekakor zaslužil vsaj spominsko sobo, toda na skromni hiši na Valvazorjevem trgu 19, v kateri sta dve trgovini, je le spominska plošča. Ravno danes je njegov rojstni dan; rodil se je 17. aprila 1881.

14 april, 2014

Po poteh (in cestah) Zasavja

Zadnjo marčno soboto sva se odpravila na pot nič kaj »trajnostno« ‒ z dvema avtomobiloma. Enega sva pustila pri gradu Bogenšperk, z drugim pa sva se odpeljala k Savi. Ustavila sva se pri smerokazih za Renke in Konjšico; nasproti odcepa je dovolj prostora za parkiranje. Ko sva bila tam prvič, sem se spotaknila ob ime bližnjega lokala Pub pr' Alexy; zdaj se imenuje »samo« Gostišče Renke.
 
 
 
 
 
 
 

 
 
Od gostišča sva se povzpela po asfaltu za kažipotom Kum preko Ostreža 5h 30min mimo cerkvice sv. Miklavža (na zemljevidu Nikolaja). Po 10 minutah sva sledila puščici desno s ceste (napis Ostrež je že skoraj "preminil"); tam je pred slabo opaznim odcepom prostora za kake tri avtomobile. Pomlad se je razcvetela tudi v Zasavju; poleg rož, ki sva jih letos videla že drugod, je cvetelo posebno veliko zimzelena. Med strmim vzponom sva se ustavila na več razglediščih, a zaradi drevja razgled ni bil prida. Čez pot je ležalo kar nekaj dreves in vejevja, pa najbrž ne le zaradi žledoloma, saj je bilo tako tudi pred petimi leti. Ko sva stopila iz gozda, so se pokazali zasavski hribi, med njimi Čemšeniška planina, najbliže Kumat in pod njim Konjšica. Širok kolovoz naju je pripeljal na Spodnje Ravne. Od tam je posebno lep pogled na Žamboh. Deležna sva bila prvih letošnjih votlih petelinčkov, lopatic in zlatic.
 







 
Označenost nad Zgornjimi Ravnami se od zadnjič ni izboljšala, ravno nasprotno. K sreči sva si zapomnila, da se od kolovoza, ki teče ob vznožju hriba na desni, »nekaj« odcepi levo, saj sicer tokrat slabe markacije sploh ne bi bila opazila. Slikovitega Ostreža (856 m, po Badjuri 841 m) nisva dosegla med tolikšnim obiljem resja kot tedaj, imela pa sva lepši razgled, čeprav vsega, kar našteva Badjura v svojem Zasavju in za njim vodnik Posavsko hribovje, nisva videla. Za naju je bila nova tudi antena na vrhu.
 
 

 
 
 
 
 
 
 
Mimo cerkvice sv. Katarine sva se spustila na Preveg, kjer je na hiši št. 3 skrinjica z žigom kontrolne točke (KT) 1 Badjurove krožne poti (BKP). Z makadamske ceste sva si lahko spet ogledala Žamboh in čedalje lepši Ostrež z njegovo Katarino. Pot do Polšnika in Polšnik sam sva že poznala, le okroglih tabel z napisi Poti spoznanj na škarpi pod informacijskim centrom prejšnjikrat še ni bilo.
 

Na Polšniku sva zapustila že znano pot. Nadaljevala sva po cesti mimo hiše št. 23 s tablama v spomin umrlim v izgnanskih taboriščih in žrtvam za svobodo 1941‒1945, kapelice, gasilskega doma in podružnične osnovne šole, na kateri je nameščen defibrilator. Markacij ni. Pri naslednji kapelici so naju pričakali spomladanski svišči. Zunaj naselja se je cesta začela vzpenjati in čez čas sva na vrhu klanca prišla do hiše. Ni bilo ne krajevne table ne hišne številke; na zemljevidu je tam nekje napisan Slop (na zemljevidu PZS Stop). Zato pa naju je po dolgem času razveselila markacija. V nekaj minutah sva stala na velikem križišču brez znamenja, kje sva ali kam se od tu pride, le napis Mizarstvo Kos usmerja levo navzdol. Ker v 40 let starem Vodniku po Badjurovi krožni poti piše, da se od tu rahlo vzpenjamo, sva se napotila po gozdni cesti, ki edina teče navzgor. Pravilnost izbire nama je šele čez čas potrdila markacija; za BKP je značilno, da na kočljivih mestih (križiščih) pogosto ni oznak. Potek poti se večkrat ni ujemal z opisom iz starega vodnika. Kmalu zatem sva se ustavila pri znamenju, nasproti katerega se levo odcepi širok razrit traktorski kolovoz. Markacije in klopca na majavih nogah so nama pokazale nanj.
 

Kolovoz se izogne ovinkom makadamske ceste; nanjo sva se vrnila pri krajevni tabli Velika Preska. Za njo sva stopila na asfalt in mimo nenavadne klopce prikorakala ravno k Mizarstvu Kos. Tam je tudi žig KT 2 BKP. Če zbirate žige, opozarjam, da je tu dobro imeti svojo blazinico. Mladenka, ki je delala na vrtu, naju je povabila na ogled stalne razstave 71 slovenskih drevesnih vrst, potem pa ni našla ključa. Pa kdaj drugič, sva rekla. 


Od Kosa sva nadaljevala po cesti naravnost skozi križišče. Asfalt se je kmalu končal. O tukajšnji meji med Italijo in Nemčijo med drugo svetovno vojno priča bunker levo ob cesti. Pri kmetiji na robu vasi sta slaba kažipota Polšnik in Jav. pil ležala na tleh. Gospodinja ni vedela, kam sta kazala, povedala pa je, da je cestarjem, ki so plužili sneg, naročila, naj ju pustijo tam, ker sta pomembna. Opozorila naju je na markacijo za vogalom toplarja. Šele za njim se je pokazal kolovoz, vzporeden s cesto. Smerna tablica med njima kaže naprej Jav. pil, nazaj Polšnik. Kolovoz je zavil v redek gozd, kamor kažejo prav tako redke markacije. Znašla sva se sredi podrtih dreves in polomljenih vej; razdejanje je bilo videti starejše, ne od zadnjega žleda.  
 

Po kake četrt ure plezanja in tavanja sva spet odkrila markirano pot, ki kmalu prečka asfaltno cesto. Na travniku onstran nje so razvaline. Pod njimi sva zavila levo in pristala na slabi asfaltni cesti proti Javorju pri Gabrovki. Na levi so pritegovale najine poglede skalne stene Velike Peči (z nje se menda spuščajo zmajarji); pod njo leži vasica Podpeč pod Skalo s cerkvijo sv. Pavla. Pri hiši Javorje pri Gabrovki 5 hranijo žig KT 3 BKP. Asfaltna cesta teče pod cerkvijo sv. Jerneja ter mimo zapuščenega peskokopa in preže, na desnem ovinku pa se levo odcepi makadamska. Tu so še ena preža, klopca in miza. Na križišču ni oznak, na prvem električnem drogu pa je markacija, uporabna le za tiste s sokoljim vidom. Ceste, ceste ‒ preveč hoje po cestah. Če bi poznala pot, bi šla najbrž lahko kar čez hrib, kajti na njegovi drugi strani sva videla stezo, ki se izteče na cesto.
 

Na prelazu Javorski Pil, ki se »ponaša« s celo zbirko podatkov o  nadmorski višini (580, 578, 570, 560 m), sva se ustavila pri spomeniku borcem Cankarjeve brigade, ki je tukaj 28. 9. 1944 padla v domobransko zasedo. Pil je narečni izraz za znamenje, navadno v obliki stebra. Ker to ni naselbinsko ime, bi se pil moral pisati z malo (v starem vodniku je tako), toda v večini mojih virov, tudi v Atlasu Slovenije in na zemljevidu, piše Pil. Spomenik sicer ima obliko stebra, a ime je menda starejše; našla sem zapis Marjana Raztresena (tudi on piše pil z malo), da se prelaz imenuje po križu, ki je nekoč stal na njem. Na drugi strani ceste je peskokop z uničenim bivalnim zabojnikom, pod cesto pa stoji mogočna cipresa in pod njo na skupnem grobišču spomenik padlim borcem. Kažipot Bogenšpek 3H 30M (nisem se zatipkala!) je bil nedvoumen: niti najmanjše možnosti ni, da bi bil grad še odprt, ko prideva tja.
 

Za spomenikom sva brez markacij »tipala« po asfaltni cesti. Tudi skozi Novo Goro sva tolkla asfalt. Pri znamenju in kažipotih k trem domačijam sva zavila desno na gozdno cesto. Za velikim nakladališčem lesa sva se začela vzpenjati in na najvišji točki sva domnevala, da stojiva na vrhu Grmade (699 m). Zaradi napisa na drevesu na levi Ne parkiraj sva radovedna napravila nekaj korakov v tisto smer in našla tablico Levstikove poti ob razritem kolovozu. Od mesta, kjer se križa z BKP, sva hodila po njej. Ko sva pustila za seboj dve opuščeni domačiji in nenavadno kapelico pri drugi, sva se začela spuščati. Mimo razpela, več tabel Levstikove poti, lesene lope in vodnega zajetja sva prispela do stika z južno traso Levstikove poti, ki je zdaj označen z ličnimi tablicami (v času najinega pohoda jih še ni bilo).
 
 
 
 
 
 
 
 

V Preski nad Kostrevnico sva spet stopila na asfalt. Desno od kapelice vodi kolovoz, označen z zelo slabo markacijo na drevesu, mimo transformatorske postaje. Po njem sva znova prišla na cesto. Napotila sva se desno proti hiši in mimo kažipotov. Za hišo sta markacija in puščica, a nisva bila gotova, kam kaže – naprej po cesti ali desno navzdol po gozdu. Gospodinja naju je usmerila v gozd. Spodaj naju je že spet čakala cesta. Za čedno hišico stojita partizanski spomenik (24. 12. 1941 je II. štajerski bataljon tu bil enega prvih večjih bojev z Nemci) in doprsni kip Franca Rozmana Staneta. Zaselek se imenuje (Spodnje) Tisje, na hišnih številkah pa piše Preska (nad Kostrevnico). Pri Tisenških (št. 16) je žig KT 4 BKP. Zdi se, da zgovorni gospodar komaj čaka, da se kdo oglasi pri njih. Glede kažipota Pustov mlin nama je razložil, da je zdaj tam velika gostilna, zato (in tudi zaradi pozne ure) naju je »mlin« takoj nehal zanimati.
 

Vrnila sva se h kažipotom; do Bogenšperka je bilo še poldrugo uro hoda. Tudi tu podrto drevje, redke markacije, skladovnice drv. In dve novosti: kažipot Pohod Tisje (vsakoletni decembrski pohod PD Litija) in odlagališča gradbenega materiala. Pa spet asfaltna cesta skozi Presko nad Kostrevnico. Pri znamenju za vinorodni okoliš Preska sva zapustila naselje, a kmalu prispela v naslednje. Pri ličnem gasilskem domu na Libergi sva se znašla v zadregi, saj ni bilo nobenih oznak. Po cesti se nadaljuje pot iz Litije do Čateža (mimo cerkve sv. Mohorja in Fortunata v Biču, ki se vidi od tu), na zemljevidu pa je planinska pot narisana levo skozi vas. Tudi ker sva bila sita cest, sva se spustila levo. Mlajša domačinka, ki sva jo zmotila pri delu na vrtu, nama je povedala, da skozi gozd sicer teče pot v Lupinico in (Veliko) Kostrevnico, a da je šla nazadnje po njej kot otrok, zato je morebiti že zaraščena. Potem se je spomnila, da pohodniki na Tisje tudi hodijo tod, torej pot najbrž še obstaja.
 

Pri zadnji hiši sva se med toplarjem in gospodarskim poslopjem spustila po kolovozu proti kozolcu ter zavila levo. Čeprav sva dobila zagotovilo »ne morete zgrešiti«, značilno za domačine na vseh najinih poteh, sva se brž znašla na neoznačenem razcepu. Nasproti je prihrumel motoriziran mulček, kakršni so nama vse prej kot pri srcu, tega pa sva se izjemoma razveselila, saj je povedal, da je vseeno, kateri krak izbereva. Na naslednjih dveh razcepih sva po občutku zavila desno. Markacij ni bilo, čeprav zemljevid trdi drugače. Ker se je kolovoz začel nepričakovano vzpenjati, sva se kar za nosom spustila po živo zelenih čemaževih »poljih« proti travniku daleč spodaj. Ko sva pristala na njem, sva na drugi strani zagledala hiše v Lupinici, desno zgoraj pa sv. Mohorja in Fortunata. Ujela sva travnat kolovoz in po njem odvijugala navzdol. Tik pod Lupinico je spet kažipot Pohod Tisje. Desno ob poti teče jarek; sprva je bil suh, v naselju pa je po njem tekla smrdljiva voda, znamenje »civilizacije«.
 

V Lupinici se je ponovil asfalt. Kljub imenu to ni kaka žepna vasica, ampak se tu začnejo prav imenitne hiše. Kraj se konča pri podjetju Kovikor in že sva bila v Veliki Kostrevnici, kjer se mi je najbolj vtisnilo v spomin "razkuštrano" drevo, ki se je v pojemajoči svetlobi risalo na nebu. Na križišču čez kakih 10 minut je z desne pritekla cesta, po kateri bi bila prišla, če bi bila na Libergi nadaljevala po Levstikovi pot; kažipot nama je povedal, da je to tudi trasa BKP. No, ta kos poti sva pred leti prehodila z Levstikom. Pri kapelici sva zavila levo med kmetijsko zadrugo in gasilskim domom s ploščo v spomin žrtvam druge svetovne vojne. Za njim je »priročen« Gas bar; čeprav se lastnica imenuje Erika Grojzdek, nisva pila ne borovničevca ne vina, ampak sva si žejna privoščila pivo.
 

Onkraj Kostrevniškega potoka je že Dvor pri Bogenšperku. Takoj za Dvorom 2 je treba zaviti desno, nato pa pri toplarju asfalt zamenjati za kolovoz. Pri zadnji hiši sva odcep desno na stezo opazila bolj po naključju, saj je oznako poleg mraka skrival grm. Levo pod nama je še dalje tekel kolovoz. Najine steza se je čez čas združila z njim, torej ne bi bilo posebne škode, če bi bila oznako pri zadnji hiši prezrla. Ko sva že v trdi temi stopila v grajski drevored, so ptički še vedno živahno žvrgoleli, grad pa je bil seveda že davno zaprt. Žig KT 5 BKP je na bližnji pristavi, ki se ne more odločiti, ali bi slišala na naslov Dvor pri Bogenšperku 15 ali Bogenšperk 4.
 

Po desetih urah in pol je sledilo še nekaj prevažanja z avtomobiloma in ugibanja, kako je mogoče namesto sedmih ur, kolikor piše v starem vodniku, porabiti za to pot deset ur in pol. Ali sva bila res tako počasna? Po poslušanju diktafona sva se »potolažila«: hodila sva celo nekaj manj kot sedem ur, vse drugo pa so bili postanki ...