24 oktober, 2017

Legende v Mali Pišnici in na Slemenovi špici

Pohod 15. oktobra je bil v več pogledih tako poseben, da sem mu dovolila preskočiti čakalno vrsto. Prva posebnost je bila, da sva se pridružila vodeni skupini ljubljanske Matice*, saj sva po vsem prebranem domnevala, da poti na Slemenovo špico skozi Malo Pišnico ne bova našla sama, in še manj verjetno se nama je zdelo, da bi odkrila najstarejši macesen v Sloveniji. Zbrali smo se ob Jasni (830 m) pri Kranjski Gori. To je dvojno umetno jezero ob sotočju Velike in Male Pišnice, od tam pa teče Pišnica, ki se izlije v Savo Dolinko. Tri avtomobile so vozniki odpeljali na parkirišče pri Ruski kapelici in se s četrtim vrnili k Jasni. Medtem smo se preostali nekoliko seznanili. Bilo nas je enajst, a le midva novinca; drugi so se z vodnico Matejo Vertelj poznali že od prej. Čeprav smo se odpravljali na neoznačeno pot po dokaj prvobitni naravi (se pa najdejo, ki temu zaščitenemu območju znotraj Triglavskega narodnega parka (TNP) rečejo »neatraktiven teren«!), je Mateja napovedala, da bo naš pohod »bolj na izi«.


Na koncu parkirišča smo pri rumenih pohodniških kažipotih za Krnico in Kranjsko Goro 8 in 21, modrem kolesarskem za Krnico in Vršič 5 in 7 ter rdečem planinskem za Vitranc (Mojčin dom) in Cipernik sledili slednjemu mimo zapornice, po robu gozda, čez betonsko pregrado in spet v gozd. Koreninasta steza se je spustila mimo kažipota desno Mojčin dom 2h, Vitranc 2h 20min, Ciprnik 3h proti strugi. Sestopili smo vanjo. Zaradi fotografiranja sem takoj zaostala. Kaj bi šele bilo, če ne bi bili hodili na izi! Ozek pramen Male Pišnice smo prestopili po majavi brvi. Širina prodišča je pričala, da si reka večkrat »premisli«, kje bo tekla. Včasih smo stopali tik ob vodi, včasih tudi po kamnih prestopili reko ali malo poplezali. 












Po 20 minutah smo nasproti Škrbinjka zapustili strugo Male Pišnice, še vedno pa smo ostali v dolini enakega imena. Zavili smo desno na peščeno stezo. Pesek je bil zjutraj še vlažen, zato k sreči ni preveč drselo. Ko smo bili že precej visoko v pobočju, so nekateri na drugi strani doline opazili tri gamse, jaz pa nekoliko z zamudo le še dva. Nobeden ni bil bel, o kakršnem mi je pripovedoval Franci Savenc, da ga je v tej dolini videl pred 30 leti. Više gori je bil pesek čisto suh, zato sem imela v tisti strmini kar nekaj težav, saj me je po sipki podlagi nenehno odnašalo navzdol. »Stopnice« niso bile prida trdne, zato sem se oprijemala vej, korenin in redkih trdnih skal.










Četrturnemu spodrsavanju in grizenju kolen je sledila prijetna, čeprav strma gozdna steza. Kmalu po tistem, ko se je strmina unesla, je z desne pritekla pot, po kateri so nekoč hodili od Jasne, zdaj pa je deloma podrta in nevarna, na kar opozarja tabla TNP (občina Kranjska Gora jo je hotela brez dovoljenja popraviti in je prišla navzkriž s TNP). Po gozdu je ležalo kar nekaj podrtega drevja, ampak steza je bila prehodna. Prečkali smo grapo, po kateri je tekla voda, in potem še nekaj suhih. Vse so se spuščale proti Mali Pišnici, ki smo jo slišali pod seboj. Pri zadrževalniku smo se reki čisto približali in kmalu zatem sestopili k njej, čeprav se je potka nadaljevala po gozdu. Nekateri so si natočili vode, midva pa niti nisva oba utegnila piti, že smo odhiteli naprej.

Po strugi navzgor se je odprl pogled na Nad Šitom glavo in Slemenovo špico; izza prve je kukal vrh Male Mojstrovke. Stopali smo zdaj po strugi, zdaj po gozdu. V njem je z desne pritekla domnevno tista potka, ki smo jo zapustili pri zadrževalniku. Peščeni rob struge se je podiral, zato je bilo treba včasih kar po skalah v vodi. Pot nas je vodila mimo ogromne sipine ali peščenega podora; najbrž je reka spodkopala breg. Nenadoma smo med drevjem zagledali streho. Uro po tistem, ko smo prvič zapustili korito Male Pišnice, smo prispeli k lovski koči (1066 m). Na njej nisem našla nobenega napisa. Mateja je v vpisno knjigo vpisala Matico z vsemi čebelami in troti, sem slišala. Nekoliko smo se zadržali, ker so nekateri zajtrkovali, in nenadoma so se zaslišali glasovi. Prvi obraz, ki sem ga zagledala, me je spominjal na Romana Beneta. Nisem se motila! Sledili sta mu dve ženski, med njima Nives Meroi. Mateja in Marija, Romanovi in Nivesini znanki, sta veselo pozdravili velika alpinista, ki sta prišla v Malo Pišnico iskat mir. Po kratkem klepetu, v katerem je Jani ujel, da niti velika alpinista še nista našla starega macesna, sta se tudi onadva odpravila proti Slemenovi špici. To srečanje je bilo res zelo lepo presenečenje. Mateja je hudomušno pripomnila: »Še en dokaz, da po Mali Pišnici hodijo same legende.« 
 
Desno od koče (med njo in straniščem) se je povzpela pot proti Ciprniku, mi pa smo odšli po levi. Kmalu smo zapustili gozdno stezo in sestopili v strugo, a se znova vrnili v gozd. Prestopili smo vsaj še pet grap(ic) ali (suhih) strug, spodaj pa je šumela Mala Pišnica, tam le še majhen potok. Vsenaokrog so ležale velike skale. Med prijetnim vzpenjanjem po zračnem gozdu nas je dohitela živahna črna psička. Takoj smo se ozrli, kdo jo je pripeljal sem. Mateja je navdušeno pozdravila Matevža, enega svojih prvih planinskih vodnikov. V vpisni knjigi pri lovski koči je prebral, kdo se potika po Mali Pišnici, in je pohitel za nami. Tla je prekrivalo toliko suhega listja, da steze večinoma ni bilo videti. Ne le zaradi tega, ampak tudi ker je Mateja zavzeto klepetala z Matevžem, smo skrenili nekoliko s poti. Grap(ic)e, čez katere nas je vodila »pot«, sem prenehala šteti. Skozi krošnje smo v daljavi pred seboj zagledali slap (Mala Pišnica premore več slapov, a tokrat žal niso bili »na sporedu«). Ko je breg postal bolj strm, smo se vzpenjali v ključih; steza se je tam bolje videla, saj se je zaradi strmine pobočje laže otreslo suhega listja. Gozd je postal zelo svetel. Veliko podrto drevo smo obhodili vsak po svoje, zato smo se razkropili in je trajalo nekaj časa, da nas je steza spet zbrala v vrsto. Sama je najverjetneje ne bi našla, naju pa zdaj mika, da bi poskusila poleti, ko ne bo toliko suhega listja.
 Kako uro od lovske koče smo se ustavili in Mateja nas je opozorila, da smo že blizu najstarejšega macesna v Sloveniji, le še poiskati ga bo treba. Veliko sva brala o tem, kako so ga številni iskali, pa ne našli. Na lanskem zemljevidu PZS Jalovec in Mangart je označen pravilno, le napis Masecen v Mali Pišnici se jim je nekoliko ponesrečil (na starem iz leta 2004 je napis sicer pravilen, a točka ni označena), na Kranjski Gori iz leta 1989 pa napačno. Mi smo ga našli dokaj hitro. To je najstarejši macesen v Sloveniji in tudi eden največjih. Visok je 22 m, a je bil še višji, dokler mu ni vihar odlomil vrha. Na spletni strani Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano piše, da je celo naše najstarejše drevo sploh. Željko Kozinc mu je spisal pravcati slavospev, vendar ga je pri tem menda nekoliko zaneslo. Po njegovem je to tudi največji slovenski macesen z obsegom »kakšnih 6 metrov« (no, midva sva baje najdebelejšega ‒ z obsegom 465 cm ‒ in visokega 29 m videla pod Krofičko), kar precej presega podatek s spletne strani ministrstva: 4,22 metra. Tam tudi piše, da je star 800‒1000 let, po Kozincu pa 1050. Starost so menda dognali z dvema vrtinama v deblo (v njem sta res luknjici). Kozinčeva oznaka »sijajni gorski starec« pa je za to legendo med slovenskimi drevesi brez dvoma upravičena, zato smo pri njem napravili tudi nekaj »gasilskih« posnetkov.

 










Poslovili smo se od Matevža in Miše, ki se je izkazala za nadvse družabno psičko, in se izmed možnih smeri nadaljevanja (»Levo skozi grmovje je malo poti, desno naokoli pa pot je,« je povedala Mateja.) odločili za levo, »na gliho«. Tako smo izpustili preval Grlo. Poti je bilo res komaj kaj in je sama ne bi našla. Prebili smo se levo na melišče in se po njegovem levem robu, kjer smo našli sicer neoznačeno, a razločno stezico, v 10 minutah povzpeli na ozko gruščnato markirano stezo, ki je z desne pritekla od Grla. Od tam se poleg že znanih hribov in gora vidi tudi Sračnik. Kar prijelo me je, da bi ga kdaj obiskala, a Jani je bil odločno proti. Imel je prav: Mihelič ga niti ne omeni, Drab pa pravi, da je to hrib za tiste, ki se radi pretepajo z ruševjem. Nak!
 


Zavili smo levo in kmalu nam je čez sitno mesto pomagala jeklenica. Više ko smo bili, bolj so se zlatili macesni. Mimo odcepa levo, označenega z napisom Voda, smo se zmerno vzpenjali po redkem gozdu. Čez 35 minut se je pri mogočnem macesnu s smernima tablicama naša pot staknila s tisto z Vršiča. Z leve (z Vršiča) in desne (s Slemenove špice) so se začeli dobesedno usipati planinci, med njimi veliko otrok in mladine. Obrnili smo se desno ter pred seboj zagledali Slemenovo špico.



 







V četrt ure smo bili na »plaži«, kakor se je šaljivo izrazil eden izmed vračajočih se planincev, ki smo ga srečali niže doli. Na Slemenu se je res sončila množica ljudi. Roman in Nives sta se že odpravljala. Tam gori tisti dan seveda nista našla miru, a bila sta nasmejana, saj je bil dan tako lep, da tudi nas, ki nimamo radi gneče in v hribih iščemo bolj samotne poti, množica ljudi ni kaj dosti motila. Prijazno sta se fotografirala z Marijo. Kar ne morem ju pozabiti, njunih malodane drobnih postav, ki zmoreta skoraj nečloveške napore, alpinističnih zvezd, ki se obnašata vse prej kot zvezdniško.

 







Jezerca pod vrhom so bila suha, tako da nismo bili deležni zrcalne slike Jalovca, zato pa je njegovo kristalno podobo uokvirjal neverjeten »požar« zlatih macesnov. Povzpeli smo se še na vrh (1911 m), kjer ni smrdelo po ovčjih iztrebkih kakor navadno. Kot da ga je nekdo skrbno počistil za praznično lep dan, za nedeljo, ko si ga je za svoj cilj izbralo toliko ljubiteljev gora. Mateja nam je zrecitirala razgled, nato pa smo posedli in polegli po pobočju, kjer smo pač našli prostor, in vsak po svoje preživeli urico »vremenskega dolgčasa«, kakor je naslednji dan ta precej splošni evropski pojav v tistih dneh poimenoval vremenoslovec Janez Markošek. Hribovci se takega »dolgočasja« prav nič ne branimo.

Ker je morala biti ena izmed udeleženk v Ljubljani do 18. ure, smo dol precej dirjali. Pri velikem macesnu s smernima tablicama smo jo ubrali proti Vršiču in v dobre pol ure pristali na Vraticah (1799 ali 1807 m, odvisno od vira). Z veseljem sva se ozrla na Malo Mojstrovko, ki sva jo pred kratkim »osvojila« po Hanzovi poti. Po kažipotu naj bi bilo z Vratic do vrha dve uri hoda, a sem slišala pripombo, da toliko traja, samo če se prepenjaš, če pa »greš tako, kot se gre«, prideš prej. No, čeprav očitno nisva šla tako, kot se gre, je bilo imenitno.


Na 1695 m smo sledili kažipotu levo proti Erjavčevi koči (tam še nisva hodila). Med macesni, ruševjem in drugim grmovjem smo po skalnato-gruščnati potki, ki se je na nekem mestu razširila v pravcato melišče, sestopili na cesto nasproti Erjavčeve koče. Pod njo smo si privoščili krajšo bližnjico in nato nadaljevali ob cesti do 21. serpentine. Do 17., ki jo krasi množica možicev, smo hodili po gozdu, pod njo pa smo se spustili v grapo. Kmalu smo naleteli na markacije. Križišče s klopco in kažipotom desno k Tonkini koči sva komaj prepoznala, saj je bilo pozimi v snegu čisto drugačno. Petkrat smo po mostičkih ali kar tako prestopili potok in mimo odcepa levo na Mavrinc prispeli na cesto pri kažipotih nad počitniško hišico. Cesto smo le prečkali in breg pod njo, ki je bil pozimi popolnoma poledenel, je bil tudi zdaj zelo moker. Kmalu zatem smo zagledali Rusko kapelico. Do parkirišča onkraj ceste, kjer so nas čakali avtomobili, smo pridrveli (vsaj nama se je zdelo tako, saj nisva utegnila ne piti ne fotografirati) z Vratic prej kot v eni uri.

Za piko na i se je v tem našem legendarnem pohodu pojavil še (dobesedno!) stric iz ozadja, in to nadvse spoštovan. Izvedela sem namreč, da je bil Ivan Vertelj, bolj znan kot Hanza, ki nama je zadnjič tako lepo pomagal preplezati severno steno Male Mojstrovke, stari stric naše vodnice Mateje. Še ena legenda! Jabolko ni padlo prav daleč od drevesa.
 

* Imenu svojega planinskega društva sem se namenoma izognila, ker še vedno ne vem, kako se pravilno zapiše: Ljubljana Matica, Ljubljana-Matica, Ljubljana - Matica ali Ljubljana ‒ Matica. O tem sem 1. septembra povprašala predsednika društva, pa (še) nisem dobila odgovora.

19 oktober, 2017

»Mojstrska« Hanzova


Še ni tako dolgo, kar sva bila na Mali Mojstrovki, a sredi julija sva se spet odpravila tja, poskusit srečo (in svoje plezalsko znanje) na zavarovano Hanzovo pot. Povabila sva tudi Marjano in z veseljem se nama je pridružila. Ker sva brala, da je na Mojstrovki lahko še julija sneg, sem poklicala tja, kjer naj bi po najinem mnenju najbolje vedeli ‒ v tri planinske koče na Vršiču. Na vprašanje, ali je na poti do vstopa v Hanzovo smer ali v smeri sami še kaj snega, pa nisem dobila zanesljivega odgovora: »Mislim, da ne.« – »Ne vem, vem pa, da so na Prisank že šli ...« – »Ne da bi vedel.« Planinske organizacije svetujejo, naj se pred turo natančno pozanimamo o težavnosti, dolžini, dostopu in sestopu, vremenu in razmerah na poti. Kje pa?

Marjano sva pobrala v Martuljku in skupaj smo se odpeljali na Vršič. Kakor prejšnjikrat se je na prelazu zgodil zabaven mimohod ovc, ki so se obregnile ob vsak avto. Eni pa je bila posebno všeč Marjana. Sledili smo kažipotu Mala Mojstrovka 2h 30min s klicajem v trikotniku (zelo zahtevno). Tokrat je ob stezi cvetelo veliko dlakavega sleča. Po slabe četrt ure smo dosegli preval Vratica (1799 m) med Prednjim Robičjem in Nad Šitom glavo, zavili levo in v 20 minutah prispeli na začetek Hanzove poti pod mogočno navpično steno. Nadeli smo si plezalno opremo in se začeli vzpenjati.

Najbolj me je skrbel vzpon po lestvi, saj sem v 111 izletih po slovenskih gorah Andreja Stritarja (Sidarta, 1993, str. 74) prebrala: »V steno vstopimo po zračni lestvi ob izraziti grapi.« Pozneje sem odkrila, da je že Tine Mihelič (Julijske Alpe. Severni pristopi, Sidarta, 1998, str. 127) napisal, da so lestev odstranili. Novi vodnik Julijske Alpe. Skupini Mangarta in Jalovca (PZS, 2015, str. 160) je ne omenja več, najnovejši vodniček Dolina Soče – Bovško (PZS, 2017, str. 62) pa ‒ presenetljivo ‒ kar dve: »Ob jeklenih vrveh ali po dveh navpičnih lestvah splezamo do poševne gredine.« To besedilo je skoraj enako kot v Planinskem vestniku 6/10 (Z nami na pot, str. 35 in 36), oceni zahtevnosti pa se razlikujeta; po reviji je Hanzova pot zmerno zahtevna, po vodničku pa zelo zahtevna zavarovana plezalna pot. No, lahko sem si oddahnila: nobene lestve ni bilo.


Kmalu smo zaplezali v strmo in naporno poševno grapo (slika je Marjanina, ker jaz med plezanjem ne fotografiram in Jani tudi komaj kaj) . Ker smo bili sami, sem si vzela dovolj časa in je kar šlo. Sledil je kos poti brez varoval. Po vzponu ob steni, črni od vode, smo se spet lahko oprijeli jeklenice. Posebno všeč mi je bilo dolgo razgledno poševno prečenje slikovito plastnate stene po polici, dovolj široki celo zame. Začeli so nas dohajati plezalci, hitrejši od nas, nekateri tudi zato, ker niso imeli plezalne opreme in se niso mudili s prepenjanjem; spuščali smo jih naprej. Sledili so zračen greben, spet vzpenjanje po steni in še eno prečenje v desno. Potem ko smo prelezli nekaj plošč, se nam je odprl čudovit pogled na Nad Šitom glavo in Robičje. Na nekaterih mestih je bilo nekoliko teže najti smer, ker markacije niso bile posebej goste.



Po uri in 50 minutah je od Nad Šitom glave pritekla pot, po kateri sva se povzpela na Malo Mojstrovko prejšnjič. Pot od tu do vrha sva torej že prehodila, Marjana pa še ne; presenetila so jo težavna mesta, podobna nekaterim niže doli, a nezavarovana. Ko je bilo konec plezanja, sem se spet lahko posvetila rožam, tokrat triglavskim. Čez pol ure smo dosegli razgledno uravnavo, kjer smo dobili družbo – kavke. 














Do vrha Male Mojstrovke (2332 m) je bilo še slabih 20 minut. Potem ko se je poleglo navdušenje, da smo zmogli Hanzovo pot, smo si skupaj z vedno lačnimi kavkami privoščili malico in se razgledovali. V istih razgledih sva uživala pred kratkim, a takih se človek ne more naveličati. Nekaj fotografij sem objavila že zadnjič; dodajam Špik in Škrlatico s sosedi in Kepo v ozadju ter Planico, Rateče in zadaj Dobrač.












Namenili smo se še na Veliko Mojstrovko. Spustili smo se po nemarkirani poti na drugo stran Male in pod vrhom našli vpisno skrinjico. Po gruščnatem pobočju nam je precej drčalo. Krog in krog samo kamenje in velike skalne plošče. Nekaj malega je bilo treba tudi poplezati. Marjana je navdušeno pobirala ali vsaj fotografirala kamne in kamenčke v obliki srca in take z luknjo, skozi katero je mogoče napeljati vrvico – za obesek. Pod grebenom in tudi pod sedlom med Mojstrovkama so nas tu in tam usmerjali možici, največji pa je bil naš naslednji cilj sam, ki nam je zanesljivo kazal smer. Mala Mojstrovka za našim hrbtom je postajala čedalje »nižja«. Že v pobočju njene velike sestre smo zavili ostro desno in se pognali v zadnji vzpon.


Veliko Mojstrovko (2366 m) smo dosegli v približno pol ure. Iz kupa kamenja, ki označuje vrh, so štrleli kosi polivinila in drugih odpadkov; nikoli ne bom razumela takih ljudi: če pridejo na goro, jim je menda vendar mar narava, lepota ‒ pa naredijo nekaj takega! Daleč spodaj (tako se je vsaj zdelo, čeprav se višini Mojstrovk razlikujeta le za 34 m) smo na vrhu »male« sosede videli gručo planincev. Razgled, že s prejšnjega razglednika čudovit, je obogatil pogled na Jalovec, ki ga je prej deloma pokrivala Velika Mojstrovka. In čeprav smo se Ponc že dodobra nagledali, sem jih »morala« fotografirati še enkrat.



Vrh smo zapustili po gruščnatem pobočju proti Grebencu. Nenadoma so se pojavile markacije; znašli smo se na markirani poti z Male Mojstrovke. Srečevali smo same tujce. Obilje triglavskih rož smo nekoliko zamudili, saj so že odcvetale. Po eni uri kamenja in peska pa tudi imenitnih razgledov smo pristali na Vratcih (1983 m), od koder smo se »oddričali« proti Vršiču. Sploh prvi del spusta je bil zelo siten, »olajševalne okoliščine« pa so bile rože, ki me v tako skopem življenjskem prostoru, kot so skale in pesek, venomer presenečajo (Marjani so bile posebno všeč alpske madronščice), ter lepi pogledi na oba Vršiča (prelaz in hrib), okoliške gore in Ajdovsko deklico v mogočni Prisankovi steni.










Čez 45 minut smo sledili kažipotu desno Vršič 5min, čeprav se nam je zdela bolj prava smer naravnost navzdol, kamor ni kazalo nobeno znamenje. Res smo se znašli nasproti Tičarjevega doma, tako da smo morali še nekaj minut levo po cesti do table, ki označuje prelaz, kjer smo parkirali. Končalo se je tako, kot se je začelo: z ovcami. Tiščale so se v senci in čakale Marjano, vsaj tako je bilo videti. Ne vem, ali zaradi ovc ali zaradi tega, ker je bolj vešča plezalka in se ji naš podvig ni zdel tolikšen dosežek kot nama, se mi je zdelo, da je takrat kar pozabila na plezarijo. Midva pa ne. Ampak eno je gotovo: zadovoljni smo bili vsi trije.