31 maj, 2017

Iznad Vitovelj čez Sekulak na Čaven


Čaven ni le greben nad Vipavsko dolino, ampak je tudi eden njegovih vrhov, visok 1185 m. Na letošnji Prešernov dan sva si ga izbrala za cilj. Tokrat sva z vipavske hitre ceste zavila pri odcepu za Selo. Po ozkih ovinkih sva se peljala skozi Vitovlje in v zgornjem delu vasi pred hišo 23, kjer je tablica za Vitovsko krožno pot, zavila levo. Asfalt se je kmalu končal in ustavila sva se med četrto in peto postajo križevega pota, ki povezuje Vitovlje in Marijino cerkev nad vasjo. Na Križišču, kakor se imenuje ta kraj, so na obvestilnem stebričku zemljevid okoliških poti in zanimivosti, besedilo o krajinskem parku Južni obronki Trnovskega gozda, naravovarstvena opozorila in smerna tablica.


S parkirišča sva se odpravila po gozdni cesti in pri sedmi postaji križevega pota zavila desno (naprej po cesti kažipot Trpinovšče, Spominska plošča in Vodice). Po gozdu so ležale slikovite konglomeratne skale in v vdolbini ene izmed njih je našel prostor Marijin »oltarček«. Pot naju je vodila mimo starodavne kapelice pri osmi postaji, na drevo pritrjene lesene hiške – znamenja – z Marijino podobo, devete postaje in kapelice pri deseti. Ker sva hotela priti k vitovski cerkvi, sva za enajsto postajo zavila na neoznačen odcep desno, ki se mu je kmalu priključila markirana pot iz Vitovelj.


Po kratkem vzponu sva dobrih 20 minut od izhodišča prišla do cerkve na skalnati vzpetini  (605 m). Nekdaj verjetno romanska kapela Marijinega oznanjenja je zdaj posvečena Materi božji oziroma Sv. Duhu, sva prebrala na eni tamkajšnjih tabel, druga pa govori o cerkvi Marijinega vnebovzetja. Prvič je bila omenjena že leta 1361. Iz časa turških vpadov se je ohranilo taborsko obzidje. V protireformacijskem obdobju je zaradi množičnih romanj postala premajhna, zato so jo v 17. stoletju povečali, nato spet v 18. stoletju. Leta 1944 so jo Nemci razstrelili, v letih 1966‒1976 pa so jo domačini s pomočjo Zavoda za spomeniško varstvo obnovili (notranjost šele leta 2002). Nekatere dele stare cerkve hrani Goriški muzej. Posebno všeč mi je bil kapitel stebra ob stopnišču; čeprav je že precej zdelan, se mi je zdel tako poetičen. 



Markirana pot iz Vitovelj se je spustila mimo vodnjaka iz leta 1890 in 14. postaje skozi »vrata« v ostankih taborskega obzidja, a midva sva se vrnila na gozdno cesto in nadaljevala po njej. Takoj sva prišla do križišča z 12. postajo, ki se od drugih razlikuje po razpelu, in s kažipoti, med njimi desno k Vitovski cerkvi. Očitno je mišljeno, naj bi na cesti vztrajali do tega križišča, ne zavili z nje že takoj za 11. postajo, kakor sva midva. In če bi bila cerkev zapustila skozi »vrata« v obzidju, bi bila tudi prišla tja.
Od križišča sva se vzpenjala po nekdanji Napoleonovi cesti, ki je bila v času Ilirskih provinc, nastalih leta 1809, najbrž čisto spodobna cesta, zdaj pa je bolj kolovoz. Mimo še ene skupine kažipotov sva četrt ure od cerkve prišla na kraj, ki se imenuje Za taborom. Skozi drevje pred nama se je svetila velika rana v steni in po gozdu so bile razmetane skale. Med številnimi tamkajšnjimi kažipoti, tablicami (na eni je bil opis zdravilnega gaja pri Sveti Luciji) in napisi na skalah sva sledila tistim, ki so kazali desno proti Visokemu zidu, Krnici, Čavnu.









 

 
Pot se je nadaljevala ob skalnati steni ‒ Visokem zidu, pod katerim so Napoleonovi vojaki tako rekoč izklesali cesto, ki se ji lahko čudimo še danes. Med drugo vojno so jo uporabljali partizani. Ponekod so v kamnu še opazne kolesnice. Šele od tam sva zares videla, na kako slikovitem kraju stoji vitovska cerkev. V dolini pod nama je zarohnel motor. Na naslednjem križišču je pot proti Krnici in Kopitniku krenila levo, najina pa se je rahlo spustila naravnost na travnik in na drugi strani zamenjala iglasti gozd za listnatega, v katerem so bile številne skale porasle z živo zelenim mahom. Na naslednji jasi, ograjeni s suhozidom, je stala krmilnica.
Za daljšo skalnato strmino sva dosegla še en odcep levo proti Kopitniku, midva pa sva zavila desno in v petih minutah (50 minut od vitovske cerkve) dosegla Sekulak (888 m) z razgledom na Vipavsko dolino. Poleg številnih napisov na skalah stoji obvestilni stebriček z že znanim zemljevidom, opisom Sekulaka in razgleda z njega, besedilom o ljudskem pripovedništvu ter smerno tablico. Visoko nad seboj sva opazila majceno brunarico, pod nama pa je ležala Vipavska dolina. Zaradi mrčastega ozračja nisva videla posebno daleč, zato sva se kar hitro odpravila naprej, sledeč napisu Gozdna pot na skali. Povzpela sva se levo po grebenu, kjer je bila pot precej nerazločna, a k sreči dovolj dobro markirana. Med ostrimi škrapljastimi skalami sva se dvignila nad Sekulak. Rohnenje motorja se je približevalo. Slišala sva tudi glasove planincev in ugibala, ali gredo na Kopitnik.



V kake četrt ure sva dosegla uravnavo s kažipoti; najina smer je bila Veliki rob. Pod listjem na sicer skalnatem pobočju se je še skrival sneg, zato so naju še toliko bolj presenetili mali zvončki, katerih popki so sramežljivo kukali iz skalne špranje. Planinci za nama so bili tako hrupni, da sva kar bežala pred njimi, da je »razgrajala« tudi velika jata gosi, pa naju ni prav nič motilo. Slabe četrt ure nad uravnavo je z leve pritekla razločna, celo nekoliko utrjena steza; kdor bi se vračal po isti poti, bi moral tu paziti, da se ne bi preselil nanjo. Ujezila me je »lepo zelena« kantica pod nekim drevesom. Le kako komu pride na misel, da v gozdu odvrže kaj takega?! Po pol ure se je na levi pojavil suhozid in nato sva naletela na prvega možica; zanje je tam obilo gradiva. Izkazalo se je, da sva že predaleč; že pred možici se je treba obrniti levo, najbolje kar ob suhozidu. Tisti kos poti ni označen, vrh čez pet minut pa je. Po slikah s spleta sva prepoznala, da sva prispela na Čaven.

 









Vrh ni razgleden, saj je sredi gozda, je pa na zemljevidu pod njim narisana razgledna točka (na Hribi.net je slika skale z napisom R. točka, ampak midva je nisva videla). Na tamkajšnjih skalah so rdeče oznake W I872, I 92, 9.R in 90.* Medtem ko sva bila tam, so mimo prirogovilili planinci, pred katerimi sva bežala, in tako sva se rešila (pre)glasnih »zasledovalcev«. V miru sva si odpočila in pomalicala, še vedno ne čisto gotova, ali sva res na vrhu vzpetine z imenom Čaven.

Po počitku sva odšla proti Velikemu robu. Na naslednjem vršiču sva našla znake + I872 in KK/I88, potem pa so naju markacije vodile še čez enega, višjega. Ta ni bil označen, a Jani se je začel nagibati k misli, da je to Čaven, sploh ker so izpod njega lepi razgledi, kadar so – tisti dan je bilo ozračje preveč mrčasto. V četrt ure sva prišla do skale z napisom Kopitnik, ki sva jo že poznala s pohoda na Veliki rob, prav tako kažipote na križišču nekoliko pod njo. Pred nama se je prikazal mogočni Veliki rob. Po poti k njemu sva šla le do odcepa s kažipotom Krnica in tam zavila levo navzdol.









Na severnem pobočju je bila zemlja zmrznjena in tudi nekaj snega je še bilo. Pri napisu Mojca (nisem se »podpisala« jaz!) sva prečkala gozdno cesto, ki je pritekla z desne in se tam na levi končala. Na naslednjem križišču sva sledila markacijam levo. Na drevesih je bilo še več »podpisov«. Poleg markacij so naju vodili možici. Sestopila sva na zaraščen kolovoz in levo po njem na drugega. Pri kažipotu nazaj V. rob sva zavila desno na nekaj med gozdno cesto in kolovozom, kar naju je pripeljalo na lepo gozdno cesto. Spustila sva se levo po njej in kmalu stopila na razpokan asfalt. Ob tej cesti sva opazila tudi vezistično markacijo. Na cestnem ovinku, ki je oklepal velik travnik s skladiščem Soškega gozdnega gospodarstva Tolmin, se je levo odcepil kolovoz proti Sekulaku, naprej po cesti pa je kazal kažipot Krnica.


Kmalu zatem (40 minut od odcepa pod Velikim robom) sva prispela do prve stalno naseljene krniške hiše (Pr' Palirju), kjer so nama povedali, da je pri njih poleti zaradi množice kolesarjev in pohodnikov vse prej kot takole mirno. Za Palirjem sva zavila levo mimo velikega lovskega doma LD Trnovski gozd (Vitovlje 17), v katerem je tudi enota Gozdarstva Ajdovščina. Poleg je točka 124 Slovenske geološke poti. Kakega izrecnega znamenja za Kopitnik, ki sva se mu po zemljevidu sodeč že zelo približala, ni bilo, le na skali ob cesti sva opazila rdečo peterokrako in na drugi napis OF. V četrt ure sva prispela do križišča, ob katerem stoji partizanski spomenik. Do zmajarskega vzletišča na Kopitniku (929 m), ki je menda najvišja točka Vitovske krožne poti, je bilo le še nekaj korakov. Na zidani in s skodlami pokriti lopi je tablica z odlomkom iz častnega kodeksa slovenskih planincev, poleg nje pa nekaj preperelih klopc in vpisna skrinjica.

 









Pot sva nadaljevala v smeri Skozno in Za taborom. Pri tabli, na kateri je nekoč pisalo Lovska koča LD Lijak Vstop prepovedan, sva se ustavila in le na hitro pogledala kočo, vstopila pa seveda nisva. Na odcepu k Vitovskemu jezeru sva zavila levo in kmalu zatem je na skali pisalo Vitovlje. Kjer se je steza obrnila proti jugovzhodu, je ležala skala z nekaj napisi; tam se je pot proti Skoznu ločila od najine, kažipotov za jezero pa nisva več zasledila. Gozd je bil zaradi skalnatega sveta ponekod prav slikovit. Oznake so naju 40 minut pod Kopitnikom pripeljale nazaj na križišče Za taborom. Šele po prihodu iz te smeri (od lovske koče) sva pod skalo opazila zvonček in klopce, ki jih je popisal in porisal ljubitelj konj. Že znano pot do Križišča sva premerila v 20 minutah.

Bil je prijeten dan. Precej sva prehodila, kar nekaj »neporabljenih« kažipotov pa nama je še ostalo: za Vitovsko jezero, Sveto Lucijo, Skozno. Še se bova vrnila.

* Iz PD Ajdovščina sem dobila tole pojasnilo: »Te oznake na kamnih so oznake za mejni gozd in posestva. Izhajajo še iz Avstro-Ogrske, iz časa Marije Terezije, ko je bil vzpostavljen kataster, verjetno pa še od prej. 1872 je letnica, KK pa Kaiser König.« Najlepša hvala. Torej W utegne pomeniti Wilhelm (Kaiser König von Preussen).

18 maj, 2017

Slavni na Slavniku

Na zadnji tisočak na Slovenski planinski poti od Maribora do Jadrana in najvišji vrh Slovenske Istre (1028 m) sva se povzpela že večkrat, tokrat pa sva nanj povedla še vnukinji. Primorsko avtocesto smo zapustili pri Črnem Kalu in se odpeljali v Podgorje, od koder je pot na Slavnik najkrajša. Tik pred vasjo smo prečkali železnico, kakih 100 m zatem pa nas je kažipot usmeril desno na veliko parkirišče, dosti večje, kot se ga spominjam izpred petnajstih let. Pri parkirišču je tudi zemljevid. Na Slavnik vodita položna (lahka) in strma pot. Za vzpon se nama je zdela primernejša strma.

S parkirišča smo se vrnili na glavno cesto in odšli desno mimo igrišča do kapelice. Pri njej smo zavili levo v vas, pri kažipotih pred vodnjakom pa spet levo (desno bi bili prišli na položno pot). Na drogu pri Podgorju 14 smo opazili tudi markacijo evropske pešpoti 6. Pri hišni številki 15 se je asfalt končal. Ajda se je držala dedija kot klop. Ampak ker je deklica, vendar ne more biti klop. Kaj pa potem – klopca? Seveda ne! Misel jo je zabavala in smo se z njo še nekaj časa igrali. S srno in srnjakom, kozo in kozlom, zajcem in zajkljo ni bilo težav, ampak z gorilo – Ajda je predlagala za samca ime gorilec. To je bilo smeha! Planinci, ki se ne kratkočasijo z igricami in klepetom, pa lahko ob poti prebirajo pesmi na lesenih tablicah; opazila sem Kosovelovo Temni bori, črni bori in Murnovo Gozd. Na voljo je tudi nasvet Zlatorogove transverzale ponosa, kaj storiti, če zaidemo z označene poti.
 
Na razcepu, kjer so vsi zavili levo (so že vedeli, zakaj), smo le mi nadaljevali po desni, označeni stezi, čeprav je bila presneto ledena. Čez čas smo prečkali gozdno cesto ali kolovoz. Potem ko se je začel gozd redčiti, smo se še nekaj časa vzpenjali med redkimi drevesi ter brinovimi in drugimi grmi, nato pa po golem travnatem pobočju. Kmalu za obvestilno tablo zavarovanega območja Naravni spomenik Slavnik se je pokazal oddajnik na vrhu. Kadar že od daleč vidim cilj, se mi večinoma zdi, da pot mine hitreje, včasih pa se mi prav zato še bolj vleče, kakor da bi se mi vrh izmikal. Kaže, da na dekleti pogled na cilj deluje vzpodbudno, saj sta z zadnjim vzponom opravili razmeroma hitro.

Najprej smo zavili v kočo. V predprostoru smo se ustavili pri obvestilni tabli, ki se začne z besedilom Slavni na Slavniku. Ker Ajda bere že tudi male tiskane črke, je vzkliknila: »Zdaj smo pa tudi mi slavni!« Tam sta omenjena le odvetnik, politik, pisatelj in alpinist dr. Henrik Tuma (1852‒1935), po katerem se imenuje koča, in botanik Tommasini (1794‒1879; tudi pri njem bi bili lahko navedli vse, kar je bil: vitez Muzio de Tommasini, botanik in upravni uradnik), zato je bilo res dobro, da smo se jima pridružili in tako upravičili množino.












Privoščili smo si kosilo. Poročala sem že, da se je kuhinja na Slavniku močno popravila, tokrat pa smo spoznali še novo jed: bobiče ‒ mineštro, ki je dobila ime po mladi koruzi. Po kosilu smo zlezli na bližnji vrh, od koder sicer ni bilo »predpisanega« razgleda, nato pa sta se dekleti raje gugali, kakor da bi bili šli še na bližnjo Grmado.
 








V dolino smo se vrnili po položni poti. Po pobočju pod kočo smo se spustili na gozdno cesto. Po njej je šlo tako rekoč bliskovito. Pri veliki skali smo zavili desno s ceste. Zamrznjene luže so bile odlične drsalnice. Številne skale ob poti so markacisti s pridom izkoristili za svoje znake, narava pa za raznovrstne umetnije. Tudi kmetom to naravno gradivo odlično služi za ograje in ko sem vnukinjama hotela povedati, da se taki ograji reče suhi zid (suhozid, ki smo ga menda dobili iz hrvaščine, se šteje za »polstrokovni« izraz ali publicizem), me je Vesna prehitela: »Kitajski zid!«
 








Mimo vodohrana smo prikorakali na asfaltno cesto in do prvih hiš. Tisto, obraslo z bršljanom, smo opazili že zjutraj (blizu vodnjaka); položna in strma pot sta se tam staknili. Čeprav je položna daljša (za odrasle hodce približno poldrugo uro) kot strma (uro), sta dekleti z njo opravili hitreje (v uri in tričetrt) kot z vzponom (v skoraj dveh). Večkrat se nasmejem Ajdini izjavi, da ima najraje hrib navzdol.

14 maj, 2017

Na »pravem« Vršiču


Vršič, najvišji slovenski cestni prelaz na gorskem prevalu, visokem 1611 m, je precej bolj znan kot bližnja gora soimenjakinja (1737 m), čeprav ji to ime brez dvoma bolj pritiče. Ker je bilo 21. januarja še vedno preveč snega za kake (za naju) večje podvige, sva si jo izbrala za cilj. Že spet sva parkirala pri mostu čez Veliko Pišnico. Nasproti vile Šumice sva se po stopnicah povzpela na travnik, kamor je kazal kažipot Vršič. Onkraj zemljišča, kjer je nekdaj stal hotel Erika, naju je smerna tablica za pohodniško pot 7 napotila na Vršiško cesto. Po naslednji tablici pod njo sva sklepala, da pot 7 teče tam po travniku, vendar ni bila zgažena, zato sva ostala kar na cesti. Parkirišča ob njej so bila lepo očiščena, tudi tisto, s katerega sva se konec decembra podala na Visoki Mavrinc. Po kake pol ure je sedmica pritekla na cesto, a tudi ko jo je zapustila naslednjič, se ji nisva dala zapeljati v zasneženi labirint, kjer nisva videla niti ene markacije.



Prvo pojasnilo, zakaj se Vršiška cesta imenuje tudi Ruska, je bil leseni Ruski križ, ki so ga v spomin na žrtve gradnje te ceste postavili avstrijski oficirji. Na pločevinasti tablici piše: Al ' na sever, al ' na jug, vsaka cesta vodi k cilju. Al ' v boju, al ' v miru, o tem odloča božja volja. Kdo je poslovenil te verze avstrijskega pesnika Petra Roseggerja (1843‒1918), ki je bil celo predlagan za Nobelovo nagrado, nisem ugotovila. Malo nad križem, tik pod tretjo serpentino, sva šla mimo odcepa proti Krnici. Od četrte sva ugledala vrsto Julijcev, na Škrlatici tudi križ. Kmalu za Mihovim domom (1085 m), pod šesto serpentino, je pot 7 spet pritekla na cesto. Nekdo je po njej naredil celo nekaj gazi, a se je hitro obrnil.

Za šesto serpentino sva končno zavila na markirano stezo. Tik pod osmo sva se vrnila na cesto in po njej debelo uro od izhodišča prišla do naslednjega spomenika ruskim žrtvam, Ruske kapelice (1130 m). Nad njo sva se povzpela na markirano gozdno pot. Pri počitniški hišici sva znova dosegla cesto. Prečkala sva jo in se dalje vzpenjala mimo odcepa desno, kjer sva se zadnjič vrnila z Visokega Mavrinca. Po mostičku sva prečkala potoček; na klopci na drugi strani je pisalo Čez kamot ga ni. O, bi se našlo kaj! Brez gazi predhodnikov bi bila pot le težko izsledila, saj je bilo markacij zelo malo ali pa so bile skrite pod snegom (na drevesih jih ni bilo). Še nekajkrat sva prestopila vodo in prispela na razcep; levi krak je vodil k Tonkini koči, midva pa sva nadaljevala po desnem.


Nedaleč za razcepom sva končno stopila na sonce. Bil je prelep dan, snega pa čedalje več. Prisojnikovo okno sva komaj razločila, tako se nama je bleščalo. Na desni sva videla Prednje in Zadnje Robičje, če sva se ozrla, pa gore od Špika do Škrlatice in še kaj. Ko sva zaradi obilice snega s težavo rinila na cesto, sta se nama od zgoraj hehetala dva planinca: »A sva vama dobr gaz naredva?« Znašla sva se na ovinku, kjer sta bila ob parkirišču prazen drog in stebriček z opozorili, česa ne smemo početi v TNP. To je bilo tisto parkirišče z »razstavo« možicev (oznake sedemnajste serpentine ni bilo več na drogu), kjer sva se ustavila med vračanjem s Slemenove špice.

Ker ni bilo nobenega znamenja, kam naprej, niti gazi, sva nadaljevala po cesti. Na naslednjih ovinkih so bili drogovi prav tako brez tablic. Mimo table za vojaško pokopališče iz prve svetovne vojne sva slabo poldrugo uro od Ruske kapelice prikorakala do Erjavčeve koče (1525 m). Po okusnem kosilu sva poklepetala z oskrbnico. Pri kuhi skoraj ne uporabljajo moke, ker je čedalje več gostov s celiakijo; za take imajo tudi nadomestke za kruh. »Zatožila« je moža, da vse skuha on, čeprav je sicer avtomehanik. Ko sva ga pohvalila, mu je bilo kar malo nerodno. Izvedela sva tudi, da so obcestne table pobrali z drogov zaradi pluženja.

Četrt ure nad kočo sva na prevalu Vršič pri kažipotu 7 Kranjska Gora 12 km 3h 30min zavila levo navzgor na ožjo asfaltno cesto. Nekje na poti mimo zaprtega Tičarjevega doma (1620 m), kjer je tudi točka 45 Slovenske geološke poti, kažipota za Poštarski dom na Vršiču z obvestilom v štirih jezikih, da je zaprt, in spuščene zapornice se je prelevila v gozdno cesto (kje natanko, se pod snegom ni videlo). Čeprav ni bila posebno strma in nama je pomagala tudi gaz, sva z »drsalnim korakom« napredovala le počasi.
 











Po 20 minutah sva pri kažipotih zapustila cesto in zavila levo proti bunkerju. Od naslednjih kažipotov je bil lep pogled na Prisojnik, videla sva tudi Ajdovsko deklico. Pot se je začela obračati proti levi. Spodaj je bilo videti Suho Pišnico, nad njo pa so se dvigali julijski vršaci. Pokazala sta se tudi Visoki Mavrinc in Kumlehova glava. Šele ko se je levi ovinek iztekal, sva zagledala »pravi« Vršič. V 10 minutah sva bila pri Poštarskem domu (1688 m). Poleg njega stoji vremenska postaja. Zlezla sva na bližnje razgledišče. Pri domu naju je pričakal sploh prvi kažipot za najin cilj. Najprej sva se vzpenjala skozi rušje, nato pa po travnatem pobočju, kjer je bil sneg že precej spihan. Do vrha je bilo le še 10 minut.
 










Vršič gor ali dol ‒ razgledov, ki jih ponuja, se ne bi sramoval še tako velik vrh: na Špik, Martuljški Ponci, Škrlatico, Prisojnik z Ajdovsko deklico, greben Špičja, Trentski Pelc, Bavški Grintavec, Malo Mojstrovko, greben Robičja. Kar precej so naju zamotili in medtem ko sem se ubadala s polno in poškodovano vpisno knjižico, je Jani nenadoma ugotovil, da je pravzaprav že pozno in se bo treba podvizati v dolino.


Vrnila sva se po poti vzpona. Ko sva sestopila na cesto pri počitniški hišici, se je dan začel poslavljati. Prišel je čas, ko sonce reče hribom lahko noč, kakor sta imela navado reči Heidi in njen dedek. Škrlatica je pri tem tako zardela, da je postala čisto zares škrlatna! Še v mraku so bili parkirišča in bankine polni avtov – le kje so bili vsi ti ljudje, da nisva skoraj nikogar srečala? Res sva pohitela: pri avtu sva bila v dveh urah in četrt (gor sva hodila skoraj tri in pol).