31 december, 2011

Partizanski vrh ali Sveta planina ‒ kakor vam drago

Po prejšnjem pohodu nama je manjkala še pika na i planinskega leta 2011, a zadnji letošnji teden sva imela samo eno napol prosto popoldne. Napol pomeni, da sva se namenila v Prebold k mojim staršem, in to se je zdelo združljivo s Partizanskim vrhom ali po novem/starem Sveto planino, kar vam je ljubše. Za izhodišče sva si izbrala najbližje Preboldu: preval Podmeja (na zemljevidu Vrhe, 724 m) na meji med občinama Prebold in Trbovlje. Štajersko avtocesto sva zapustila pri izvozu Šempeter, zavila desno proti krožišču, tam pa sledila smeri Prebold in onstran njega Trbovlje. Na prevalu je nasproti okrepčevalnice Lovski dom parkirišče za planince s smerno tablico za Mrzlico (1.15 nazaj) in Sveto planino (1.30 naprej). Zaradi nizke oblačnosti in/ali megle se je komaj kaj videlo.

Knafelčeve in vezistične markacije so naju vodile skozi gozd in na številnih razcepih večinoma nisva bila v dvomih (ali pa so se nama kmalu razblinili). Na prevalu Liza (na zemljevidu Jelenca, 705 m) sva zavila desno na asfaltno cesto skozi Knezdol in šla kratek čas po njej. Na razcepu se desno nadaljuje asfalt, levo pa se začne gozdna cesta; oboje vodi na Planino. Zavila sva levo. Pomudila sva se pri hišici, ki jo za cesto "varuje" veriga, okoli nje pa so ribnik z labodom, palčka, ptičja hišica in še kaj. Pri Juhartu (Knezdol 33) se cesta konča. Kolovoz se je kmalu zožil v stezo, nato pa je bilo treba čez travnik. Tam so naju v gosti megli vodile le gazi predhodnikov. Ko sva spet stopila v gozd, sva na razcepu nadaljevala po skrajno desni poti. Po dobri uri sva prišla do Koče pod Javorjem (894 m). Nič ni kazalo, da se bova izvila iz megle; bližnji studenček s koritom in kozarcema sva komaj opazila.

Že čez 10 minut pa se je zgodil čudež: dosegla sva rob ravnice, na kateri je sonce kar pometlo z meglo. Najprej sva zagledala majhna snežaka, hip zatem pa se je na desni razkril Javor (1133 m; Partizanski vrh, 1011 m, je menda le nižji jugovzhodni vrh Javorja). Sneg se je iskril v soncu. Kar smejalo se nama je. Napotila sva se levo proti cilju. Cesta pripelje prav podenj. Mimo vpisne skrinjice, gostilne Planina (v isti sapi Partizanski Vrh 23 in Sveta Planina 46) in božjepotne Marijine cerkve sva se povzpela na ograjeno razgledišče z mizo in klopema. Iz meglenega morja so kukali Kum in Mrzlica in še nekaj otočkov. Kraj je bil vsaj toliko primeren za novoletno zdravico kot "ponesrečena" Staničeva koča zadnjič.

Na zdravje in srečno novo leto tudi vam, dragi bralci!

30 december, 2011

Najlepši Pečovnik

Božični pohod se sicer ni končal čisto na cilju, a ne le ker ni zelo jasno, kaj in kje je ta cilj, ampak predvsem zaradi sončne nedelje in prelepega razgleda lahko rečem, da sva stala na Najlepšem Pečovniku. Ali je bilo to na Malem Pečovniku (1640 m) ali nekje med njim in Pečovnikom (1668 m), pa se nama je zdelo precej vseeno.

Na Spodnjem Jezerskem sva zavila levo pri kažipotih za partizansko bolnišnico Krtina, za kamnolom lehnjaka in drugih ter parkirala pri kamnolomu. Ta sicer še ni opuščen, kakor je videti, vendar je Marmor Hotavlje menda že sprožil postopek za zaprtje (o kamnolomu in še marsičem na tej poti, tudi o tem, kaj je (Mali) Pečovnik, lepo piše Gorazd Gorišek v svojih novembra žal končanih Gorniških potepanjih).

Pot, ki sva jo izbrala, je na zemljevidu PZS Karavanke – osrednji del narisana kot markirana, a ves dan nisva videla niti ene markacije. Pri zapornici čez dobro gozdno cesto (tam je tudi parkirišče) je odcep desno (Jezerska kolesarska pot, tudi z zapornico); da je prava tista naravnost, k sreči pove kažipot za bolnišnico Krtina in tako je tudi pri razcepu pod Robnikom, tako da sva Krtino zlahka našla. Pri visoki skalni steni Robniških peči sva zavila desno s ceste in se čez dva mostička, mimo klopi in miz ter po lesenih stopnicah, ki vodijo visoko v pobočje (pod vrhom so stopnice zametane z vejevjem in tam je del ograje kar odlomljen, da je narejen prehod), povzpela do bolnišnične barake. Notri je nekaj opreme in vpisna knjiga. Pred vhodom stoji spomenik partizanu Stanku Grošlju. Septembra 1944 ustanovljena bolnišnica je bila januarja 1945 požgana, po vojni pa so jo obnovili.

Vrnila sva se na gozdno cesto in nadaljevala po njej. Po nekaj korakih se je svet nekoliko odprl in travnik se je že kopal v soncu. Janša v Karavankah tu omenja planino Komatevra, vsi drugi pa govorijo o dolini s tem imenom in vanjo sodi že kamnolom lehnjaka. Kmalu sva levo pod seboj zagledala hišo: to je Zgornje Jezersko 21. Ni v najboljšem stanju, stavba poleg pa se je že sesula. Zakaj se ta domačija imenuje Komenda, bi res rada vedela (zakaj se tako imenuje naša vas, vem). Nagradno vprašanje za moje bralce!

Od Komende sva mimo odcepa v levo (tam je most z betonskimi stebrički) v pol ure prišla do še enega neoznačenega razcepa: izbrala sva levi krak navzgor in čez minutko stala pri lovski koči Stanič (1280 m) na lepi razgledni jasi. Zasneženi okrogli miza in klop pred njo sta bili videti kakor s sladkorjem posuta potička. Kraj kot nalašč za najino tradicionalno novoletno penino!

Ko je kakih 20 minut nad kočo na ostrem desnem ovinku gozdne ceste nanjo z leve pritekel kolovoz, sva ugibala, ali je to povezava z markirano potjo čez preval in planino Brsnina na Dolgo njivo ter odsek Slovenske geološke poti. Nedolgo zatem sva zagledala razvalino karavle. Nekoliko nad njo je še ena in med njima se vzpenja pot v gozd. Ko naju je pripeljala na plano, sva se pod robom s prežo spustila do table, ki označuje državno mejo, nato pa se povzpela proti levi med lepimi smrekami na greben. Tam sva spet kmalu zavila levo in nato desno nad seboj zagledala še eno mejno tablo, ob njej pa mejni kamen XXIII/236 (tu je bilo že približno 30 cm snega, zato so se videli le redki). Potem pa sva še zadnjič stopila iz gozda in poleg sonca naju je "obsijal" nepopisen razgled: spredaj Plešivec s slikovito v polstebre razčlenjeno skalo, za njim pa Košuta od Velikega vrha do Tolste Košute. Pa to še ni vse: daleč na levi sva videla tudi Triglav v vsej njegovi veličini . Do tu nama je poleg zemljevida pomagala gaz, tu pa se je končala. Hitro sva ugotovila, kaj je najbrž ustavilo predhodnika: Janiju se je začelo udirati do koraka. Moj "novi" gleženj se je že dotlej pritoževal, da ne gazi tako rad kot jaz, to pa je bilo zanj res preveč. Tako sva odnehala nekje na Malem Pečovniku (pri kamnu XXIII/242), od Pečovnika pa naju je ločilo le devet mejnih kamnov (na vrhu je XXIII/251). Mimo je pridrsel smučarski navdušenec in naju ni niti opazil; najbrž je hitel na Pečovnik.

Vrnila sva se po isti poti. Ko sva obrnila hrbet Košuti, sva lahko občudovala Kamniške Alpe. Ravno ko naju je "najin" smučar na poti v dolino prehitel, sva srečala dva, ki sta se šele vzpenjala (smuka je bila možna do Krtine). Eden, Jezerčan, je potrdil najino ugibanje o kolovozu proti Brsnini in Dolgi njivi, a je zatrdil, da je že dolgo zapuščen in slabo prehoden. Pri Staniču ni bilo nič s penino, ker sem – pomislite! – v nahrbtnik vtaknila napačno steklenico, zato je bilo nekaj (upravičene) slabe volje. Ampak danes imava na Najlepši Pečovnik le še najlepši spomin. Slabe tri ure gor in dve dol pa uživanje "na vrhu" so odtehtali tudi tisto slabo voljo.

26 december, 2011

Grlovec za vztrajne

Pred dvema tednoma sva se odpeljala čez Ljubelj za soncem k sosedom. V Borovljah/Ferlachu sva zavila desno v Bajdiše/Waidisch. Klinar in Janša pišeta, da se zapeljemo še (slab) kilometer proti Selam do gozdarske koče/hiše, kjer Janša obljublja tudi parkirišče na levi strani ceste. Nisva našla ne gozdarske koče (ali pa ne veva, katera je) ne parkirišča; tam je majhna avtobusna postaja, toda na takih krajih ne parkirava. Nekoliko naprej se odcepi levo z asfaltne ceste gozdarski makadam, "zastražen" z napisom, da je dostop prepovedan. Čeprav ni bilo verjetno, da bodo v nedeljo delali, se nisva zapeljala na gozdarsko delovišče, kjer je precej prostora, ampak sva "prislonila" avto v kot med cesti.

Pri mostu čez Bajdiško Boróvnico/Waidischbach (v obeh vodnikih piše Bajdiški potok) je kažipot z rdečo piko Ferlacher Horn – Grlovec 3½h 603. Šla sva čez potok, onkraj travnika v gozdu pa sva se povzpela strmo v breg. Potem sva štela, kolikokrat planinska pot prečka gozdno cesto. Osemkrat. Prvič in šestič je pravzaprav ne prečka, ampak je treba kar nekaj časa po cesti. Drugič pripelje k domačiji Grlovčnik/Herlotschnik. Četrtič, kmalu za skupino posebno mogočnih smrek, v resnici prečka priključek na cesto (njen ovinek se vidi na levi). Opozorilo pri šestem "prečkanju": potem ko zavijemo levo na cesto, je treba biti po kakih 200 m pozoren na odcep z nje (tik pred desnim ovinkom se strmo požene desno v breg komaj opazna stezica, markacijo pa deloma skriva mah). Po ponekod precej skalnatem grebenu sva cesto prečkala še sedmič, onstran nje pa se je grebenska pot nadaljevala in tam je bilo treba nekoliko poplezati. Pred osmim prečkanjem (tokrat kolovoza) sva naletela na prve krpice snega. Zavila sva desno na kolovoz mimo znamenja ponesrečenemu planincu in čez kakih 15 m levo po stopnicah z njega. Kmalu naju je stezica pripeljala na križišče, kjer z desne priteče pot iz Borovelj. Korita s studencem, o katerem piše Klinar, ni več, je pa nekaj lesenih ostankov in izpod skale nad potjo mezi voda. Od tam je stezica ozka in ponekod visi. Pomrznjena je bila sploh neprijetna. Čez čas sva se spet znašla na grebenu in nato pod skalnimi stenami. Gozd se je razredčil, zato pa se je zgostila megla. Škoda, kajti dotlej nama je nekajkrat celo pomežiknilo sonce. Do vrha (1840 m) sva se vzpenjala po travnati strmini, posejani z redkimi drevesi in grmi. Tako kot šopi trave so bili tudi ti prav praznično okrašeni z ivjem, snega pa ni bilo kaj dosti.

Sicer ni bilo posebno razburljivo, telovadno pa zelo: precej huda strmina kar traja in traja. Vrnila sva se po isti poti. Slabe tri ure gor in ravno toliko dol.

Ko sva bila na Grlovcu prejšnjikrat, sem zapisala, da se bo treba vrniti na kak prijazen sončen dan, a takrat sva imela vsaj nekaj razgleda – tokrat se je še križ na vrhu komaj videl. Naslednjič pa res!

19 december, 2011

Basališče, najvišji vrh Paškega Kozjaka

Da ne bodo zamude še tam, kjer jih ni treba, bom najprej objavila že napisano Janijevo poročilo, kje sva se potepala prejšnjo nedeljo, pa povem naslednjič. V sredo je Janija vremenska napoved usmerila na Štajersko, na najvišji vrh Paškega Kozjaka Basališče (1272 m). Nanj vodi več poti, večina z zahodne strani. Pred osmimi leti sva se skupaj že povzpela iz Pake pri Velenju, tokrat pa si je izbral edini pristop z vzhodne strani – iz Vitanja. Takole piše:

Če hočemo v Vitanje, moramo štajersko avtocesto zapustiti pri izvozu Celje – Center. Najprej sledimo kažipotu za Vojnik, tam zavijemo levo proti Velenju, a le do Nove Cerkve, kjer v krožišču končno naletimo na kažipot za Vitanje. Naprej je cesta ozka in slaba, a skozi sotesko Socka tudi slikovita. Tesen med Paškim Kozjakom na zahodu in Stenico na vzhodu je izdolbla reka Hudinja. Najbolj se zoži v osrednjem delu pri Fužinah, kjer se stene nad cesto pnejo tudi 200 m visoko.

Markirana pot na Basališče se začne sredi Vitanja pri občinski stavbi, a še bolj priročno je, če se zapeljemo 0,5 km naprej v Brezen. Tam parkiramo ob cerkvici sv. Antona. Stavba iz 15. stoletja je z letos obnovljenima fasado in streho videti prav prikupna. Pred cerkvijo stoji "kozolček" s kopico kažipotov. Med njimi kažejo v levo smeri Smereška peč (na zemljevidu PZS pečina Kozjek), Vitanjska krožna pot (sv. Marjeta), Javorje in Paški Kozjak (sv. Jošt).

Krenemo torej po asfaltu mimo cerkve. Že čez 50 m naredi cesta levi ovinek in tam zavijemo desno na travnik. 100 m gremo ob potočku, potem pa desno po robu travnika h kmetiji Brezen 36. Za njo se spet znajdemo na cesti, jo prečkamo ter sledimo kažipotoma za Paški Kozjak in Basališče navzgor v gozd. Steza postane hitro strma in zdaj v pozni jeseni na debelo zasuta z listjem. Čez pol ure zagledamo pred seboj mogočno skalo in ko se ji približamo, lahko na njej opazimo prijazno vabilo na razgledišče 30 m levo naprej. To je Smereška peč (685 m), na kateri stoji že malce polomljena klopca ter s katere je res lep razgled na Vitanje in okolico. Samo 150 m više stopimo na križišče asfaltnih cest pod kmetijo Strmčnik. Tam nas pozdravi nov "kozolček" s kažipoti, med njimi v desno proti Strmčniku, lovski koči, Javorju, Paškemu Kozjaku in Lopanovim planjam. Pod kmetijo stoji tudi zanimiva, čeprav že rahlo oguljena kapelica. Desno od kmetije zapustimo asfalt in se vzpnemo po kolovozu spet v gozd. V bistvu po bližnjicah sledimo trasi asfaltne ceste, ki se dviga do samotnih kmetij na tej strani Paškega Kozjaka. Za Strmčnikom prečkamo cesto še trikrat. Tretjič moramo kakih 70 m desno po njej, preden zavijemo k zadnji kmetiji, nekdaj Verzelak, danes pa očitno počitniški hišici Brezen 28b. Obhodimo jo po desni in zakoračimo na kratek, a najbolj strm odsek poti do Basališča. V manj kot pol ure pridemo na uravnavo z lovsko kočo Javorje. To je vsekakor pravi kraj za oddih. Vzpon nadaljujemo desno od koče po široki poti, speljani po grebenu. Zemljevid PZS napoveduje, da bomo kmalu prišli na vrh Javorja, a se to ne zgodi. Pod vrhom nas namreč kažipot usmeri levo ter nas čez 100 m pripelje na jaso z veliko lovsko prežo in – kot kažejo številni primeri – neizbežno krmilnico. Ja, tukaj so gospodarji lovci. Vrh torej obidemo po levi. Še bolj levo pod seboj lahko opazimo gozdno cesto. Krajši čas hodimo vzporedno z njo, potem pa se ji naša steza pridruži. 200 m više se na sedlu med Basališčem in Javorjem konča. Sedlo je večja uravnava, kjer spet "kraljuje" lovska preža. Zapustimo jo po kolovozu v levo, s katerega se čez nekaj deset metrov odcepi steza še bolj levo. Po njej smo v 10 minutah na Basališču.

Vrh je žal skoraj brez razgleda. Je pa na njem mogoče pomalicati na zasilni klopci, se vpisati v planinsko knjižico (ta je seveda zaščitena v skrinjici) in si odtisniti žig. Tako kot pred osmimi leti se je tudi tokrat izkazal za sila prepišnega.

Vrnil sem se po isti poti. Na majhno stranpot sem skočil le s sedla med Basališčem in Javorjem. Zanimalo me je namreč, ali je planotasti vrh Javorja (1244/52 m) kakorkoli označen. Nanj ni poti, za lomastenje po brezpotju pa sem potreboval le 10 minut v obe smeri. In še odkritje: vrh ni označen.

Čeprav se pot ne ujema povsem niti z vodnikom, kaj šele z zemljevidom PZS, pohodnik nima težav z orientacijo. Je namreč zgledno markirana, kar pa ni presenetljivo, če vemo, da PD Vitanje na bližnji O(j)strici vsako tretjo nedeljo v maju pripravi srečanje, ki se ga udeleži tudi po 1500 planincev.

To je bil precej kratek pohod: slabi dve uri gor in poldrugo dol. Ko se mi je z vrha oglasil po telefonu, sem se v službi ubadala z računovodsko znanostjo sicer lepo na toplem, a v pusti Ljubljani. Ko bom v pokoju ...

Ta veseli dan hribolazenja

Tako zelo zamujam, da to pravzaprav ni več dnevnik, a z njim imam tolikšno veselje, da ga niti v največjih časovnih in drugih stiskah nočem opustiti. Prvo soboto v decembru, na ta veseli dan kulture, sva si privoščila "dan telesne kulture" in ušla iz gorenjske vlage na vremensko prijaznejši Boč (978‒980 m). Pred mnogimi leti, ko še ni bilo tega dnevnika, sva se nanj povzpela iz Poljčan, tokrat pa iz Makol. Štajersko avtocesto sva zapustila pri izvozu Slovenska Bistrica jug, nato na treh krožiščih sledila smerokazu za Poljčane, tam pa smerokazu levo Makole. Boč naju je že pozdravljal. Za Stranskimi Makolami sva zavila desno po mostu čez Dravinjo; smer nama je kazal sv. Lenart na hribčku nad Makolami. Parkirala sva na (domnevnem) parkirišču pod njim, kjer sta naju čakali markacija in puščica proti Jelovškemu potoku (samo v vodniku Po gorah severovzhodne Slovenije piše Jelovec).

Skozi vas vodi asfaltna cesta mimo (tokrat žal praznega) štorkljinega gnezda in nekaj skulptur makolske forme vive. Na križišču sva zavila levo, nato pa sva imela na razcepu pri enem izmed kipov izbiro: markirana cesta zavije levo čez Platé, naravnost pa teče nemarkiran kolovoz čez Brveno. Izbrala sva tega. Nekaj časa je šlo po ravnem, nato pa sva se vzpenjala med vinogradi in gorcami ter dosegla asfaltno cesto pod budnim očesom ovc na tamkajšnji kmetiji. Zavila sva levo mimo lične hišice, pred katero stoji lesen kip ženske z brento. Kmalu zatem se je povprek postavila markirana asfaltna cesta iz Makol; to je stičišče poti, med katerima sva izbirala v Makolah, tako da so naju poslej vodile markacije. Tu, pri Erkerju v Hrastovcu 11, naj bi po vodniku imeli žig. Pri sosednji hiši (12) sva zavila levo na kolovoz in se po rahlem spustu pri na novo pozidani hišici začela spet nekoliko vzpenjati v desno. Dosegla sva zelo ozko asfaltno cesto, ki se spušča proti hišam Hrastovca pod Bočem, mimo Lešnika k Domišaku (dobrih 100 m pred njim se asfalt konča), po kakih 250 m pa se s ceste odcepi desno v breg kolovoz. Za Domišakom se dviga Stavski ali Tolsti vrh. Mimo zarjavele prikolice, podobne majhnemu vagonu, krmilnice in kupa hlodov sva znova prišla do gozdne ceste, na katero bi bila morala po zemljevidu zaviti levo, a markacije so naju vodile desno okoli hriba. S ceste sva se znova povzpela v breg in pot naju je pripeljala do preže na kovinskem podnožju, kjer je zavila ostro desno nazaj. Zaradi obilice suhega listja je bila večinoma slabo vidna, a je odlično markirana, gozd pa je pregleden, ker ni podrasti. Takoj po tistem, ko sva desno med drevjem opazila prežo in krmilnico, sva se spustila na gozdno cesto in desno po njej. Kmalu se je pred nama odprla jasa z nenavadnim imenom Formila z nekaj kotanjami (v eni je bilo "jezerce"). Do nje sva hodila slabi dve uri.

Levo ob jasi sva prišla na novo cesto, ob kateri na deblih piše Makole (nazaj) in na Dom Boču (desno). Najbrž sva (sem!) se preveč ubadala s "smešnim" napisom – kljub jasnemu napotku sva zavila levo namesto desno, zato je bilo nadaljevanje poti precej daljše, kot bi bilo treba, dejstva pa se (seveda) niso ujemala z opisom v vodniku. Markacije so naju vodile z gozdne ceste na kolovoz, z njega pa spet na cesto, ki je desno (v klanec) asfaltirana. Kažipot nazaj Boč Čez Formilo tik pred njo nama je prvi dal misliti, da sva ga nekje polomila. Čez čas naju je desno nad asfaltno cesto presenetila lepa hiša, pri kateri se asfalt konča. Spustila sva se levo pod njo, na dnu spusta pa za kažipotom desno Planinski dom na Boču 50 min. Še toliko?! Ko se je gozdna cesta združila z drugo, sva na oddaljenem drevesu desno od križišča opazila napis Makole, ki usmerja na drugo cesto, ne na to, po kateri sva prišla midva. Očitno sva ga res polomila. Ko naju je bližnjica skozi gozd naslednjič pripeljala na cesto, se je ta celo spustila, tako da sem se začela spraševati, ali bom ta dan res videla Boč. No, v eni uri sva vendarle prikolovratila od Formile do Planinskega doma na Boču. Na bližnjem hribčku stoji prikupna cerkvica sv. Miklavža, na drugem pa poleg ograjenega rastišča velikonočnic spomenik tej redki roži. V okolici doma so še kamninski steber s tablo o zgodovinskih dobah in kamninah ter obvestilne table o gozdni učni poti in črnem topolu na Boču.

Že od doma se vidita oddajnik in razgledni stolp na obeh vrhovih gore (le kako si je prislužila ime Štajerski Triglav?). Ko sva pojužinala, sva za domom zavila na gozdno cesto, kjer sta se nama ponujali desno Senčna pot in levo pot mimo jame Balunjače, obe enako dolgi (45 minut). Izbrala sva drugo. Tisti del, ki teče ob skalni steni, je deloma zavarovan z jeklenicami. Jama je menda dolga kakih 50 m, a midva sva "raziskala" samo vhodni del. Z markirane poti sva se po kratkem namarkiranem odseku povzpela do gozdne ceste, ki se konča pri oddajniku, kjer je skrinjica PD RTV Ljubljana (nisem je mogla odpreti, a ker Jani – čeprav televizijec – ni član društva, ni bil posebno žalosten). Spustila sva se nazaj na markirano pot in se mimo vodnega zbiralnika napotila proti naslednjemu vrhu. Tu je vojaško območje, kjer je "gibanje omejeno" in "prepovedan dostop". Pod plapolajočo zastavo vodi potka k razglednemu stolpu. Ker nama je Miklavž priskrbel lep dan brez padavin, celo nekaj sonca sva bila deležna, se nisva pritoževala, ko je zgoraj ledeno brilo in ni bilo posebnega razgleda.

Vrh sva zapustila po Senčni poti, nato pa sva se vračala po poti vzpona, le pri gor grede opaženem napisu Makole sva šla v smer, kamor kaže. S precejšnjim "dobičkom": že v 5 minutah sva se znašla na Formili, gor grede (po napačni poti) pa sva hodila kar pol ure. Do stičišča poti nad Makolami je šlo spet po starem, tam pa nisva zavila levo proti Brvenu, od koder sva prišla zjutraj,
ampak sva nadaljevala naravnost po asfaltni cesti čez Plate med vinogradi in vikendi po drugi strani doline. Ob cesti stoji kapelica sv. Urbana, zavetnika vinogradov. Že v mraku sva se znašla na razcepu, kjer sva zjutraj izbrala nemarkirani kolovoz namesto te markirane ceste, a do avta ni bilo več daleč.

Razloga za Boč na Miklavževo soboto sta bila dva: lepša vremenska napoved za vzhod in Miklavževa cerkvica pod goro. Vreme nama je dobri mož priskrbel prav lepo, nisva pa imela tolikšne sreče kot lani nad Katarijo, ko nama je tudi odprl duri svoje cerkve in naju celo obdaril. Maša pod Bočem je bila napovedana šele za zvečer.

08 december, 2011

Krasni Kras le željo daleč stran

Prejšnjo soboto sva se podala na Kras na predlog velikega ljubitelja te pokrajine, ki me je z živim opisovanjem tamkajšnjih lepot in oborožen z zemljevidom prišel preprič(ev)at, da je to prava stvar za moj rekonvalescentski gleženj. Opisal mi je večji in manjši krog okoli Movraške vale – bom videla, koliko zmorem. Primorsko avtocesto sva zapustila pri izvozu za Črni Kal in se skozi Kubed zapeljala do Gračišča. Parkirala sva vrh klanca pri cerkvi sv. Nikolaja.

Mimo vodnjaka se cesta rahlo vzpne med stare hiše. Pri tisti z zanimivim portalom iz leta 1879 sva zavila desno, na koncu ograjenega vrta spet nekaj korakov desno, nato pa takoj levo, kjer sta naju je za vogalom čakala utrujena kažipota Lačna / G. Kras in Stolp. Čez 10 minut sta se kažipota ponovila (desno), levo pa kaže Jama Lisičji grad. Nisva je našla; ker sva imela v načrtu že tako malo predolg pohod (ne predlaganega daljšega ali krajšega, ampak najdaljšega), se tudi nisva dolgo trudila, a dovolj, da sva s skalnega roba ujela lep pogled na Gračišče (Gračiška vala se je še skrivala v megli). Mimo velikih zaplat žajblja, h katerega sivini se je lepo podal rdeč ruj (sicer je že ugašal, a nekaj čudovitih "ognjemetov" sva bila še deležna), sva se med suhozidoma obakraj poti med bori povzpela k razglednemu stolpu na vrhu Lačne (451 m; iz Gračišča slabe pol ure). Zlezla sva gor, da sva se razgledala naokrog (posebno lepo se vidita Kraški rob in Slavniško pogorje), nato pa sledila kažipotu Mlini.

Ko sva stopila iz gozda, je bila Gračiška vala že rešena meglenega pokrivala. Pod posameznimi bori so rdeli grmi ruja. Mimo ostankov precejšnjega gradišča (ali dveh – zdaj pravzaprav le še velikanskih kupov kamenja) naju je kolovoz pripeljal do odcepa v desno, označenega z oranžno puščico. Zmotno sva jo razumela kot znamenje, kam nama je iti, zato sva se po dobrih 10 minutah sledenja takim puščicam znašla nad Smokvico. Očitno sva zgrešila "pomembno razpotje", na katero opozarja vodnik Slovenska Istra, Čičarija, Brkini in Kras (mogoče ga omenja na napačnem kraju). Vrnila sva se na kolovoz in nadaljevala po njem (markacije so se že "postarale"). Na skali ob poti je naslikana goba s številko 5 – oznaka na učni poti Gobarsko-mikološkega društva Slovenske Istre. Pogled na Kraški rob je od tam res lep, pod seboj pa sva videla Hrastovlje. V daljavi se je že kazal naslednji cilj: Kuk (498 m); z Lačne je nanj slabo uro hoda. Na trati okrog grmovja, v katerem tičijo drog z vpisno skrinjico, kovinski križ in možici, je sedela gruča moških z majhnimi otroki. Očitno so movraške gospodinje kuhale kosilo, može in otroke pa poslale na zrak. Ko so izvedeli, da sva namenjena v Mline, je bil eden še posebno nejeveren: "A dǝnǝs?!" Seveda! "Pa vesta, kje so Mlini? " Veva. "Kaj pa potem?" Potem pa nazaj v Gračišče. "To pa ni mogoče!" je bil odločen. A naju je potolažil, da se bova imela lepo, tudi če bova prej obrnila, ko je tak lep dan.

S Kuka sva sledila kažipotoma Tri učke (na zemljevidu in v vodniku piše Tri očke) in Slavnik. Po dobrih 20 minutah sva izvedela, kaj je to: pod travnikom na desni je kraška jama, katere strop se je udrl. Vstopila sva pri prvem (levem) vhodu in videla, od kod najbrž ime: skozi tri odprtine (očke/učke) prihaja v jamo svetloba.

Markacije so naju vodile, kakor piše tudi v vodniku. Kmalu po tistem, ko sva si s travnika pod daljnovodom ogledala slikovito Movraško steno na drugi strani vale, sva prečkala asfaltno cesto Movraž–Rakitovec (v vodniku je še makadamska), se lep čas spuščala po kolovozih (na precejšnji dolžini betoniranih – ali se to res sme?!) in nekaj časa "počivala" na prijetni ravni gozdni poti. Nekje pri gobici s številko 4 bi morala biti korita, a to sva ugotovila prepozno (v vodniku omenjenega napisa na skali nisva našla). Po uri hoda naju je onkraj asfaltne ceste Movraž–Mlini pričakal razcep: desno kažipot S. Kirik in markacija, levo pa samo markacija. Najprej sva se podala levo po kamniti poti. Pod seboj sva videla slikovito steno (Pećino), ki se dviga nad cesto proti mejnemu prehodu s Hrvaško. V 5 minutah sva stala pred obvestilno tablo Stene Kraškega roba – Veli Badin: Plezanje v Velem Badinu ni dovoljeno. Planinska pot je speljana na vaši desni pod naravnim mostom. Če želite občudovati spodmole, sledite markirani poti do prve previsne stene. V njej domujejo skalni golob, krokar in puščavec. Z nadaljevanjem poti bi ogrozili uspešnost gnezdenja teh ptic. Ustavite se! Čeprav sva te spodmole in naravni most videla že drugič (zato sva tudi laže "ubogala"; večina pohodnikov opozorila ne upošteva), so na naju spet napravili silen vtis, jesenske barve ruja in drugih listavcev pa so ga le še poudarile.

Vrnila sva se k razcepu in tokrat sledila kažipotu S. Kirik. Vzpon se je končal pri poti, na katero sva zavila desno (po njej smo z roželjubci prišli iz Sočerge). Mimo bunkerja (skalne votline z vpisno knjigo) in pretvornika sva se sprehodila do cerkvice sv. Kirika (od razcepa 50 minut). Sledila sva napisu Lačna na pokopališkem obzidju. Nasproti cerkvice teče čez travnik kolovoz (tu je protipožarna preseka in intervencijska prometnica, zato "mali in veliki knafelček" dajeta prednost planincem in le ob požaru smejo po tej poti vozila), ki se takoj razcepi; levi krak je pravi. Pot od sv. Kirika proti Gračišču čez Velo Grižo ob pravem času najbrž kar žari od rdečega ruja, a zdaj je že precej porjavel. Po poti in ob njej je vse razrito (ali tam "orjejo" divji prašiči?). Nekoliko manj strašne živali tičijo v čednih "svilnatih" zapredkih na borovih vejah: borovi sprevodni prelci imajo tam "spravljene" gosenice. Ko sva zagledala Gračišče, je bilo še kar daleč. Tudi stolp na Lačni se je videl. Mimo parkirišča ob asfaltni cesti (še eno možno izhodišče) sva bila v nekaj minutah na cesti Movraž–Gračišče. Onkraj nje se pride na Lačno, a ker sva tam že bila, sva zavila levo po cesti. Na koncu naju je čakal še asfaltni vzpon mimo nekaj divjih odlagališč odpadkov in čez uro in četrt sva bila spet pri avtu.

Ves krog sva opravila v dobrih 5 urah čiste hoje, seveda pa je bilo tudi kar nekaj odmor(čk)ov. Klobaso sva zašpilila še pri svetlobi, celo sonce je še sijalo. Movraški možje so naju očitno podcenjevali (a priznam, da so naju nekoliko le prestrašili). Tako zelo sva si želela spet videti spodmole pri Mlinih, da sva k sreči vztrajala, čeprav sem bila s tem svojim nesrečnim gležnjem res precej počasna. Kakor pojejo Shyam: vsaka stvar je željo daleč stran.