24 april, 2010

Po dolini Lobnice

Danes teden je bila znamenita čistilna sobota, midva pa sva šla gledat, ali ima Lobnica dovolj vode, da si »zasluži« obisk. Majčkeno slabo vest sem že imela, da vesoljna Slovenija čisti divja odlagališča, midva se pa potepava, a spet ne preveč, saj najine smeti ne ležijo nikjer. Kje bova parkirala, sva vedela že od pohoda na Klopni in Mizni vrh; tedaj sva v dolini Lobnice nekoliko naprej od Ruš na ostrem desnem ovinku opazila kažipote levo (naravnost), ki precej obetajo, malo pa tudi svarijo, saj piše, da je pot zahtevna.

Najprej je šlo precej po ravnem po gozdni cesti mimo bolj ali manj (ne)opaznih ostankov žag in mlinov (o znani drči – v teh krajih se ji reče riža – za plavljenje lesa pa sploh ni več sledu). Ni čudno, da se pot imenuje Holcarska. Še najzanimivejši spomenik tehnične kulture je Marinčeva žaga z razločno letnico 1930 (vodnik Po gorah severovzhodne Slovenije kdo ve zakaj trdi, da na ostankih »še lahko razberemo letnico 1938«). Kjer je gozdne ceste konec, se je najina pot povzpela desno v breg (kažipot Slap Šumik), a še prej sva zavila levo k Rebrski bajti, partizanski postojanki, ki je zdaj videti počitniška hišica. Čeprav sva po poti tudi midva pobirala smeti, pa ne bi bila mogla odnesti zavržene žičnate ograje – ne le zato, ker je očitno spadala v ne prav urejeno okolico bajte (z neredom se je »lepo« ujemalo tudi stranišče tik potočka, kamor gotovo ne spada), ampak je je bilo čisto preveč. Naravna okolica pa je bila lepa: vse belo kronic in belih repuhov.

Čeprav Jani poti po gozdovih navadno označi za »ne najbolj razburljive«, pa tokrat ni bilo tako. »Adrenalinsko« prečkanje živahnih potokov (Lobnica ima številne pritoke) po spolzkih skalah in deblih, slikovite skale, raztresene po Pragozdu, ki je res pragozd (naravni rezervat), veliki mresti (iz tistih »dojenčkov« bodo zrasle rjave žabe sekulje*), prikupne rdeče »skledice« (gobice, ki slišijo na ime škrlatna čašica*), močerad, ki se je kopal v mlaki, pisane lesne gobe, najdaljši most na slovenskih planinskih poteh (14,5 m) so nama lepo popestrili pot.

Vrhunec pohoda sta bila seveda Mali in veliki Šumik. Malega sva gledala bolj od strani, saj se nama je zdel spust po spolzki strmini (mokroti se je pridružil še sneg) do struge ali celo čeznjo, od koder bi bil pogled lepši, preveč tvegan, in sva obžalovala, da ni več visečega mostu (samo potrgane jeklenice še »krasijo« okolico), s katerega je bil pogled na malčka menda res lep. Pot do živahnega slapišča na Verni je bila precej sitna zaradi snega, strmine in spolzkih skal, onstran nje pa sva bila v nekaj minutah pri Velikem Šumiku. Postavljal se je z obilico vode, tako da si je ime res zaslužil. Od njega se je bilo treba povzpeti zelo navpik, a je pot dobro opremljena in zavarovana. Pri slikoviti skali nasproti slapu sva izvedela, da je na Štajerskem še zima (tamkajšnji žig je pozimi v Ruški koči). Res je bilo treba kar gaziti in kjer so bile markacije bolj redke, sva sledila gazem predhodnikov. Pripeljale so naju na Bajgot. Kljub sončnemu dnevu sva bila čisto sama.

Ko sva pomalicala in pobrala smeti (ni jih bilo veliko; morda so bili tam pred nama že kaki prostovoljci, saj sva jih v dolini Lobnice srečala precej), sva se odpravila naprej po zasneženi gozdni cesti do gozdarskega doma (v bližini je ležala še ena »smet«, ki je nisva mogla odnesti v dolino: velika pnevmatika). Čez nekaj deset metrov, kjer cesta zavije levo (na ovinku so stopnice k partizanskemu spomeniku), sva zavila desno (kažipota Smolnik in Ruše) na ožjo cesto, z nje pa takoj desno za še enim kažipotom Ruše. Razrita, predvsem pa zelo mokra pot naju je mimo slikovite Jelenove peči (na zemljevidu Jelenska), Mladinskega doma Smolnik in cerkvice sv. Marije pripeljala v Smolnik. Pod Švajgerjem sva se spustila na dno travnika, v ograji poiskala »vrata«, od tam pa naju je nemarkiran kolovoz (v spodnjem delu označen z rdečimi trikotniki) pripeljal do Švajgerjeve žage. Od nje do avta pa sva pot že poznala.

Šest ur in pol čiste hoje, ves dan sonca, miru, žuborenja voda in šumenja krošenj. Upoštevajte pa, da zahtevni del poti kljub varovalom (na najzahtevnejšem odseku nad tolmunom Velikega Šumika sta dva klina izdrta) ni ravno za sprehod, ker je strm in spolzek.

Domov grede pa sva zavila še v Žiče, kjer zdaj cveti žički grobeljnik (endemit). Ograjen in predstavljen na razlagalni tabli.

* Hvala Dušanu Klenovšku za pojasnila.

18 april, 2010

Po vreme nad Vreme

Po sprehodu, o katerem sem poročala v prejšnjem zapisu, sva se vrnila v Slovenijo. V Škocjanu nisva zavila k Škocjanskim jamam, ampak sva se odpeljala naprej skozi Matavun v Naklo in tam poiskala opuščeno cerkvico sv. Mavricija. Razveselila sva se prikladnega kraja za parkiranja, nekoliko manj pa svarilnega napisa Območje medveda. Takoj sem se začela spraševati, kaj takole zgodaj spomladi, ko rastje še ni posebno bujno, medvedje jedo in ali imajo veliko naraščaja. Zdrznila sem se ob vsakem šumu in neprestano ropotala s pohodnima palicama (medvedje menda ne marajo hrupa).

Med pomladnim cvetjem sva se spustila do res popolnoma suhega potoka Sušice. Onkraj njega sva prečkala travnik s prežo. Čezenj teče kolovoz, markacije pa so na drevesih daleč na desni. Malo pred koncem travnika sva zavila desno v gozd in takoj levo čez strugo. Kolovoz mimo ograjenega nasada jablan je bil tako suh, da se nama je kar kadilo izpod nog. V sadovnjaku in na poljih so delali (v takih primerih se vprašam, kaj si mislijo o nas pohodnikih – da samo pohajkujemo?). Prileten domačin naju je potolažil, da še ni nikoli videl medveda. Pot naju je vodila mimo svojevrstnega »spomenika« – zarjavelega obračalnika – in dveh čebelnjakov; šele za drugim se je začela zložno vzpenjati. Tam je bilo komaj kaj rož, imela pa sva srečo, da sva videla lep šopek navadnih lusnecev, ki so pred kratkim pririnili iz zemlje. Vedno sem jih vesela, saj niso prav pogosti.

Potem je bilo treba »požreti« nekaj asfalta, a k sreči je peščena bankina večinoma dovolj široka za udobno hojo ob njem. Pri odcepu levo v Potok (ni smerokaza, je pa čedno izklesano kamnito razpelo) se je spet začel vzpon. »Najina« cesta je bila videti precej nova in tudi breg nad njo je sveže posnet, tako da se na njem dobro počutijo lapuhovi sončki. Na ostrem desnem ovinku sva cesto zapustila (kažipot Artviže) in kmalu levo v daljavi opazila cerkev sv. Socerba, h kateri sva bila namenjena. V Podgradu pri Vremah sva se ustavila pri sv. Ivanu (tako zemljevidi), v opisu na spletni strani Družine, ki naj bi se spoznala na te stvari, omenjenem kot sv. Janez Krstnik. Na hribu nasproti cerkve je razvalina gradu Završnik. Izpod cerkve sva se spustila v grapo, od tam pa zagrizla v strmino. Pot se je skoraj izgubila pod suhim listjem, a markacije so bile razločne in dovolj pogoste. Ko sva prisopihala do prve hiše in partizanskega spomenika v Artvižah, naju je pričakala vpisna skrinjica. Tam je konec markacij, saj Slovenska planinska pot ne obišče sv. Socerba. Med hišami sva mimo majhne zasebne kapelice, živo oranžnega vaškega doma in pitne vode prišla do razcepa. Zavila sva levo in kmalu zagledala cerkev sv. Socerba. Stoji na samem na prijaznem razglednem kraju (817 m) nad vasjo. Pred nama je bila vsa Vremščica kot na dlani, nič več bela kot ob najinem zadnjem obisku.

Vrnila sva se po isti poti. Dve uri gor, uro in tričetrt dol. Na Primorskem je bilo obljubljenih manj ploh in več sonca kot v preostali Sloveniji in tokrat Jani ni rekel nobene čez vremenarje: ves dan je sijalo sonce. Ko sva se poslovila od sv. Mavricija, so padle prve kaplje, na avtocesti pa naju je že pošteno pralo. Imeniten občutek!

12 april, 2010

Rilkejeva pešpot za pesniške duše

Soboto sva začela v Sesljanu (Sistiana), kjer je izhodišče za Rilkejevo pešpot (pesnik Rainer Maria Rilke je tu dobil navdih za svoje Devinske elegije). Velikokrat sva že slišala, kako je slikovita, ampak ker je je le slaba 2 km in ni »hrib« (Jani še pripominja, da ni v Sloveniji, ampak o tem sem že), se nisva in nisva spravila tako daleč samo zaradi nje. Tokrat so naju »spravili« tja vremenoslovci, ki večkrat vplivajo na najino izbiro cilja. Že s parkirišča pri spomeniku padlim na soški fronti in pri turističnem uradu (ki spi do desetih!) je lep pogled na Sesljanski zaliv, po katerem so čofotali potapljači, potem pa so se vrstili res imenitni razgledi na sesljanske in devinske stene, morje globoko pod njimi in grad v Devinu (Duino), kjer se pot konča.

Kamnita pot, primerna za vsakogar, se le malo vzpenja in spušča, zato jo je mogoče prehoditi v 20 minutah, a midva sva hodila poldrugo uro. Marsikaj naju je »oviralo«: kosi, ki so žvižgali v cvetočem grmovju, galebi, ki jim je ravno tisti čas očitno ustrezala termika ob navpičnih stenah, rože, cvetoči lovor (nisva ga še videla cveteti!), naravna votlina z »oknom« in »balkonom«, obrnjenima na morje, s škrapljami okrašene skale, klopce na razglednih krajih, tudi na nekdanjem položaju protiletalskega topa ... Žal endemični glavinec začne cveteti šele junija pa tudi spomladansko pisanega kuščarja, simbola tukajšnjega rezervata, nisva videla, a to nama ni pokvarilo veselja nad lepim dopoldnevom.













Na koncu sva si seveda ogledala še grad in se dala odpeljati tudi k razvalinam starega nad Belo damo in Dantejevo skalo, tako da se je »kratki sprehod« zavlekel v zgodnje popoldne. Res vir navdiha za pesnike, a le zakaj za žalostinke?








05 april, 2010

Iz Sore na Osolnik (bog ne daj mimo Homa!)

Pretekli teden je bila sreda edini dan, ko sva mogla na pohod. Pa deževalo je! Domislila sva se poti na Osolnik (domačini pišejo tudi Osovnik) iz Sore, saj je na zemljevidu videti, da teče večinoma po cesti ali tik nje, torej sva se oborožila z dežnikoma in pelerinama, pa hajd na pot. V Sori naju je pod cerkvijo sv. Štefana pričakalo veliko prazno parkirišče. Cerkev je bila odprta, ker so jo pripravljali za velikonočne praznike, zato sva vstopila. Na svoj spoštljivi – resda »posvetni« – dober dan nisva dobila odgovora. Valentin Vodnik in Fran Saleški Finžgar, ki sta nekoč skrbela za tukajšnje ovčice, sta bila gotovo prijaznejša. Zato pa je bila – kljub slabemu vremenu – prav prijazna pot. Pričakala naju je z markacijo na drevesu pod parkiriščem in tudi odtlej ni skoparila z oznakami. Najbrž sva bila z dežnikoma nekoliko nenavadni pojavi, a v največjih strminah bi nama bili pelerini dobesedno v spotiko, cesta pa naju tudi ni mikala, dokler je šlo po gozdnih poteh. In šlo je skoraj ves čas!

Nenehno sva pogledovala na koničasti Hom na desni. S smernih tablic sva izvedela, da je najina pot del Poti na Grmado. Ko sva naletela na napis, da je na Hom četrt ure, sva morala kajpak gor. Preden sva po zelo strmi in dobro uhojeni stezici dosegla njegovo teme (718 m, v vpisni knjigi pa piše le 715 m), mu je čelo že ovila megla, zato z razgledom ni bilo nič. Smerna tablica nama je povedala, da je Hom ravno na sredi med Soro in Osolnikom: na vsako stran je tričetrt ure. Vesela sva bila, da se nama ni bilo treba vrniti po tisti strmini na »direttissimo« na Osolnik, saj se pride tja tudi čez Hom. Rož skoraj ni bilo, razen naslikane kranjske lilije, ki trka na vest prevelikih »ljubiteljev« te zaščitene rastline, in šopka pri partizanskem spomeniku. Ko se je svet odprl, se je pot razširila, se pred zadnjim vzponom še nekoliko spustila, potem pa sva do vrha pošteno grizla kolena. Z mokrega travnika, posejanega z redkimi žafrani, blagodišečimi telohi in trobenticami, je k sreči zavila v gozd, kjer je z nekaj ključi vsaj nekoliko olajšala vzpenjanje po ilovnati drsalnici.

Razgledi od sv. Mohorja in Fortunata (857 m) niso bili prida, čeprav se je med dežjem za nekaj trenutkov nekoliko kislo nasmehnilo sonce, tako da sta se iz meglic pokazala meni tako ljubi sv. Jakob in sv. Florijan. Da bi se izognila dričanju (dol grede sva pa le nekoliko pogrešala palice, ki jih zaradi dežnikov nisva imela), sva se spustila po kolovozu na drugo stran, kjer naju razveselilo obilje spomladanske rese. Pred turistično kmetijo Rožnik (Osolnik 2) sva zavila levo na asfalt, a ga je bilo hitro konec in sva nadaljevala po nemarkirani makadamski cesti, ki naju je pripeljala na že znano pot. Najstrmejšim bližnjicam sva se ognila in sva šla po cesti, sicer pa po poti vzpona.

V nasprotju s pričakovanji (zaradi vremena) je bilo zelo prijetno, kot vedno, kadar greva tja gor. Jani seveda ni pozabil pripomniti, da posebej razburljivo ni bilo, potem pa je le dodal, da je bilo zelo rekreativno.

04 april, 2010

Na Tovsti vrh skozi Hudičev graben in nazaj čez Grmado

Prejšnjo nedeljo sva jo mahnila na Štajersko. Avtocesto sva zapustila pri izvozu Celje – center, sledila smerokazom za Zidani Most, takoj za krožiščem v Celju pa nasproti bencinske črpalke zavila levo po mostu čez Savinjo, onkraj katere je na desni makadamsko parkirišče. Pred podhodom pod železnico sta med množico kažipotov tudi dva za Celjsko kočo: pod Grmado in skozi Hudičev graben. Ko sva prišla izpod železnice, naju je kažipot v desno pred gasilskim domom malo zmedel, a so naju poučili, da kaže na bolj izi pot pod/čez Grmado, če hočeva skozi Hudičev graben, pa morava naprej po asfaltni cesti. Mimo »smrtno nevarnega« vojaškega strelišča, pod celjskim gradom in mimo spomenika talcem in borcem – rudarjem iz rudnika Pečovnik – sva med množico trobentic v slabe pol ure prišla do odcepa proti Hudičevemu grabnu. Pot je označena kot zelo zahtevna (trikotnik s klicajem).

Takoj nad cesto sva se znašla na neoznačenem razcepu; levi krak mimo žičnate ograje je pravi. Onkraj travnika, vsega razritega, ker na njem postavljajo hišico, sva zaslišala šum Hudičevega grabna. Čezenj vodi mostiček in na drugi strani sva se začela vzpenjati ob strugi. Pričakalo naju je obilo cvetja, ki se očitno dobro počuti v senčni, vlažni grapi: polžarke, votli petelinčki, mnogolistne konopnice, pljučniki, kronice, beli repuhi, tevje. Markacije so, a včasih sva morala kar po kamnih v vodi, ker čez pot ležijo debla, mnoga že porasla z mahom. Potok v slikovito razgibani strugi je sila živahen. Vzpenjanje je bilo kar vznemirljivo. Padec sicer večinoma ne bi bil globok, zanesljivo pa trd in mrzel. Po lestvenih klinih sva ob jeklenicah dosegla kovinski mostič. Zaradi vlage je pot spolzka, a varovala so zanesljiva (pot vzdržuje PD Železničar Celje), le tu in tam razmočena tla pod večjo težo niso videti posebno trdna, zato nikar preveč po robu. Pot je res zelo zahtevna (varovala so namenjena ne le varnosti, ampak tudi premagovanju najtežjih odsekov), zato je treba biti ves čas zbran. Ni ravno za družine z otroki, na kar opominja tudi plošča v spomin ponesrečeni deklici.

Po polurnem plezanju sva si »oddahnila« na zelo prijetni, čeprav precej strmi poti po iglastem gozdu. Tudi oči so bile deležne prijazne spremembe: zelene preproge čemaževih listov, do koder je segal pogled. Dosegla sva odprto uravnavo, nekakšno sedlo s prežo. Od tam se vidi okroglih 700 m visoki Srebotnik v prav izzivalni podobi. Po desni cesti sva bila mimo odcepa za Srebotnik in Tovsti vrh en dva tri pri domačiji Čater, kjer naju je gospodinja vprašala, ali bova kaj naročila (hiša nima nobenega napisa, še hišne številke nisva videla, zato sva bila nemalo presenečena; za ime sva izvedela šele na zemljevidu pri Celjski koči). Kosila si še nisva »zaslužila«, zato sva se vrnila k omenjenemu odcepu in se dala voditi markacijam na Tovsti vrh (834 m), ki sva ga dosegla sopihaje po strmem pobočju med razkošjem kronic in dvolistnih morskih čebulic.

Vrh je porasel z drevjem. Zanimivo: na spletu prevladuje zapis Tolsti vrh, celo »na terenu« je včasih tako, na zemljevidih (razen TIS) in v vodniku pa piše Tovsti. Poleg klopce in vpisne knjige je v tleh globoka luknja, za silo pokrita z nekaj debelci (domačin nama je povedal, da je namenjena »ta žlehtnim«), zato skušajte ne pasti vanjo. Pot se nadaljuje čez vrh v Cel e (najbrž je kak »zaveden« domačin zbrisal j) in v Laško. Nekoliko naprej je levo nad potjo razgleden pomol nad Planinico. Kaj gledava, sva prebrala v vodniku: Peco, Pohorje, Paški Kozjak, Boč, Donačko goro, Gorjance, Bohor in Lisco, v ozadju pa celo Julijce in Kamniške planine. Spust po drugi strani je zelo strm. Tam je dosti manj cvetja. Iznad smučišča je lep pogled na Celje in Grmado, izza katere kuka Stari grad. Nadaljevala sva levo ob smučišču in prebirala drevesni horoskop (nisva našla vseh tabel, zato ...). Mimo jezerca za umetno zasneževanje in lovskega doma LD Grmada sva se spustila k Celjski koči. Nad njo sva naletela tudi na odsek gobarske učne poti in začetek gozdne učne poti (torej ...). Da je Celjska koča zdaj hotel, je bilo majhno razočaranje, jé se pa odlično (tudi na žlico) in prijazne natakarje imajo. Pri številnih kažipotih pod hotelom sem spet postavila tri pike (sem bo še treba priti ...), ker me je Jani utišal, češ da itak povsod rečem isto.

Kmalu pod hotelom sva spet zagledala Čaterjevo domačijo in se mimo nje za puščico ob napisu Grmada spustila k Pečovniški koči. Na oglasni deski sva prebrala, da so imeli ravno prejšnji dan »sadilni dan v cvetlično zeliščnem parku Lilija« (če vas zanima: naslednji bo 24. aprila), in res so nekatere rastline opremljene z imenskimi tablicami. Videla sva precej belih vijolic. Čez dva predvrha je šlo gor in dol, nato pa na »pravo« Grmado (718 m), imenovano tudi Celjski Triglav (pa ima pet glav – še dva »zavrha«). Pri križu in zvončku je tudi vpisna knjiga. Razgled je podoben kot s Tovstega vrha pa še Tovsti vrh se lepo vidi (no, smučišče mu ni ravno v okras). Naslednja vrhova sta ozaljšana s spomladansko reso, spust v dolino pa je čisto vijoličen – velikansko rastišče pasjega zoba. Ko sva pristala na cesti pri znamenju, so se planinci precej namnožili, saj tam teče lažja pot k Celjski koči (pod Grmado). Na križišču pri znamenju je nekdo pustil sporočilo, da je našel fotoaparat in naj lastnik pokliče po telefonu 5483 724. Upam, da že spet veselo fotografira z njim.

Prijetna turca. Slikovita, strma, razgledna, bogata s cvetjem. Do Tovstega vrha skozi Hudičev graben 2 uri, nazaj čez Grmado 1 uro 45 minut. Pa upoštevajte, da je skozi Hudičev graben zelo zahtevno.