19 februar, 2010

Iz Skaručne na Starigrad čez Zapoški hrib

Ne zveni posebno razburljivo, kajne? Razen morebiti za kakega koleričnega ljubitelja pravopisa. Ampak na nekaterih smernih tablicah res piše Starigrad skupaj. Prva je že kmalu za mostom onkraj avtoceste v Skaručni, kjer sva si kar samovoljno podaljšala dovoljenje za parkiranje od zadnjič. Takrat te poti pod snegom ni bilo videti, v torek popoldne pa naju je nanjo opozorila samotna gaz. Zato nisva šla gledat, kam se pride, če na robu gozda zaviješ desno (ne levo proti Pirničam), ampak sva zagazila po na novo odkriti poti: četrti od leve za prostorom za piknike (kam vodijo druge, bova še raziskala). Označena je s Knafelčevimi markacijami in belo-modro-rdečimi trobojnicami (to ni tista, vrisana na zemljevidu Ljubljana in okolica; če obstaja, jo bova morala šele poiskati). Tudi zarjavele tablice z napisom Starigrad visoko na smreki prvič nisva opazila. Enkrat sva oznake za kratek čas izgubila, izgubile pa so se tudi gazi predhodnika, ki je kolovratil deloma po svoje. Morebiti je iskal manj zasnežene prehode, saj je bilo ponekod kar pol metra snega. Že na začetku sva nataknila gamaše.

Razen urnega zajca nisva videla žive duše. Zajčke je delalo tudi sonce, katerega žarki so se pretikali skozi veje dreves, večinoma iglavcev. Kljub debeli snežni odeji se nama je ponekod udiralo tako globoko, da sva stala v vodi; najbrž je v kopnem pot precej mokra. Po kakih 40 minutah sva prigazila do (domnevno – težko je reči, kaj se skriva pod snegom) gozdne ceste, ki tudi pripelje z desne iz Skaručne. Nato se je gozd razredčil in končno sva se začela vzpenjati. Spet sva dosegla cesto, onkraj nje pa sva se povzpela na greben. Tam z desne priteče pot iz Repenj, kar čez greben se pride v Dornice, midva pa sva zavila levo po dobro zgaženi, celo zglajeni grebenski poti proti smledniškemu gradu. Na počivališčih se nisva ustavljala, sva se pa pri vpisni knjigi, kjer sem ga spet polomila: vpisala sem naju, čeprav je namenjena »povratnikom«. Najbrž so me zapeljali tudi Pavčkovi verzi, ob katerih se vedno raznežim.

Tokrat sva gledala Šmarno goro bolj zviška kot zadnjič, a ravno tako pobarvano z večernim soncem. Dan je že za spoznanje daljši, jasno je bilo in »svetil« nama je tudi sneg (lune ni bilo na spregled), vendar je bilo treba pohiteti. Tik pod vrhom sva srečala sankače: očka z malčkom, starejši fantič pa se je peljal sam; če vlečeš ali neseš sanke gor, si zaslužiš hitrejši in udobnejši spust. Pod gradom sva si na hitro privezala dušo in še dobro, da se v snegu nisva povzpela prav na razvaline, kajti ko sva stala spodaj, je zaropotalo: odkrušil se je kos najvišjega zidu. Očitno ni varno riniti tja gor. K avtu sva se po svojih gazeh vrnila v dobri uri (gor sva hodila poldrugo).

08 februar, 2010

Okrog divaškega letališča na Vremščico

Se vam zdi ta naslov podoben besedni zvezi okrog riti v varžet (ne vem, zakaj je ni ne v pravopisu ne v slovarju, seveda pa jo najdete v prostem slovarju žive slovenščine, imenovanem Razvezani jezik)? Upravičeno! Pot na Vremščico sva si ogledala na zemljevidu Slovenska Istra, Čičarija, Brkini in Kras, potem pa je bilo precej drugače. Parkirala sva na popolnoma praznem parkirišču pri Škocjanskih jamah. Vpisna knjiga je vložena v skrinjico v plastični škatli, ki je knjigo ubranila ne le pred vlago, ampak tudi pred mano – ni mi je uspelo izvleči. Včeraj je bil primeren dan za ogled, saj je v jamah za ta čas prijetno toplo (12 ˚C), a imela sva druge načrte. Pa drugič: pred stavbo so informativne table za Divaški kolesarski krog, Brkinsko sadno cesto, Učno pot Škocjan, izletniške in turistične kmetije ... Prodajajo tudi turistično karto Regijski park Škocjanske jame (1 : 6000), a zjutraj sva bila še prezgodnja, ob vrnitvi pa prepozna, da bi jo lahko kupila.

Za restavracijo se začne pot, ki je sprva učna (2 km) in planinska (na Vremščico tri ure in četrt). Z razgledišča se ponuja slikovit pogled na Veliko dolino ter na Reko in cerkev sv. Kancijana na prepadni skalni gmoti nad njo. Učna pot je kmalu »odšla po svoje«, midva pa sva se odpravila proti Gradišču pri Divači. Na tamkajšnjo asfaltno cesto sva zavila desno, da sva si ogledala cerkev sv. Helene, a le od zunaj (za ključ do imenitnih fresk bova prosila v hiši št. 1, ko bo to na vrsti). Potem sva se držala markacij in kažipotov PD Sežana, katerega markacisti so se zelo izkazali. Po zemljevidu naj bi bila že pred divaškim letališčem v Ležeškem Gabrku zavila desno, a ni bilo tako. Šla sva mimo letališke zgradbe, kažipot onkraj čistine na robu gozda pa je na najino presenečenje kazal levo, tako da sva svojemu cilju, bleščečemu se v snegu in soncu, pokazala hrbet. Še kar nekaj časa je trajalo, da so naju markacije pripeljale do nizkega predorčka pod železnico. Na oni strani sva se kmalu znašla na poti iz Senožeč, ki naju je pripeljala na križišče, na katerem sva v smeri proti železnici opazila sumljivo sled – najbrž zbrisane markacije. Kaj pa, če je tole ...?

Šele po skoraj poldrugi uri hoje pretežno po ravnem sva se začela zares vzpenjati. Med posameznimi drevesi, ozaljšanimi z zimskim okrasjem, sva po čedalje debelejši snežni odeji gazila proti grebenu. Nekoliko pod njim sva zaradi snega in bleščave prezrla markacijo in ga tako dosegla nekoliko na pamet, a brez skrbi, saj je bilo pod novim snegom ponekod opaziti udrtine starih gazi. Ko sva greben prestopila, sva na drugi strani kmalu ujela markirano pot. Tam zgoraj sta veter in sneg drevesa popolnoma oblekla v ledene oklepe in tako skrila nekatere markacije. Pomagale so nama sledi poznavalcev. S te strani pot ni tako prometna (že spet sva si izbrala najdaljšo in najmanj obljudeno), zato gaz ni utrjena, ampak se nama je bodisi udiralo do kolen v celec bodisi sva »padala« v globoke stopinje predhodnikov. Na odprtem naju je burja precej zdelovala, mene tudi kar malo prestavljala. Zadnja strmina je bila otežena še z razlomljenimi in na novo zamrznjenimi kosi poledenelega snega. Na Vrbanovem vrhu (1027 m) nisva bila sama, saj jih je kar nekaj prišlo gor po drugih poteh, posebne gneče pa ni bilo. Čeprav brez rož in pikapolonic je bila včeraj Vremščica verjetno najlepši kotiček na svetu (priznam: to lovoriko bi nadela kateremukoli podobno čudovitemu kraju, kjer bi se imela lepo).

Po isti poti sva se vrnila do križišča, kjer sva gor grede opazila zbrisano markacijo, se napotila v smer, ki jo je nekoč kazala, in kmalu zagledala zid ob železniški progi, na katerem se še vidi napis Vremščica. Najbrž so zato prestavili planinsko pot: prečkanje proge na nezavarovanem »prehodu« je prenevarno. Še ena zvezdica za sežanske planince! Onstran proge sva obhodila letališče po vzhodni strani (stara pot ni bila tako prijetna, kot je nova) in se po že znani poti vrnila k avtu. Parkirišče je bilo polno in na učni poti sva srečala precej sprehajalcev. Ob treh je bil zadnji včerajšnji ogled jame in so si najbrž nekoliko podaljšali prijetno popoldne.

Prešernov dan bodi res naš dan

Kaj reči o Prešernu v planinskem dnevniku? Mož ni bil hribolazec in še ko je pel o Šmarni gori, je imel v mislih čisto druge stvari. Meni je pri srcu že iz (davnih) šolskih dni, ko marsičesa, kar nam je povedal, še nisem razumela. Povsod ga jemljem s seboj, tudi v hribe in še posebno v tujino, saj smo njegovo misel, naj nas meje ne ločujejo, sprejeli za slovensko himno. Tudi ondan na avstrijskem Geissbergu, po naše Kozjaku ali Ovčjem vrhu, je bil z mano, zato je nastala tale pesem:

Prostost

S Kozjaka razgled se razpira
in žarek nasmeh mi ogreje.
Ne vidim, ne čutim več meje,
še križa ne vidim. Zaveje
prostost kakor veter, odstira
oblake, meglice in sence,
ostrino besed Kreuz in Grenze
omili in tudi Slovence
pozdravi in sŕca odpira.