30 junij, 2008

Savna na Slavniku

Če verjamete v zdravilno moč potenja, se namesto v savno odpravite julija na Slavnik. Na travnikih pod vrhom potonik in perunik seveda ni več, čakajo pa vas košutniki, oslad, oman, grabljišča ... več kot dovolj razlogov za zgodnji jutranji vzpon.

28 junij, 2008

Vajnež, vrh Belščice (2102 m)

Ko sva bila na Struški, sva gledala tja čez na Belščico, v soboto pa sva obrnila. Nad Javorniškim Rovtom sva po dolgem času spet obiskala potok Javornik – toliko izvirov ima, da je vsakič kaj novega. Varčno označena učna pot naju ni vodila mimo obljubljenih manganovih rudnikov, na planino Stamare naju je pa vendarle pripeljala. Občasni prebivalci treh hišk imajo majčken raj na zemlji: mir, zelenje, razglede. Od tam pot ni markirana, a poznavalci so nama zatrdili, da je ni težko najti: samo ena je in dobro vidna. To drugo ni čisto res (s poznavalci so težave). Če boste poskusili, tale napotek: ko pridete na planino, zavijte levo tik ob ograji (traku na količkih), v gozdu pa boste res zagledali nekaj poti podobnega. Ko boste dosegli prečno stezo, bo šlo pa že laže.

Na Hrašenski planini sva si oddahnila pri že nekoliko obnemogli smučarski koči. Nekaj korakov za njo je »balkonček« z lepim razgledom, posebno na Golico. Tam je cel »nasad« nenavadnih kosmatih rož, ki še ne cvetijo.* Nad planino se je pot skoraj izgubila; sledila sva palicam v kamnitih »podstavkih«, a se je izkazalo, da ne vodijo v najino smer, zato sva zavila desno za možici. Kmalu sva zagledala silno postavni Vajnež. Planina pod Belščico naju je pozdravila z lično hiško ovčerejske skupnosti, nato pa sva se ustavila še pri betonskem bivaku. Levo od kupa skal nad njim sva našla potko naprej. Onkraj grape, v kateri še leži sneg, je bil najin cilj videti že prav blizu. Po njegovih pobočjih so se pasle ovce in se nama umikale proti vrhu. Pod nebom so tiho drseli jadralni padalci in jadralna letala. Pred veliko zaplato ruševja nama je lesen kažipot Vajnež pokazal levo. Najprej sva se povzpela na nižji vrh, nato pa še na najvišjega. Vajnež je neverjetno prostoren. Na robu stoji križ, na katerega je pritrjena vpisna skrinjica – nič kaj prijazno do vrtoglavih, zato pride kar prav druga vpisna skrinjica bolj na varnem. Razgled je veličasten.

Vrnila sva se h kažipotu, od tam pa po potki nad tisto, po kateri sva prišla gor. Zgornja je markirana in vodi na planino Seča. Spotoma sva zlezla še na Kamnitnik. Prečila sva razgledno Kranjsko rido (na zemljevidu boste našli le Rido). Pazljivo, da ne zdrsnete. S Seče sva se spustila po poti, ki naju je nekoč vodila na Struško, in se vrnila v Javorniški Rovt.

Gor tri ure in pol, dol slabe tri ure. Vmes pa razgledovanje in pritlehno zviranje z razlogom: planinski srobot, spominčice, špajke, trilistne in kobulaste vetrnice, alpske mastnice, cele preproge alpske velese, brezstebelnih lepnic, kuštravih oklepov, različni svišči, vretenčasti ušivci, julijski lan, dvocvetne in zoisove vijolice, navadni slečniki, pogačice, alpske madronščice, orlice, potočne sretene, različne kukavice, krvomočnice, vetrovke, lučniki in še vse, česar ne poznam in se ne spomnim! Nad Kranjsko rido pa je bilo toliko »lučk« kosmatincev, da mora biti v njihovem času strašno lepo.

24 junij, 2008

Podrta Gora

Konec junija je pravi čas za sprehod po robu Gore. Tja se lahko odpravite mimo Otliškega okna, s Cola čez Kovk, po neoznačenih poteh, ki prepredajo Goro, bolj zahtevni pa se lahko vzpnete do Sončnice iz Budanj, se prehodite po markirani poti do Podrte gore, se spustite nazaj do Budanjskega plaza (delno nemarkirano, opis glej v razdelku Sestop v opisu Rdečih nogavičk) in nato po kolovozih mimo Budanj nazaj do izhodišča.Midva sva se odpravila le na kratek izlet od Sončnice (kako priti tja vprašajte zmajarje ali jadralne padalce) do Podrte gore in uživala v obilici rož.

22 junij, 2008

Zdrava pamet v volilnem letu

Že nekaj let sem pod Snežnikom neuspešno iskal žafranasto lilijo; dvakrat zato, ker sem jo iskal na napačnih mesti, lani pa sva bila na Volovji rebri prehitro. Zaradi slabega vremena so letos rože precej pozne; konec junija je zato izgledal ravno pravi čas. Podobno so razmišljale tudi trume turistov, ki so se valile proti morju. No, ne ravno trume, avtocesta proti morju je bila le malce bolj polna kot med tednom; za udobno vožnjo se lahko zahvalim le modrecem na DARSu, ki uspejo na cestninski postaji Log odpreti le dve vstopni stezi in tako vsako jutro narediti večkilometrsko kolono v obratni smeri od prometnih konic. Le upamo lahko, da bodo vinjete odpravile kolone; sam sem prepričan, da bodo DARSovci našli še kakšno metodo da nam bodo omogočili daljše občudovanje čudovitega asfalta na avtocestah.

V Postojni na cestninski postaji ni bilo gneče. Začetno navdušenje pa je hitro ohladila večkilometrska stoječa kolona takoj za prvim semaforjem. Lokalni veljaki so se odločili, da je volilno leto pravi čas za asfaltiranje ceste skozi Matenjo vas (da ne bo kdo narobe razumel: podobno navdušenje za popravilo cest se vsaki dve leti pojavi po vsej Sloveniji; menda pred volitvami redno zmanjka asfalta), dolge kolone in s tem povezan tranzitni promet po ozkih obvoznih cestah pa jih prav nič ne ovirajo. Le upamo lahko, da se bo asfaltiranje zavleklo tja v sredino avgusta in da si bodo okoliški prebivalci dobro zapomnili to darilo (še eno pojasnilo: seveda Matenjčanom absolutno privoščim nov asfalt, ampak začetek turistične sezone morda le ni pravi čas za to).

Po čudovitem uvodu v vožnjo proti morju se je seveda vsak, ki vsaj malce pozna Slovenijo, odločil za bližnjico čez Knežak, zato smo na gozdne ceste pobegnili že kmalu za Knežakom in s precej sreče, terenskim avtom in GPSom prikolovratili do Trnovske bajte. Po enournom tavanju po Mrzlem dolu smo lilijo končno le našli na travniku nedaleč od avta, nato pa izlet zaključili s sprehodom po čudovitih travnikih okoli Velike Milanje (vetrnic še ni; najlepša hvala vsem, ki se trudite za Volovjo reber). Če tam še niste bili, si hitro preberite opis poti in se čimprej odpravite tja, pomladne rože počasi odcvetajo, poletna vročina pa postaja neznosna.

17 junij, 2008

Rože, ki uživajo v dežju

Posebnost dnevnika Komendske planinske poti je, da se je treba štirikrat oglasiti pri Planinskem domu Milana Šinkovca, v vsakem letnem času enkrat. Otvoritev doma 24. maja sem na žalost zamudila in ni dosti manjkalo, da bi mi ušla še pomlad, zato sem sklenila danes popoldne ubiti dve muhi na en mah. Deževalo je, Jani je v službi, pa sem šla. Pravzaprav tekla, ker sem se hotela vrniti do TV-dnevnika (lahko bi se bila peljala, nihče ne bi vedel, ampak »podvig« že tako ni bil nič kaj planinski in – jaz bi vedela!). Bila sem tako hitra, da bi bila lahko pot celo ponovila, toda zabrenčala je še tretja muha. Domu ni kaj očitati, »pohodu« pa je vendarle nekaj manjkalo. Ko sva bila zadnjič tu, bajerji še niso bili zanimivi, zato sem šla pogledat, ali že kaj cveti. V tisti moči sem bila brž mokra in blatna do kolen, premočene rože so turobno sklanjale glave, v bajerju pa so se bleščali lokvanji, ki se v mokroti počutijo odlično. Čepela sem na bregu, gledala bele cvetove in zaman čakala, da bi se bila kaka žabica pripravljena fotografirati. TV-dnevnik sem seveda zamudila.

15 junij, 2008

Martuljkovi slapovi

Včeraj je bilo hladno in oblačno. Kjer so se oblaki razkadili ali pretrgali, so se marsikje pokazali sveže pobeljeni vrhovi: Julijci, Košuta, Storžič. Parkirala sva v Gozdu - Martuljku pri »lokalni nacionalni sramoti«, nekdanjem penzionu Špik, ki vztrajno propada. Na takem lepem kraju in tik ceste bi moral biti paša za oči in želodce. Skoraj pol stoletja je že, kar so nas starši včasih pripeljali sem na imenitno sladico Špikov vrh – gledati propad takega sladkega spomina je sploh žalostno. Kot v posmeh je le streljaj proč na kozolčku s sliko Špika in sosedov ter oznakami za Martuljkove slapove tabla s pohvalo najlepše urejenemu kraju s prehodnim turizmom na Gorenjskem – izpred dvanajstih let. Imamo (nezasluženo?) srečo, da so naše naravne lepote tako čudovite, da zaradi njih nekateri takihle madežev sploh ne opazijo: trije Američani so občudujoče strmeli v Špik in neutrudno šklocali. Poklepetali smo in sploh jim ni bilo treba razlagati, da je to eden najlepših kotičkov v Sloveniji – tudi v Novi Angliji imajo gore, a niso niti približno tako lepe kot slovenske, so povedali.

Sledila sva kažipotom (da imata dve poti številko 6, je nekoliko »nepraktično«) ob potoku Martuljku, kasneje pa so se pojavile še Knafelčeve markacije. Že slapiči, skočniki in brzice so nadvse slikoviti, »kulise« pa prav veličastne. Pot teče tudi po številnih stopnicah in mostičih in na razglednih krajih so počivališča. Z enega se lepo vidi Spodnji Martuljkov slap. Dva mosta sta čisto nova (les še diši in niti odžaganih kosov (še?) niso pospravili), nekaj stopnic in ograj pa po taki obnovi še kliče. Ob poti je precej prstastih kukavic (nisem se poglobila v obliko spodnjega cvetnega lista, zato ne vem, ali so bile fuchsove ali pegaste), planinskega srobota, marjetic (med njimi veliko precej temno rožnatih), (najbrž dvolistnih) vimenjakov in številnih drugih rož. Na Jasenih sva se ustavila, pa ne da bi si privezala dušo v brunarici Pri Ingotu, ampak zaradi lepega pogleda na Špik in Široko peč. Pomudila sva se tudi pri Finžgarjevi kapelici in spomeniku ponesrečenim planincem. Nekje v tem lepem kotičku mora biti sedež ceha nebeških čevljarjev, toliko lepih čeveljcev sva videla.

Nazadnje pa sva se povzpela še k Zgornjemu Martuljkovemu slapu, najprej po senčnem gozdu, na koncu pa po skalah. Ko sva izza ovinka zaslišala bučanje slapu, je bilo treba še čez potok. Sredi deroče vode je nagrmadenih nekaj ne prav trdnih skal, čez strugo pa visi jeklenica. Če bi bila vsaj napeta, tako pa smo imeli pri tem prehodu vsi (tudi dosti mlajši in spretnejši od naju) precej težav. Resda najbrž predvsem duševnih, ampak ker »je vse v glavi«, človek zlahka omahne tudi na takem objektivno nezahtevnem prehodu. Tisti, ki skrbijo za to pot, najbrž vedo, da so med obiskovalci slapu tudi (ali celo predvsem) »navadni« izletniki, gotovo pa jim je jasno, da bodo hoteli videti slap, ko ga že slišijo bučati za ovinkom. Lahko bi jim ta zadnji korak bolj olajšali. Kdor pride do tja, vidi dovolj: štiri nadstropja padajoče vode in še eno razstavo lepih čeveljcev, grmičevje pa vse ovešeno z modrimi cvetovi planinskega srobota. Ob jeklenicah se da kar varno povzpeti pod najvišji del Zgornjega slapu, a kdor si ne upa ali ne zmore, ne zamudi veliko.

Dobre štiri ure hoda (tja in nazaj) so izvrstno naložen trud: obrestoval se bo z dobro voljo in odličnim počutjem. Izlet je lep in zanimiv, le dobro obutev priporočam in pazljivost, da ne zdrsnete na vlažnih tleh. Zakaj nimam nobene fotografije, pa ne povem ...

08 junij, 2008

Sprehod do Vrat

Sreda je bila prekisla za kak podvig, za sprehod pa čisto dobra. Ker še vedno zbiram žige Komendske planinske poti (KPP), sva se odpravila po tistega k Sv. Lenartu. V Sidražu nad Tunjicami ni kje parkirati, zato sva pustila avto nasproti igrišča ob križišču med Sidražem in Šenturško Goro. Ko sva se vračala v vas, sva se nazobala gozdnih jagod. Nobenega znaka ni, da je treba zaviti na kolovoz nasproti hiše Sidraž 3, in tega ni vedela niti tamkajšnja stanovalka. Šele čez čas so se pojavile markacije, pa so se kmalu nehale in znašla sva se pred zaprto ograjo. Odprla sva jo; na leseni hiški onkraj nje piše Pri Smrečniku. Ob kolovozu desno od hiške sva opazila markacijo v nasprotno smer. Lepki osati so nama kimali, a ker nisva vedela, ali pritrjujejo najini izbiri poti ali kimajo kar iz navade, sva povprašala pri hiši Prapretno-Zakal 9, na kateri sta celo markacija in puščica. Menda pot že dolgo ne teče tu in bi bila morala zaviti levo za Smrečnikom. Kljub temu sva nadaljevala po kolovozu med cvetočimi in pojočimi travniki in prisopla do Zakala 5 ob gozdni cesti. Po klepetu z zadovoljnim gospodarjem, ki se je pravkar vrnil s planine, kamor je odpeljal živino za čez poletje, sva se napotila levo po cesti v zaselek Sv. Lenart in do žiga pri Špruku (št. 4 – tega podatka v knjižici Komendska planinska pot ni).

Nadaljevala sva po ponekod blatni gozdni cesti in pripeljala naju je med zelene griče, po katerih so se pasle krave, izza enega pa je pokukal križ na zvoniku cerkvice sv. Lenarta na Rebri. Čedno obnovljena stoji čisto na samem, da jo najbrž le malokdo občuduje. Sicer se je že kisalo, a sva le potegnila še do Jagodica, od tam pa po slabi gozdni cesti, ob kateri cvetijo lučniki, na preval Vrata. Sploh nisva imela občutka, da sva skoraj na 1000 m (933). Bil je lep sprehod, tudi zaradi slapov nagnoja in obilice medenik. In zaradi travnikov, kakršne imam najraje: ivanjščice, kukavičje lučce in zlatice ne smejo manjkati na travnikih, ki me spominjajo na otroštvo.

Vračala sva se po cesti; četrt ure asfalta in droben dežek nama nista pokvarila prijetnega razpoloženja. Ko sva bila že v avtu, pa se je neusmiljeno ulilo – še en razlog za dobro voljo. Slaba poldruga ura gor, slabe tričetrt ure dol. Sprehod, izvedljiv tudi z dežnikom.

Veliki in mali

Ta konec tedna tičim doma in se spominjam prve junijske nedelje, ko so po nenehnem prelaganju le prišla na vrsto Stegovnikova okna, o katerih sva že večkrat brala. Za začetek sva se pregrešila zoper prometni znak in se tako kot mnogi drugi pripeljala po gozdni cesti do Doma pod Storžičem. Čez Javorniški preval (čemaž pod njim se je ravno razcvetal in doslej sploh nisva vedela, kako lepe popke ima!) sva bila v slabi poldrugi uri na planini Javornik, ki sva jo spoznala že takrat, ko sva se povzpela na Ženiklovec (ta nama je bil bolj všeč v zimski podobi, pot pa je zaradi razkošnih velecvetnih mrtvih kopriv, alpskih mastnic, sviščev, visokih jegličev, dvocvetnih vijolic ... lepša zdaj). Z nje sva se spustila v desno na markirano gozdno cesto, ki pelje mimo številnih počitniških hišic. Na levi sva skozi drevje kmalu opazila veliko skalno gmoto Stegovnika, ki se nama je zdela s te strani čisto neosvojljiva. Pa vendar sva bila v uri in četrt že pri oknih. Ta so presegla najina pričakovanja: večja in manjša, skozi nekatera lahko pogledamo na eno ali drugo stran gore, nekatera pa so znotraj med njenimi kamricami. Kakor že kdo šteje, ampak »sklenila« sva, da jih je (vsaj?) šest. Vmes so jeklenice (če bi bile napete, bi bile v večjo pomoč) in lesena lestev.

Čez pol ure sva že uživala razgled s Stegovnikovega južnega vrha. Začelo je rositi in to je bil kar dober izgovor, da se nisva odpravila po grebenu na glavni vrh – zračni grebeni nama niso posebno pri srcu (drugi so vsi nadaljevali po njem, celo družba s prav majhnim fantičem), poleg tega pa sva na najvišjem vrhu že bila. Zaradi tistih 8 m, kolikor je višji, se nama ni zdel nič boljši od »najinega«. Tako sva se spustila nazaj do oken, pod njimi pa ne po poti vzpona, ampak levo ob steni (smer Močnikovo sedlo) do sedelca, ki ga »krasi« zavržen akumulator. Pod sedelcem se gre levo na Močnikovo sedlo, desno pa na Javorniški preval in tja sva se napotila. Kmalu je treba zaviti ostro levo ob skalah navzgor (opozarjam, ker sva midva sprva prezrla ne zelo opazno markacijo in prišla na travnik, kjer se je pot izgubila). Ko sva se vzpenjala po grebenu, sta se nama tu in tam pokazala Veliki in Mali Javornik. Na piko sva vzela Malega, ker na njem še nisva bila. Malo zaradi obiranja, malo pa zaradi orientacijskih težav (na koncu naju je pot kar »zapustila«) je trajalo dobro poldrugo uro, preden sva stala na njegovem vrhu. Ne morem reči, da ima Mali vse, kar imajo veliki, a tedaj jih je v marsičem prekašal: Storžičeva siva glava in še mnoge druge so tičale v oblakih, mi pa smo imeli sonce in prijeten vetrc, zeleno travo in cvetje in na imenitno Stegovnikovo teme smo gledali zviška.

Spustila sva se proti Ženiklovcu – ne preveč desno, kar na pamet, kjer se nama je zdelo, da je med smrekami prehod, in res je nastala prav lepa grebenska potka s pogačicami, kukavicami in drugimi rožami, ki so se jim čez čas z leve pridružile še markacije. Po dobre pol ure sva se znašla na mali planini z leseno stajo, kjer sva nekoč že bila na poti z Ženiklovca. Na kažipotu piše 30. 5. 2006. Kako je to mogoče, ko pa sva midva stala tam vsa izgubljena januarja 2007 in kažipota ni bilo?! Pa še čez Javorniški preval in po že znani poti do izhodišča. Čudovit dan!

03 junij, 2008

Zaplana.net: Kranjski mleček, morska čebulica, Raduha

Med sprehodi po slovenskih gozdovih boste te dni skoraj zagotovo opazili kranjski mleček. S travniško morsko čebulico bo težje; odpraviti se boste morali na Planinsko polje in imeti precej sreče. Obe roži si lahko ogledate med novostmi v galeriji slovenskih rož.

 

Sneg v visokogorju hitro izginja in na južnih pobočjih ga skorajda ni več; ravno pravi čas torej za vzpon na Raduho s planine Loka. Povezavo na izlet meseca boste našli na naši domači strani.