27 september, 2008

Popoldansko (hribo)lazenje po Dolenjski

Da danes tičim doma, lahko pomeni samo eno: Jani je konec tedna v službi, zato je bilo »treba« na pohod med tednom. Konec septembra in na oblačen dan, kakor je bil v sredo, ko se zmrači še hitreje, je čas za pohajanje po službi že precej kratek. Zapeljala sva se na Trubarjevo Rašico in na koncu vasi, na zemljevidu imenovanem Mala Rašica (pred tablama za konec Rašice in začetek Podloga), parkirala na parkirišču pri diskontu Zalar. Ob škarpi sva se napotila proti bližnjemu grmovju ter med njim in gozdom zavila levo, kjer se je pokazal kolovoz. Kljub nekaj tablicam in kažipotom Učne gozdne poti Turjak-Rašica ne bi mogla reči, da je tu pot zares označena. A kmalu sva nad seboj zagledala prve strehe Malega Osolnika, nato pa v daljavi še cerkvico sv. Lovrenca nad Velikim Osolnikom – najin cilj, tako da z orientacijo ni bilo težav, od Malega do Velikega Osolnika pa so naju vodile tudi markacije evropske pešpoti E6.

Šlo je malo po travnikih (presenetljivo veliko travniških rož je še) in malo po gozdu. Na mehkih črtah dolenjske pokrajine se odpočijejo oči, telo pa se razgiblje, ne da bi se noge zares utrudile. Kljub zelenju je vendarle že čutiti jesen – zaradi hladnega vetra in jesenskih podleskov. Za cerkev sv. Jakoba na Malem Osolniku sva najprej mislila, da je kapelica, ker je iz globeli, kjer stoji, najprej pokukal le beli zvonik. Sv. Lovrenc pa naju je pozdravljal s hriba, kakor je bolj v navadi. Vzpetino sva obhodila po desni, po cesti. V vpisni skrinjici na vrhu (722 m) naju je pričakal zvezek, kakršni so v »zaresnih« hribih redki: ljudje vpisujejo vtise, izlivajo čustva, tudi rišejo, se pogovarjajo, celo polemizirajo. Ob razgledih sva obujala spomine na Turjaški grad, mogočno cerkev sv. Ahaca na Gori, Kurešček, Mokrec. Vrnila sva se po drugi strani hriba: v vasi sva pri električnem drogu s košarkarskim obročem zavila levo, pri toplarju desno navzdol in takoj še enkrat desno, potem pa ne meneč se za odcepe in razcepe vedno po glavnem kolovozu, ki naju je v dobre četrt ure pripeljal do velikega vodnega zajetja, pod katerim sva prišla na cesto, nato pa po že znani poti do avta. Vse skupaj je trajalo tri ure.

26 september, 2008

Narava skozi oči sokolov

Na Ministrstvu za okolje in prostor je bila prejšnji teden otvoritev fotografske razstave Te lepote je potrebno ohraniti. Ministrstvo v spletni zbirki SOkol (Slike o okolju) zbira fotografije, povezane s svojim delovnim področjem, in jih tudi odkupuje od poklicnih fotografov. Uporablja jih kot informativno gradivo in sredstvo za ozaveščanje javnosti. Za razstavo so izbrali več kot 40 fotografij devetih ljubiteljskih in poklicnih fotografov. Čeprav ni odprta za širšo javnost, ampak jo bodo videli v glavnem le tisti, ki bodo imeli kaj opraviti na ministrstvu, bi vam jo rada predstavila, kajti če berete ta dnevnik, ste ljubitelji narave in gotovo tudi tovrstnih fotografij. Objavljam po eno tistih avtorjev, ki so mi to dovolili, in vas tako vabim, da si jih ogledate še več – njihovih in drugih fotografov – na spletni strani ministrstva.
Jože Borišek: Jutro
Branko Franc Brečko: Žafranova cesta
Anja Jerin: Leska je vzbrstela
Albert Kolar: Zimski dan v Halozah
Tomaž Krašnja: Pogled v neskončnost No. 2
Matevž Lenarčič: Krn
Alenka Mihorič: Zima brez snega
Andrej Šegula: Med nebom in zemljo



25 september, 2008

Venček soriških

Nekoč nama je sneg poskril markacije do Možica, zato sva se namenila končno poravnati račune z njim. Na zelo uporabni spletni strani o stanju cest sva se v soboto pozanimala, ali ni cesta od Podrošta proti Sorici še vedno zaprta. Ni! Obnovljeni odsek je tako lep, da je obupnost neobnovljenih zdaj videti še obupnejša. Sorica je res prikupna vas; uvrstila sva jo na seznam za drugič. S parkirišča na Soriški planini sva se povzpela do nove Litostrojske koče, pred katero straži (ali straši?) medo, poiskala na drevesu desno nad njo slab napis Možic in se odtlej držala markacij.

Pot naju je pripeljala do grape in desno nad njo do nekdanje vojašnice, v kateri po sledovih sodeč zdaj gospodari živina. Nad stavbo je razcep. Najprej sva se odpravila desno na vrh Možica, ki je pravi možakar, s čigar ramen se vidi daleč naokoli. Zvezda sobotnih razgledov je bila Črna prst (kraljevski Julijci v ozadju so bili nekoliko prezaposleni s pomerjanjem tančic in kron iz meglic in oblakov). Pred njo se je postavljal Šavnik; morala sva se spustiti z Možica in splezati še nanj, da naju je prepričal, kako nič ne zaostaja z razgledi. Vrnila sva se k vojašnici, tam zlezla še na dva hriba brez imen, potem pa jo na omenjenem razcepu mahnila na drugo stran, proti Slatniku. Poslej je bilo treba kar za nosom, ker markacij ni. Pod Slatnikom sva se podala po levi poti (desna ga obide). Povzpela sva se na najvišja izmed več njegovih vrhov. Najvišjo točko sva si nekaj časa delila s tremi radioamaterji. Sledil je spust na sedlo med Slatnikom in Lajnarjem, ki sva ga edinega že osvojila pozimi, in če se "prva ponovitev" ne bi reklo nečemu čisto drugemu, bi se lahko pohvalila z njo. Sedeč na Lajnarjevem bunkerju sva vrgla oko še na Dravh. Spet je bilo treba dol in kar strmo gor. Na njegovem pobočju je cvetelo še nekaj resastih sviščevcev, sicer pa cvetja ni bilo veliko, če izvzamem množico večinoma še zelo lepih bodečih než.

Za tistimi, ki so se v teh hribih "igrali" vojake, so poleg vojašnice ostali številni bunkerji, jarki in rovi (raziskovalni duhovi ne pozabite na svetilke), a kljub temu je pokrajina prijazna, topla (človeku je toplo predvsem pri duši, na vrhovih pa se je treba kar obleči, ker je veter prav burjasto močan in mrzel). Za konec tedna je napovedano lepo vreme − privoščite si ta čudoviti izlet. Čeprav je nezahteven in primeren za vsakogar (na Možicu sva srečala celo četico otrok iz vrtca), veliko dá. Ni vam treba na sedem hribov, kolikor sva jih "osvojila" midva, ampak število prilagodite svojim zmožnostim, razpoloženju in času (najin izlet s postanki in malico je trajal slabih šest ur). Lahko jih seveda oblezete tudi več!

17 september, 2008

Jesen prihaja

Včeraj sem med vožnjo domov opazovala Kamniški vrh in Planjavo. Vsak dan ju, če se le vidita. Bila sta mrka. Zeblo ju je, čeprav se tiščita skupaj. Ona druga Planjava in Brana, ki stražita Kamniško sedlo, nista bili nič boljše volje. Sedlo je bilo že zasneženo. Pod svežo belino so vsi trije navadno tako slovesni in lepi, da se jih ne morem nagledati, tokrat pa sta si gori potegnili kapi čez oči in se nista menili za svojega varovanca, da je bil klavrno bled, ne sijoče bel. Zazeblo je tudi mene: poletja je konec. Da ne bi zamudila poletnega žiga za knjižico KPP in da bi se ogrela, sem tekla k našemu planinskemu domu. Že tako prekratka verižica, na katero je pritrjen žig, se mi je zdela še krajša, svinčnik je prenehal pisati (torej je treba prinesti s seboj ne le blazinico za žig, ampak tudi pisalo), zmotila sem se v datumu, ker mi je ura kazala narobe, v vpisni knjigi sem našla nesramne čačke ... Brrr! Odpravila sem se po tolažbo k bajerju, a lokvanjev ni več, med porjavelimi listi pa plavajo plastenke in druga nesnaga. Od večine rudbekij so ostali le še rjavi "gumbki". No, vsaj bajerček ob cesti je še lep.


15 september, 2008

Na vrhu Kozjaka. Upam vsaj ...

Najvišji vrh Kozjaka je Košenjak (1521 m). Tako piše v vodniku Po gorah severovzhodne Slovenije vsaj v treh razdelkih (2501, 2518, 2523) poglavja o zahodnem Kozjaku. V razdelku 2301 pa, da je Košenjak (1517 m) gora v vzhodnem Kozjaku. Razdelitev na vzhodni, osrednji in zahodni Kozjak je tudi sicer nekam negotova: Seršenov vrh najdemo v poglavjih o vzhodnem in osrednjem Kozjaku (brez dvoma je mišljen isti, saj je obakrat navedena ista nadmorska višina: 963 m). Tudi Kapunar naj bi spadal obenem v vzhodni in osrednji Kozjak. Poleg tega v poglavju o osrednjem piše enkrat, da je »zanimiva razgledna točka« (razdelek 2415), in drugič, nasprotno, da »prav tako ni razgleden« (razdelek 2418). Človek mora postati radoveden! Če smem verjeti vodniku, sva na vzhodnem Kozjaku že bila (na Žavcarjevem vrhu), zato sva se to pot podala na zahodnega.

Za soboto je bilo napovedano deževno vreme, a do Dravograda je zdržalo, tam pa se je vse zarotilo proti nama: začelo je deževati, na vseh parkirnih prostorih je bilo dovoljeno parkirati samo dve uri ali pa si moral biti stranka ali član ali karsižebodi, kar midva nisva, nikjer ni hotelo biti začetka poti (pozneje sva odkrila nekaj "nevidnih" oznak) in vsak domačin, ki sva ga vprašala, je povedal kaj drugega kot tisti pred njim, z običajnim dodatkom, značilnim za domačine povsod po svetu (le jeziki in narečja se razlikujejo): »Sej boste tk vidl.« Informacijski urad pa se odpre šele ob desetih! Ker je uvod že tako predolg, ne bom razlagala, kako sva našla pot do Lovskega doma Grajska bajta oziroma sosednjega Starega gradu, ampak vam zaupam samo rešitev. Najpreprosteje se do tja pripeljete iz mesta, tako da pri kažipotih Ojstrica, Sv. Duh in Planinski dom zavijete desno na ulico Pod gradom, nato pa sledite kažipotom za Lovski dom in tam parkirate. Pravoverni, ki boste hoteli vso pot peš, pa zavijte po ozki potki na koncu krščanske adventistične cerkve (mogočne kamnite cerkve sv. Vida ne morete zgrešiti, za njo je rumena stavba, v kateri je informacijski urad, za to pa živo rdeča stavba omenjenih adventistov) in se držite leve.

Od grajske razvaline je pot odlično markirana (še sreča, saj je nešteto možnosti, da zaidete) in čeprav večinoma ni razgledna, je zelo prijetna. Gor grede sva si izbrala tisto čez Goriški vrh. Tu in tam sva naletela na obvestilne tablice Gozdne učne poti Dravograd in Poti za srce. Ustavila sva se pri kapelici Trije križi, zatem pa še pri idilični Lorberjevi hiši – čisto na samem je in vsa v cvetju. V dobrih treh urah sva stala na vrhu, na slovensko-avstrijski meji. Neusmiljeno je pihalo in megle so se podile okoli naju, tako da z lepim razgledom na Pohorje ni bilo nič, midva pa sva bila židane volje, ker ni deževalo. Po kosilu v Planinskem domu Košenjak sva se vrnila po dolini Ojstriškega potoka. Na tej strani se markacisti niso tako odrezali. Kažipot ob hiški nasproti cerkve sv. Janeza Krstnika v Ojstrici nekoliko zavaja; kaže mimo hiške navzdol, v resnici pa je treba še naprej in se šele pri znamenju za naslednjo hišo spustiti desno po travniku. Pri Komovtu je treba desno, mimo garaž in pod njima levo okrog hriba, čeprav je pri garažah na prvi pogled konec poti in se zdi, da nas markacija usmerja levo v gozd. Kake četrt ure zatem pa je treba biti spet silno pozoren: zaradi goščave komaj opazna markacija nas nepričakovano povabi z dobre steze v desno navzdol na nekaj, kar si komaj zasluži ime pot, tako je zaraščeno. Odtlej so oznake nekaj časa zelo redke. To pa je poslednja orientacijska težava. Zadnji del poti teče po cesti, na koncu asfaltni. Ko sva po dveh urah in pol prišla do avta, je začelo deževati. Skrajni čas – Jani vremenoslovcem že tako nič ne verjame!

Rož v tem času ni več veliko, zato so naju toliko bolj razveselili navadne madronščice, ki jih še nisva poznala (samo na dveh mestih so cvetele), in navadni vratiči, posebno dol grede pa je bilo vse modro svečnikov, a tudi ti že odcvetajo. Drugih rož je bilo le za vzorec.