28 oktober, 2006

Jesen na kraških travnikih

Kraški travniki so se že odeli v živordeče barve grmičkov ruja. Prvi vas bodo pozdravili že ob avtocesti pred Razdrtim, čakajo pa vas tudi na večini kraških travnikov. Na obronkih Vipavske doline ali v flišnem delu slovenske Istre boste razočarani, prav tako ruja ne boste našli v gabrovem ali borovem gozdu; izberite si torej izlet, ki teče predvsem po travnikih (fotografija je bila posneta ob poti iz Kubeda na Lačno).

26 oktober, 2006

Nočna Šmarna gora

Če kak teden ne utegnete niti na en ("obvezni") pohod, lahko sledite najinemu zgledu: sinoči sva še ob pol desetih "strašila" po Šmarni gori. Odkar sva jo osvojila po vseh nama znanih poteh (Andrej Stritar, Izleti po ljubljanski okolici, Sidarta 2000, opisi 40–45; zemljevid Polhograjsko hribovje in Šmarna gora, 1 : 25.000; spletna stran http://www.smarnagora.com/), že dolgo nisva bila tam, saj je za naju kar preveč obljudena. V Spodnjih Pirničah sva si nadela čelni lučki in skupina mladih, ki so se vračali z Gore, naju je veselo pozdravila (malo hudomušno, malo pa priznavalno), pod Grmado nama je prišel naproti mlad par, ko sva sedela pri gostilni na vrhu, pa sta se nama za nekaj minut pridružili dve dekleti. Torej mirno, a ne samotno.

Ponoči gre malo počasneje, posebno če ti pot ni dobro znana: po Poti čez Peske do Vozne poti, ki pelje v Aljažev Zavrh, in čez sedlo do vrha sva hodila 40 minut. Plezalna in Westrova pot sicer nista ravno za ponoči, katera druga bi se pa še našla. Kaj takega si lahko privošči vsak, ki je dovolj blizu kake "mestne" ali "hišne" gore (Marjan Raztresen, Hribi nad mesti, Mladinska knjiga 2003; manj razvpitih v vodničku seveda ni, pa nam poročajte o svojih najljubših, da jih spoznamo tudi mi) in jo dobro pozna.

Ker se ponoči slabo vidi, pogledamo vse bolj od blizu, in tako sva "odkrila" novo napisno tablo pri Turškem znamenju. Iz teme so se svetile oči mladega mucka, na nebu so sijale zvezde, razsvetljena panorama Ljubljane pa je bila skoraj velemestna. V nočnem miru še zvonček pri svetem Antonu lepše zveni.

21 oktober, 2006

Jesensko Pohorje


Zjutraj so nama do trojanskega predora svetile meglenke, onkraj njega pa že ljubo sonce. Tudi uslužbenka na cestninski postaji je bila nasmejana (vsaj to sva si zaslužila, saj sva za cestnine tja in nazaj plačala 2.580 tolarjev, kar je precej več, kot stane desetdnevna vinjeta za avstrijske avtoceste!). Čeprav imajo tudi v Mariboru (predvolilno) razkopane ceste, sva se nekako prebila do Ruš, od tam pa po ozki, na koncu makadamski cesti do Švajgerja (Hlebovo, del Smolnika), kjer sva parkirala.

Najin cilj je bil Klopni vrh. Spotoma sva »osvojila« še Mizni vrh, a če pričakujete kako štajersko Mizasto goro, boste razočarani: to je nadvse pohleven vrh brez razgleda. Tudi Klopni vrh ni nič drugačen, ne kar se tiče pohlevnosti in (ne)razglednosti ne po višini: oba merita enakih 1340 m. Če pa pričakujete Pohorje, nikakor ne boste razočarani: še vedno ga krasijo šumeče smreke in sinje modro nebo, po katerem potujejo čudoviti oblaki, poti so lepe, prijetne, vsepovsod teče ali vsaj curlja kaka voda. Zlatih macesnov sicer nisva videla, so bile pa zato bukve prav ognjeno oranžne. V približno dveh urah in pol sva bila pri Koči na Klopnem vrhu (do vrha je od nje le še deset minut), kjer dobite precej dobro joto in odločno preveč moke v pasulju.

Ruški markacisti so opravili svoje delo z odliko in to je pohodnikova sreča, kajti zemljevid Pohorje (1 : 50.000) je precej navzkriž z dejstvi.

18 oktober, 2006

Zares na Nanosu

Stavim, da ste Nanos že »vzeli«. Ampak z večino bi tudi stavila, da še niste bili na njegovem najvišjem vrhu. Ker se tja ne hodi. Tam vendar nič ni. Sta Nanos res le Pleša (1262 m) in Vojkova koča? Velikanski je in nanj vodi precej poti. V soboto je končno prišel na vrsto tudi Suhi vrh (1313 m), moj tokratni predlog za »izlet«.

V Postojni zapustite avtocesto in pri prvem semaforju zavijete levo proti Razdrtemu. Za Dilcami se odcepi cesta desno v Landol, pred tamkajšnjo cerkvijo pa levo v Šmihel pod Nanosom. Nekje pod šmihelsko cerkvijo parkirate (prostora ni ravno na izbiro) in ubogate kažipot Nanos 2,5 h. Najprej se sprehodite čez prijetno valovite travnike (nekaj zapoznelih rožic vas bo te dni še razveseljevalo) do Stran (dobre pol ure) in od tam mimo cerkvice sv. Bri(k)c(ij)a do razcepa (dobro uro): levo se pride na Plešo, vi pa zavijete desno in po skalnati, ponekod precej strmi poti v slabi uri osvojite pravi vrh Nanosa. Pot ni posebno razburljiva, tudi razgledna ne, sicer pa čisto prijetna in ravno prav utrudljiva.

Zgoraj res ni nič razen oznake vrha in vpisne knjige, a pod sabo boste videli morje jesenskih barv in tik pod vrhom precej nenavaden bivak. Če bo vremenska napoved »... do zmerna burja«, pa se pripravite na pošten »prepih«.

Macesni vabijo

Macesni nad LipancoČe se radi sprehajate med zlatorumenimi macesni, bo zdaj ravno pravi čas, da se odpravite v gore. Našli jih boste skoraj povsod v slovenskih Alpah na nadmorski višini okoli 1700 metrov, meni pa so najlepši tisti na pobočjih okoli Lipance, na primer ob poti na Brda ali Debelo peč.

15 oktober, 2006

Na Jermanco le s terencem

Gozdna cesta iz Kamniške Bistrice na planino Jermanco je povsem uničena; hudournikom so obilno pomagali vozniki, ki očitno ne znajo nežno speljati makadamskih klancev, in puščajo za seboj globoke kotanje. Do konca ceste boste tako zanesljivo prišli le s terenskim avtomobilom, sicer pa se raje odpravite do spodnje postaje tovorne žičnice.

11 oktober, 2006

Asfalt je očitno poceni

Cesta od Ambroža pod Krvavcem do Doma na Gospincu je bila še dve leti nazaj slab makadam, zdaj pa se na precej razširjeni cesti blešči svež asfalt. Asfalt se ob ograji planine Jezerce spremeni v luknjast makadam, zadnji metri ceste do Kriške planine pa še vedno spominjajo na hudournik (kljub temu, da je na njej kar nekaj koč). Človek se nehote vpraša kdo je "zaslužen" za novo pridobitev; očitno niso imeli v mislih gostov, ki se poleti odpravljajo na dopust na Krvavec ali Kriško planino. Kakorkoli že, vožnja do izhodišča izletov na Vrh Korena ali Kompotelo je precej bolj prijetna kot je bila včasih.

Trma pa takšna ...

Montpellierski klinčki naj bi cveteli od junija do avgusta. Očitno tisti na Zaplani tega ne vedo; nekaj dni nazaj sem na gozdnem obronku našel cel šopek cvetočih klinčkov. 

05 oktober, 2006

Lep deževen dan na Miklavški gori

V deževnih dneh, kakršen je bil včeraj, ni da bi hodili v "prave" gore, a tudi doma se ni treba kisati. Namesto pohodnih palic vzemite dežnik in se odpravite na Miklavško goro (955 m; nekateri boste rekli, saj nima niti 1000 m, drugi pa, saj ima skoraj 1000 m – rada pišem za te druge, želim pa si prepričati tudi prve).

Pred časom sva se na poti na Stari vrh "ujela" na nenavadno ime Dragobaček (vesela bom, če se bo oglasil kdo, ki ga zna razložiti). Pogled na zemljevid je pokazal, da je prikladno izhodišče za razgledni vrh s cerkvijo sv. Miklavža. Ker pa tja po vsem videzu pelje le cesta, sva ga uvrstila na seznam "za deževne dni". Včeraj je prišel na vrsto. S ceste Škofja Loka–Železniki sva Pr' Birt v Praprotnem zavila levo in nato v Zg. Luši desno v Dragobaček. Po 4 km je na koncu makadama odcep ostro levo. Od tam do sv. Miklavža je slabo uro hoda po gozdni cesti in na koncu po kolovozu. Zadnji del poti je zelo strm. Če vam je ura premalo, lahko začnete že v Zg. Luši ali kje vmes. Najbolj si bom zapomnila rdeče bogastvo jerebik, močerada, ki je poziral v nedogled, in zelene valove travnikov. Na enem takih jezdi sv. Miklavž. Kakšen prijazen kotiček! Pust deževen dan se je spremenil v lep deževen dan (še dežnika ni bilo treba odpreti, palice sva pa kar malo pogrešala). Vrniti se bo treba v lepem vremenu, ko bo kaj razgleda in bo prijetno posedeti na klopci. Morda iz Selc po poti, označeni z rumeno-zelenimi markacijami.

V soboto sva bila na Grintovcu. Tisto je bil seveda precej večji dosežek kot Miklavška gora, a Grintovec je tako vsem na očeh, da o njem nisem poročala. Pa tudi zato ne, ker boste opis poti nanj že kje našli, povabila na Miklavško goro pa najverjetneje ne. Zdaj ga pa imate!

Mački in grmade


Na polhograjsko Grmado se največkrat odpravim iz Mačkovega grabna; tam me nihče ne kara, če se pred začetkom izleta preoblečem v planinska oblačila (česar se pred Pratkarjem morda ne bi lotil), pa še Tošč in Grmado lahko obhodim v enem dnevu.

Ker je izlet prijetno zaokrožiti, se rad vračam skozi Setnico, vendar je pot do Mačkovega grabna speljana pretežno po cesti. Pred nekaj leti mi je znanec sredi zime pokazal neoznačeno pešpot, ki vas od Setnice pripelje skoraj do parkirišča. Danes sem jo po naključju spet našel.

Skozi Setnico sledite markacijam in se spustite po stezici med hišami. Na začetku gozda (nekaj metrov za znamenjem ob poti) zavijte desno (markirana pot gre levo) na precej izmučen kolovoz (uporabljajo ga za spravilo lesa, kar ga je dodobra načelo). Na prvem razcepu ostanite na desnem (položnem) kraku. Čaka vas pretikanje skozi podrte veje (le nekaj metrov) in izmikanje praproti, na drugi strani poseke pa postane kolovoz spet širši. Na prvem očitnem desnem ovinku se od njega odcepi pešpot, ki se hitro spušča v levo po grebenu. Sledite ji, na vseh razcepih se držite rahlo v desno, in v dobre četrt ure se boste znašli na makadamu tik nad parkiriščem, kjer ste pustili avto.

Še nekaj namigov za tiste, ki bi radi videli zadnje jesenske rože: v grabnu boste našli lepe samoperke, nad Jelovčnikom pa rušnate zvončice.