25 november, 2007

Kokoš, za prijatelje Kokoška

O Kokoši nad Lokvijo sem že slišala, da je prikupen hrib, ampak za (enega od) naju je bila vedno predaleč in prenizka. V nedeljo, ko je zaradi slabega vremena in Janijevega potolčenega palca že kazalo, da bova ostala doma, pa sva se le odpravila tja. Zaplana.net opisuje pot čez Prelože, midva pa sva se odpeljala v Lokev in na koncu vasi za pokopališčem poiskala začetek markirane poti. Čez kakih 200 m je pri kapelici lesen kažipot z napisom Kokoška. To ljubkovalno ime priča, da jo imajo domačini radi, in res sva kljub mrkemu vremenu in mrzli burji srečala veliko pohodnikov in sprehajalcev, Slovencev in Italijanov. Čez Lokavsko polje gre po ravnem pa tudi pozneje ni hudih vzponov, le v mokrem je marsikje precej spolzko. Ob poti je veliko klopi in celo nekaj miz. V slabi uri sva dosegla uravnavo na vzpetini Jirmanec (670 m), kjer stojita antenski stolp in Koča na Kokoši. Mize v koči krasijo prisrčne kokoške iz blaga. Vrh Kokoš (674 m) je le kakih 5 minut proč sredi gozda – nič posebnega. Zanimivo pa je, kako je hrib dobil ime. Ker je bil neporaščen, so mu domačini rekli Golina, (naglušni ali hudomušni) Italijani pa Gallina (= kokoš), mi smo njihovo ime spet poslovenili in to so sosedje še enkrat »prevedli« v Monte Cocusso. Meja teče skoraj tik koče.

Ker je bilo to celo za potolčeni palec premalo, sva se odpravila še na Veliko Gradišče, najvišjo vzpetino Tržaško-Komenskega Krasa (741 m). Vrnila sva se na mesto, kjer sva končala vzpon na Jermanec, in nadaljevala proti vzhodu. Pri kažipotu za izvir Vroče sva zavila levo in se z nekaj sreče (tu označenost ni tako vzorna) v dobre pol ure že čudila kombinaciji imena Vroče ter ledenih sveč ob votlini in zamrznjene lokve. Od tam je komaj dobrih 5 minut do vrha Velikega Gradišča. Označen je z betonskim stebrom. Na drugo stran je pot nekaj časa markirana in zamikalo naju je malo raziskovati. Pa sva prišla še enkrat k izviru (kako to, bom nekega dne opisala na zaplana.net, kjer imam več prostora). Ker je začel naletavati sneg, sva se spravila malicat v lopo, ki v prijaznejših letnih časih najbrž služi kot točilnica. Potem sva se spustila po označeni poti v Prelože, ki je že opisana na spletišču zaplana.net, nazadnje pa sva še malo pohajkovala po Lokvi, največji slovenski vasi (opazila sem, da je takih, ki se razglašajo za največjo, več).

Teden je že naokoli, danes celo dežuje in palec še vedno boli. A ker (palec) tiči v službi, jaz tičim doma in pišem. Pot, ki sem jo opisala, lahko prehodite tudi v dežju, z dežnikom, le na spolzkih mestih bodite previdni. Pa na dežnik pazite, da vam ga ne obrne burja!

18 november, 2007

Pot po Angelski Gori

Prejšnjo soboto sva se podala na Pot po Angelski Gori, ki se začne v Otlici. Vas se lahko pohvali s prostornim parkiriščem (pri pokopališču nasproti cerkve), kar je za pohodnika prijetna dobrodošlica, ki je v mnogih krajih ni deležen, a kako od tu, kjer je zadnja postaja (17 Cerkovna), priti na začetek poti, ni bilo lahko vprašanje niti za štiri domačine v bližnji trgovini. Poleg tega se nama niti sanjalo ni, kaj je 1 Penklerija, tako da nisva vedela, kaj iščeva. Vrnila sva se po asfaltni cesti proti 16 Kitajski (mimo avtobusne postaje s tem imenom sva se pripeljala v vas) in nekega »Kitajca« vprašala, kaj je Penklerija. »Nič,« je odgovoril prostodušno. »Dolinica, kjer je bila nekoč hiša.« Pokazal nama je pot do tja: po ozkem asfaltu nasproti avtobusne postaje Kitajska. Treba se je držati levo. Ko sva bila mimo zadnjih hiš, sva se znašla med suhozidi ter se prepustila sončnemu dnevu, širnim razgledom in posebnim markacijam: rdečim sončkom na rumeni podlagi. Žal so nekateri že obledeli, ponekod pa jim »pomagajo« Knafelčeve in druge markacije, saj so tam še druge poti: Pot po Robu, Pot po Dolu gor in dol, Slovenska geološka pot, Pot kurirjev in vezistov NOV.

Po robu planote in ob 2 Franckovem žlebu sva se povzpela na 3 Otliški maj, po skoku do zanimivega Kamnitega polža pa sva si privoščila postanek pri nadvse zanimivem (in prepišnem!) 4 Otliškem oknu. Po malici sva osvojila Navrše in se spustila do 5 kmetije Zavrh, za katero sva z gospodarjevo pomočjo našla 6 taruno jamo, kjer so njega dni trli lan. Pri 7 Šturski poti sva spet ugibala, kaj pravzaprav iščeva, in našla zamisel za nov pohod (iz Ajdovščine mimo izvira Hublja do Otliškega okna in po Šturski poti nazaj). Pretaknila sva 8 Črne stene in zlezla nanje. S postajo 9 Majerija so bile spet težave, saj je oznak kar zmanjkalo, a so nama pomagali prijazni domačini. Nad kapelico pa sva kar brez markacij zagrizla naravnost v strmino in prisopihala na Sinji vrh. Pod njim stoji 10 domačija Sinji vrh, kjer sva vprašala za pot do škrapelj, saj je puščica na vrhu hriba kazala nekam v globino, kjer ni nobene steze. Gospodar je menil, da se je najbolje vrniti k Majeriji. To pa že ne! Spustila sva se po asfaltni cesti in jo na njenem desnem ovinku zapustila po stezi levo v breg. Pod vrhom sva pri veliki skali opazila označeno potko levo v gozd, ki sva jo gor grede prezrla, in bila je prava. 11 škraplje pod Sinjim vrhom so imenitne! Nadaljevala sva po cesti do informativne table z zemljevidom neke druge poti pri avtobusni postaji Žlebič v Kovku. Tu sva zavila desno (morala sva vprašati – manjka kažipot) in pri postaji 12 Log - Zagrič videla zanimiv prosto stoječ dimnik (v časih slamnatih streh je burja nosila iskre in povzročala požare, zato so dim speljali stran od hiše) in malo naprej še enega, iz katerega se je celo kadilo. Mimo postaje 13 Pod Pižentom sva se vzpela na hrib z oznako 14 Ojstrica; tu je odcep na Ojstrico in naprej na Obli vrh. Ker se je že mračilo, sva po bližnjici, na katero so naju napotili domačini, zgrešila postajo 15 Sibirija, kjer je baje »vsaj za en rokav hladneje« kot drugod po planoti, in se znašla pri avtu.

To je zelo telegrafska predstavitev prijetnega pohoda, ki ga bom ob priliki na dolgo opisala na spletni strani zaplana.net. Kup pripomb in vprašanj sem poslala Turističnemu društvu Okno; že so se mi oglasili in obljubili odgovore, kar se mi tudi ne zgodi prav pogosto. Se že veselim!

Kje so tiste stezice: Od Volake do Leskovice

Že večkrat, ko sem hodil iz Volake na Blegoš, sem razmišljal o stari poti, ki naj bi (tako trdijo vsi zemljevidi) povezovala Volako in Leskovico. Če bi radi preizkusili svoje orientacijske sposobnosti, jo poiščite tudi vi ... takole gre:
  • Odpravite se po markirani poti iz Volake proti Blegošu.
  • Za prvim travnikom se v levo (rahlo navzdol) odcepi kolovoz (na istem mestu je pod markacijo puščica v desno), ki vas pripelje do potoka (Volaščice) globoko pod vami.
  • Ko boste začeli razmišljati, kako prečkati potok, ta v bližini ostankov zidu (mlin?) nenadoma ponikne, po kamnih se odpravite v levo in prečkate strugo potoka.
  • Do sem je kolovoz dobro viden, zdaj pa morate poiskati komaj vidne ostanke steze na desnem (v smeri hoje) robu grape, ki je skoraj pravokotna na potok.
  • Po dobrih 100 metrih vzpona pot zavije v desno, po krajšem strmem vzponu skozi gozd (kjer postane steza bolj vidna) se znajdete na robu travnika pod kmetijo Gartner (ki jo že vidite nad seboj).
  • Krajši vzpon po robu travnika vas pripelje do kolovoza, ta vas v levo odpelje skozi gozd in nato čez travnike do cerkve sv. Urha v Leskovici.
Do izhodišča se lahko vrnete po isti poti ali pa naredite krog po markiranih poteh proti vrhu Blegoša.

07 november, 2007

Od nekje do nekoč po rovtarskih klancih

Včeraj sem imela več razlogov za praznovanje. Eden med njimi je gotovo zanimiv tudi za bralce tega dnevnika – pohodnike, pohajkovalce, iskalce miru in lepote. Dobila sem knjigo slikarja pa tudi "turista, potepuha, firbca" Rafaela Terpina Klanec do doma. 262 risb kmečkih hiš iz hribov ob Idrijci spremljajo avtorjevi opisi in razmišljanja. Kdor ga pozna po prispevkih v Planinskem vestniku*, bo vedel, kakšno pisanje je to. Drugi morate še izvedeti. Brez verzov in rime, toda lepo uglašeno in s tankočutnim notranjim ritmom – prava poezija. Sicer je vsaj meni bolj znan po barvitih akrilih, za risbe v tej knjigi pa je uporabljal le tuš. Vendar se že iz njegovih besedil čuti, da je slikar, saj so polna barv in svetlobe. Poseben jezik, poseben pogled na svet in življenje. Samo nekaj uvodnih besed za pokušino: Prvobitni kmečki dom na našem rovtarskem koncu je izjemna posebnost. Največkrat je obešen v kakšen breg in udomačeno zija po dolini. Knjiga je ne le zbirka drobnih umetnin, ampak tudi varna shramba spominov na dediščino, ki se izgublja, prenekateri zaklad pa je že nepreklicno izgubljen in po Terpinovi zaslugi vsaj pozabljen ne bo. Če se boste potikali po tistem koncu, potem ko boste prebrali to knjigo, ga boste gledali čisto z drugimi očmi in ga bolje razumeli, močneje doživeli. Prav začutili boste, kako gre človek "od nekje do nekoč", kakor sem včeraj prvič slišala Kreslina v čudoviti pesmi Cesta. Dobra knjiga in lepa pesem celo navaden dan spremenita v praznik, prazničnega pa še polepšata.

Danes sem peljala preobut svojega zelenčka. Še nobeno čakanje pri vulkanizerju ni minilo tako bliskovito kot današnje v družbi Terpinovih podob in besed.

* Z dovoljenjem uredništva.

04 november, 2007

Ratitovec malo drugače

Z Janijem greva rada kam, kjer še nisva bila in kamor ne hodijo vsi. Na Ratitovcu sva že bila, seveda na Gladkem vrhu, kjer je koča, in na Altemavru, ki je najvišji vrh, tokrat pa sva si izbrala Kosmati vrh. Že imena nima posebno uglednega in še najnižji je (1643 m), pa kaj potem. Odpeljala sva se na prikupni Prtovč, kjer nama je Marija Pomočnica pazila avto (na sončni praznični četrtek je imela veliko dela!), in sva se podala za kažipotom Razor.

Po gozdu in grapi med Gladkim in Kosmatim vrhom, imenovani Razor, sva se povzpela do Vratc, od tam pa za kažipotom Klom. Sledilo je nekaj orientacijskih težav. Na mestu, kjer puščica na skali kaže navzgor, pot pa je videti le levo, je treba ubogati puščico in se po ne posebno očitni potki povzpeti na gozdno cesto, nato pa je ne glede na markacijo, ki vabi desno na zmedeno bližnjico, bolje odkorakati kar po cesti navzgor in za desnim ovinkom se že pokaže Kosmati vrh. Za naslednjim, levim ovinkom je treba najti rdeče črte na deblih in skalah v desnem bregu in se za njimi povzpeti na rob, s katerega se že vidi cilj. Še spust po desni strani kotanje in zadnji vzpon po strmem bregu (kakih 50 m desno je bunker) in že sva se veselila razglednega vrha. Sonce je sijalo in uživala sva svoj mir, saj so lastniki drugih avtomobilov zavili proti Gladkemu vrhu, ki se s Kosmatega zelo lepo vidi, in to s tiste strani, ki je doslej še nisva poznala.

Ker nama je bilo še premalo, saj je bil tak lep dan, sva se vrnila na Vratca, od tam pa zlezla še na Gladki vrh in Altemaver (strašno je pihalo in razgled ni bil nič lepši kot z »najinega kosmatinca«), nazadnje pa sva se v Krekovi koči pogrela s čajem in joto. Vrnila sva se skozi Razor do odcepa za lovsko kočo na Prtovču in mimo nje na skoraj že prazno parkirišče pri cerkvi.

02 november, 2007

Sonce nad Čadrgom

Pretekli konec tedna sva se odpravila na jazzovski festival v Krmin (Cormons), a sobota je sobota, dan za hribe. Čas do prvega koncerta sva razdelila na pol in izračunala, da se morava ob 12.15 obrniti – do koder bova prišla, bova pač prišla.

V Zatolminu sva zavila desno po zelo ozki cesti proti Čadrgu. Parkirala sva pri baru Tolminska korita. K slikovitemu sotočju Tolminke in Zadlaščice se bova gotovo še vrnila. Informacijska hišica, kjer dobite vstopnice, je delovala le do zadnjega oktobra, a območje ni ograjeno ali zaprto, tako da v lepem vremenu še vabi, le zaradi vlage je treba biti na spolzkih poteh previden. Mimo Dantejeve jame (v takem okolju bi dobil navdih še manj genialen pesnik!) sva se povzpela po bližnjici, ob kateri so cvetele neverjetne množine ciklam, a nazadnje nama le ni ušel kar lep kos ceste. Puščobo betona in asfalta so nama popestrili prelepi pogledi na dolino Tolminke: med jesensko žarečimi bregovi so se vlekli pajčolani meglic. Vso pot nisva videla žive duše razen srnice, ki je stekla čez cesto (pač pa tri povožene močerade). Po slabi poldrugi uri naju je pričakal Čadrg. Vas je znana po ekološkem kmetijstvu, gostoljubnem sprejemu terapevtske skupnosti dona Pierina in lepi naravi. Po napotkih prijaznega domačina sva zagrizla v breg nad vasjo. Med travo je nekaj živahno migalo: četrti močerad je bil nadvse živ! Po travnikih in gozdu sva ponekod pošteno grizla kolena in ravno ko je kazalo, da do določenega časa ne bova dosegla nobenega cilja, se je po dobri uri pokazala rešilna Rešljeva planina. Kamniti stan je sicer podrt, ampak v pravem nasadu mokovcev (tudi po tleh je bilo vse rdeče) in ob lepih razgledih z vrha Na Rešlju, 1161 m (sonce je popilo večino meglic in veselo sva opazovala privlačne cilje za kdaj drugič), sva bila s tem po sili ciljem več kot zadovoljna.

Nazaj grede naju je domačinka povabila v avto, da sva »preskočila« duhamorno cesto, od Jakca dalje pa sva hotela spet hoditi. Ko je odpeljala, se je izkazalo, da sem v vozilu pozabila fotoaparat. Tedaj sva spoznala, da so ženske v teh krajih ne le prijazne, ampak tudi sposobne. Jakčeva gospa je ukrepala bliskovito, domiselno in učinkovito: ko sva pripešačila do izhodišča, naju je čakal fotoaparat. In tako sva lahko poslikala še znameniti solkanski železniški most, ki si ga je tudi vredno ogledati.