26 marec, 2020

Vorančeva pot

Jeseni sta bila na vrsti za organiziranje srečanja patagoncev Korošca Sonja in Marko, a je naneslo tako, da smo se ga udeležili samo trije slovenski pari (poleg gostiteljev in naju še Helena in Janez izpod Blegoša), drugi, tudi hrvaški člani, pa niso mogli priti, vsaj nekateri zaradi nerodnega datuma: 2. novembra. V načrtu je bila Peca, vendar smo zaradi velikega osipa udeležencev in precej kislega vremena sklenili, da Peco prihranimo za boljše čase in se raje odpravimo po Vorančevi poti.

Vorančeva pot ali Koroška kulturna transverzala je speljana po krajih pod Uršljo goro, povezanih s pisateljem in politikom Lovrom Kuharjem - Prežihovim Vorancem (18931950). Vsako leto tretjo soboto v oktobru ob pričetku Kuharjevih dnevov v spomin na Voranca ter njegove brate Ivana, Alojza in Avgusta pripravijo tradicionalni pohod po tej poti. Pravzaprav sta dve: krajša triurna z 9 postajami in daljša peturna z 12. Naša Korošca sta izbrala krajšo. Od njunega doma v središču Kotelj smo se odpravili proti pošti in avtobusni postaji, kjer stoji bronasti Pobič s solzicami, delo akademskega kiparja Stojana Batiča. To je začetna postaja (1) Vorančeve poti (na postajah so oznake s številkami in imeni, od ene do druge pa usmerjajo trikotni kažipoti). Pobiča so postavili 14. junija 2002 v na novo urejeno središče vasi, naslednje leto, ob 110. obletnici pisateljevega rojstva, ko so pot obnovili, pa je kip postal njena prva postaja. Deček iz priljubljene Vorančeve črtice Solzice zre proti Preškemu Vrhu. V bližini sta panoramski zemljevid Uršlje gore in okolice (ogledali smo si pot, na katero smo se namenili) ter postaja Picikla, ki je v občini Ravne na Koroškem nekaj podobnega kot ljubljanski Bicikelj.

Po mostu čez potok Hotuljko* smo bili brž pri župnišču, na katerem smo pod reliefno podobo moške glave prebrali Ddr. Alojz Kuhar / 1895-1958 / Izredni Slovenec. To delo domačega akademskega kiparja Miroslava Prodnika spominja na mlajšega Vorančevega brata, duhovnika, diplomata, pravnika, politika, časnikarja, zgodovinarja. Na pokopališču pri župnijski cerkvi sv. Marjete smo se ustavili ob grobovih Kuharjevih, tudi Prežihovega Voranca, ki se mu ni izpolnila želja, da bi bil pokopan pod domačo lipo. Pokopališče je pravzaprav zadnja postaja Vorančeve poti (9). Tam se je asfalt končal in stopili smo na kolovoz.







Od zadnje hiše smo se povzpeli po travniku in ob robu gozda. Z desne smo ves čas slišali šumenje Hotuljke. Za slikovitim znamenjem smo četrt ure od izhodišča zavili levo po pločniku ob asfaltni cesti. Ob njej smo zagledali partizanski spomenik mučenim in pobitim ter tam pokopanim žrtvam. Za desnim ovinkom se je pokazal Rimski vrelec (2). Tam je bila v 2. stoletju rimska postojanka, od tod ime. Vrelec so začeli izkoriščati v 19. stoletju, v času Avstro-Ogrske (Römerquelle), in takrat so zgradili zdravilišče. Voda je bila zelo cenjena; pravijo, da so jo na Dunaju prodajali v lekarnah in jo je pil sam cesar Franc Jožef, izvažali pa so jo celo v Ameriko. Hotuljska alkalna slatina brez žvepla baje dobro dene slabokrvnim in srčno-žilnim bolnikom. Med drugo svetovno vojno so se v zdraviliško stavbo naselili gestapovci, po vojni pa so bili v njej internat za učence kovinarske šole, počitniški dom in priljubljen hotel. A denacionalizacija ga je pogubila lepa zdraviliška stavba s spremljevalnimi objekti žalostno propada, kupca, ki bi se hotel ukvarjati z zdraviliškim turizmom, pa ne najdejo. Izvir je prosto dostopen in tudi mi smo pokusili kisevo vodo, kakor ji pravijo domačini.










Rimski vrelec se imenuje tudi bližnje smučišče, kjer se večina koroških otrok nauči smučati. Ko smo šli tam mimo, nas je Marko opozoril na hišo zgoraj na levi, kjer je doma znani koroški smučar Mitja Kunc. Na razcepu čez 10 minut smo zavili levo in po mostu čez potok (menda so nekoč tam zavijali desno, a so zaradi negodovanja bližnjih domačinov pot spremenili). Takoj zatem smo prišli na asfaltno cesto in krenili navzgor po njej. Nedaleč za lesenim kažipotom desno Pekel sem na drevesu ob cesti zagledala tudi prvo Knafelčevo markacijo za Poštarski dom pod Plešivcem.

Asfaltna cesta se je vztrajno vzpenjala mimo hiše z majhnim Aljaževim stolpom, vodohrana, napisa P. dom na električnem drogu ter nas po 10 minutah pripeljala do table z napisom Rojstna hiša Prežihovega Voranca in upodobitvijo Kotnikove bajte (3), v kateri se je rodil staršem najemnikom. Danes je ni več, na novi hiši (Podgora 13), ki stoji na istem mestu, je le spominska plošča: V tej bajti se je rodil Prežihov Voranc. V njej je živel samo nekaj mesecev.

Za Kotnikovo bajto se je asfaltna cesta prelevila v makadamsko. Pri skladovnici drv ob njej sta bila na smreki tablica z napisom Poštarska koča 45, (vejice spodaj za minute pa še nisem videla!) in nabiralnik. Za lesenim mostom čez Hotuljko smo zavili desno s ceste mimo zaprte zapornice v gozd na razrit kolovoz. Kmalu za pruhom smo ga zapustili po zaraščeni stezi levo, kamor nas je usmeril trikotni kažipot proti Peklu in Kóglu. Nad tem odcepom smo med drevjem opazili hišo, proti kateri se je nadaljeval kolovoz. Naša stezica, spolzka zaradi zemlje in odpadlega listja, se je strmo vzpenjala naravnost navzgor, k sreči pa so nam pomagale naravne stopnice: kamni in korenine. Dosegli smo zaraščen in zametan prečni kolovoz ter krenili desno navzgor po njem. Potok pod nami je bil dokaj živahen; v njegovem tolmunu se poleti menda rada hladi koroška mladež. Žuborel je po ozki globoki skalnati dolini, tako imenovanem Koroškem vintgarju, ki je domačinom precej pri srcu. Stopali smo visoko nad njim. Marko je omenil, da je v soteski kratek čas deloval rudnik. Potem ko je z leve od zadaj pritekel še en kolovoz, travnat in zasut z listjem, se je naša steza nekoliko zravnala in razširila ter nas pripeljala na dno vintgarja, tik vode, ob kateri je stal ostanek mlina. Dobrih 20 minut nad Kotnikovo bajto smo prispeli k Čekonovi, mimo katere je nekoč vodila pot, a ker lastnik tega ne mara, se zdaj hodi bolj levo, navzgor skozi gozd. Po strmem vzponu smo se priključili kolovozu z leve.

Ko smo dosegli makadamsko cesto, smo se spustili desno po njej. Mimo še enega pruha in ograjenega vodnega zajetja za Ravne na Koroškem smo 10 minut od Čekona prikorakali v Kozarnico pod Uršljo goro, kjer je bil v Tonejevi bajti doma Vorančev ded Johan Kuhar. Pri hiši za cesto sem videla leseni tablici z napisoma Kozarnik in Kozarin – prvo ob dovozu k tej hiši, drugo na ograjnih vratih, skozi katera se najbrž pride k hiši više v bregu. Po starih fotografijah na spletu domnevam, da je slednja Tonejeva bajta. S ceste se je kmalu odcepila navzdol strma steza desno proti Peklu in Koglu ter nas že po dobri minuti odložila na gozdno cesto, po kateri smo se napotili v desno (smer izjemoma ni bila označena). Pri hišni številki 8 smo zavili desno navzdol (Pekel), prestopili električnega pastirja ter pri kapelici z napisom V čast in zahvala Mariji in z belo plastiko kronane Marijine glave v niši zavili po travniku levo proti gozdu. Kakih 20 minut od Toneja smo prišli do klopce nad zaraščeno globeljo Pekel (4), kjer je mali Voranc pasel ovce in nabral solzice (šmarnice) za mamo, kakor pripoveduje v prisrčni črtici Solzice, eni izmed enajstih v zbirki z enakim naslovom.

Peklu smo obrnili hrbet in odšli proti leseni hiški z bivalno prikolico pod nadstreškom ter se po robu travnika povzpeli na bližnji grič Kogel (5) z dvema od nekdaj treh mogočnih lip. Streljaj od njiju sta stali miza in klop. Na tem razglednem kraju so bili Kuharjevi štiri leta grofovski najemniki. V tistem času (leta 1899) je začel Voranc hoditi v ljudsko šolo. S Kogla je videl goreti Kotlje, pri sosedu Kumru so bile doma sirote iz črtice Levi devžej. Vrnili smo se na cesto, nadaljevali po njej navzgor in prestopili več električnih pastirjev. Pri kažipotih nazaj proti Kumru, Kogovniku in Peklu smo se spustili desno po gozdni cesti. Pridružil se nam je simpatičen kuža. Po cestah sicer ni ravno prijetno hoditi, so pa »udobnejše« za klepet. Sonja mi je pripovedovala, kako je poleti prehodila K24, potem pa jo je tri tedne tako bolelo koleno, da ni mogla hoditi. To se mi je zdela še majhna posledica tako velikega podviga: v največ 24 (ženske 25) urah premagati 90 km iz Črne čez Peco, Olševo, Raduho, Smrekovec, Sleme in Uršljo goro nazaj v Črno. Bravo!

Na križišče pod Ivartnikom in nad Ivarčkim jezerom smo sledili kažipotu za jezero in četrt ure od Kogla smo bili že tam (okrog 640 m). To prikupno naravno jezerce (6) meri dober hektar in je globoko do 5 m. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so delavci Železarne Ravne z veliko prostovoljnega dela uredili njegovo okolico, bilo je priljubljeno pri kopalcih, sprehajalcih, športnikih, prirejali so piknike, koncerte, prvomajska srečanja. Jezero je bilo s sedežnico povezano s smučiščem Ošven. Odkar je železarna zaradi svojih težav turistično-rekreacijsko središče prodala, stavbe, oprema in igrišča (za odbojko, košarko, namizni tenis, minigolf, rusko kegljišče) propadajo, okolica je zanemarjena, v jezeru gospodarijo alge. Tudi smučišče je že zgodovina, tamkajšnja sedežnica pa zdaj vozi smučarje na Peci.

Naš naslednji cilj je bil Šratnék. Skozi zelena mrežasta vrata smo odšli od jezera. Mimo kažipota za Uršljo goro, na katero je po Železarski poti 2 uri in 45 minut hoda, in spodnje postaje nekdanje smučarske žičnice smo odkorakali po asfaltni cesti. Še vedno nas je spremljal kuža in skrbelo nas je že, kako bo našel domov. Na razcepu cest smo sledili levi (zgornji), po desni (spodnji) z znakom, ki opozarja na žabe na cesti, pa se je napotil »naš« kuža in oddahnili smo si, da se bo vendarle vrnil domov. Toda ne – spet nas je našel in še nekaj časa vztrajal z nami. Mimo velike kmetije Pavšar ter odcepa na Náravske ledine in k Smučarski koči smo čez 15 minut prispeli do razpadajočega stolpa brez strehe, ostanka gradiča Šratnek (tudi Šrotnek iz Schrottenegg) v Podgori (511 m). Zgrajen je bil na začetku 17. stoletja, po drugi svetovni vojni pa je bila v njem kmečka zadruga. Razpadajočega so leta 1969 podrli, ostal je le še zelo prezidan obrambni stolp (7).

Na naslednjih dveh križiščih za cerkvico sv. Mohorja in Fortunata smo se ravnali po kažipotih; naš cilj je bil zdaj Prežihova bajta, katere podobo smo si lahko ogledali na kozolčku ob drugem križišču. Zavili smo desno, kamor je kazal tudi kažipot Turške šance, in kmalu nas je še eden usmeril levo v gozd. Začelo je rositi. Nenadoma smo zagledali nenavaden prizor: z drevjem poraščen in s suhim listjem zasut kup zemlje, na katerem je stal – stol. K njemu je bila uhojena stezica. Ta kup naj bi bil eden ostankov tako imenovanih šanc (iz nem. die Schanze), to je obrambnih nasipov, okopov, zgrajenih v času turških vpadov. Iz Podgore so tekli mimo Šratneka in čez Preški vrh k javorniški graščini na Ravnah. Pa stol? Prikradla se mi je prismuknjena misel, da tja hodi posedat kak ljubiteljski raziskovalec poznega srednjega veka in začetka novega.

Vrnili smo se na cesto in se na naslednjem razcepu spustili desno proti Prežihovi bajti. Mimo kažipotov in table, ki je napovedovala Vorančev spominski muzej, smo v nekaj minutah najprej prišli do pisateljevega bronastega spomenika na Preškem Vrhu, prav tam, kjer je Vorančeva babica zadnjič žela ajdo, kakor presunljivo opisuje v črtici Ajdovo strnišče. Tudi ta spomenik je napravil akademski kipar Stojan Batič. Vorančev pogled je objemal Kotlje in se srečal s pogledom pobiča, pri katerem smo začeli pot. Spuščali smo se dalje proti hišam in pri prvi 10 minut pod šancami je puščica kazala navzdol k muzeju. Sonja je zaman zvonila, da bi nam odprli muzej – nihče se ni oglasil (muzej je sicer odprt le od 1. maja do 15. oktobra). Sami smo odšli k sosednji Prežihovini (8), ki pa je bila seveda zaprta. Tako le s spleta vem, da si je mogoče ogledati kamro, štiblc, shrambo in črno kuhinjo ter predmete, ki pripovedujejo o Vorančevem življenju in pisanju. Kuharjevi so bajto odkupili leta 1911 in bili prvič na svojem. V njej je Voranc z brati preživel najlepša mladostna leta, med svetovnima vojnama pa se je tam skrival s svojimi somišljeniki. Sedanja lastnica spomeniško zaščitene domačije je pisateljeva vnukinja.

Od Prežihovine je šlo strmo navzdol do stičišča kolovozov in od tam po levem. Zdaj je že deževalo. Čez travnike in med koruznimi strnišči smo pohiteli do hiš in na asfaltno cesto. Za silo smo si očedili hudo blatne gojzarje. Hotuljska dvorišča so krasile velike in majhne buče. Dobrih 10 minut pod Prežihovo bajto smo pri Sv. Marjeti sklenili krožno pot. Zdaj ko prebiram opise prehojene in daljše poti, ugotavljam, da smo večino zanimivosti videli, vseh pa ne. Že kar vem, kaj bo rekel Jani na mojo pomisel, da bi še kdaj ... In na imenitno odkritje, da obstaja še ena Vorančeva pot v Mokronogu.










Čeprav med potjo nismo trpeli lakote, ker sta Sonja in Helena skrbeli za nas s svojimi dobrotami, sta nas gostitelja nazadnje povabila v Smučarsko kočo (domačini ji rečejo kar Smuč koča), kjer slovijo po bograču. Res je bil okusen, čeprav zame preveč pekoč. Zraven so se prilegli kipjenki – nekaj takega kot gluhi štruklji. Za konec nas je natakarica ovekovečila na gasilski fotografiji (hvala Sonji za obe od tam). No, čisto konec še ni bilo. Hotuljca sta nas odpeljala še na Ravne, kjer smo se sprehodili po čudovitem grajskem parku, za posladek pa smo bili deležni Sonjine kuharske umetnije, bučne marmelade. Na njej je bila sicer etiketa Peca 2. 11. 2019, a kot rečeno, smo Peco pustili za drugič, ko se bo spet zbralo več patagoncev. Z njimi sva v stikih tudi te koronavirusne dni in za zdaj se držijo dobro, kljub hudemu potresu celo hrvaški sopotniki. Čeprav je v težkih časih še posebej pomembno ostati pozitiven, nam je Željko šaljivo, kakor je njegova navada, a zelo utemeljeno naročil: »Ostanite negativni!«

* Zasledimo tudi različice Kotulja, Hotuljščica in Kotuljski potok. Domačini si rečejo Hotuljci, čeprav bi za prebivalca Kotelj prej pričakovala Koteljčan, kakor piše v pravopisu, ali vsaj Kotuljec, kakor najdemo v leksikonu Slovenska krajevna imena, ki dodaja »lokalno tudi Hotuljec«. No, Sonja pravi, da Kotuljec že izpodriva Hotuljca.

21 marec, 2020

Dan poezije v koronavirusnem letu 2020

Leta 2009 sem izdala pesniško zbirko Gora je moja muza, odtlej pa pesmi nisem več objavljala, čeprav sem jih nekaj še napisala. Številni pozivi, naj na spletu in druž(a)b(e)nih omrežjih objavljamo to in ono, ker svojih stvaritev ne moremo predstavljati v živo, bralci, poslušalci, gledalci pa kljub omejitvam zaradi epidemije potrebujejo kulturo, so me izbezali iz mojega pesniškega skrivališča. V branje vam ponujam nekaj pesmi, primernih za ta dnevnik in te koronavirusne čase.



POTA IN BREZPOTJA

Razločno začrtana pota
nas vodijo v gôre, planine,
a tja v nedosežne višine,
v višine se pnejo stečine
brez znamenj, kaj prav je, kaj zmota.
Enako je v glavah, v dolini:
smeri nam povejo konfini,
povejo, a niso edini –
srce ve, kje prava je kota.


BURJA

Ko burja nad Krasom se znese,
prepiha te prav do obisti,
zmikasti te in te očisti,
očisti, da nisi več isti.
Turobne ti misli odnese,
navlako iz duše odpiha,
da znova z lahkoto zadiha,
zadiha, da pot do navdiha
pod jarkim spet soncem odpre se.


Nebo potuje

Oblak za oblakom odpluje,
zbeži spred oči proti vzhodu
in sonce se proti zahodu
pomika po lilastem svodu,
toplota se, luč oddaljuje.
Po prašni vijugasti cesti
kdaj vedra, kdaj v družbi bolesti
se trudim vsaj nekam prilesti ...
Nebo pa nad mano potuje.


NE VDAM SE

So dnevi, ko moram oditi
iz sobe, iz sebe, uiti
strahovom, skrbem in tesnobi,
ki čutim jih v sebi in v sobi.

So dnevi, ko hočem verjeti,
da moram in morem začeti
na novo, nočém ne, le zóram,
spoznanju, da morem in moram.


Ostanite zdravi!

16 marec, 2020

Jeseni na Veliki Pršivec

Tudi preteklo jesen sva si zaželela med zlate macesne. Na spletu sem našla čudovite fotografije jesenskega Velikega Pršivca in cilj za 26. oktober je bil izbran. Čez Kosmačev preval sva se odpeljala v Krmo. Pri Kovinarski koči je parkiralo precej avtomobilov, na malem parkirišču nekoliko naprej eden, na naslednjem, Pri lesi (946 m; S 46.385132, V 13.907038), pa gotovo več kot 100. Prevladovali smo Slovenci, bilo pa je tudi nekaj tujcev. Nekateri so tam celo prespali. Tisti konec tedna je bilo vreme kot nalašč za na Triglav in tja jih je šlo največ. Nenavadno se nama je zdelo, da nisva videla nobenega kažipota, smerne tablice ali kakršnekoli omembe Triglava. Nemalo sem se začudila, ko mi je Jani pokazal Veliki Pršivec, katerega skoraj 1000-metrska stena se je videla s parkirišča: le kako bom prišla tja gor?!

Parkirišče sva zapustila pri podrti lesi ali zapornici, ob kateri je stal znak za prepoved prometa. Pot se je kmalu začela vzpenjati. Čez slabe pol ure sva prečkala grapo in na drugi strani se je dotedanji skoraj kolovoz zožil v stezo. Ko je postala strmejša, so se zvrstili številni kratki ključi. Markacije so bile redke in obledele. Potem se je strmina nekoliko unesla in stopala sva po širši skalnati poti, deloma po jarku med skalami. Mogočne stene okoliških gora v jutranji senci niso bile ravno pri volji za fotografiranje. Gozd se je razredčil. Krme za nama tudi še ni obsijalo sonce. Na koncu gozda naj bi na 1180 m (po drugih podatkih na 1300) stala debela bukev, cilj znamenitega Triglavskega smuka s startom na Kredarici. Tudi na zemljevidih piše Pri debeli bukvi, a midva je nisva našla. Poslej se je široka gruščnato-skalnata steza vzpenjala med ruševjem; ta predel se imenuje Pleša.






 


Čez 50 minut sva pristala na travnati ravnici Vrtači, obkroženi z drevjem in gorami. Nekateri macesni so se žal že osuli ali pa so imeli iglice že bolj rjave kot rumene. Kontrast med osončenimi okoliškimi vrhovi in senčno ravnico je bil za moje fotografsko (ne)znanje žal prehud, a za oko in dušo ni noben kontrast prevelik – lepoto vsrkavata brez motenj. Po četrturnem vzpenjanju naju je skalnata gozdna steza pripeljala na Malo polje (1580 m). Začela sva se ozirati v desno, da bi našla lovsko stezo, ki sva si jo izbrala za dosego svojega cilja, zato sva skoraj prezrla klavrn in slabo označen odcep levo proti Vodnikovemu domu. Kažipot je ležal na tleh.

Kmalu zatem sva res zagledala neoznačen odcep desno, ki sva ga iskala. Niti možica ni bilo ob njem. Edina sva zavila tja, vsi drugi so hiteli naprej proti Triglavu. Po zlahka sledljivi stezi sva dosegla Travno dolino, obdano s slikovitimi gorami. Tudi tam so nekateri macesni že rjaveli, a je bilo kljub temu zelo lepo. Više v dolini sva prišla do slabo opaznega razpotja (tako slabo, da ga nisva opazila) in se obrnila proti levi. Slabe pol ure nad Malim poljem naju je presenetilo oškrbljeno betonsko korito z letnico 1990, ki ga najin spletni vir ni omenjal. Za koritom se je steza izgubila med skalami. Zavila sva levo navzgor, kjer se je skozi redko drevje kazal strm travnik in pečevje za njim. To je bila dobra izbira, saj sva v tisti travni vesini spet ujela stezo, ki je vodila pod pečino s plitvo votlino. Vzpenjala sva se ob steni in ko sva od zgoraj pogledala po dolini, sva imela kaj videti: žareče macesne, v ozadju pa Bohinjska vratca (levo od njih Tosc, desno Vernar, Činkelman in Kurico). Čez 10 minut sva na desni zagledala opuščeno planino s podrto pastirsko lesenjačo. Očitno je bilo, da sva lovsko kočo, opisano na spletu, zgrešila.


Ker sva bila že pri planini, sva se pač najprej podala nanjo, čeprav misli na lovsko kočo nisva opustila. S planine, obdane z zlatimi macesni, je bil prav tako imeniten razgled na sicer že videno, tudi na Triglav, a takih ponovitev se človek zlepa ne naveliča. S spleta sva vedela, da se nad planino poti mimo korita in mimo lovske koče stakneta. Res sva nekaj korakov nad kočo pri velikem kamnu opazila lepšo in širšo pot, ki je pritekla z desne izza kamna. Spustila sva se po njej in v nekaj minutah res pristala pri čedni lovski koči. Tudi ta se je ponašala z lepim razgledom. Že ves čas nama je pritegovala pogled slikovita gora s škrbino na sredi (ali pa dve gori, ki si stojita zelo blizu). Pozneje naju je Gorazd poučil, da sva občudovala greben ali ramo Triglavski Vogel, ki se z Malega Triglava spušča proti jugovzhodu (Konjskemu sedlu). Do sedaj menda ni bil deležen posebnega zanimanja, Marko Kern pa ga je le nekaj mesecev prej dodal na širši seznam slovenskih dvatisočakov (2520 m).







Pred nadaljevanjem poti sva hotela še preveriti, kje sva gor grede zgrešila pot mimo lovske koče. Po stezi, po kateri sva prišla k njej, sva se strmo spustila dalje ter se po slabih 5 minutah znašla na neopaznem razpotju in ga zdaj vendarle prepoznala. Če bi bila na njem prej namesto levo zavila desno, bi naju bila čedalje očitnejša steza, ki je v nekaj ključih prečila travnato pobočje in se obrnila v desno, pripeljala čez dva skalna roba naravnost k lovski koči.  Zdaj nama je bilo vse jasno. Postavila sva majhnega možica in se ‒ tokrat v desno vrnila k zgornjemu stiku poti pri velikem kamnu. Od njega sva nadaljevala kar naprej navzgor in čez 10 minut pred koncem skalnate grape zavila levo med same macesne.

Po kakih 20 minutah sva levo pod seboj zagledala travnato ravnico in se spustila nanjo. Na travnika so se pojavile markacije na poti s planine Zgornja Krma k Staničevemu domu. A vodile so naju le dobre četrt ure, dokler ni označena pot na približno 2000 m zavila pravokotno levo. Pri tamkajšnjem možicu sva krenila desno na nemarkirano stezo skozi Kravjo dolino proti Velikemu Pršivcu. Začela se je s slikovito »krpanko« skalnih plošč in suhe trave. Srečala sva planinko, ki se je vračala s Pršivca ‒ navdušena je bila. Tudi midva sva se že navduševala nad pogledi na in Rjavino, nato pa je sledilo presenečenje: potem ko je bil pogled na Veliki Pršivec in njegovo steno s parkirišča videti prav »strašen«, sva zdaj zagledala pohleven kucelj z zaobljenim vrhom, zelenim od ruševja. Je to sploh prava gora? Zaradi številnih kotanj se je pot ves čas vzpenjala in spuščala. Med suho travo in skalami se je večkrat izgubila, a možici so naju kar dobro vodili. Po slabe četrt ure, ko je bilo konec steze, so naju usmerili desno proti vrhu. Z nekaj iskanja poti više gori med ruševjem sva ga dosegla v dobre četrt ure.
 
Na vrhu (2056 m) je stal samo podrt možic. Pod brezhibno modrim nebom je začel pihati mrzel veter, a sva kar nekaj časa »potrpela«, saj naju je prevzel razkošen razgled: na jugozahodu Tosc, Vernar, Činkelman in Kurica, na zahodu Triglav (videl se je tudi Triglavski dom na Kredarici) in Rž, na severu Rjavina, Teme (mogočen prepaden pomol pod južnim pobočjem Rjavine) in Luknja peč, na severovzhodu Mežakla in Karavanke, na vzhodu greben z Debelo pečjo, zadaj Kamniško-Savinjske Alpe, na jugovzhodu pokljuški gozdovi, na jugu Mali in Veliki Draški vrh. In da, na pravi gori sva bila: z vrha proti Krmi je padala neskončna stena. Mihelič je v svojih Julijskih Alpah v drobnem tisku pri Rjavini sicer napisal, da »Pršivec /.../ ni drugega kot nekoliko višji izrastek na prostranem jugozahodnem pobočju /Rjavine/«, novi vodnik Julijske Alpe – osrednji del pa ga niti ne omeni, a tako »zapostavljene« gore pogosto vsaj pri naju požanjejo obilo navdušenja in občudovanja.

Do travnate ravnice sva se vrnila po poti vzpona (40 minut), tam pa nisva zapustila markirane poti, ampak sva ravnico prečila in na drugi strani dalje sledila markacijam. V 20 minutah sva prispela na planino Zgornja Krma. Na 1780 m so naju pričakali kažipoti desno (tudi) Dom Valentina Staniča 2h in Triglavski dom 2h, naprej Kovinarska koča 2h 30min. Planina ima več delov. Po približno četrt ure sva se mimo korita z letnico 1989 spustila h koči z napisom Pastirski stan Prgarca 1763 m.n.v. A.S. Zasip. Čez 15 minut sva sestopila na Malo polje po poti, po kateri so šli zjutraj vsi razen naju, in kmalu zatem zašpilila klobaso pri neoznačenem odcepu proti Travni dolini. Ob njem sva postavila možica. Do avta naju je čakala še ura in četrt znane poti.

V skoraj 9 urah sva nabrala neznan(sk)o višinsko razliko, 6 ur in pol čiste hoje ter predvsem obilo čudovitih vtisov. Ko sva prišla domov, sva slišala vremensko napoved, da bo v torek snežilo do 1000 m. Naj!