26 julij, 2013

Na Debelo peč iz Krme

Na Debeli peči sva že bila tik pred začetkom tega spletnega dnevnika po najbrž najobičajnejši poti z Lipance, Jani pa je predlani začel na planini Klek. Tokrat sva se odločila za daljšo in zahtevnejšo pot iz Krme. Cesto proti Kranjski Gori sva zapustila pri smerokazih za Vrata, planinski muzej in Mojstrano (pred Dovjim) ter se po mostu čez Savo Dolinko odpeljala v Mojstrano. Sledila sva kažipotom Radovna, Kot in Krma po zelo ozki asfaltni cesti skozi vas. Na Kosmačevem prevalu se desno odcepi gozdna cesta v Kot, midva pa sva nadaljevala po asfaltni proti Krmi in jo zapustila pri kažipotu desno h Kovinarski koči. Ozka asfaltna cesta pelje skozi Zgornjo Radovno mimo Pocarjeve domačije. Na koncu sva zavila desno na makadam. V Kovinarski koči so bili že pokonci in danska družina se je vkrcavala v avto. Mimo planine Spodnja Krma Agrarne skupnosti Zasip (Zasipske planine) sva se pripeljala na parkirišče. Tudi tam je parkiralo precej avtomobilov (poleg naših še nemških, danskih, slovaških) in kar nekaj planincev je spalo v spalnih vrečah na prostem. Od tu se večina vzpne na Triglav. Kmalu sva spoznala, da sva se ustavila prehitro, saj je 10 minut naprej še eno parkirišče, a nič ne de – saj sva prišla hodit. Kakih 50 m pred drugim parkiriščem je odcep levo, označen s kažipotom Bl. koča – Lipanca in dodatkom 3.20 h.
 
 

Pot se na začetku pretika med nizkim drevjem, ruševjem in golimi vrbami, od številnih vrst cvetja pa naj omenim le dlakavi sleč, ki naju je v velikih množinah spremljal ves dan. Zelo kmalu pa se postavi pokonci in strmina le redko popusti. Vzpenjala sva se ob grapi, v kateri je šumela voda, ki je tekla izpod talečega se snega (ledu). Kjer se grapa stisne med dve visoki skali, pot zavije desno pod steno, na katero je pritrjena plošča z napisom Pot zgradilo Planinsko društvo Javornik 1952 ob petletnici svojega obstoja. Razčlenjena je z visokimi »stopnicami«, včasih kar previsokimi za (moj) korak. Ko doseže steno naslednjič, zavije levo. Tam sta dva klina, nekoliko više pod zasilno klopco v plitvi skalni vdolbini pa še eden. Na skali piše 1200 m. Sledijo dolge stopnice, zavarovane z jeklenico. Nekaj časa sva vijugala med meliščem na desni in grapo na levi, dokler grape končno nisva prečkala – najprej ožji stranski rokav, nato široko glavno strugo. Tam so naju zbegale oznake: levo navzdol kaže puščica in niže v tisti smeri je na skali rdeča črta, druga črta pa naju je vabila naravnost proti strugi. Obe poti sta pravi; prva teče bolj naokoli, zato ni tako strma, druga pa naravnost navzdol. Odločila sva se za prvo (je tudi bolj uhojena). Potem ko sva prestopila še en ožji stranski rokav, sva se dalje vzpenjala po listnatem gozdu.
 

V strmih ključih se človek kar spoti, zato sva bila zadovoljna, da pot teče po osojni strani Krme, sploh ker je bilo med čedalje nižjimi listavci vedno več macesnov in ruševja. Ko sva spet dosegla skalne stene, pa je sonce pogledalo čez rob in nama svetilo v oči. Prišla sva na razpotje; oba kraka tečeta ob steni: desni ni označen, levi pa je in varuje ga jeklenica. Povzpela sva se po njem in skalni rogelj, ki sva ga že dalj časa opazovala, je bil natanko nad nama. Zadnji klin je izpuljen in jeklenica zvita visi ob steni. Nad zavarovanim odsekom sva vstopila med redke macesne. Sledilo je prijetno presenečenje: znašla sva se pod zares slikovito steno, ki ji Mihelič reče galerije. Onkraj gruščnatega jezika se pot spet pretika med ruševjem in macesni in pripelje do skale z napisom 1800 M, nato pa do razcepa: desno se pride na Lipanski vrh in Mrežce, naprej (levo) na Brdo in Debelo peč, po obeh pa seveda tudi na Lipanco. Kmalu sva stala na Lipanskih vratih (1898 m), prevalu  med Brdom in Lipanskim vrhom.
 

 

S prevala sva že videla svoj vmesni cilj, Brdo (tako piše na kažipotih in skalah, na zemljevidu in pri Miheliču pa Brda). Na dveh označenih razcepih sva zavila levo navzgor. Na ramo tik pod vrhom priteče nekaj, kar bi lahko bilo neoznačena lovska pot od Kovinarske koče (najina pot je edini označeni stranski izhod iz Krme, drugi so skozi zatrep). Z vrha (po zemljevidu 2008 m, napis na skali in Mihelič pa pravita 2009 m) z žigom je širok razgled, tudi na Triglav iz zame nekoliko nenavadnega zornega kota. Nekateri menijo, da je razgled od tu celo lepši kot z Debele peči. To sva imela kot na dlani, videla pa sva tudi Kovinarsko kočo. Nisva se dosti mudila. Po drugi strani Brda sva kmalu prišla na majhno uravnavo z razcepom in zavila levo proti Debeli peči. Po kamniti in koreninasti potki sva se prebijala skozi ruševje pa tudi vsakovrstnega cvetja ni manjkalo. Med skalami, razmetanimi po travniku (na nekaterih so označene smeri), sva dosegla odcep desno na Okroglež; kažipot je že dolgo podrt. Pot vijuga gor in dol po kamnitem svetu, nato pa se pošteno vzpne. Na vrhu Debele peči (2014 m) je skrinjica z vpisno knjigo. Dohitela naju je mladenka v mini krilcu (a primerno obuta) in na ves glas v tujem jeziku vzpodbujala družino, ki je zaostajala za njo. Medtem ko sva pasla oči na razgledih, je radioamater, ki je okoli sebe razpostavil anteno in svoje »škatle«, napenjal predvsem ušesa. Zdelo se je, da nas sploh ne vidi. Ko mu je končno uspelo vzpostaviti zvezo in je bilo slišati »Roger«, se je razgovoril najprej po radiu, nato pa je še nama, ko sva že odhajala, pomahal in zaklical »Srečno!«
 

Dol grede sva opazila posebno lep rožni koren z rdečimi cveti, ki je gor grede ušel najinemu pogledu, galerije so bile v popoldanskem soncu še lepše kot zjutraj in tudi sicer je bilo vračanje po isti poti (samo da tokrat ne čez Brdo, ampak pod njim) vse prej kot dolgočasno, le vroče nama je bilo neznansko, saj pobočje seveda ne more biti ves dan na senčni strani. Od spodaj sva se občudujoče ozirala na prehojeno pot. Poti pravzaprav ni videti in to je bil glavni razlog najinega občudovanja. Občudovala sva sebe, da sva zmogla (del poti je na zemljevidu označen s pikčasto črto, čeprav v resnici ni tehnično zahtevna, samo precejšnjo previdnost terja), in še bolj tiste, ki so sila strmo in na videz nedostopno smer speljali tako spretno, da sva opravila brez nevarnosti; niti napor ni bil prehud, le malo bolj počasi nama je šlo (čiste hoje 4 ure in četrt gor, 3 in četrt dol). Kljub temu pa opisano pot (zelo!) priporočam samo v suhem vremenu.
 

Zdaj odhajava na dopust in čeprav bodo imeli na njem svoje mesto tudi hribi, ne bodo slovenski, tako da se znova oglasim šele čez kak mesec. Prijetne počitnice!

24 julij, 2013

Iskanje kamnitega lovca

Že pozimi, ko sva bila na Višarjah, sva se odločila, da se nekega dne podava na goro z nekoliko skrivnostnim imenom Kamniti lovec (Cima del Cacciatore, 2071 m). Tako sva se prejšnjo sredo odpeljala v Trbiž, sledila modrim (ne avtocestnim) smerokazom Udine in se mimo kraja Žabnice (Camporosso in Valcanale) pripeljala v Ovčjo vas (Valbruno). Tam sva zavila levo, kamor kažejo rjavi smerokazi, med njimi Santuario Monte Lussari in Val Saisera. Peljala sva se po ozkih uličicah, kjer številni napisi in podobe spominjajo na Juliusa Kugyja, na drugi strani vasi pa nadaljevala po asfaltni cesti v dolino Zajzere (Val Saisera), imenovano po potoku enakega imena, in jo zapustila po gozdni cesti levo na označeno parkirišče 2. Ob njem so kažipoti za pot 616, a nobene oznake za 615 (Višarje, Kamniti lovec). Poleg omenjene gozdne ceste vodi s parkirišča tudi kolovoz, zastavljen s skalami.


Odpravila sva se po gozdni cesti, upajoč, da bova odkrila tudi pot 615. Res sva se v minuti ali dveh znašla na razcepu s kopico kažipotov v pravo smer – levo na Višarje, na sedlo Prašnik, k Pellarinijevi koči in drugam, o Kamnitem lovcu pa nič. Zavila sva torej levo na ožjo gozdno cesto in po mostu čez Zajzero. Tam je stal tovornjak s cisterno in črpal vodo iz potoka. Z mostu se že vidijo mogočni Viš, Montaž in sosedje. Onstran reke je za koritom z vodo razcep; desno se odcepi kolovoz k Pellarinijevi koči, midva pa sva ostala na gozdni cesti. Pri počitniški hišici z imenitnim razgledom na Zahodne Julijce sva zavila desno na sprva zelo zaraščen kolovoz. Nekaj časa je precej podoben razdrapani suhi strugi, potem postane udobnejši, posut s suhim listjem, in nazadnje se zoži v stezo. Ta se vzpenja po listnatem gozdu naravnost navzgor, zato je precej strma. Pripelje do široke in globoke grape. Po njej sva dosegla opuščen kolovoz. Na desni sva skozi drevje videla steno Velikega Nabojsa, izza katerega je kukal Viš. Ko se je pot prvič zravnala in se celo rahlo spustila, sva mimo korita z vodo stopila iz gozda.
 
 

Na mokrotnem travniku stoji podrta lesenjača. Opuščena planina je spodaj porasla predvsem s preobjedami, v zgornjem delu pa je toliko jagod, da sva se jih pošteno najedla in še jih je ostalo. Nad zgornjim delom z desne priteče nekaj, kar bi lahko bilo gozdna cesta, in se tu konča, ker »ne more« čez grapo. Ob grapi sva se povzpela nazaj v gozd, jo prečkala v desno in onstran nadaljevala po potki navzdol. Vsepovsod je bilo polno modrikastih cvetov gozdne grašice, ne le ob poti, ampak so splezale tudi na grme in smrečice. Tudi midva sva »plezala« v breg, dokler nisva prečkala omenjene gozdne ceste pri zares lepem grmu volčje češnje. Takoj zatem sva cesto dosegla še enkrat, se napotila desno po njej ter jo po dobrih 10 minutah na ostrem levem ovinku zapustila v desno po strmi »kombinaciji« poti in struge, ki naju je pripeljala na sedlo Prašnik (Sella Prasnig, 1491 m) s hudo zdelano klopco, lepimi razgledi in množico kažipotov. 

 
 
 
 
 
 
 
 
 
Nad sedlom sva zapustila pot 615 in se po 617 povzpela v gozd. V njem sva prečkala veliko jaso (ali majhno planino), na kateri se mora markacija zadovoljiti s količkom, ker pač ni dreves. Ali naše markacije s tem res ne bi bile zadovoljne? No, (nekateri) planinci bi gotovo bili, saj se na travnatih odsekih pot rada »izgubi«. Na razpotju po dobrih 10 minutah je tudi kažipot h Kamnitemu lovcu. Zavila sva desno na pot 613, po levem kraku pa sva se nameravala vrniti.
 
 
Med strmim vzpenjanjem po iglastem gozdu sva si ogledovala italijanske Julijce in prodišča Zajzere globoko spodaj. Tu in tam sva stopila na plano in skupaj z ozko potko vijugala po šopasti travi. Kmalu se je pojavilo ruševje in pod skalami sva zavila levo. Bila sva že tako visoko, da sva videla čez gore na desni; kljub mrču sva razločila Jerebico. Ni bilo dolgo, ko sva prvič zagledala cilj. Nekdo je stal na vrhu. Vstopila sva v travnato in ruševnato grapo in po njej dosegla rob, s katerega sva imela »svojo« goro kot na dlani. Spustila sva se pod skale, da sva jih obšla, in se ponovno povzpela, tokrat čez melišče. Prvič letos sva videla sternbergove klinčke. Za meliščem pot zavije levo v strmino. Više sva si zaradi padajočega kamenja nataknila čeladi. Razgledi so bili čedalje lepši, okolica pa posebno zaradi triglavskih rož prav tako. Za vrh se je bilo treba na koncu kljub jeklenici kar potruditi, saj je čisto ohlapna.
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Zgoraj stojita železna križ in zvonček želja. V skrinjici je vpisni zvezek. Razgledi, zlasti na Viševo skupino, so imenitni. V nasprotju s samotnim vzponom (»od zadaj«, ne skozi krnico V klobuku, je manj običajen) pa na cilju nisva bila sama; kar nekaj planincev se je povzpelo gor z višarske strani. Višarje so s Kamnitega lovca in poleti videti čisto drugačne kot pozimi. Takrat naju je neznansko zeblo, tokrat sva se seveda pošteno potila; takrat je bilo vse zaprto, tokrat pa sva se nadejala kosila pri Juretu.
 
Proti Višarjam sva se spustila skozi krnico V klobuku. V njej je bilo kar nekaj živžava, saj nekateri pridejo z Višarij samo do tja in čeprav ne hribolazijo, lahko uživajo v lepotah okoliških gora. Otroci so bili seveda navdušeni tudi nad ostanki snega. Prvih 10 minut spusta je zelo sitnih, saj je strmo pobočje hudo krušljivo; del poti je zavarovan z jeklenico. Predvsem zaradi svarilnega spletnega zapisa očividca nesreče, ki se je končala s helikopterskim prevozom, sva do tu še obdržala čeladi. Nadaljevala sva mimo plošče v spomin kapetanu Giuseppeju Falconeju, ki ga je leta 1970 med trasiranjem poti za alpince pokončal plaz. Okrog krnice se vrstijo Višarske glave; najvišja je Kamniti lovec, precej opazna pa tudi Beraški križ (Croce del Poverello, 1891 m) s križem na vrhu. Pot je gruščnata in ponekod kar naporna. Tudi vroče je bilo, zato je čez pol ure prav prijalo stopiti v prijazen macesnov gozdiček. Mačice gole vrbe so se kot kosmi vate belile na pritlikavih grmičkih.
 

Še preden sva stopila iz gozda, sva slišala brnenje in ko sva prišla do kapelice pod Višarjami, sva imela kaj videti: gradbene stroje, vozila (med njimi tisto cisterno, ki je pripeljala vodo iz Zajzere) in material ter opustošeno pobočje – gradbišče novega smučišča. Po bodočem smučišču sva se povzpela do naselja. To je vrvelo od pohodnikov in turistov in vsi lokali so bili odprti. Pri Juretu sva si privezala dušo (tudi z značilno furlansko friko) in medtem je večjemu omizju zaigral nekaj slovenskih na harmoniko. Z njegove terase je čudovit pogled na krnico V klobuku in okoliške gore. Mnogi so se po kosilu odpeljali v dolino z žičnico, naju pa je čakalo še dolgo pešačenje.
 

 
 
 
 
Vrnila sva se h kapelici ob gradbišču in pri kažipotu 617 zavila po nekdanji vojaški cesti desno navzdol. Zaprta je za promet, le za gradbišče jo uporabljajo (omenjena cisterna se je pripeljala po njej). Pri kažipotu levo za sedlo Prašnik sva zlezla na škarpo in zapustila cesto. Pot se je vztrajno vzpenjala in više proti skalam je šlo hudo strmo. Tik pod grebenom Škrilj, katerih najvišja točka 1783 m je bolj desno (Mihelič navaja ime Škrilj, ne Škrilje), je kake tričetrt ure od Višarij nekaj metrov globoka in za odraslega človeka dovolj visoka votlina. Ko sva z grebena pogledala nazaj, sva še zadnjič uzrla Višarje.
Greben sva prečkala in se začela strmo spuščati v kratkih ključih, nato pa nekaj časa napredovala približno vzporedno s sila strmim travnatim pobočjem. Prečkala sva melišče in izredno krušljivo grapo, potem pa se spet vzpenjala po melišču. Potka je zelo ozka, a k sreči nikjer ne visi; prijetna je, večinoma mehka od iglic, in po njej mrgoli velikih mravelj. Na nekaj mestih je podrta, še več pa je takih, ki kažejo, da se bo to zgodilo prej ali slej. Ko sva pustila za seboj še nekaj grap, nekaterih travnatih, drugih gruščnatih, sva se znašla na razpotju, na katerem sva zjutraj zavila desno navzgor (613), zdaj pa sva se vrnila po drugem kraku (617). Odtlej sva se vračala po poti vzpona, le čisto na koncu sva takoj za mostom zavila desno na bližnjico – kolovoz, zastavljen s skalami. Gor dobre tri ure, nazaj (čez Višarje) dobre štiri, a hoja je bila samo del več kot deset ur dolgega lepega poletnega dne.


Kamnitega lovca sva torej »našla«, vendar po nekaterih virih ne pravega. Mihelič piše, da je gora dobila ime »po skalnati figuri v bližini, ki spominja na lovca«. Po legendi naj bi bil to za kazen okameneli lovec, ki je od tod streljal proti cerkvi Višarske Matere Božje. Po Tumi je »Kameni Lovec /.../ bolvan v škrbini«. Nemci naj bi bili ime Steinerner Jäger napačno prenesli z balvana na vrh, katerega pravilno ime naj bi bilo Pergamiten (popačenka imena Pri Piramidi). Midva take figure sicer nisva našla, a kljub temu štejeva, da sva bila pri »iskanju« uspešna.

20 julij, 2013

Na Mali Draški vrh čez Viševnik

V nedeljo je prišel na vrsto Mali Draški vrh s seznama Janijevih želja. Na cesti na Pokljuko se je bilo treba dvakrat ustaviti, ker so se po njej sprehajale krave, prikupen teliček pa je dobil mlečni zajtrk kar sredi vozišča. Na Rudnem polju je bilo že ob osmih zjutraj zelo živo: otroci iz planinskega tabora so tekali sem ter tja in kričali, ptički so žvrgoleli kot za stavo in krave so muzicirale z zvonci (da so lepo »pele«, pa ne morem trditi). Parkirala sva na dnu smučišča.
 
 
Gozdna pot naju je vodila levo ob smučišču, kakor kažejo kažipot in markacije. Čas volnatoglavih osatov še ni napočil, sicer pa jih je tod res obilo. Močvirski so nekoliko zgodnejši. Tudi ob gozdni cesti, ki prereže smučišče, je parkiralo precej avtomobilov. Prečkala sva jo. Ob poti cveti veliko turških lilij; nekateri očitno mislijo, da preveč, saj jih je nekdo natrgal in jih zataknil v kole ob poti, nekatere po so obležale na tleh. Nad zgornjo postajo vlečnice sva nadaljevala ob naslednji. Strma pot se vzpenja po robu gozda – najprej koreninasta po notranjem, nato skalnata po zunanjem. Kmalu sva imela lep razgled na pokljuške gozdove globoko pod sabo. Travnik je bil pisan od kukavic, repušev, rmanov, njivskih grabljišč, ivanjščic, pokalic, zelenih čmerik, krvomočnic, slizkov in še naprej turških lilij. Nad vrhom druge vlečnice so naju pričakale številne »lučke« odcvetelih kosmatincev in pogačice. Tam se kolovoz spremeni v pešpot, ki se vzpenja v ključih. Poleg mnogih drugih planincev naju je prehitel mladenič, ki je treniral za tek na Grintovec 28. julija, dva pa sva celo srečala, ko sta se že vračala. Takih množičnih romanj se zelo redko »udeležujeva«. Na opuščeni planini, ki ji ne vem imena, je le še nekaj ostankov podrte preže. Svet se zarašča in nekateri macesni so že zelo visoki. Med množico zelenih čmerik sva zavila levo proti Plesišču. Začelo se je ruševje. 
 
Kmalu nad planino je razcep; desno se gre čez Srenjski preval k Blejski koči na Lipanci, levo pa na Viševnik. Zavila sva levo na blatno pot. Pravzaprav jih je več, kakor se rado zgodi, kjer je veliko »prometa«. Pa je res treba toliko pomendrati? Z uravnave tik pod vrhom Plesišča je razgled na Spodnje Bohinjske gore v daljavi, »triglavo« Ablanco, Tosc in Veliki Draški vrh. Prvič sva zagledala vrh Viševnika, poln človeških postav. Potka proti njemu, vsekana v skalo, se nadaljuje desno med ruševjem in macesni. Za naslednjo uravnavo je konec tudi ruševja in vzpon se nadaljuje po travnatem pobočju. Po njem sva dosegla greben. Levo je vabil Viševnik s predvrhom, za njim se je pokazal Mali Draški vrh, za tem pa velika gmota Rjavine, koničasta Luknja peč in podrti Dimniki. Na desni so se vrstili Debeli vrh, Mrežce in Lipanski vrh, bolj zadaj pa Brda in še dlje Debela peč. Po uri in četrt sva stala na vrhu Viševnika (2050 m) v gneči in živžavu. Kavke je prikrajšal za pozornost aljaški malamut Arko, pravi lepotec in zelo prijazen pes. Razgled je bil lep; dotedanjim prizorom je ostro oko lahko dodalo še delček Bohinjskega jezera. 

 
Nisva se dolgo zadrževala, ampak sva se spustila na drugo stran po sprva kar sitnem grebenu, nekaj časa sestopala po njegovi levi strani, potem pa prestopila na desno. Pogled nazaj na Viševnik je bil vedno lepši. Levo pod seboj sva videla krnico Jezerca ter Studorski in Srenjski preval. Proti slednjemu sva namerila korak. Med množico drobnih rožic vseh barv sem z veseljem pozdravila vretenčaste ušivce, kljub imenu zelo lepe rože, ene mojih najljubših. Čez 20 minut sva po nekaj plezanja na koncu pristala na Srenjskem prevalu (1995 m). V dolinici desno pod njim je rezko zažvižgal svizec. Ko sva koračila proti Malemu Draškemu vrhu, sem začela dvomiti, ali bom sploh zmogla splezati nanj, saj se mi je zdel čedalje bolj divji in nedostopen. Pri kažipotih sva se ustavila: kazali so nazaj proti Viševniku, desno k Blejski koči na Lipanci, levo proti Studorskemu prevalu, Vodnikovemu domu in Triglavu, naprej pa – nič. In ravno tja morava midva! Priznam, da me je bilo kar malo strah.
 
 

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Jani mi je od daleč pokazal, pri kateri škrbini naj bi dosegla desni (vzhodni), nižji vrh (2128 m). Sprva je kar šlo, saj je bila potka med kamenjem in skalami bolj razločna, kot sem pričakovala, potem pa sva morala čedalje večkrat nadaljevanje najti sama. Kmalu sva palice pripela na nahrbtnika, da sva se lahko oprijemala skal (te so krušljive, zato ni vsak oprimek zanesljiv) in ruševja. Srečala sva mlad par; čeprav sta bila pravkar gori, nista znala z gotovostjo pokazati, kod sta hodila. Ni čudno, saj je vse pobočje precej enako: skale in kamenje, vmes pa zaplate ruševja in šopi trave. Kdaj pa kdaj sva se ozrla proti Viševniku in proti Velikemu Selišniku, pod katerim teče pot na Lipanco, večinoma pa sva gledala pod noge, pazila, da ne bi sprožala kamenja, ter iskala najlažje in najvarnejše prehode. Ko sva dosegla greben, sva se morala sprehoditi še nekoliko proti levi. Do vzhodnega vrha sva plezala pol ure.
 
 
Zgoraj je za nekatere najpomembnejši žig, za druge razgledi, katerih kralj je Triglav, za oboje pa prijeten občutek, da s(m)o premagali težave in strah. Najbrž so izraz veselja pristopnikov tudi številni možici in možički, ki krasijo vzhodni vrh. Po Miheličevih besedah je tura primerna samo za izurjene planince in ta »naslov« sva si torej prislužila. Za zahodni, višji vrh (2132 m) se nisva odločila; celo Jani je menil, da »ni treba«. Mihelič še pravi: »Smer pristopa je nekdo prav po nepotrebnem markiral.« Hm, tega pa res nisva opazila. Za nama sta priplezala le še člana PD Pošte in Telekoma, ki letos praznuje 60-letnico delovanja, odtisnila žig (društvo je ob jubileju izdalo dnevnik 60 vrhov za 60 let PD PT Ljubljana, ki ga je seveda treba napolniti) in spet odhitela – za Ablanco ter Velikim in Malim Draškim vrhom sta se namenila še na Viševnik.
 
Spust sva začela v škrbini, kjer naj bi tekla »prava« pot. Sestopanje je bilo še bolj zoprno kot vzpon. Od nečesa, kar bi lahko bilo vrvna sponka, ki sva ga – edino znamenje morebitne nekdanje »urejenosti« poti – opazila že gor grede, sva se spuščala bolj ali manj po poti vzpona. Čez slabe pol ure sva spet stala pri kažipotih. Zdaj sva zavila proti Studorskemu prevalu. Ker sledi zavarovana pot, so palice še nekaj časa ostale na nahrbtnikih. Najprej so se pojavili prvi oprijemalni klini, nato jeklenice. Pot teče po strmem, ponekod prepadnem pobočju Malega Draškega vrha, a je primerno opremljena. Sicer razumem gornike, ki jih motijo oznake in varovalne naprave v visokogorju, vendar bi bili manj izurjeni planinci za marsikaj prikrajšani, če jih ne bi bilo. Čez dobrih 20 minut sva se spet oprijela palic. Bližala sva se Velikemu Draškemu vrhu in občudovala Triglav na desni. Na sedlu med Draškima vrhovoma sva se ustavila; pred nama je stal Veliki z mogočno steno, ki prepada v Krmo, za nama pa Mali, ki od tu kaže pohlevno travnato podobo, vendar Mihelič opozarja, da travnatemu vznožju sledi oster in izpostavljen greben, nato pa plezanje II. stopnje po strmih pečinah.
 
Na Veliki Draški vrh se tokrat nisva povzpela, ker sva tam že bila in ker sva »morala« raziskati še pot pod njim do Studorskega prevala. Ob njej so cveteli clusijevi in mali svišči, alpske velese, navadne nokote, ranjaki, marjetice, spominčice, bavarski zali kobulčki, alpske mastnice, špajke, zelene čmerike, orlice, planinski sroboti, krvomočnice, lan (francoski ali julijski?), dlakavi sleč, rumeno milje. Kmalu se je desno odcepila nemarkirana stezica na Veliki Draški vrh, midva pa sva zavila levo. Pot je razgledna in lahko bi jo imenovali Pot rožnih korenov, toliko jih je ob njej in tako razkošnih. Z nje se Mali Draški vrh vidi kot ostrica; dotlej sva ga videla le kot kopasto goro z dvema vrhovoma.
 
V približno pol ure sva pristala na Studorskem prevalu (1892 m), od koder sva se spustila levo v krnico Jezerce po na široko nadelani poti, ki se morda trudi spraviti vse hodce v isto smer, a ji ne uspeva, zato je pobočje zaradi številnih bližnjic grdo zdelano. Mimo studenčka, v katerem sva si natočila vode, sva po četrt ure sestopila v krnico. Iz nje vodi v desno pot do razcepa, kjer sva zavila levo. Vračala sva se pod slikovitimi Sivimi policami in nad planino Konjščico. Spust ponekod lajšajo stopnice. Cvetel je šipek, kranjske lilije pa so že odcvetale. Drugih rož ni bilo veliko. Po vročem dnevu nama je prijal gozdni hlad. Pot se je začela vzpenjati in nekaj časa sva pogrešala markacije. Oboje se je popravilo kmalu za nerazločnimi rdečimi napisi na skali, ki obljubljajo kislo mleko 5 minut v desno, najbrž na Konjščici. »Popravilo« pa se je tudi rastje: gozd je bil kot posut z rumenimi zvezdicami, toliko smrdljivk ali svinjskih laknic je cvetelo. Po kaki uri sva končno sestopila na gozdno cesto, ob kateri je parkirišče. Od tam so naju bolj ali manj jasne oznake v 10 minutah pripeljale na izhodišče.

Dobro se mi zdi, da sem se zmogla povzpeti na Mali Draški vrh, a najlepši del dneva je bila razgibana in razgledna pot med Srenjskim in Studorskim prevalom. Blejskim markacistom sem hvaležna, da so jo tako varno opremili, saj brez njihove pomoči ne bi bila mogla uživati na njej.