20 november, 2018

Ljubljanski grad – dva nova kamenčka v mozaiku


Med letošnjimi ameriškimi počitnicami sva obiskala tudi Cleveland, kjer živi veliko naših izseljencev, in bližnjo Slovensko pristavo. Tam je majčkena grbina s kapelico, zastavami in znamenji v spomin »junakom domobrancem« pa tudi »legionarjem, četnikom in vsem žrtvam komunistične revolucije in tuje okupacije«. Vzpetinica se imenuje Orlov vrh. Gotovo po tistem Orlovem vrhu, ki sva ga pri prejšnjem obisku Ljubljanskega gradu izpustila (ta je dobil ime po ljubljanskem posestniku in podžupanu dr. Josipu/Jožetu Orlu). To je bil povod, da sva se 9. avgusta znova odpravila na Grad. Orlov vrh sva zlahka našla, saj nanj usmerjajo kažipoti. Po kapitulaciji Italije so ga zasedli domobranci. Na njem so decembra 1943 pokopali 34 svojih vojakov, ki so padli v Kočevju, in potem so tam pokopavali skoraj do konca vojne. Po različnih virih je bilo na lepo urejenem pokopališču 140 ali 180 grobov. Po vojni je bilo grobišče opuščeno, trupla pa prenesena drugam. Zdaj sredi praznega travnika, ki ga obkroža pot, spominja na tiste čase le križ, h kateremu svojci menda še prinašajo rože in sveče.

  
Sprehod na Grad sva izkoristila tudi za ogled novosti, ki je spomladi 2015 še ni bilo: 23. aprila 2016, torej v letu, ko je bila Ljubljana zelena prestolnica Evrope, so pod obnovljenimi Šancami (ostanki utrdbe, ki jih je arhitekt Jože Plečnik preuredil v sprehajališče; die Schanze je nemški zgodovinski izraz za okop) zasadili 1050 trt. Ograjeni vinograd šteje 500 trt chardonnayja (naš se imenuje belpin) in 550 zweigelta (po naše rdečegrajca ‒ tako so prevedli nekdanje ime rotburger). Pridelek je namenjen zlasti promociji in protokolu. Nad vinogradom je razgledišče, pod njim pa shramba za orodje, potrebno za obdelovanje. Čemu vrtnica na robu vinograda, se takrat nisva spraševala, sva se pa pozanimala pred kratkim, ko sva med potepanjem po Mozelskem, nemški deželi renskega rizlinga, videla toliko vrtnic, da ni moglo iti za naključje, vinogradniki pa najbrž tudi niso kar vsi po vrsti ljubitelji cvetja. Izkazalo se je, da so vrtnice dobre »napovedovalke« oidija, pepelaste plesni, ki napada trte.

Zapisala sem sprehod. Časi, ko je bil Grad zame gora, so k sreči minili, se pa rada spominjam, kako mi je pomagal prebroditi prisilno ločenost od »pravih« hribov.

15 november, 2018

Čez Ljubeljščico na Palec

Za prvo »pravo« domačo turo po ameriških počitnicah sva se namenila združiti Ljubeljščico (1704 m) in Palec (2026 m). Parkirala sva pri ljubeljskem predoru in se v 40 minutah povzpela po stari ljubeljski cesti do Koče na Ljubelju (1369 m). Nič novega, bi lahko rekla, celo istega možaka z istim psičkom kot zadnjič sva srečala. Pa vendar ni bilo čisto enako. Ob prvem desnem ovinku sva opazila bunker, ki ga prejšnjikrat nisva, nekaj letnic na škarpah in nadmorskih višin je bilo tudi »novih«, pri Koči na Ljubelju z že znano simpatično hišno številko Slovenija 1 je stal tovornjaček z registrsko tablico LJ◊UBELJ1 in šele zdaj sva ugotovila, da tod teče zadnja, 30. slovenska etapa Emine romarske poti (Begunje na Gorenjskem–dolina Drage–planina Prevala–Ljubelj), ki se na starem mejnem prehodu vrne v Avstrijo, kjer se imenuje Hemmapilgerweg. Ko sva gledala od kamnitih obeliskov proti koči, se nama je oko ustavilo na stopnicah, ki vodijo na hribček ob meji, ki ga bo tudi treba še raziskati. Skratka, vedno je kaj novega.

Od koče sva se podala na prav tako že prehojeno graničarsko stezo najprej skozi gozd in čez razgledno Povno peč (zdaj sem v Planinskem vestniku 9/32 prebrala Tumovo razlago, da povna pomeni poldnevna), nato po slikovitem, a tudi krušljivem in izpostavljenem skalnatem grebenu Ljubeljščice. V popolni tišini je bilo tu in tam slišati oddaljen zvok iz doline, sicer pa le najino dihanje in kak krik ptice. Pri kažipotu za zavarovano pot sva se spustila čez melišče, na drugi strani pa pospravila palice in preplezala najzahtevnejši del poti. Ko je bilo plezanja konec, sem se znova posvetila rožam, ki jih je bilo spet obilo; med njimi so bile tudi take, ki se jih od prejšnjič nisem spomnila, na primer mnogolične suholetnice, peresasti glavinci z zabavnimi mrežastimi popki in močvirske samoperke (kdo ve, ali sem jih prav prepoznala, saj tam ni bilo nič močvirju podobnega).
 








Ko sva sestopila s plezalne poti, sva se povzpela na sedelci Čez Plot in Čez Pod (debelo poltretjo uro nad Kočo na Ljubelju), kakor sem ju imenovala zadnjič, a še vedno nisva bila gotova, kaj in kje je v resnici eno in drugo, še bolj pa naju je žulilo, kje je najvišja točka Ljubeljščice in kako se imenuje, saj če kje, tu velja »dva vira ‒ tri mnenja«. Prejšnjikrat sva na drugem sedelcu zavila levo na vrh z meteorološko postajo, tokrat pa ne, saj je bil najin cilj Palec. A preden sva se podala proti njemu, sva se povzpela še na poraščeni skalnati vrh na desni. Pot je bila zelo strma, vendar prikladno stopničasta, do vrha pa ni bilo niti 5 minut. Meteorološko postajo sva gledala nekoliko zviška, torej zadnjič nisva bila na najvišji točki ali pa pravkar doseženi vrh ne spada več v greben Ljubeljščice. Naključje (?) je hotelo, da sva imela pred nekaj dnevi spet »opravke« na Ljubelju in od domačinov v koči pri starem mejnem prehodu izvedela, da imen Čez Plot in Čez Pod ne uporabljajo ter da meteorološka postaja ne stoji na najvišji točki Ljubeljščice, ampak je najvišji brez dvoma Triangel, naslednji vrh proti Možem. Torej prav tisti, na katerega sva se povzpela na koncu najinega drugega prečenja Ljubeljščice.

  










Tik pod vrhom sva zavila proti Domu na Zelenici. Med zalimi kobulčki, avstrijskimi sviščevci, vsakovrstnimi košarnicami, drobnimi vijoličnimi osati, močvirskimi samoperkami, glavinci in redkimi panonskimi svišči sva se kmalu obrnila desno k vlečnici Plana. Ob njej sva se v 20 minutah spustila do steze, ki je pritekla od planinskega doma, in zavila proti veliki skali z markacijama. Po tej poti sva že hodila, ko sva bila na Vrtači in prvič na Palcu. Pri štirih starih smrekah, kjer se je čez četrt ure najina pot ločila od markirane na Vrtačo, možica tudi tokrat ni bilo. Odkar sva zapustila greben Ljubeljščice, kjer sva bila sama (le na Povni peči je bilo nekaj tudi slovensko govorečih Avstrijcev), sva srečala veliko planincev in tudi po nemarkirani poti, na katero sva zavila proti Palcu, je prav takrat prihitel možak, ki se je vračal z njega, z vzporedne desno čez melišče pa se je usula četica majhnih otrok v spremstvu nekaj odraslih, vsi s čeladami.

Po pol ure vzpenjanja po dnu krnice Suho ruševje sva stopila na melišče, čeprav je možic, ki naju je leta 2011 tam povabil desno, že nekam »odšel«. Srečala sva tri planince, prepevajoče pesem o planikah, ki se je spominjam iz mladosti (šele zdaj sem ugotovila, da je besedilo za Tri planike napisal Gregor Strniša, pomemben pesnik in dramatik, ki pa je pisal tudi besedila za popevke in narodnozabavno glasbo, kar je bilo dvakrat dobro: on je vsaj nekaj zaslužil, Slovenci pa smo dobili nekaj imenitnih popevk). Gotovo so imeli razlog ‒ obilo planik na Palcu. Na melišču so cveteli le kernerjevi maki in alpske madronščice, ki se jim vedno čudim, kako preživijo v taki pustoti. Čez 20 minut sva pri mejnem kamnu XXV/83 na sedelcu Žleb (podrte table ni bilo več), kjer je že močno pihalo, malo počíla, potem pa nadaljevala desno navzgor. Skalni skok je postregel z nekaj telovadbe in z zoisovimi zvončicami, pot se je nekajkrat izgubila, a kake pol urice nad Žlebom sva srečno prispela na vrh k zarjavelima križu in skrinjici ter kamnu 81. Domneva o planikah se je potrdila že pod vrhom. Razgled je bil lep, posebno na bližnja Zelenjak in Vrtačo, Begunjščico, pa tudi proti Košuti in na avstrijsko stran.


Odločila sva se za vrnitev po drugi poti, zato na razcepu pod Žlebom nisva zavila desno na dno krnice, ampak sva vztrajala na melišču. Pot naju je vodila čez skalnate trate, posute s planikami. Dobre pol ure od razcepa sva stopila v gozd in brž zatem na markirano pot z Vrtače na Zelenico. Od skale z markacijama do Doma na Zelenici je bilo samo še dobrih 5 minut hoda. Po okrepčilu sva se odpravila na bližnji hribček s smerno tablico Učna zavarovana plezalna pot in športno zelo zahtevna ferata Spodnji plot Zelenica (levo) ter na drugi strani v gozd. Tam »vse poti vodijo v dolino«, zato sva sestopala precej na pamet. Steza je bila mehka in senčna, veliko prijetnejša od servisne ceste, po kateri se navadno vračava na Ljubelj. Sčasoma pa je tudi ta postala peščena in kamnita, a kljub znakom za nevarnost prav nič nevarna (pozimi, ko tu gospodarijo plazovi, je najbrž drugače). Ko sva prišla na plano, sva se spogledala z Begunjščico.
  

Kake pol ure pod domom sva pod Jančmanovim kotom zapustila gozd in nadaljevala po servisni cesti. Nekateri so bili pametnejši in so še ostali v gozdu; slišala sva jih glasno prepevati. No, midva pa sva lahko občudovala skalnate stolpiče, ki so štrleli iz pobočja Ljubeljščice na levi. Po dobrih 20 minutah sva pri spodnji postaji sedežnice ugotavljala, da je je vsakič manj; tokrat je v prostoru, kjer so bili prejšnjikrat zloženi žičniški sedeži, stal neregistriran avto in stopnice so bile že zelo zaraščene. Škoda. Četrt ure pozneje sva se na skoraj praznem parkirišču razveselila, ker je najin avto stal v senci, kar ni ravno njegova »navada«.

07 november, 2018

Dovžanova soteska

Večino julija sva preživela v severnih ZDA in čeprav sva tam veliko hodila, tudi po hribih, sva se že zelo veselila hribolazenja spet doma. Prvi konec tedna po vrnitvi sva bila preveč zaposlena, da bi si lahko privoščila ves dan v hribih, nisva pa zdržala, da ne bi bila šla vsaj na pošten sprehod. Tako sva se zadnjo julijsko soboto odpravila v Dovžanovo sotesko. Za to sva imela »nujen« razlog: pripravo za primer, če bi si patagonci, ki sva jih za september povabila na Štegovnik (iz Tržiča naj bi se skozi Dovžanovo sotesko in Jelendol odpeljali do Medvodja, izhodišča za pot mimo Štegovniškega slapu), spotoma hoteli ogledati še ta lepi konec Gorenjske. Jani je zanje pripravil kratko predstavitev:

Cesta do Jelendola vodi tudi skozi Dovžanovo sotesko. Tako se imenuje del doline gorske reke Tržiške Bistrice, kjer na najožjem delu ob vodi zmanjka prostora celo za cesto. Soteska je znamenita po dveh značilnostih: edinstvenem slapišču prek velikih zaobljenih blokov kremenovega konglomerata in izrednem bogastvu paleozojskih fosilov. Kremenovi bloki so se v strugo privalili s skalnate Borove peči nad desnim bregom reke, še bolj divji videz pa soteski daje pet piramidastih Kušpe(r)garjevih turnov na nasprotni strani reke. Na njih so si tržiški alpinisti uredili eno prvih plezališč v Sloveniji. Za naravni spomenik je bila soteska razglašena leta 1988 zaradi svetovno pomembnega nahajališča okamnelih rastlin in živali. Tam so namreč našli več kot 20 novih vrst ramenonožcev, predvsem pa prvič veliko luknjičarko. Do prihoda Juliusa Borna je skozi dolino vodila s skalami tlakovana pešpot. Ta je bila v ožini speljana po Hudičevem mostu iz vrbovih šib in desnem bregu reke. Leta 1759 jo je na tisti strani močno olajšalo prebitje Malega predora, ki ga je menda opravil eden od Brusovih hlapcev (podpis M. P.), ki se je ravnanja z razstrelivom naučil v laških rudnikih. Stari Born je dal poleti 1895 narediti Veliki predor na levem bregu (dela je vodil inženir Viljem Lindauer iz Celja) in tako omogočil zgraditev prave vozne ceste skozi sotesko. Najlepši pogled nanjo se ponuja z Bencetove poti. Ta je dobila ime po domačem alpinistu Filipu Bencetu - Ta črnem (19502009). Bil je odličen plezalec, a v zrelih letih zelo samotarski. Med drugim se je uvrstil med prve tri Jugoslovane, ki so rešili vse »tri zadnje probleme Alp«, in šel z odpravami šestkrat v Nepal, vendar je samo enkrat stopil na vrh osemtisočaka (na Šiša Pangmo leta 1989). Veljal je za odličnega poznavalca sten nad Belopeškimi jezeri in severne stene Storžiča. V slednji je v Kramarjevi smeri, kjer je kot 17-letnik začel svojo alpinistično pot in jo preplezal več kot tisočkrat, 3. 4. 2009 pod plazom tudi ugasnilo njegovo življenje. Od zgornjega konca poti je po ostankih predbornove pešpoti le minutko ali dve do zaselka Na Jamah, kjer na slikoviti polički stoji nekdanja Bencetova domačija.











V soteski sva se ustavila na parkirišču pred predorom, kjer se začne tamkajšnja gozdna učna pot, odsek Razgledne učne poti Dovžanova soteska. Onkraj ceste sva po brvi prečkala Tržiško Bistrico. Vode ni bilo posebno veliko, a slapišče je bilo kljub temu lepo. Na drugi strani sva najprej zavila desno. Na slikoviti, razgibani poti z lepim pogledom na reko, cesto in Veliki predor so nama pomagali mostički in varovala; to je še en odsek Razgledne učne poti, imenovan Bencetova pot, ki vodi tudi skozi Mali predor. Na njem sva poiskala »podpis« Brusovega hlapca, ki je prebil skalovje. Pri razlagalni tabli o kremenovem konglomeratu in zaselku Na Jamah sva po ozki makadamski cesti, na kateri so ponekod še vidni sledovi nekdanje s skalami tlakovane poti, zavila levo proti zaselku. Nekatere hiše je že skoraj snedel zob časa, nekatere pa so bile videti še žive če ne stalno, pa vsaj občasno naseljene. Najbolj naju je seveda zanimala Bencetova (Dolina 1), označena s tablicama Domačija Filipa Benceta in Pr Cênnmo Šímnə, pred katero je stala lesena skulptura Marca Milcovicha »Dovžan's Eye«.




Na koncu zaselka sva po mostu čez bučno Tržiško Bistrico spet prišla na cesto. Ob njej je stala tabla za Razstavno-izobraževalno središče Dolina, h kateremu se pride levo, midva pa sva se spustila desno. Mimo zgornjega parkirišča, kjer sva si ogledala geološki steber, sva se vrnila k avtu skozi Veliki predor. Na njem sta dve tablici: bela na levi spominja na grofa Gustava Chorinskyja, ki je leta 1852 uradno potrdil zemljiško odvezo, črna na desni pa na barona Juliusa Borna, ki je leta 1895 dal napraviti predor. Pri parkirišču sva še enkrat prestopila Bistrico in tokrat na drugi strani zavila levo. Tam bi bila prišla do Jamenšnikove domačije (ali Jemenšnikove ‒ na spletu se pojavljata obe imeni) s paštbo (sušilnico za lan), vendar so naju dolžnosti že klicale domov, zato sva prej obrnila. Med potjo sva občudovala pisano trbiško brečo. V gozdu so cvetele ciklame, sicer pa rož ni bilo veliko, zato me je toliko bolj razveselil ob Bistrici rastoči grm metuljnika, na katerem se je zibala čedna gospica (kako primerni imeni!).

 










Zdaj ko se spominjam tega prijetnega poletnega popoldneva, je v Dovžanovi soteski vse prej kot lepo, saj jo je 30. oktobra prizadela huda vodna ujma. Ne le da je poškodovala pohodne poti, podrla je tudi cesto, odrezala Jelendol od sveta in odnesla Dovžanovo hišo, k sreči pa ni bilo žrtev. Da bi se v dolino čim prej vrnila mir in lepota!