27 november, 2018

Kamni vrh tokrat zares, za zraven pa še Grmada


Pozimi zaradi obilice snega nisva prišla na Kamni vrh, zato sva 11. avgusta poskusila še enkrat, spet iz Ponikev, od cerkve sv. Florijana. Na travnikih za vasjo sva srečala več sprehajalcev, večino s psi, in trije so naju vprašali, ali greva na Kamen vrh (tako rečejo domačini in tako tudi piše na kažipotih in tablah). Posebno neki kolesar je navdušeno zatrjeval, da bo »čudovito lepo«. Vesela sva bila še enega srečanja, resda bolj od daleč: na travniku se je pasla srnica. V gozdu sva se spomnila, da tod hlačajo medvedje, zato sva začela ploskati in piskati. Sicer pa je šlo gladko, saj sva tokrat videla vse steze, kolovoze in ceste, ki so se pozimi skrivali pod snegom, predvsem pa svojo pot, ki je bila kar spodobno označena. Prejšnjikrat sva do jase, na kateri sva odnehala, tavala kaki dve uri, tokrat pa sva prišla do nje v 50 minutah.

Na robu jase ni bilo več sekire, pač pa je bila polna podrtih dreves. Levo, prejšnjikrat preizkušeno (neuporabno) pot je zdaj zakrivalo grmovje, desno pa je vodil razločen kolovoz. Ni bil videti markiran, čeprav je bila pot do tja v kopnem razmeroma dobro označena. Prva markacija se je pojavila šele čez čas. Kmalu sva prispela do dobre gozdne ceste; po njej je tekla v obe smeri pešpot E7, levo pa tudi pisateljska pot. Nedaleč na levi se je staknila z drugo, po kateri so usmerjali desno kažipoti pisateljske poti, E7 in planinske na Kamen vrh, smerna tablica Dobrepoljske poti pa je kazala nazaj v Ponikve in desno v Podpeč. Po zemljevidu sva ugotovila, da je to križišče v Dulah.

Po ogledu križišča sva se vrnila na mesto, kjer sva prišla na cesto, in sva jo prečkala. Do tam so bile markacije dokaj sveže, naprej pa stare, le občasni napisi Pon. (Ponikve), ki so kazali nazaj, so bili videti novejši. Stopala sva po kraškem svetu, polnem vrtač. Z leve je pritekla steza, za njo še kolovoz. Po tem sva nadaljevala desno in nato navkreber, včasih kar strmo. V naslednjih 20 minutah sva trikrat zavila desno. Markacije so bile slabe, a skalnati kolovoz je bil razločen in puščica na mestu, kjer sva ga zapustila v levo na ožjo stezo, je bila k sreči dobro vidna. Odcep desno čez 10 minut pa ni bil označen oziroma je bila markacija tako daleč, da se od njega ni videla. Brž zatem sva zavila levo, šla mimo zelo popisanega drevesa (gor K.V. = Kamen vrh, dol Vid = Videm, Pon = Ponikve, Pod = Podpeč, desno V. Lašče) in po 5 minutah zagledala gručo stavb.

Prispela sva k Planinski koči na Kamen vrhu ‒ zidani stavbi, brunarici, leseni uti in vodnjaku (nekoliko vstran v gozdu je še »dislocirano« stranišče). Napis PD Dobrepolje 17. 12. 1989 sem si razložila pozneje doma: gre za datum ustanovnega občnega zbora planinskega društva, ki je postavilo kočo. Mimo kurišča sva se povzpela še na bližnji vrh (783 m). Pod njim sva našla vpisno skrinjico, s strešico zavarovano pred mokroto. S škrapljastih skal na vrhu sva se razgledala naokrog, a vsega, kar naj bi se od tam videlo, bodisi nisva prepoznala bodisi se tisti dan ni razločilo: na severu in vzhodu spodaj Dobrepoljska dolina (Videm, Cesta in Ponikve), nad njo Planski vrh, dalje Stari grad (razvaline), Ilova gora, Posavsko hribovje (Kum) ter v daljavi na S Kamniško-Savinjske Alpe od Storžiča do Raduhe in na V Gorjanci (Trdinov vrh); na jugovzhodu Grmada, levo za njo najvišji vrh občine Grosuplje Tisovec, desno pa Velika gora in Stojna; na jugu in zahodu Travna gora in za njo Goteniški Snežnik, nato Bloška planota in Slivnica, na obzorju pa Snežnik; na zahodu in severu Gora s cerkvijo sv. Ahaca, sledijo Kurešček, Mokrec in Krim, za njimi Polhograjsko in Škofjeloško hribovje ter na obzorju Julijci (Triglav) in Karavanke od Kepe do Košute. Na vrhu so bili še geodetski kamen in nečitljivi ostanki rdečih napisov.
 
Nenadoma sva od koče zaslišala avtomobil in se vrnila k njej. Odprta je le ob nedeljah in praznikih (ali po dogovoru), zato je nekdo pripeljal vanjo pijačo za naslednji dan (ne kuhajo, le tople napitke in pijače je mogoče dobiti). Možak nama je kar ponosno razkazal notranjost in res imajo lepo urejeno. Po stenah visijo slike o gradnji in otvoritvi pa tudi priznanja. Ker je bilo na mizi nekaj planinske literature, sem dodala še svojo planinsko pesniško zbirko.

S Kamnega vrha sva se odpravila še proti Grmadi, vrhu v sredogorskem hrbtu Mala gora. Pod kočo sva sledila markaciji in oznaki G. ter se po nekaj metrih spustila levo po širokem razritem kolovozu. Lomljena črta je kmalu napovedala odcep desno in zavila sva s kolovoza v grmovje, v katerem se je skrivala steza (naprej Podgora). Pri naslednji lomljeni črti sva spet zavila desno. Globlje v gozdu sva se izmotala iz grmovja. Steza se je razširila in tekla po zračnem svetlem gozdu, po katerem je ležalo podrto drevje. Skale in nekatera debla so bili oblečeni v zelen mah. Več markacij je bilo zbrisanih ali spraskanih, poleg ali čeznje pa so bile narisane nove. Po kake četrt ure sva prišla do gozdne ceste in levo po njej do križišča, kjer so bile nagrmadene veje, ki so ostale od sečnje. Zavila sva desno na prečno gozdno cesto  in jo kmalu zapustila v levo. Na skali v podrasti sta se skrivala markacija in G. Tudi tam so bile nekatere oznake zbrisane.
Potem ko sva prečkala kamnit kolovoz, sva se začela pošteno vzpenjati. Na širši prečni stezi nama je smer (levo navzgor) pokazal G. Po združitvi s kolovozom, ki je pritekel z leve od spodaj, se je pot nekoliko zravnala in sledil je še en prečni kolovoz. Po njem sva se povzpela proti desni. Pot naju je vodila čez dva travnika, čez drugega levo navzgor v gozd. Tam je bilo treba še čez en kolovoz in čez stezo, ki je tekla desno proti Velikim Laščam; te sva z roba gozda lahko tudi videla. Ko sva naslednjič stopila na travnik, sva v daljavi nad gozdom zagledala anteno. Pri skladovnicah drv sva se še zadnjič povzpela v gozd. Čedalje bolj strma, koreninasta in skalnata pot naju je mimo drevesa z napisom Koča po 35 minutah pripeljala na Grmado.



Na cilju naju je čakalo nekaj presenečenj: napis Turistični dom na Grmadi 887 m nad Ortnekom (dom Turističnega društva Grmada torej ni planinski), drugačna nadmorska višina na kažipotu PD Velike Lašče (873 m), predvsem pa oskrbnikova slastna ponudba, saj nisva vedela, da tam sploh lahko dobiva jesti, zato sva imela v nahrbtnikih sendviče. Za naslednjič naju je povabil na štruklje. Sredi septembra vprašajva za polharijo, je priporočal. Seznanil naju je, da se po okoliških gozdovih klati medvedka z mladiči. Dal nama je prospekta TD Grmada Velike Poljane-Ortnek (o zgodovini, poteh nanjo, rastlinstvu, razgledih in še čem) in Ribnice. Ker sva se zanimala tudi za druge vrhove Male gore, naju je spodbujal, naj se le še oglasiva, saj iz Ortneka do parkirišča pod domom pripelje asfaltna cesta, od tam pa se lahko podava k Sveti Ani ali kam drugam. Potem sva se še nekoliko sprehodila po okolici. Za drvarnico sva opazila stezico proti Kompoljam. Tik pod domom (objekti so trije) ter mizami in klopmi v senci dreves je otroško igrišče, pod hribom na drugi strani pa že omenjeno parkirišče.

Do vrha nad kočo je bilo le nekaj korakov. Pri repetitorju sva našla geodetski kamen in žig. Na nekem drevesu je pisalo Vrh, na drugem V.L. (Velike Lašče). Grmado sva zapustila v smeri Velikih Lašč (če gor grede ne bi bila sledila napisu Koča, bi bila po tej poti prišla najprej na vrh – poleg napisa Koča sva dol grede namreč odkrila tudi napis Vrh, ki kaže levo navzgor). Ker je bil napovedan dež, sva bila brez palic, da bi lahko uporabljala dežnika. Gor grede me to ni motilo, navzdol pa sem palice bolj pogrešala. A z dežnikoma in pelerinama sva očitno »držala vreme gor«, da se je prijazno razvedrilo. Vračala sva se po poti vzpona. Pod Kamnim vrhom sva nenadoma ugotovila, da nisva več na znanem kolovozu, zato sva se vrnila in spoznala, da sva prehitro zavila z njega in šla proti Podpeči. Poslej sva bolj pazila na markacije. Tudi po gozdu pod železniško progo sva se vračala nekoliko drugače, a k sreči se v kopnem vidijo poti – če ne ena, pa druga.
Na označenem odcepu pred Ponikvami sva zavila levo proti ponoru/požiralniku Ráš(i)ce. Srečala sva ribiškega čuvaja na obhodu in ga vprašala za pot, saj sva od daleč videla tablo, o kateri sva domnevala, da označuje ponor, poti pa nobene. Nimava navade brez potrebe tlačiti travo, pa še precej visoka je bila, a usmeril naju je naravnost čez travnik. Opozoril naju je na luknjo sredi njega, obraslo z drevesi; ni zavarovana, zato je nevarna, še posebno za otroke. Pripomnil je, da zaradi suše v ponikalnici najbrž ne bo nič vode. V tisti travi nisva niti videla, kam lahko stopiva, ne da bi padla v kako luknjo. Že preden sva zagledala naravno znamenitost (kakih 10 minut od odcepa), sva po tablah sklepala, da vzdrževalec (vodnogospodarsko podjetje Hidrotehnik iz Ljubljane) ni posebno skrben, saj so bile hudo zanemarjene. Mogočna skalnata struga je bila res suha, da so se videle luknje, v katere sicer odteka voda. V eno je nanesla kup vej ali pa jih je znesel skupaj kak ptič za svoje domovanje. Visoke grablje in betonska pregrada so nama dale misliti, koliko vode se lahko pretaka tam. V strugi je bila velika razvalina in pri njej sva splezala skozi predor za pregrado. Če struga ne bi bila suha, si je seveda ne bi bila mogla tako ogledovati. Pozneje sem prebrala, da je ta kraški potok dolg blizu 90 km in se na svoji poti večkrat preimenuje. Izvira na vzhodnem robu Bloške planote, kot Rašica teče tudi mimo Trubarjeve domačije, pri Ponikvah pa prvič ponikne. Na svojo ponikalnico so domačini zelo ponosni: »V Sloveniji med 17 vasmi z enakim imenom ni nobena tako ponikovsko ponikovska, kot so Ponikve,« pravijo. Kar sva videla, je bilo res zanimivo, a tudi nevarno. Seveda piše, da se tam gibljemo na lastno odgovornost. To je tako kot na cesti: postavijo znak, da je luknjasta, namesto da bi luknje zakrpali.

Od ponora do avta je bilo le še kakih 15 minut. Prehojena pot pozimi za nepoznavalca preverjeno ni primerna, poleti pa je zelo prijetna, saj je večinoma senčna. Kakšna je v dežju, k sreči nisva preizkusila.

20 november, 2018

Ljubljanski grad – dva nova kamenčka v mozaiku


Med letošnjimi ameriškimi počitnicami sva obiskala tudi Cleveland, kjer živi veliko naših izseljencev, in bližnjo Slovensko pristavo. Tam je majčkena grbina s kapelico, zastavami in znamenji v spomin »junakom domobrancem« pa tudi »legionarjem, četnikom in vsem žrtvam komunistične revolucije in tuje okupacije«. Vzpetinica se imenuje Orlov vrh. Gotovo po tistem Orlovem vrhu, ki sva ga pri prejšnjem obisku Ljubljanskega gradu izpustila (ta je dobil ime po ljubljanskem posestniku in podžupanu dr. Josipu/Jožetu Orlu). To je bil povod, da sva se 9. avgusta znova odpravila na Grad. Orlov vrh sva zlahka našla, saj nanj usmerjajo kažipoti. Po kapitulaciji Italije so ga zasedli domobranci. Na njem so decembra 1943 pokopali 34 svojih vojakov, ki so padli v Kočevju, in potem so tam pokopavali skoraj do konca vojne. Po različnih virih je bilo na lepo urejenem pokopališču 140 ali 180 grobov. Po vojni je bilo grobišče opuščeno, trupla pa prenesena drugam. Zdaj sredi praznega travnika, ki ga obkroža pot, spominja na tiste čase le križ, h kateremu svojci menda še prinašajo rože in sveče.

  
Sprehod na Grad sva izkoristila tudi za ogled novosti, ki je spomladi 2015 še ni bilo: 23. aprila 2016, torej v letu, ko je bila Ljubljana zelena prestolnica Evrope, so pod obnovljenimi Šancami (ostanki utrdbe, ki jih je arhitekt Jože Plečnik preuredil v sprehajališče; die Schanze je nemški zgodovinski izraz za okop) zasadili 1050 trt. Ograjeni vinograd šteje 500 trt chardonnayja (naš se imenuje belpin) in 550 zweigelta (po naše rdečegrajca ‒ tako so prevedli nekdanje ime rotburger). Pridelek je namenjen zlasti promociji in protokolu. Nad vinogradom je razgledišče, pod njim pa shramba za orodje, potrebno za obdelovanje. Čemu vrtnica na robu vinograda, se takrat nisva spraševala, sva se pa pozanimala pred kratkim, ko sva med potepanjem po Mozelskem, nemški deželi renskega rizlinga, videla toliko vrtnic, da ni moglo iti za naključje, vinogradniki pa najbrž tudi niso kar vsi po vrsti ljubitelji cvetja. Izkazalo se je, da so vrtnice dobre »napovedovalke« oidija, pepelaste plesni, ki napada trte.

Zapisala sem sprehod. Časi, ko je bil Grad zame gora, so k sreči minili, se pa rada spominjam, kako mi je pomagal prebroditi prisilno ločenost od »pravih« hribov.

15 november, 2018

Čez Ljubeljščico na Palec

Za prvo »pravo« domačo turo po ameriških počitnicah sva se namenila združiti Ljubeljščico (1704 m) in Palec (2026 m). Parkirala sva pri ljubeljskem predoru in se v 40 minutah povzpela po stari ljubeljski cesti do Koče na Ljubelju (1369 m). Nič novega, bi lahko rekla, celo istega možaka z istim psičkom kot zadnjič sva srečala. Pa vendar ni bilo čisto enako. Ob prvem desnem ovinku sva opazila bunker, ki ga prejšnjikrat nisva, nekaj letnic na škarpah in nadmorskih višin je bilo tudi »novih«, pri Koči na Ljubelju z že znano simpatično hišno številko Slovenija 1 je stal tovornjaček z registrsko tablico LJ◊UBELJ1 in šele zdaj sva ugotovila, da tod teče zadnja, 30. slovenska etapa Emine romarske poti (Begunje na Gorenjskem–dolina Drage–planina Prevala–Ljubelj), ki se na starem mejnem prehodu vrne v Avstrijo, kjer se imenuje Hemmapilgerweg. Ko sva gledala od kamnitih obeliskov proti koči, se nama je oko ustavilo na stopnicah, ki vodijo na hribček ob meji, ki ga bo tudi treba še raziskati. Skratka, vedno je kaj novega.

Od koče sva se podala na prav tako že prehojeno graničarsko stezo najprej skozi gozd in čez razgledno Povno peč (zdaj sem v Planinskem vestniku 9/32 prebrala Tumovo razlago, da povna pomeni poldnevna), nato po slikovitem, a tudi krušljivem in izpostavljenem skalnatem grebenu Ljubeljščice. V popolni tišini je bilo tu in tam slišati oddaljen zvok iz doline, sicer pa le najino dihanje in kak krik ptice. Pri kažipotu za zavarovano pot sva se spustila čez melišče, na drugi strani pa pospravila palice in preplezala najzahtevnejši del poti. Ko je bilo plezanja konec, sem se znova posvetila rožam, ki jih je bilo spet obilo; med njimi so bile tudi take, ki se jih od prejšnjič nisem spomnila, na primer mnogolične suholetnice, peresasti glavinci z zabavnimi mrežastimi popki in močvirske samoperke (kdo ve, ali sem jih prav prepoznala, saj tam ni bilo nič močvirju podobnega).
 








Ko sva sestopila s plezalne poti, sva se povzpela na sedelci Čez Plot in Čez Pod (debelo poltretjo uro nad Kočo na Ljubelju), kakor sem ju imenovala zadnjič, a še vedno nisva bila gotova, kaj in kje je v resnici eno in drugo, še bolj pa naju je žulilo, kje je najvišja točka Ljubeljščice in kako se imenuje, saj če kje, tu velja »dva vira ‒ tri mnenja«. Prejšnjikrat sva na drugem sedelcu zavila levo na vrh z meteorološko postajo, tokrat pa ne, saj je bil najin cilj Palec. A preden sva se podala proti njemu, sva se povzpela še na poraščeni skalnati vrh na desni. Pot je bila zelo strma, vendar prikladno stopničasta, do vrha pa ni bilo niti 5 minut. Meteorološko postajo sva gledala nekoliko zviška, torej zadnjič nisva bila na najvišji točki ali pa pravkar doseženi vrh ne spada več v greben Ljubeljščice. Naključje (?) je hotelo, da sva imela pred nekaj dnevi spet »opravke« na Ljubelju in od domačinov v koči pri starem mejnem prehodu izvedela, da imen Čez Plot in Čez Pod ne uporabljajo ter da meteorološka postaja ne stoji na najvišji točki Ljubeljščice, ampak je najvišji brez dvoma Triangel, naslednji vrh proti Možem. Torej prav tisti, na katerega sva se povzpela na koncu najinega drugega prečenja Ljubeljščice.

  










Tik pod vrhom sva zavila proti Domu na Zelenici. Med zalimi kobulčki, avstrijskimi sviščevci, vsakovrstnimi košarnicami, drobnimi vijoličnimi osati, močvirskimi samoperkami, glavinci in redkimi panonskimi svišči sva se kmalu obrnila desno k vlečnici Plana. Ob njej sva se v 20 minutah spustila do steze, ki je pritekla od planinskega doma, in zavila proti veliki skali z markacijama. Po tej poti sva že hodila, ko sva bila na Vrtači in prvič na Palcu. Pri štirih starih smrekah, kjer se je čez četrt ure najina pot ločila od markirane na Vrtačo, možica tudi tokrat ni bilo. Odkar sva zapustila greben Ljubeljščice, kjer sva bila sama (le na Povni peči je bilo nekaj tudi slovensko govorečih Avstrijcev), sva srečala veliko planincev in tudi po nemarkirani poti, na katero sva zavila proti Palcu, je prav takrat prihitel možak, ki se je vračal z njega, z vzporedne desno čez melišče pa se je usula četica majhnih otrok v spremstvu nekaj odraslih, vsi s čeladami.

Po pol ure vzpenjanja po dnu krnice Suho ruševje sva stopila na melišče, čeprav je možic, ki naju je leta 2011 tam povabil desno, že nekam »odšel«. Srečala sva tri planince, prepevajoče pesem o planikah, ki se je spominjam iz mladosti (šele zdaj sem ugotovila, da je besedilo za Tri planike napisal Gregor Strniša, pomemben pesnik in dramatik, ki pa je pisal tudi besedila za popevke in narodnozabavno glasbo, kar je bilo dvakrat dobro: on je vsaj nekaj zaslužil, Slovenci pa smo dobili nekaj imenitnih popevk). Gotovo so imeli razlog ‒ obilo planik na Palcu. Na melišču so cveteli le kernerjevi maki in alpske madronščice, ki se jim vedno čudim, kako preživijo v taki pustoti. Čez 20 minut sva pri mejnem kamnu XXV/83 na sedelcu Žleb (podrte table ni bilo več), kjer je že močno pihalo, malo počíla, potem pa nadaljevala desno navzgor. Skalni skok je postregel z nekaj telovadbe in z zoisovimi zvončicami, pot se je nekajkrat izgubila, a kake pol urice nad Žlebom sva srečno prispela na vrh k zarjavelima križu in skrinjici ter kamnu 81. Domneva o planikah se je potrdila že pod vrhom. Razgled je bil lep, posebno na bližnja Zelenjak in Vrtačo, Begunjščico, pa tudi proti Košuti in na avstrijsko stran.


Odločila sva se za vrnitev po drugi poti, zato na razcepu pod Žlebom nisva zavila desno na dno krnice, ampak sva vztrajala na melišču. Pot naju je vodila čez skalnate trate, posute s planikami. Dobre pol ure od razcepa sva stopila v gozd in brž zatem na markirano pot z Vrtače na Zelenico. Od skale z markacijama do Doma na Zelenici je bilo samo še dobrih 5 minut hoda. Po okrepčilu sva se odpravila na bližnji hribček s smerno tablico Učna zavarovana plezalna pot in športno zelo zahtevna ferata Spodnji plot Zelenica (levo) ter na drugi strani v gozd. Tam »vse poti vodijo v dolino«, zato sva sestopala precej na pamet. Steza je bila mehka in senčna, veliko prijetnejša od servisne ceste, po kateri se navadno vračava na Ljubelj. Sčasoma pa je tudi ta postala peščena in kamnita, a kljub znakom za nevarnost prav nič nevarna (pozimi, ko tu gospodarijo plazovi, je najbrž drugače). Ko sva prišla na plano, sva se spogledala z Begunjščico.
  

Kake pol ure pod domom sva pod Jančmanovim kotom zapustila gozd in nadaljevala po servisni cesti. Nekateri so bili pametnejši in so še ostali v gozdu; slišala sva jih glasno prepevati. No, midva pa sva lahko občudovala skalnate stolpiče, ki so štrleli iz pobočja Ljubeljščice na levi. Po dobrih 20 minutah sva pri spodnji postaji sedežnice ugotavljala, da je je vsakič manj; tokrat je v prostoru, kjer so bili prejšnjikrat zloženi žičniški sedeži, stal neregistriran avto in stopnice so bile že zelo zaraščene. Škoda. Četrt ure pozneje sva se na skoraj praznem parkirišču razveselila, ker je najin avto stal v senci, kar ni ravno njegova »navada«.

07 november, 2018

Dovžanova soteska

Večino julija sva preživela v severnih ZDA in čeprav sva tam veliko hodila, tudi po hribih, sva se že zelo veselila hribolazenja spet doma. Prvi konec tedna po vrnitvi sva bila preveč zaposlena, da bi si lahko privoščila ves dan v hribih, nisva pa zdržala, da ne bi bila šla vsaj na pošten sprehod. Tako sva se zadnjo julijsko soboto odpravila v Dovžanovo sotesko. Za to sva imela »nujen« razlog: pripravo za primer, če bi si patagonci, ki sva jih za september povabila na Štegovnik (iz Tržiča naj bi se skozi Dovžanovo sotesko in Jelendol odpeljali do Medvodja, izhodišča za pot mimo Štegovniškega slapu), spotoma hoteli ogledati še ta lepi konec Gorenjske. Jani je zanje pripravil kratko predstavitev:

Cesta do Jelendola vodi tudi skozi Dovžanovo sotesko. Tako se imenuje del doline gorske reke Tržiške Bistrice, kjer na najožjem delu ob vodi zmanjka prostora celo za cesto. Soteska je znamenita po dveh značilnostih: edinstvenem slapišču prek velikih zaobljenih blokov kremenovega konglomerata in izrednem bogastvu paleozojskih fosilov. Kremenovi bloki so se v strugo privalili s skalnate Borove peči nad desnim bregom reke, še bolj divji videz pa soteski daje pet piramidastih Kušpe(r)garjevih turnov na nasprotni strani reke. Na njih so si tržiški alpinisti uredili eno prvih plezališč v Sloveniji. Za naravni spomenik je bila soteska razglašena leta 1988 zaradi svetovno pomembnega nahajališča okamnelih rastlin in živali. Tam so namreč našli več kot 20 novih vrst ramenonožcev, predvsem pa prvič veliko luknjičarko. Do prihoda Juliusa Borna je skozi dolino vodila s skalami tlakovana pešpot. Ta je bila v ožini speljana po Hudičevem mostu iz vrbovih šib in desnem bregu reke. Leta 1759 jo je na tisti strani močno olajšalo prebitje Malega predora, ki ga je menda opravil eden od Brusovih hlapcev (podpis M. P.), ki se je ravnanja z razstrelivom naučil v laških rudnikih. Stari Born je dal poleti 1895 narediti Veliki predor na levem bregu (dela je vodil inženir Viljem Lindauer iz Celja) in tako omogočil zgraditev prave vozne ceste skozi sotesko. Najlepši pogled nanjo se ponuja z Bencetove poti. Ta je dobila ime po domačem alpinistu Filipu Bencetu - Ta črnem (19502009). Bil je odličen plezalec, a v zrelih letih zelo samotarski. Med drugim se je uvrstil med prve tri Jugoslovane, ki so rešili vse »tri zadnje probleme Alp«, in šel z odpravami šestkrat v Nepal, vendar je samo enkrat stopil na vrh osemtisočaka (na Šiša Pangmo leta 1989). Veljal je za odličnega poznavalca sten nad Belopeškimi jezeri in severne stene Storžiča. V slednji je v Kramarjevi smeri, kjer je kot 17-letnik začel svojo alpinistično pot in jo preplezal več kot tisočkrat, 3. 4. 2009 pod plazom tudi ugasnilo njegovo življenje. Od zgornjega konca poti je po ostankih predbornove pešpoti le minutko ali dve do zaselka Na Jamah, kjer na slikoviti polički stoji nekdanja Bencetova domačija.











V soteski sva se ustavila na parkirišču pred predorom, kjer se začne tamkajšnja gozdna učna pot, odsek Razgledne učne poti Dovžanova soteska. Onkraj ceste sva po brvi prečkala Tržiško Bistrico. Vode ni bilo posebno veliko, a slapišče je bilo kljub temu lepo. Na drugi strani sva najprej zavila desno. Na slikoviti, razgibani poti z lepim pogledom na reko, cesto in Veliki predor so nama pomagali mostički in varovala; to je še en odsek Razgledne učne poti, imenovan Bencetova pot, ki vodi tudi skozi Mali predor. Na njem sva poiskala »podpis« Brusovega hlapca, ki je prebil skalovje. Pri razlagalni tabli o kremenovem konglomeratu in zaselku Na Jamah sva po ozki makadamski cesti, na kateri so ponekod še vidni sledovi nekdanje s skalami tlakovane poti, zavila levo proti zaselku. Nekatere hiše je že skoraj snedel zob časa, nekatere pa so bile videti še žive če ne stalno, pa vsaj občasno naseljene. Najbolj naju je seveda zanimala Bencetova (Dolina 1), označena s tablicama Domačija Filipa Benceta in Pr Cênnmo Šímnə, pred katero je stala lesena skulptura Marca Milcovicha »Dovžan's Eye«.




Na koncu zaselka sva po mostu čez bučno Tržiško Bistrico spet prišla na cesto. Ob njej je stala tabla za Razstavno-izobraževalno središče Dolina, h kateremu se pride levo, midva pa sva se spustila desno. Mimo zgornjega parkirišča, kjer sva si ogledala geološki steber, sva se vrnila k avtu skozi Veliki predor. Na njem sta dve tablici: bela na levi spominja na grofa Gustava Chorinskyja, ki je leta 1852 uradno potrdil zemljiško odvezo, črna na desni pa na barona Juliusa Borna, ki je leta 1895 dal napraviti predor. Pri parkirišču sva še enkrat prestopila Bistrico in tokrat na drugi strani zavila levo. Tam bi bila prišla do Jamenšnikove domačije (ali Jemenšnikove ‒ na spletu se pojavljata obe imeni) s paštbo (sušilnico za lan), vendar so naju dolžnosti že klicale domov, zato sva prej obrnila. Med potjo sva občudovala pisano trbiško brečo. V gozdu so cvetele ciklame, sicer pa rož ni bilo veliko, zato me je toliko bolj razveselil ob Bistrici rastoči grm metuljnika, na katerem se je zibala čedna gospica (kako primerni imeni!).

 










Zdaj ko se spominjam tega prijetnega poletnega popoldneva, je v Dovžanovi soteski vse prej kot lepo, saj jo je 30. oktobra prizadela huda vodna ujma. Ne le da je poškodovala pohodne poti, podrla je tudi cesto, odrezala Jelendol od sveta in odnesla Dovžanovo hišo, k sreči pa ni bilo žrtev. Da bi se v dolino čim prej vrnila mir in lepota!