26 februar, 2014

"Izgubljena" v pokljuških gozdovih

V nedeljo so se na Pokljuko valile kolone avtomobilov; nič čudnega, saj se je po dolgem času obetal sončen dan. V nasprotju z večino sva se ustavila že pri Mrzlem Studencu. Zaradi obilice snega ni bilo kje parkirati, zato sva svojega malčka prislonila tesno ob napluženo grmado ob križišču z bohinjsko cesto. Preden sva se odpravila na pot, se je za nama ustavil še mlad par. Že midva sva bila zrela za globo ‒ kaj bo pa ta?!  On je izstopil in se jezil, kako si tu predstavljajo turizem, ko še parkirati ni kje. Še eden, ki samo nerga, sem si mislila; sicer tudi meni ni bilo všeč, da stojim v križišču, a pri tolikšnih količinah snega sem bila zadovoljna že z očiščenimi cestami. No, izkazalo se je, da sem mu delala krivico: iz avta je vzel lopato in si izkopal svoj prostor; niti rokavov mu ni bilo treba zavihati, ker je bil v kratkih. Slaba volja ga je minila in nasmejan je fotografiral prelepo zimsko pokrajino. On na smučeh, ona na krpljah sta naju kmalu pustila za seboj.
 

Pri odcepu gozdne ceste proti Lipanci sta prometni znak in napis prepovedovala promet, a nekdo naju je kljub temu prehitel z avtomobilom. Že na prvem ovinku, pri hiši Krnica 92a, pa je moral obrniti, saj cesta naprej ni bila prevozna. Kmalu sva si nataknila krplje. Pokljuka je v snegu zares pravljična. Mogočne smreke so strumno stale in očitno niso nič vedele o žledu, ki je opustošil velik del Slovenije. Le električne žice ob poti so bile potrgane. Visoko »obzidje« na obeh straneh je pričalo, da je bila cesta pred časom splužena, a nabralo se je že veliko novega snega (vsaj poldrugi meter), zato je šlo počasi. Saj se nama ni nikamor mudilo ‒ do koder prideva, pač prideva.
 

V 50 minutah sva prišla do planine Kranjska dolina (1282 m). Če ne bi bilo velikega poslopja tamkajšnjega gozdnega revirja, je morda sploh ne bi bila opazila, toliko snega se je nagrmadilo med njo in cesto. Spodaj v dolinici so pred mogočno kuliso zasneženih smrek kukale iz snega štiri koče, v daljavi pa so se bleščale Karavanke. Možak, ki nama je sledil, ker sva mu s krpljami lajšala gaženje, si je želel priti na Lipanco, a ko sem mu povedala, da mi je oskrbnik prejšnji večer zaradi obilo novega snega kaj takega odločno odsvetoval, se je poslovil z enako filozofijo: do koder pridem, pač pridem. Malo mu je bilo žal, da mu ne bova več utirala poti.
 

 
V pokljuških labirintih se je težko znajti že v kopnem, kaj šele v snegu. Sicer sva imela načrt, temelječ na Janijevem pohodu na Debelo peč ampak ... Čez dobrih 5 minut nama je zbudil pozornost rdeč trak na smreki, kamor so vodile tudi sledi mladih dveh: smučina in odtisi krpelj. Stopila sva bliže in na deblu zagledala rdečo in modro puščico desno, med njima pa P. Tudi midva sva zavila tja. Po kake pol ure sva prigazila do kotanje na levi in se brž zatem znašla na domnevnem križišču (pod debelo snežno odejo je bilo vse bolj ali manj domnevno). Gazi predhodnikov so se nadaljevale naravnost naprej, midva pa sva zavila levo v celec. Ker je bil vzpon, ki je sledil, vse prej kot kratek, sva spoznala, da nisva tam, kjer sva mislila, da sva. Kako ugotoviti položaj? Nekaj upanja nama je zbujal rob na desni, vendar se pot (ali je kolovoz ali gozdna cesta, se v snegu ni videlo) ne povzpne nanj. Nato se je okrepila modrina na levi, kjer bi se lahko odprl pogled iz gozda, a nisva zavila tja.
 

 
 
 
 
 
 
 
 
 
Čez pol ure sva dosegla razmeroma očitno razpotje, od koder ni bilo več sledov pluženja, in nadaljevala po levem kraku. Ko je zavijal v desno okoli vršiča, sva kar naprej pričakovala, da bova »za vogalom« zagledala »nekaj«. Od razpotja je šlo večinoma po ravnem. Skozi vrzeli na levi so se tu in tam pokazali nepregledni smrekovi gozdovi, na pobočjih na desni pa nekaj manjših goličav. Kake tričetrt ure nad razpotjem, kjer se gozd razmakne in gozdna cesta zavije desno, sva levo med debli opazila bel pravokotnik. Bil je tako pravilne oblike, da se nama je zazdelo, da je delo človeških rok. Po presledku med drevjem – domnevni stezici – sva se spustila tja in obstala pred majhnim lesenim zavetiščem, oblečenim v lubje.* Na prednji strani so zaklenjena vrata, iz hiške pa štrli železen dimniček. Med predmeti ob vhodu sva opazila tudi utrujen dežnik. Z droga v zatrepu visi rjasta dereza, na katero najbrž obešajo svetilko. Manjkala je samo klopca, s katere bi bila lahko uživala v razgledu na (neznane*) hribe; mogoče je tičala pod globokim snegom. Takoj je bilo jasno: to je najin današnji cilj! Čeprav sva počivala (krpljanje naju kar utrudi) in malicala stoje, je bilo prav prijetno.
 

Vrnila sva se po isti poti. Tja grede sva potrebovala zanjo skoraj tri ure, nazaj pa le dve. Izgubiti se nisva mogla, saj sva se vračala po svojih sledeh. Krplje sva lahko snela že pred Kranjsko dolino, saj je čez dan šlo tod že toliko nog, da je bila popolnoma steptana. Srečala sva veliko sprehajalcev in pohodnikov, pri Mrzlem Studencu pa je bilo vse zaparkirano; kamor je seglo oko, so ob cesti stali avtomobili. Najin mali avto tam ob križišču me je očitno skrbel čisto brez potrebe.

* 28. 2. 2014 – Gospod Lojze Budkovič mi je prijazno pojasnil, da so lubarico (tega izraza doslej nisem poznala) postavili gozdarji iz Koprivnika in da se izpred nje čez jugovzhodno obrobje Pokljuke vidi greben Kokošinjice. O imenu Mrzli Studenec (tako večina mojih zemljevidov) pa, da je povezano z izvirom s koritom pred jaso, kjer je križišče cest za Gorjuše in Rudno polje, na kartah pa je s tem imenom označena tudi omenjena jasa z nekaj objekti (torej bi bilo prav Mrzli studenec). Najlepša hvala.

19 februar, 2014

Stojna, še kdaj na svidenje!


Zadnje čase se nama je zaradi žledu pohod že dvakrat sfižil, zato je bilo spet treba ugotoviti, kaj pomeni rek, da gre v tretje rado. Ko sva se v nedeljo vozila po poplavljeni »deželi tisočerih jezer« med Ribnico in Kočevjem in so ob cesti ležale grmade podrtega drevja in vejevja, je že kazalo, da se bo sfižilo tudi tretjič. V sicer obsežnem seznamu PZS, katere poti so zaprte/odprte, nisva našla nobenega obvestila PD Kočevje. V tisti konec sva se odpravila, upoštevaje vremensko napoved in izrecne prepovedi, kam ne smeva.
 

V Kočevju sva sledila smerokazom za Delnice, nasproti avtobusne postaje pa zavila desno na Podgorsko ulico. Na levi ob njej je parkirišče. Že pred njim, ob njem in potlej vso pot je toliko kažipotov in smernih tabel kot zlepa ne kje. Parkirišče se je naglo polnilo, zato se nama je odvalil kamen od srca: domačini že vedo, pot je gotovo prehodna. Odločila sva se za krožno pot na Mestni vrh: gor levo po Grajski poti čez Fridrihštajn, dol pa mimo Koče pri Jelenovem studencu in po Kalanovi poti nazaj v Kočevje. 


Med Oražmovo hišo (Grajska pot 4) in zeleno hiško, na kateri sta narisana velika rumena zvončka, sva se povzpela levo v gozd. Pot je bila silno blatna. Označena je s knafelčki  ter markacijami zavoda za gozdove (zelen grajski stolp na belem krogu) in Trimčkove poti (TP). Po gozdu je bilo sicer videti posledice žledoloma, a steza je že skrbno očiščena. Da je to najbrž zasluga markacistov, sva sklepala po tem, da je bil kolovoz, ki sva ga prečkala, še pošteno zasut s polomljenimi vejami. Številni telohi in trobentice nekam zgodaj napovedujejo pomlad. Po kratkem strmem vzponu sva dosegla širok kolovoz in zavila levo nanj. Blato je ponekod prekrival razmočen sneg; imela sva srečo, da je bilo dovolj toplo in ni bilo poledice. Kmalu po prečkanju gozdne ceste (po vodniku Dolenjska, Bela Krajina, Notranjska makadamske; vodnik omenja le tri prečkanja ceste, a midva sva naštela štiri) sva prišla do izvira. Nad njim sta klopci, ena nekoliko »odgriznjena«.
 

Sledila nama je zgovorna desetina planincev. Po stopnicah sva dosegla gozdno cesto, zavila kakih 20 m levo po njej in se povzpela po stopnicah na stezo, označeno s kažipotom Fridrihštajn. Glasna skupina je odšla po cesti proti Livoldskemu vrhu in tako sva morala poslej sama odganjati medvede. Ker nisva »dovolj« hrupna, nama je bilo kar všeč, ko se je izkazalo, da so poti, po katerih sva se potepala ta dan, precej obljudene, saj nama v kočevskih gozdovih misel na srečanje s kosmatincem vedno zbuja nelagodje.
 

Ko sva naslednjič dosegla gozdno cesto, je bila popolnoma zasnežena. Nanjo sva se povzpela po stopnicah, na katere so naju pripeljale gazi, potem pa sva videla, da markirana pot priteče gor nekaj metrov niže, kjer so prav tako stopnice. Pri prvih kažipotih na drugi strani ceste sva spoznala, da so tukajšnje oznake ne le pogoste, ampak tudi hudo natančne: Fridrihštajn 18 min. Ob naslednjem prečkanju je bila gozdna cesta še bolj zasnežena (markacijam se pridruži sličica konjenika, najbrž za jezdno pot). Srečala sva nekaj planincev, ki so se že vračali. Kmalu po tistem, ko sva med drevjem zagledala grajsko obzidje, sva stala pod njim. 


Fridrihštajn (970 m; vodnik in PD Kočevje mu pripisujeta 978 m) se imenujeta skalni čok in grad na njem. Grad je dal zgraditi Friderik II. Celjski in je v njem živel s svojo drugo ženo Veroniko Deseniško. Do razvalin sva se povzpela po desni strani, mimo kažipota Fridrihštajnska stena. Pretaknila sva se čez nekaj skal in že sva bila pri »vhodu«. Na vrh je treba še po nekaj stopnicah. Desno kaže kažipot Požgani hrib. Na tisti strani se pri obzidju izteče zelo zahtevna zavarovana pot od vznožja zahodne stene. Zgoraj je zasilen razgledni stolp (na prekli visi zastava, ki nama je zaradi vetra ni uspelo »prebrati«), s katerega se vidijo Požgani hrib, Mestni vrh, Kočevje, Kočevski Rog, če je lepo vreme, pa pogled seže še dlje. Sredi razvalin rase drevo, pritrjeno z jeklenicami. Pod njim so Veronikin sedež, vpisna skrinjica in žig kontrolne točke (KT) 3 Kočevske planinske poti (KPP). Nabralo se je kar nekaj planincev. Odšla sva po drugi strani, mimo razlagalnih tabel o kočevskih gozdovih, Frideriku in Veroniki, vrhu in gradu.
 

Vrnila sva se na gozdno cesto in zavila levo po njej, proti Mestnemu vrhu. Morala sva gaziti in stopati čez nametane veje. Gazi ni bilo veliko, če ne štejem stopinj srnjadi. Za ovinkom sva zagledala počitniško kočo gozdarskega podjetja Grča. Pred njeno ograjo sva zavila desno. Na prvem velikem križišču sva zapustila gozdno cesto in se povzpela levo na stezo. Na naslednjem križišču sva odkrila nov znak: zelena odtisa parkeljcev na belem krogu (Naravoslovna pot Jelenov studenec). Steza se je postavila pokonci, a se je hitro položila. Sprva sva čofotala po mokroti in blatu, nato pa je svet postal popolnoma kraški in spet sva se strmeje vzpenjala. Čeprav je pobočje razdejano zaradi žleda, je pot prehodna in varno pripelje na vrh.













Na Mestnem vrhu (1034 m) sta dve vpisni skrinjici (KT 2 KPP): večja »deluje«, manjša pa je polna smeti. Na skali poleg nje je zapisana višina 1022 m (nejasno popravljena), na tablici na bližnjem deblu pa 1034 m. Na razlagalnih tablah sva izvedela nekaj o naravoslovni poti in Mestnem vrhu ter si ogledala zemljevid poti in znamenitosti na Stojni. Videla sva ostanke italijanskih bunkerjev iz druge svetovne vojne. Vrh ni razgleden. Na skali je označeno, kje se spusti pot proti Koči pri Jelenovem studencu, baje imenovana »direktna« (na zemljevidu je ni). Čeprav sva bila namenjena tja, sva si izbrala drugo.
 

Za naprej ni nobenega kažipota, so pa oznake naravoslovne poti in Knafelčeve markacije. Za njimi sva se spustila do razgledišča, opuščenega odskočišča za zmajarje in jadralne padalce (vodnik ga imenuje zapora, kar je bržkone ponesrečen »prevod« rampe, ki v tem primeru pomeni ne zapornico, ampak vzletišče). Razgled ni bil najboljši, v lepem vremenu pa naj bi poleg Kočevja z okolico in Kočevskega Roga videla ne le Gorjance in Zasavsko hribovje, ampak celo Julijske in Kamniške Alpe. Dalje sva se spuščala mimo velike kovinske konstrukcije, ki kazi gozd in ji ne veva namena, po strmem, spolzkem pobočju do velike skale, od katere se gre levo h koči, desno pa v Kočevje po Kalanovi poti (planinec, ki se je po tej strani vzpenjal na Mestni vrh, nama je povedal, da je strašno blatna). Pristala sva na gozdni cesti, kjer pri križišču stoji s strešico pokrit panj Debele jelke (pozneje sva prebrala, da so nemški ujetniki, ki so po drugi svetovni vojni na Stojni gradili ceste, nanjo pritrjevali deščice z imeni krajev, od koder so prišli; simbolni pomen stebra za smerokaze je ohranila do leta 1994, ko je podlegla snegolomu). Cesta je na levi zaprta z zapornico, na desni je kažipot Kočevska planinska pot (tam se pride na najvišji vrh Stojne Ledenik, 1072 m), od tu pa kažeta kažipota še bolj desno k Jami treh bratov in na Kalanovo pot.
 

Mimo zapornice sva se spustila na jaso, kjer stoji Koča pri Jelenovem studencu (850 m). K njej sva prišla hkrati z možakarjem, ki naju je svaril pred blatom na Kalanki. Po »direktni« je bil res hitro za nama. Na vprašanje, kje je Jelenov studenec, je odvrnil, da to redko koga zanima, in nama ga je seveda rad pokazal. Ta izvir dobre vode onkraj gozdne ceste so uredili leta 1991. Pri koči z oznako Družinam prijazna planinska koča so razlagalne table o rastlinah in živalih, gozdnih rezervatih, Mestnem vrhu, KPP in naravoslovni poti. Otrokom je namenjenih nekaj igral, tudi majhna plezalna stena. Običajni vpisni skrinjici (ta je prazna, knjiga je v koči) dela družbo s planikami okrašena lesena ljubiteljev koče. Lesena skulptura Francijev trn (to je ime plezalne smeri) iz leta 2011 je delo oblikovalca in umetnika Antona Križa. Pri čaju v polni jedilnici sva poklepetala z domačimi planinci. Povedali so nama, da se domačini radi povzpnejo na štiri vrhove Stojne v enem dnevu: Livoldski vrh, Požgani hrib, Fridrihštajn in Mestni vrh.
 

V Kočevje sva se vrnila po poti, poimenovani po Jožetu Kalanu, ustanovitelju in prvem predsedniku PD Kočevje. Ob njej sva opazila popke belih repuhov. Kažipot naju je opozoril na Jamo treh bratov. Imenuje se po treh stebrih na koncu; do njih nisva prišla, nisva zlezla tako globoko. Posijalo je sonce in skozi drevje se je pokazalo Rudniško ali Kočevsko jezero, zalita kotanja nekdanjega dnevnega kopa premoga. Steza je čedalje širša, morda traktorski kolovoz. Po razmočenem in razritem snegu se je bilo zelo težko spuščati. Pristala sva na gozdni cesti; kakih 40 m niže se Kalanka nadaljuje. Prečkala sva zametan kolovoz in mimo klopc kmalu spet prišla do ceste. Družba domačih planincev je poznavalsko zatrdila, da bo pot poslej suha; v resnici je bila samo manj blatna. Tu so bili beli repuhi že razcveteni. Do začetka (za naju konca) Kalanove poti je bilo le še nekaj minut.
 

Po šestih urah (na Mestni vrh je bilo dve uri čiste hoje, z njega pa poldrugo) sva se kljub blatnim čevljem in hlačam zadovoljna vrnila na parkirišče. Na Stojno bova gotovo še prišla. Tudi drugi, ki so se vračali, so bili videti dobre volje. Eden je navdušeno pribil: »Na vse štiri smo šli, zdaj gremo pa še na ta peto!« Karkoli je že mislil. 

09 februar, 2014

Studor, Rudnica in Peč nad Bohinjem

Žled in druge zimske nevšečnosti so poleg smučarskih počitnic krivi, da že celo večnost nisva hribolazila. Ta »post«, kakršnega ne pomniva in ki ga prav težko prenašava, je dober le za eno: da bom prišla na tekoče s temle dnevnikom. Najin zadnji potep ima že skoraj enomesečno brado: 12. januarja sva se potikala po hribih nad Bohinjem. Spet sva začela v Stari Fužini, tokrat pri cerkvi sv. Pavla pod Studorjem, ki sva ga v meglenem jutru komaj slutila. Na cerkvenem parkirišču se sme parkirati največ dve uri, kar za v hribe ni ravno uporabno. A ker je bilo popolnoma prazno, sva se pregrešila.
  


Med cerkvijo in gasilskim domom sva se napotila po asfaltni cesti, ki se pri zadnjih hišah prelevi v gozdno. Ob njej so cveteli telohi. Pri Zoisovi graščini sva poklepetala s stanovalkinim sinom, ki je za mamo sekal drva. Povedal je, da je bila graščina vrnjena cerkvi; v njej stanujeta le še dva najemnika, drugi so se odselili. Pričakovala bi kako spominsko tablo v zvezi s fužinarstvom in Zoisom, pa je samo tabla, ki pove, da je bil tu leta 1945 sedež štaba Jeseniško-bohinjskega odreda.


Od graščine ni daleč do Hudičevega mostu. Že pred njim naju je kažipot Uskovnica opozoril na strmi odcep desno v breg. Počitka na klopci še nisva potrebovala, sva pa napravila tistih nekaj korakov do mostu, kamor naju je vabil glasni šum Mostnice. Njena korita so res divja in lepa. Opisana so na tabli TNP ob gozdni cesti, ki se skupaj z belo-rumenimi markacijami nadaljuje proti Vojam. Onstran mostu priteče z leve tudi pot od Vorenčkojce.


Markacije na skalnati in koreninasti stezi proti Uskovnici so obledele in preraščene z mahom. Pred osmimi leti, ko sva se tod v snegu vzpenjala na to lepo planino (takrat še ni bilo tegale dnevnika), sva imela precejšnje težave z orientacijo. S poti se vidijo Tosc, Veliki Draški vrh, Vogar. Spet sva dosegla gozdno cesto in jo prečkala; prva markacija na drugi strani je precej »domišljijska«. Tudi napisi na skali so že popolnoma nečitljivi. Zdaj se je šele začel pošten vzpon po kamniti stezi. Potem ko se izvije iz jarka, se razširi, nato se spet uleže v jarek. Čez čas so naju oznake usmerile desno iz njega v drugega, najbrž ker je prvi precej podrt. Kmalu se stakneta. Poleg množice telohov naju je kljub nenavadnemu času razveselila celo trobentica. Ko sva dosegla kamnito strugo, polno razmetanih kamnov in skal, se je zožila in poglobila ter najino stezo nekako »snedla«. Vzpenjala sva se ob njej in naletela na markacijo ali bolje ostanke rdeče in bele barve. Zavila sva desno na blatno stezico med nizkimi drevesi, grmovjem in visoko suho travo. 


Po slabi uri sva stopila na planino Blatce (tako zemljevid in atlas, Mihelič pa jo imenuje Blatca; tudi podatki o nadmorski višini so različni: 888 m, okoli 900 m, 950 m). Nad njo se dviga skalnati Kamen, v daljavi pa sva uzrla Zajamnike. Pred stanovi je v levo označen strm odcep na Uskovnico (nad planino Blatce teče tja cesta, ki je bila tisti dan zelo prometna), a midva sva se tu ločila od poti nanjo. Za prvima hiškama sva zavila desno čez travnik v gozd na vlako pri trakcih (belem, modrem, rumenem) in razmazani rdeči črti na tenkem dreveščku. Vlaka po nekaj deset metrih zavije levo in se polepša v gozdno stezo. Takoj za ovinkom, preden steza izgine, se v desno odcepi drobna stezica, označena z zelenimi trakci, na začetku pa je spet razmazana rdeča črta. Med vzponom sva naletela še na bele, rumene in modre trakce. Privezani so na redko in pobočje je pokrito s suhim listjem, tako da stezica ni posebno razločna, a smer nama je pomagal določati rob vzpetine, kjer sva slutila vzletišče jadralnih padalcev, o katerem sva brala na spletu. Res sva ga kmalu dosegla. Onstran robu sta razgledna klop in tablica Društva jadralnih padalcev Bohinj. Tu je start 3 Studor (start 1 Vogar sva videla na poti na Vodični vrh). Bohinj in njegove gore so kot na dlani, kadar seveda ni megle, kakršna je bila tisto dopoldne.

  
Nadaljevala sva proti vzhodu po gozdu, polnem starih skrivenčenih bukev. V nekaj minutah sva stala na gozdnatem vršiču, ki pa še ni vrh Studorja. Z njega sva se precèj spustila in zlezla na naslednjega, kjer je bil nekoč v tla zaboden zdaj odlomljen količek. Na tretjem pa naju je pričakal rumeni plastični kol, ki ga »obljublja« Janez Pikon, s svojimi zapisi bogat vir podatkov o Bohinjskih gorah (in ne samo teh); tako sva vedela, da stojiva na vrhu Studorja (1002 m). Poleg geodetskega kamna je na skali nekaj, kar je podobno kovinskemu žigu (P.N. in K.T., če sem prav razbrala). Stati na vrhu ni bilo niti približno tako veličastno, kot sem pričakovala ob pogledu na goro iz Stare Fužine. Vrh ni razgleden, po nekaj korakih do roba pa se ponudi pogled na Zajamnike, planino Na Šehu levo od njih in Četeže desno pod njimi, Srednjo vas ter na del Triglava, Tosc, Veliki in Mali Draški vrh, Viševnik.
 

Ko sva se vračala na padalsko vzletišče, naju je na tretjem vršiču, ki sva ga gor grede obhodila, presenetil »okrasek« na drevesu: balon v obliki psa, ki mu je že pošla sapa. Česa vsega ljudje ne privlečejo v hribe! Še četrti (tja grede prvi) vršič in spet sva bila na vzletišču. Megle so se že skoraj razkadile in zdaj sva res videla Bohinj. Po poti vzpona sva se vrnila k avtu. Nad cerkvijo se je v soncu mogočno pretegoval Studor.
 

  
Nato sva se odpeljala mimo krajevne table Stara Fužina po mostu čez Ribnico, kjer je še eno parkirišče. Ob njem so kažipoti Kolesarske poti Bohinj in kažipot za Rudnico. Po blatni stezi med nizkim drevjem in grmovjem sva se povzpela v gozd. Pot so nama kazale belo-rumene markacije in redkejše Knafelčeve. Po čedalje bolj peščenem svetu sva se vzpenjala v ključih. Tudi tu je cvetelo veliko telohov. Na koncu prvega večjega vzpona stoji na razglednem kraju klopca, nekoliko više pa še ena. Sicer prijetna gozdna steza je kar strma in na grebenu ponekod precej ozka. Ko se je strmina unesla, sva prišla do razcepa poti na Peč (desno) in na Rudnico (naravnost). Marsikje je pol peščene poti kar manjkalo ‒ razdrla jo je voda. Potem je bila spet blatna in koreninasta. Vodila naju je čez travnik z leseno hiško pa spet skozi gozd in tako še večkrat izmenično. Pri kažipotu 9 Rudnica sva zavila levo.
Suho listje je skoraj popolnoma skrilo stezo. Nato se je začel jarek iz razjedkanih skal, poln korenin, padlega drevja in gnijočih vej. Pobočje se je postavilo bolj pokonci in vzpenjala sva se po nekakšni vlaki. Za kratko uravnavo so se s poseke pokazali Debeli vrh in Ogradi na levi. Vlako je zamenjala prijetna steza in naju pripeljala do podrte lesenjače na desni. Zagledala sva Triglav. Od dozdevnega »vrha« se je pobočje še kar vzpenjalo. Prečkala sva plitvo grapo, v kateri so naju presenetile ovce, ki so se mirno pasle. Če ne bi bilo dovolj markacij, bi se bila v goščavi zlahka izgubila.


Iz gozda sva stopila na travnik z leseno kočo. Nekdo je prav takrat prišel z leve, od sv. Pavla. Malo smo poklepetali, potlej pa je zavil desno proti Brodu. Midva sva nadaljevala naravnost navzgor po prijetnem sončnem gozdu, v katerem visoka drevesa rastejo večinoma v »šopih«. Ko so se markacije preveč razredčile, sva večkrat zgrešila s suhim listjem prekrito pot. Smer so nama pomagali popravljati planinci, ki so se vračali z vrha. Med njimi je bila tudi gospa, ki me je spoznala po slikah iz tega dnevnika, in me razveselila, češ da ga bere vsak teden. V Spodnji Bohinjski dolini se je sončila Bohinjska Bistrica. Mimo skromne klopce sva se spustila na naslednjo planino s stanom ter z razgledom na gore in Bohinjsko jezero. Više je še ena, novejša hišica. Čez 10 minut sva že stala na vrhu Rudnice (946 m) z geodetskim kamnom in vpisno skrinjico; v prvih 12 dneh letošnjega leta se nas je vpisalo kar 162. Tik pod vrhom stoji klopca. Kot z balkona sva gledala bohinjske vasi Studor, Srednja vas, Češnjica in prostrano Pokljuko.


Vrnila sva se do razcepa poti na Rudnico in na Peč ter zavila še proti slednji (719 m). Širok kolovoz se je zožil v stezo. Poleg belo-rumenih markacij so nama kazali smer rdeči obročki. Spuščala in vzpenjala sva se po izrazito kraškem svetu. Splašila sva čredo koz. Kaj je pravzaprav najin cilj, sva ugotovila, ko sva po dobrih 5 minutah zagledala klopco s čudovitim razgledom na Bohinjsko jezero in Spodnje Bohinjske gore. To je imeniten kraj za počitek ne le telesa (po osmih urah svežega zraka in miganja se nama je prav prileglo), ampak tudi duše ‒ razgled je bil tako lep, da bi bila na koncu zlahka rekla kot Rafko Terpin: »Raztepeno dušo z brezavko pometem na kup: Zdaj se pa unesi in drži se me!« V tem žledu se naju drži še preveč in komaj čaka, da bo spet lahko zbezljala v kak breg, na kak vrh in se napasla razgledov in drugih lepot.