Križevnik, Velika Zelenica in Veliki vrh drugič

Za lansko poletno hribolazenje s Tomažem 10. julija sva izbrala gore, ki sva jih štiri leta pred tem prehodila s patagonci. Tomaž na teh gorah še ni bil, a tudi za naju se je našlo nekaj novosti kot skoraj vedno ‒ ker je res novo ali ker sva že pozabila.

 

Odpeljali smo se na planino Ravne in parkirali nad njo na obračališču pod Smrekovcem (S 46.354004, V 14.703275). Odpravili smo se v macesnov gozd, kamor je kazal kažipot, na katerem je nekoč pisalo Lučka koča in Molička peč. Ko sta fanta spredaj moževala, sem opazovala rože: vse rumeno zlatic, več vrst belih in rožnatih kobulnic in rumenih košarnic, gorske rumenke, kačje dresni, glavičasti repuši, grintovci, črne detelje, zvončice, goli lepeni, orlice, okroglolistni kamnokreči, preproge listov plahtic. Pri lesi smo stopili na markirano pot s planine. Pojavljale so se nove in nove rože: potočne sretene, gozdne krvomočnice, dlakavi sleči, zali kobulčki, marjetice, nokote, planinski sroboti, mlečki, šipki, zlati dimki in še mnoge, ki jim ne vem imen.

Na sedelcu čez kakih 10 minut (1520 m) so nas pričakali novi kažipoti in tudi v drevo vrezanega napisa Polšak se nisva spomnila. Zavili smo desno. V tamkajšnjem gozdu so cvetele jagode in dlakavi sleči so objemali drevesna debla. Še vedno je bila tam »klopca« ‒ brunce, pritrjeno med dve debli, rdeče packe, ki so nama v preteklosti že nekajkrat kazale smer, pa so bile že zelo slabe, a pot je zdaj bolj uhojena. Mimo cisterne in korita smo v kakih 40 minutah prispeli na planino Polšak (tako zemljevidi, a na novem kažipotu na 1520 m piše Poljšak, podobno na maPZS Poljšek ‒ poleg Polšak!). Tokrat se na njej niso pasli konji, pač pa krave. Spet me je zamotilo cvetje: zvončice, alpske velese, zaspančki, materine dušice, špajke, grebenuše, mračice. Tomaž je tam prvič videl murko, in sicer kamniško.

 

 

Nad planino smo znova vstopili v gozd in nadaljevali skozi dolinico z ograjenim studencem Na lužah. Na razcepu čez dobrih 20 minut smo zavili desno. Ko smo se prebijali skozi ruševje, se je iz nekaterih vršičkov že pošteno prašilo. Enega je pajek okrasil z mrežo (če najdem pajčevino doma, je ne štejem za okrasek!). Na uravnavi pri šopu macesnov in možicu smo spet zavili desno (levo se pride na Veliki vrh in Veliko Zelenico). Čez slabih 5 minut se je levo odcepila še ena pot proti našima naslednjima ciljema, mi pa smo se vzpenjali naprej proti Križevniku. Ob stezi se je ruševju pridružilo brinje, cveteli so piramidasti skrečniki in gorski rmani.

 

Vrh Križevnika (1909 m) z miniaturo Aljaževega stolpa in geodetskim kamnom smo dosegli slabe pol ure nad zadnjim odcepom. Kljub ne prav čistemu ozračju smo kar dobro videli Veliki vrh in Veliko Zelenico, Ojstrico, Krofičko, Strelovec, Olševo, Peco, Raduho, Uršljo goro, Smrekovec, Golte, Dleskovec.

 

 

Križevnik smo zapustili po poti vzpona, čez dobrih 20 minut zavili desno med ruševje in macesne ter se prej kot 10 minut zatem združili s potjo z uravnave. Poslej smo hodili pod Poljskimi devicami. Čez travnike s kupi posekanega ruševja, kjer so cveteli navadni slečniki, navadni volčini, clusijevi in spomladanski svišči, množice alpskih veles, ranjaki, nokote, smo po slabih 15 minutah prišli do lese. Čeznjo nam je pomagala posrečena »pručka« ‒ grčasta veja, narezana, da ne drsi, na drugi strani pa je bilo »nastavljeno« mravljišče, zato pozor. Pot je postajala bolj strma. Kljub vročini smo naleteli še na dve zaplati(ci) snega, sicer pa je pomlad že zmagala: cveteli so rumeno milje, dvocvetne vijolice, wulfenovi jegliči, alpski zvončki ...

Na uravnavi čez pol ure smo imeli tri možnosti, čeprav nobena ni bila zares pot; izbrali smo levo po skalah, kjer se ni podiral grušč. Na naslednjem razcepu je bil pravi desni krak, ki nas je pripeljal na greben; Veliki vrh in Velika Zelenica sta stala pred nami, na levi pa smo videli Dleskovec in pod seboj Jamarski bivak. Slaba stezica se je spustila med ruševje. Tomaž si je zaželel še na Moličko peč, zato se je pri možicu pognal desno v breg, midva pa sva se rahlo spuščala dalje. Pred leti sva si Moličko peč izbrala za cilj (in nazadnje sploh nisva bila gotova, ali sva ga dosegla), Tomaž pa je skočil gor kar spotoma. Po 35 minutah sva se ustavila v škrbini, da sva ga počakala. V veliki kotanji pod škrbino je bilo še precej snega, a clusijevi svišči, kernerjevi maki, dvocvetne vijolice, brezstebelne lepnice, alpske velese, ranjaki, repuši, mračice, planinski poponi ali sončeca in druge rože se niso dali motiti.

 

 

 

 

 

 

Obrnili smo se proti jugu in nadaljevali vzporedno s pobočjem Velike Zelenice. Pot je bila označena z možici. Menjali so se skale, trava in sneg. Jani je nameraval nadaljevati do markirane poti, Tomaž pa je raje zavil desno v strmino in v četrt ure smo dosegli greben. Desno na Veliko Zelenico (2114 m) je bilo manj kot 5 minut hoda. Tam smo srečali nekaj nabiralcev plahtic (imenovanih tudi hribska resa) za čaj, ki je menda posebno učinkovit pri ženskih težavah in celjenju ran. Na temenu gore se je pasla čredica ovac.

 

Nato smo se v 10 minutah povzpeli še na Veliki vrh (2110 m) na drugi strani grebena. Ko smo ga opazovali še od daleč, je bil vedno kdo na vrhu, ob našem prihodu pa ni bilo nikogar. Tudi na njem stoji miniatura Aljaževega stolpa, vpisna skrinjica pa je bila prazna. Razgledov smo se zdaj že »navadili«.

 

 

 

 

 

Z gore smo se spustili pri skali z napisom Veliki vrh in puščico navzgor tik pod vrhom. Sestopali smo mimo večjih in manjših snežišč ali čeznje. Po 50 minutah smo pristali na Zelenih Tratah (1840 m), tako piše na dvojih kažipotih manj kot 5 minut vsaksebi (prej sva ta kraj poznala kot Sedelce). Pri drugem Stara Lučka koča (spomenik) 45 min, Planina Ravne 1h 15 min (na skali ob poti Pl. Ravni) smo zavili levo. Stezica se je vztrajno spuščala in se občasno izvila iz ruševja. Še čez 50 minut smo se ustavili pri Lučki koči, ki je ni več, je pa plošča v spomin na 17 padlih partizanov tamkajšnje tehnike. Od tam smo se rahlo vzpenjali po dolgi sončni dolini, v kateri so cveteli dlakavi sleči, potočne sretene, vrbice. Na vrhu drugega vzpona čez slabih 10 minut smo na sedelcu pri odcepu za planino Polšak zašpilili klobaso in v 10 minutah prikorakali k avtu.

 

Preden smo zapustili planino Ravne, smo se ustavili pri tamkajšnjem stanu, pa ne toliko zaradi pijače kot zato, da bi videli zadnje, kar je ostalo od Lučke koče. Jani je namreč na spletu zasledil, da na Ravnah hranijo napisno tablo z nje. In res so mu jo dovolili fotografirati. Kot sem rekla: vedno se najde kaj novega.

Še en Goli vrh

V prejšnji objavi sem pisala o Golem vrhu na Menini, pa naj bo zdaj na vrsti še en Goli vrh (962 m), na in v katerem sva bila 3. julija lani. V tem hribu je podzemna slemenska utrdba, ki je spadala v tretji sektor Rupnikove linije (med Škofjo Loko in Vrhniko), na hribu pa sta še dva bunkerja. Starojugoslovanski obrambni sistem, imenovan po slovenskem generalu Leonu Rupniku, so gradili v letih 1937‒1941 in ni bil nikoli uporabljen. Goli vrh je eden njegovih največjih in najbolje ohranjenih delov. Turizem Škofja Loka za vsako prvo soboto v mesecu ob 10^h oglašuje voden ogled (sicer je utrdba zaprta). Prijaviti se ni treba, ogled pa stane 5 evrov. Na telefonsko številko 031/720-573, objavljeno na spletu, se ni nihče oglasil, zato sem poklicala Turizem Škofja Loka. Uslužbenka ni znala odgovoriti na najina vprašanja, mi je pa dala telefonsko številko 030/485-600 gospe Kristine iz Zavoda Poljanska dolina, ki je potrdila, da prva sobota v mesecu še vedno velja. Do utrdbe se pride skozi Gorenjo vas, kjer sledimo smerokazu za Žirovski Vrh ali Lučine, nato pa so table za Goli vrh (ali Goli Vrh – enako se namreč imenuje tudi naselje). V utrdbi je le okrog 10 °C, zato se je treba primerno obleči, koristna je tudi čelna svetilka, je opozorila.

Za obiskovalca iz Ljubljane opisana pot ni ravno priročna, zato sva se odpeljala na Vrhniko, skozi Staro Vrhniko v Podlipo, od tam pa v Smrečje. Namesto po glavni cesti naju je garmin usmeril v Lavrovec. Po gozdnih cestah sva se pripeljala do provizorične krajevne table Goli Vrh na robu gozda. To območje je po zemljevidu Šaletov grič. Zagledala sva bunker nad Lomarjevo domačijo (pišejo se Oblak, Goli Vrh 10). Vodnik nama je pozneje povedal, da sva videla eno od izvedenk malega tipskega objekta z železobetonskim stolpičem na vrhu. Glavna oborožitev je bil mitraljez. Čudil se je, kako sva se znašla tam, saj vsi pridejo čez Žirovski vrh. No, vsi očitno ne. Cesta naju je nato pripeljala do parkirišča ob vhodu v utrdbo (S 46.045528, V 14.177056). Pred njo je več tabel z opisi tega zgodovinskega spomenika in napotki v zvezi z obiskom.

Kar precej se nas je nabralo. Vodnik Boris je razlagal navdušeno, prav nič ni bilo videti, da je vse tisto povedal že ničkolikokrat. Pri vodenju mu je »pomagal« vojak Škofov Francelj. Ogledali smo si podzemne hodnike (najdaljši je dolg približno 200 m) in druge prostore, prikaze gradnje in predmete iz tistega časa, strelske položaje, razstavo slik, zemljevidov in opisov, povezanih z Rupnikovo linijo. Videli smo tudi lep relief sv. Barbare in balinišče, na katerem ob posebnih priložnostih še zdaj tekmujejo z lesenimi kroglami. Po stopnicah, lestvah in klinih smo se povzpeli do izhoda iz podzemne utrdbe, se skozi tesno odprtino splazili ven in po stopnicah ob nadzemnem bunkerju v gozd. Mimo še enega zunanjega bunkerja smo se po gozdni stezi vrnili h glavnemu vhodu. Ogled je trajal približno uro in pol.

 

Ko smo končali, sva se potepla še malo po svoje. Od parkirišča sva šla naprej po asfaltni cesti in kmalu se je desno nazaj odcepila ozka gozdna, označena s kažipotom 12-kilometrske krožne Poti skozi Zalo (Zala se imenujeta gozd in potok, ki izvira v njem) in rumeno-zeleno markacijo. Tam je bil prostor za parkiranje, kamor so nekateri prestavili avtomobile od vhoda v podzemno utrdbo, midva čudaka pa sva prišla peš. V gozdu sva našla kažipot desno Velika mravljišča. Mravljišč je bilo sicer precej, posebno velika pa se nama niso zdela. Nato sva po kolovozu nadaljevala na vrh Zale (899 m, po zemljevidu Polhograjsko hribovje in še nekaterih virih je ta kota Javorč) s klopco, kmalu zatem pa mimo kažipota WC Pisarna pridemo do lične lesene hiške, okrašene s kipcem sv. Florjana, sedečim medvedom in lesenimi figurami, gugalnic, klopc in ognjišča.

Kažipota 3,5-kilometrske krožne otroške Medvedkove poti (tudi rumena medvedja šapa) in Poti skozi Zalo (tudi rumeno-zelena markacija) ter rumena puščica so kazali naprej. Spustila sva se po kar strmem kolovozu ter pristala pri mogočni medvedki Štefki, visoki 3,5 m, in mladiču, ki pleza na drevo. Mah, ki je prekrival žičnati ogrodji skulptur, je ponekod že odmrl. V omarici sta tičali vpisna knjiga in skrinjica za prostovoljne prispevke. V bližini je visela tabla z napotki za igro – »opazovanje« okolice z zavezanimi očmi. Onstran mostu na desni je šumel izvir.

 

 

 

 

Od table sva sledila kažipotu – deščici z medvedovo šapo in napisom Bukovc. Kljub številnim kolovozom in gozdnim cestam nisva imela težav, saj je bila pot dobro označena. Obilje rdečih kamnov očitno spodbuja hodce k postavljanju možicev. Tudi prst je bila povsod rdeča in dno Zale, ki sva jo prestopila, prav tako. Kmalu sva prispela k Bukovcu (Žirovski Vrh 44, 850 m). Stara Bukovčeva hiša je bila zgrajena že davnega leta 1639. Na tej kmetiji ponujajo suho sadje in žganje, pečejo kruh in pecivo, prodajajo mleko in pri njih lahko tudi prenočite na seniku.

Vračala sva se levo po asfaltni cesti, označeni z rumeno-zelenimi markacijami. Daleč onkraj pretežno smrekovega gozda Zala na levi sva uzrla Blegoš. Ko sva zakoračila v gozd, vsaj nekaj časa ni bilo več asfalta, kar pa je imelo tudi slabo plat: presenetljivo številni avtomobili so dvigovali prah. Kljub parkirišču desno nad cesto so nekateri pustili vozila ob njej. S smernih tablic sva izvedela še za 36-kilometrski Žirovski krog, Kolesarski krog GvP (= Gorenja vas-Poljane), tam je tekla tudi 4. etapa Loške kolesarske poti. Celo v gozdu so bili sončni odseki, kjer je bilo vroče ne le nama, ampak tudi rastlinam – enake vrste rastlin so v senci stale strumno, na soncu pa so bile povešene. Ko sva spet stopila na asfalt, ni bilo več daleč do parkirišča pri vhodu v podzemno utrdbo, kjer je bil le še najin avto. Ves sprehod je trajal 55 minut.

Z Golim vrhom je tako kot s Tolstim – po Atlasu Slovenije je tudi Golih 19. In kakšno naključje – tudi na Golih sva bila šele na treh: na Šavnicah, nad Jezerskim in tokrat nad vasjo Goli Vrh v občini Gorenja vas - Poljane. Še veliko »dela« naju čaka!