30 september, 2013

Na Ograde med planike

Poleti 2010 sva nad planino V Lazu srečala skupinico, ki se je vračala z Ogradov (2087 m), navdušena posebno zaradi rož. Čeprav 14. septembra nisva pričakovala ravno obilice cvetja, sva se odpravila tja. V Stari Fužini sva pri drugi kapelici zavila ostro levo proti planinama Blato in Vogar ter dolini Voje. Na bližnjem parkirišču Bohinjci pobirajo parkirnino 10 evrov in cestnino za nadaljevanje ceste (približno 7 km) prav tako 10 evrov (če razmišljam po gorenjsko, se drugo dosti bolj »izplača«, ker smemo za isto ceno uporabiti dvoje: cesto in parkirišče). Cesta je ozka, a asfaltirana (razen kratkega odseka in konca). Na prvem križišču je treba levo (desno se pride v Voje), na drugem pa desno (naravnost bi prišli na Vogar). Parkirišče ni majhno, a je bilo skoraj polno; celo minibus je pripeljal skupino planincev.

 
Bilo je tako mraz, da sva navlekla nase vse, kar sva imela s seboj. Onstran zapornice na koncu parkirišča sva skozi drevje že kmalu ugledala planino Blato. Na tamkajšnjem ovinku se s ceste povzpne desno v gozd z jeklenico zavarovana stezica. Na njenem začetku je lesen kažipot Krstenica, sicer pa ni označena. Nihče iz množice na parkirišču ni zavil tja. Po slabih 10 minutah sva prečkala strm kolovoz, podoben vlaki, onkraj njega pa naju je čakala razrita steza, ki se k sreči že po kakih 20 m močno izboljša, le koreninasta je zelo. Večinoma teče vzporedno s kolovozom. Na sveži poseki više gori so vsepovsod ležale veje in skrile tudi pot; izkazalo se je, da sva storila prav, ko sva jo ubrala kar naravnost navzgor. To je menda lovska pot, kar zveni nekam »ekskluzivno«, a je očitno tako prometna, da premore številne bližnjice. Postajala je čedalje bolj skalnata. Ob njej so cveteli svečniki, ciklame in kimasti bodaki. Ker je senčna, je gotovo prijetna tudi poleti, strmina pa naju je vendarle toliko ogrela, da sva slekla dodatna oblačila. Vzpenjala sva se pod grebenom, ga obšla in dosegla razgleden rob z majhnim možicem. Na nekaterih drevesih sva opazila bela znamenja – pike (večinoma levo) in nekaj črt (vedno na desni strani); držala sva se jih tudi na neoznačenem razcepu (izbrala sva desni krak). Ko je z desne pritekla še ena steza in se združila z najino, sva se povzpela proti levi in že sva bila pri lovski koči. Z roba nad njo se vidijo planina Blato in Ogradi. Med ne posebno pestro podrastjo so me razveselili veliki zali kobulčki.
 

Nedaleč nad lovsko kočo sva zagledala strehe stanov in dosegla markirano pot med planinama Krstenico in V Lazu. Zavila sva desno na Krstenico, kjer je ropotalo tesarsko orodje; obnavljali so enega izmed stanov. Nekaj bajt propada, nekatere pa so bolj ali manj »pravoverno« obnovljene. Tabla TNP Železna pot pripoveduje o pastirski in rudarski preteklosti planine, a žal ne pove, od kod podnaslov Po sledeh bronastega zvonca. Planino krasijo slikoviti macesni in lepi razgledi, deležna pa sva bila tudi še nekaj volnatoglavih osatov.
 

S Krstenice sva se vrnila na križišče in se po precej skalnati poti začela spuščati po smrekovem gozdu proti planini V Lazu. Iz trave so kukale prašnice in videla sva veliko mravljišč. To območje je zelo kraško, kot kaki majhni podi. Ko sva se spet začela kar strmo vzpenjati, sva v gozdu opazila ostanek kamnite ograje in ugibala, ali ima kaj opraviti z imenom Ogradi. Pod visoko skalno gmoto se je pot za nekaj deset metrov položila, potem pa se znova povzpela in takoj zatem se je svet odprl. Za ovinkom sva še enkrat stopila v gozd, a zdaj redkejši in svetlejši. Jerebike so bile okrašene z rdečimi plodovi, čedalje več je bilo macesnov in precej močvirskih samoperk, kar se mi je v tem kraškem skalovju zdelo nenavadno. Pred nama se je dvigal Debeli vrh, na desni pa strma stena Ogradov. Ugibala sva že, kako bova našla odcep neoznačene poti nanje, pa je bila skrb odveč: zaradi napisa na skali, puščice in možicev ga ni mogoče zgrešiti.
 
 
Med smrekami, macesni in ruševjem sva se povzpela po gruščnati potki pod steno Ogradov, tik pred njo pa zavila desno in stopila na travnato polico, dovolj široko, da ni ne nevarna ne zahtevna. Sredi skale je iz razpoke pognala planika, prva znanilka množice teh cvetic, kakršne še nisva videla. Mimo opuščene planine sva se vzpenjala med redkim drevjem po z gruščem posuti potki, ki reže travnate vesine. Ponekod so nanje navaljene kar precejšnje skale in kadar sem se na takem mestu ozrla navzgor, je bilo očitno, od kod so se privalile. Nato sva se znašla na prostranem travnatem pobočju, posejanem z mravljišči, skalami, posameznimi drevesi, ruševjem, sviščevci (nemškimi, avstrijskimi ali čašastimi?) in ‒ planikami. Res, še nikjer jih nisva videla toliko.
 

Ravno ko sem razmišljala, kako lepo po sinočnjem nič kaj milozvočnem koncertu skupin Via Ofenziva in Niet počivajo ušesa, saj jim pojejo samo čmrlji in veter, pa je zabrnelo čisto blizu; helikopter se je spustil na planino V Lazu, nekoga pobral in odletel. Ko sva ga nehala opazovati, sva zagrizla v zadnjo strmino. Križa pod vrhom še nisva mogla videti, saj se je skrival za travnatim predvrhom. Malo sva se spuščala in veliko vzpenjala, končno pa zagledala tudi vrh. Po treh urah in četrt hoje sva stala na najvišji točki. Označuje jo velik možic. Razgledi so imenitni: Debeli vrh, Triglav z Domom Planika in pred njim Mišelj vrh, Rjavina, Vernar in Tosc, pod Bohinjskimi vratci med njima pa Vodnikov dom, dlje še Stol, Storžič in zelo daleč – tako pravijo – celo Krn (midva ga nisva videla).
 

Od možica proti severozahodu teče potka na planino V Lazu, a ker je tam nekaj plezanja, za spust ni najbolj priporočljiva. Zato sva se do odcepa vrnila po poti vzpona, tam pa zavila desno proti planini V Lazu. Ob skalnati poti se je belilo še posebno veliko močvirskih samoperk. Že čez četrt ure sva prepoznala križišče s potjo med planinama V Lazu in Blato, ki sva jo pred tremi leti že prehodila. Preden sva se napotila proti Blatu, sva napravila še tistih nekaj korakov do Laza zaradi lepega spomina nanj in na tamkajšnje kislo mleko pa tudi zaradi radovednosti, kaj je zjutraj tam počel helikopter. Naletela sva ravno na pravi naslov za svoje vprašanje. Prijazna gospa nama je razložila, da pospravljajo in zapuščajo planino, helikopter pa je odpeljal njihovo priletno mamo, ki se zaradi zdravstvenih težav ni bila zmožna vrniti v dolino peš. In še to sva izvedela, da se reče Ográdi, ne Ógradi, kakor sva mislila dotlej; ker sogovornica prihaja na planino pod to goro že od malega, saj je tu celo shodila, sva ji verjela na besedo. Bega pa me zapis Janeza Pikona »na Ogradèh«. Ugibam, ali je mišljeno na Ogradéh, kar bi pomenilo, da je imenovalnik Ogradí (kot potí). Sam priznava, da ni gotov, češ da tudi domačini govorijo različno. Dokler ne izvem česa prepričljivejšega, bom sklanjala Ográdi, Ográdov, na Ográdih (tako tudi Tine Mihelič, le da brez naglasnih znamenj). Osvežila sva se pri koritu s tekočo vodo in se povzpela nazaj na križišče.
 
 
Spuščala (pa tudi še vzpenjala) sva se po kamnitem svetu, med skalami in kamenjem pa je bilo nekaj travnatih in humusnih »vložkov«, da so si noge nekoliko oddahnile. Kakor je pot proti Blatu neprijazna za noge, pa je okolica prijazna za oči, posebno stene na levi so precej slikovite. Ko se je steza prelevila v kolovoz, je strmina popustila. Na križišču z gozdno cesto so kažipoti: nazaj za planini Laz in Jezero (strma pot) ‒ po tej samotni poti sva prišla midva, po gozdni cesti, ki priteče z desne prav tako s planine Jezero, pa so se dobesedno usipali planinci (ta pot je torej domnevno položna). Na že znano gozdno cesto na planino Blato sva po dveh urah in četrt stopila pri kažipotih tik pred parkiriščem. Pobrala sva štoparja, ki je bil na nogah že od šeste zjutraj, zato mu ‒ razumljivo ‒ ni dišalo še 7 km ceste, in ga odložila na spodnjem parkirišču. Janiju je zavidal mojo družbo in potožil, da njegovi ženi ni za hribe. Mojemu mnenju, da je čudna, je sicer pritrdil, a je dodal, da ji tega raje ne bo povedal. Modro.
 

Tine Mihelič pravi Ogradom »vzhodni privesek Debelega vrha«, s čimer se kljub velikemu spoštovanju do tega poeta slovenskih gora težko strinjam, saj so za »privesek« kar preveč mogočni. A Debeli vrh ni nič kriv in mogoče ga kdaj obiščeva.

16 september, 2013

Dvakrat v sedlu

O poti na Srebrno sedlo (2115 m) skozi Repov kot sva razmišljala kar nekaj let. Na sedlu sva že bila, a pot nanj s Korošice ni nič posebnega, o Repovem kotu pa sva slišala že vse mogoče. Prejšnjo nedeljo sva sklenila poskusiti. Če ne bo šlo, bova obrnila in ne bova slabe volje, sva si obljubila. Ker se je napovedovala dolga in naporna tura, sva prekršila predpise in celo svoja načela ter se odpeljala do Jermance, kjer je parkirala že množica grešnikov, nekateri čisto na koncu gozdne ceste.


Nemarkirana gozdna steza se kmalu združi z markirano, ki priteče iz Kamniške Bistrice. Kljub številnim bližnjicam sva se držala označene poti. Na razcepu V Klinu so vsi zavili levo proti Kamniškemu sedlu, le midva sva skrenila desno na neoznačeno, a dobro uhojeno lovsko stezo nad grapo Sedelščka. Napisa, da ta pot ne pelje na Kamniško sedlo, ni več. Začela sva se strmo vzpenjati. Za številne odcepe v desno proti Sedelščku se nisva menila. Kmalu po tistem, ko se je gozd razredčil, sva prečkala grapo. Tam nekje bi morala biti plošča v spomin padlemu kurirju Ivanu Robleku - Petru, vendar je nisva našla. Tudi sicer opisa v vodniku Kamniško-Savinjske Alpe nisva mogla uskladiti z dejstvi, saj dvakrat omeni pot navzdol, v resnici pa sva se vzpenjala. Nad mestom, kjer sva prečkala grapo, je z leve pritekla ozka steza, zastavljena z debelo vejo. Kljub tej »oviri« sva se spustila do grape in ugotovila, da se stezica na drugi strani nadaljuje. Nisva raziskovala, od kod prihaja in ali je ta prava (spominske plošče tudi tu nisva našla), ampak sva se vrnila na svojo pot.
 
 
Dalje sva se vzpenjala med dvema grapama. Vrh Kamniškega Dedca in Zeleniške špice na desni so bili še v senci, mogočna stena Planjave na levi pa je bila obsijana s soncem. Med močvirskimi samoperkami (prebrala sem, da so redke, in doslej jih res še nisem opazila, letos pa sem jih že na treh izletih videla obilo), kranjskimi zalimi kobulčki in zvončicami, tudi zoisovimi, sva se vzpenjala v čedalje bolj ruševnato pobočje. Skalnata pot je ponekod prav vsekana med ruševje. Pogled na Zeleniške špice je bil vedno lepši. Mimo klinov in jeklenice sva se povzpela do razgledne točke. Tam so naju prehiteli poznavalec (»Do tolmunčkov je še sedem minut in pol.«), štiri nekoliko vznemirjene mladenke (»A tja gor gremo?!«) in pes. Za naslednjimi klini onkraj grape sva se znašla nad tolmuni (Bojan Pollak jim v Naravnih znamenitostih Kamniško-Savinjskih Alp, dopolnilu 2003, reče kadunje), za slap, menda imenovan kar Slap, pa je bilo presuho. Kar sem obžalovala jaz, je bilo seveda všeč zvončicam, ki rasejo sredi grape. Če bi po njej drla voda ... Ob tolmunu so malicali štirje planinci, ki niso kazali znamenj, da bi nameravali še kam naprej. Po Pollakovem opisu bi rekla, de se je vredno povzpeti tja še enkrat, kadar bo dovolj vode, in res kar »obtičati«.
 


Nad tolmuni je še nekaj gozda, v njem pa med ruševjem in resjem ležijo velike že poraščene skale in trohneča debla. Visoke trave in druga podrast ob poti so bili še mokri od rose. Na razcepu na približno 1550 m se nama je zdel manj siten levi krak. Kratek skok nedaleč nad njim so nama pomagale preplezati kar veje ruševja. Pod vedno redkejšimi iglastimi drevesi so cveteli kimasti bodaki in ciklame, ko pa sva se dokončno poslovila od gozda, so se pojavili prvi resasti sviščevci. Nenadoma sva opazila nekoga na Kamniškem Dedcu, potem pa še dva, ki sta se »sprehajala« visoko pod nebom po grebenu Zeleniških špic. Na naslednjem razcepu sva izbrala desni krak. Pripeljal naju je na melišče, od koder sva prvič zagledala Srebrno sedlo; videti je bilo »grozno« – nisem si znala predstavljati, da bi ga bila zmožna doseči. Lovske steze je bilo konec. Nadela sva si čeladi in zložila palice. S tem sva bila tako zaposlena, da sem pozabila fotografirati edino planiko, ki sva jo videla ta dan. V globeli pod nama je ležala zaplata snega – ostanek pretekle zime, okoli naju pa so resasti sviščevci že napovedovali novo jesen.
 

Svet je postajal čedalje bolj visokogorski. Strmina in izpostavljenost sta zahtevali veliko pazljivost, posebno na gladkih skalnih ploščah brez varoval. Iz stene Planjave sta prifrčala dva »izstrelka«. Sedlo je bilo videti še zelo daleč in se je preoblačilo kot kaka muhasta lepotica – venomer se je zagrinjalo v belo ogrinjalo in se spet odkrivalo. Če bi naju bil v tistem skalnatem svetu zagrnil oblak ali megla, bi bilo nemogoče najti »pot«. Napredovala sva zelo počasi. Po dolgotrajnem iskanju zanesljivih stopinj in oprimkov sva že blizu zatrepa prečila Repov kot, se znašla na še enem melišču in prilezla pod kamin. Tam se je bilo treba odločiti, ali skozenj ali levo mimo njega. Na nekem forumu sva prebrala, da je laže mimo. Najbrž je res, a v kaminu vsaj orientacijskih težav ni.
 
 
Upajoč, da poročila o številnih možicih držijo, sva se končno podala levo od kaminaKo sva začela plezati in iskati »pot«, kar nekaj časa nisva vedela, ali sva še na njej ali ne, čez kakih 10 minut pa sem le opazila prvega izmed »obljubljenih« možicev. V naslednjih 10 minutah sta nama pomagala še dva. Pravzaprav štirje: izza velike skale sta prikorakala dva mladeniča. Eden je drugemu opisoval pot. »Povejte še nama!« sem zaklicala tja čez. Tako rekoč sprehodila sta se do naju in nama pokazala, kje nama bo laže, ker sva zašla preveč v levo. Midva sva isto pot za njima opravila nekoliko manj elegantno in precej počasneje. Ko smo se razšli, sta nama položila na srce: »Pa pazita nase.« Pozabila sem vprašati, ali sta prišla »izpod neba«, ali sta torej tista dva, ki sva ju videla prečiti Zeleniške špice. Končno sva dosegla zgornji konec kamina, ki sva se mu izognila. Čez skoraj pol ure sva si lahko prvič oddahnila v kotanjici pod sedlom, na katerega naju je vabil velik možic. Vodnik pravi, da je prehojena pot primerna za alpiniste, drugim pa priporoča gorskega vodnika. Zdaj lahko rečem, da je prvo nekoliko pretirano, drugo pa niti ne. Po Stritarjevih 111 izletih po slovenskih gorah je od razcepa V Klinu do gozdne meje dve uri hoda, od gozdne meje do sedla pa poldrugo, a midva sva spodnji del prehodila v poldrugi, zgornjega pa v dveh.
 

Na sedlu sva si oddahnila in se veselila uspeha. Ne markacije, do katerih sva spet prišla, ne bližina Planjave naju niso napeljale na misel, da bi se podala na vrh. Tam sva že bila in zadovoljna sva bila, da sva po tako težki poti dosegla izbrani cilj, četudi »samo« sedlo. Malo bolj prismojeno pa je, da nama ni prišlo niti na misel, da bi zlezla na bližnji Najvišji rob Zeleniških špic (2127 m). Očitno sva bila »preveč« navdušena nad doseženim. Sedela sva na toplih tleh, mlela malico in brezskrbno pasla zijala. Desno za nama so se vrstile Zeleniške špice, levo pa se je vzpenjal greben, po katerem se s sedla nadaljuje na Planjavo markirana pot, ki priteče s Korošice. To gorsko nogometno igrišče, Lučkega Dedca in druge gore tam okoli sva imela za hrbtom. Kakor so se podili sem ter tja oblaki, so se izmenično prikazovale Planjava, Lučka Brana, Ojstrica.
 

A treba je bilo še domov. Eno je bilo gotovo: nikakor po isti poti. Tudi vodnik to odsvetuje. Ker je tehnično in orientacijsko že tako zahtevna navzdol gotovo še težavnejša, sva se odločila za vrnitev čez Kamniško sedlo. Po poti na Planjavo sva v 25 minutah dosegla sedelce, kjer se levo odcepi prav tako markirana pot proti Kamniškemu sedlu. To sicer ne piše (kar je nekoč pisalo na skalah, ni več čitljivo), a po zemljevidu je to tukaj edina markirana pot poleg planjavske. Skalnata in gruščnata teče po sila strmem pobočju, zato si nisva smela privoščiti zdrsa. Skale in grušč so se izmenjevali s strmimi travnatimi vesinami, vzponi s spusti. Še enkrat sva naletela na planjavsko pot in na tistem križišču (2179 m) je tudi kažipot Kamniško sedlo 50min. Vse smeri so označene s trikotniki (zahtevno).
 

Z razglednega Sukalnika sva globoko spodaj zagledala Kamniško sedlo in pot, ki vijuga z njega proti Pastirjem. Presenetilo naju je, da je steza uhojena desno navzdol, markacije pa se nadaljujejo naravnost naprej po grebenu. Sledila sva markacijam ter pogledovala proti Rzeniku, Konju in drugim nama znanim in neznanim vrhovom (včasih imava težave celo s prepoznavanjem tistih, na katerih sva že stala). Oznake so naju prijazno vodile po nič kaj prijaznem strmem skalovju; zahtevni spust s Sukalnika ni zavarovan. Nenehno sva se ozirala k slikovitemu preluknjanemu Rdečemu kupu. Izpod njega sva se spustila pod steno Planjave, tudi po nekaj dvojnih stopnih klinih. Izpostavljena, a lepo zavarovana pot teče pod spominsko ploščo z napisom Sandi Wisiak ∙ 12 ∙ V ∙ 1933 ∙; v Slovencu in Jutru je pisalo, da se je ponesrečil »pod Rdečo kepo« (v Slovencu tudi dosledno »Wissiak«). Za komaj 24-letnega skalaša je bil usoden snežni plaz. Zaradi jeklenic in klinov sva se kljub zahtevnemu in strmemu terenu počutila varno, zato sva se sproščeno pomudila pri posebno lepem rastišču zoisovih zvončic in uživala v razgledih.




Kmalu za spominsko ploščo je bilo konec zahtevne poti. Prečila sva melišče, ki ga pri spustu nekateri s pridom uporabljajo kot »hitro cesto«. Sredi peščene pustote je zasijalo nekaj cvetov kernerjevega maka. Mimo Bab, slikovitih skalnih rogljev, sva bila hitro pri Domu na Kamniškem sedlu. Ker je od Srebrnega sedla skoraj ves čas mrzlo pihalo, se je prilegel topel planinski čaj. Tu sva bila že večkrat, nazadnje takrat, ko sva se povzpela na Brano, pa Sedlo ni bilo še nikoli tako opustelo. Hlad je vse pregnal bodisi domov bodisi v dom. Mrzli veter je prinašal vonj po dežju, zato sva kar pohitela navzdol proti Pastirjem. Samo midva sva vijugala po markirani poti (ne čisto dosledno, ker je toliko bližnjic, da te zlahka zapeljejo), mladina pa je zavila na »hitro cesto«. Med ruševjem so rdele jerebike. Čez travnik, posejan z velikimi balvani, med katerimi je tudi Kamrica, sva prišla v gozd in k zavetišču Pastirji (1415 m). Prijeten kraj, če odštejem ogorke in kup odsluženih klopc. Gozd pod Pastirji je hudo razdejan in po njem leži precej podrtega drevja. Kažipot levo (z nasprotne strani) pravi Kamniško sedlo / Lahka pot / Čas hoje 1h 30'. Najina je bila torej »težka«. Zaradi razdejanja v gozdu res nekoliko. V Klinu sva se vrnila na pot vzpona. Šele zdaj sem opazila, kar mi je zjutraj zaradi moralnega mačka, ker sva se pripeljala po prepovedani cesti, ušlo: v gozdu ob cesti je bilo vse modro prelepih svečnikov (svilničastih sviščev). Na parkirišču je stal samo še najin zelenček.
 
 

Za najine zmožnosti je bilo malo »divje«, ampak prelepo. V vsako smer sva hodila (gor grede včasih bolj lezla) po slabe štiri ure, čeprav je bila pot vzpona krajša ‒ je bila pa dosti zahtevnejša.

08 september, 2013

Reška planina – drugič

Najin prvi vzpon na Reško planino (925 m) v marcu se je zaradi preobilice snega končal pod vrhom. Zadnji torek v avgustu sva se je lotila po drugi poti. Štajersko avtocesto sva zapustila pri izvozu Šentrupert in dvakrat zavila levo, potem pa še enkrat levo v Grajsko vas. Tam sva pred hišo št. 18 spet zavila levo in pri cerkvi sv. Krištofa in spomeniku padlim v 1. vojni prav tako (kažipot Šmiglova zidanica). Ko se nama je že skoraj vrtelo v glavi, sva na mostičku pri št. 47 končno prvič zavila desno in takoj za naseljem zapeljala v gozd. Cesta je zelo ozka in se kmalu razcepi. Markirana sta oba kraka, kažipota pa ni; ravnala sva se po zemljevidu (desno). Za zadnjo hišo se začne makadam. Tudi na naslednjem razcepu ni oznak; nadaljevala sva po glavnem, desnem kraku. Ta naju je pripeljal do kozolčka z markacijo in napisi Šmiglova zidanica / Spominski objekt 1. konference * KPS. Ob vinogradu stoji zidanica s tablama v spomin na konferenco KPS 17. aprila 1938, ki se je je udeležil tudi Tito. Pajčevine pričajo, da že dolgo ni nihče vstopil, poškodbe in pločevinke pa, da »obiskovalci« vendarle prihajajo.

 

Od parkirišča sva se napotila po gozdni cesti proti jugu. Iz smeri, v katero sva bila namenjena, je nekaj neznansko hrumelo. Izkazalo se je, da nekdo valja razširjeno cesto. Celo naju, ki sva šla hitro mimo, so bolela ušesa, on pa kar brez naušnikov. Še dolgo sva slišala hrup; to je pač cena za pohajanje na delavnik. Markacije so redke, tudi pri odcepih jih ni, a ves čas sva se držala ceste. Ob njej stoji prometni znak, ki prepoveduje promet v obe smeri, z dopolnilno tablico Vožnja na lastno odgovornost 1000 m. Zanimiva »ureditev«. Po slabe pol ure sva stopila iz gozda med travnike in levo v bregu zagledala Lobnikarjevo hišo. Zaradi meglic pa tudi zaradi odcvetanja rož, črnenja bezgovih jagod in ježic, ki so bodle izmed kostanjevih listov, je bilo razpoloženje že kar malo jesensko.
 

Ko se konča tisti kilometer lastne odgovornosti, se cesta začne spuščati in se sčasoma prelevi v kolovoz. Med ne preveč resnim spraševanjem, kdo je zdaj odgovoren za naju, sva zagledala cerkvico sv. Miklavža najprej skozi drevje na desni in nato – ko sva stopila iz gozda – še lepše na pobočju Tisove gore onkraj doline. Kolovoz se na kratko spusti k Zavrlu. Domačija je zapuščena, le pokošeno je, v niši ob vhodu brli električna svečka, na odprtem podu pa ležijo pločevinke od piva.
 

Za kmetijo sva znova stopila v gozd in tam s kolovoza levo v breg na stezo. Zaradi neukročene podrasti je ponekod slabo prehodna. Po njej sva dosegla zaraščen kolovoz in zavila desno nanj. Pripeljal naju je do gozdne ceste. Na kažipotu nazaj je sličica božjega lesa (bodike), kakršne sva opazila že prejšnjikrat. Na tem križišču je še več kažipotov, med njimi levo Marija Reka (od tam sva se namenila vrniti), desno Tabor. Tik pred gozdno cesto pa se ostro levo strmo vzpne markirana stezica, ki je morda niti ne bi bila opazila, če se ne bi bil po njej pred kratkim spustil kolesar, da je bila sled še sveža. Napis na deblu nama je povedal, da je to pot naravnost na vrh, tako rekoč direktna; ne vodnik Posavsko hribovje ne najin zemljevid PZS je ne poznata. Po grebenu sva se strmo vzpenjala in ko se nama je zdelo, da sva na najvišji točki (stezica se je začela spuščati), sva zaman iskala kako znamenje, ki bi to potrjevalo. Desno pod nama se je nekaj zasvetlikalo – s srebrno pločevino pokrita preprosta solnica. Markacije so naju usmerile levo navzdol. Za »vrhom« naju je pričakal siten in zelo strm, k sreči tudi zelo kratek spust, nato pa sva nadaljevala bolj ali manj po ravnem. Grebenska pot se je ponovno postavila pokonci, ko pa se je spet položila, naju je privedla do geodetskega kamna, a to še ni bil vrh. Nazadnje sva (po svoji presoji) le dosegla najvišjo točko, kmalu pod njo pa sva našla skrinjico z vpisno knjigo in žigom.
 

Cilj torej ni prav na vrhu Reške planine. Vodnik in zemljevid obljubljata razgled, vendar ga nisva imela – zaradi drevja in zaradi oblačnega vremena. Tudi kake poti, ki bi naju pripeljala k drevesu z napisom Razgledna točka, katerega sliko sva našla na spletu šele po vrnitvi domov, nisva opazila. Jaz sem ravno prav prismojena, da bi šla na Reško planino še tretjič, a imam (k sreči?) razsodnega moža.
 

Spust sva začela po drugi strani hriba, po poti, na kateri sva pozimi obtičala. Gozd je tam precej zanemarjen; veliko lesa trohni v njem in marsikaj leži čez že tako nerazločno pot. Ta pravzaprav ni nadelana in visi, zato je naporna, zaradi vlažnih korenin in listja pa tudi nevarna za zdrs. Po dobrih 20 minutah sva pristala pri jarku, pri katerem sva pozimi končala vzpon. Od cerkve sv. Marije sva se spustila k (zaprtemu) planinskemu domu, kjer sva pomalicala in poklepetala z domačinom. Dom je v stavbi nekdanje šole, a od leta 1973, ko so imeli le še šest šolarjev, vozijo otroke v Prebold. Morda bo kdaj spet bolje, saj se je pohvalil, da imajo pri njihovi hiši zdaj štiri otroke. Razložil nama je tudi, kaj pomeni kažipot C-tehnika na križišču pod »direktno«; Cankarjeva tehnika je bila partizanska tiskarna, ki jo je postavil leta 1942 v hribih nad Taborom in jo vodil Rado Zakonjšek - Cankar (1913–1999), slovenski pisatelj, urednik in publicist. Od tiskarne menda ni ostalo nič, le spominska tabla je tam.
 

Vrnila sva se k cerkvi in se mimo table o drevesnih vrstah napotila navzgor po markirani asfaltni cesti. Vzpenja in spušča se mimo počitniške hišice in dveh peskokopov. Pri drugem stojita kamninski steber in tabla o geološki sestavi območja. Vreme se je skisalo in padlo je nekaj kapelj dežja. Pri kapelici pod Popelovo skalo (ime sva našla v vodniku) se cesta prevesi navzdol; tam sva jo zapustila po makadamskem odcepu v desno na gozdno cesto. Na križišču je množica kažipotov, med njimi desno Šmiglova zidanica. Ob gozdni cesti nad Popelovo domačijo stoji tabla Plezalna stena s slikami plezalnih smeri (Popelova skala ni omenjena in tudi domačin, s katerim sva klepetala pri planinskem domu, tega imena ni poznal). Že v 5 minutah sva bila pri odcepu »direktne« na Reško planino. Poslej sva se vračala po poti vzpona. Tedaj je vreme sklenilo, da je bilo dovolj prizanesljivo, in se je usul dež. Pa ni trajalo dolgo; ko sva zagledala sv. Miklavža, se je celo kopal v soncu. Na gozdni cesti sva spet naletela na istega delavca, tokrat z bagrom. Vse dela sam. »Malo dolgčas je,« je priznal.
 

Na razcepu pred Grajsko vasjo sva ob vrnitvi odkrila markacijo, ki usmerja v gozd (gor grede desno). Ni zelo opazna, še bolj skrit pa je začetek poti. Prebila sem se skozi podrast in v gozdu našla dobro označeno stezo, ki gotovo vodi k Šmiglovi zidanici. Torej bi bila lahko začela hoditi že tu, le parkiranje ne bi bilo tako udobno.
 

Dve uri hoda v vsako smer. Nič posebnega ni bilo tokrat (če odmislim množico posebno velikih klopov), skoraj šest ur miganja na svežem zraku sva si pa le privoščila. No, še tretjič bi bilo najbrž vendarle pretiravanje.

02 september, 2013

Razburljivi Lokovnikov Grintovec

Za prvi pohod po dopustu sem izbrala Lókovnikov Grintovec (Grintoutz, 1809 m). Morda bi bilo po Severni Irski in Kreti »treba« v domače gore, a Karavanke takoj za mejo so pravzaprav tudi slovenske. 23. avgusta sva se kot že nekajkrat odpeljala čez Ljubelj v Bajdiše (Waidisch). V Zgornjih Bajdišah (Oberwaidisch) sva zavila desno v Sele-Kot (Zell-Winkel). V Zgornjem (tako Atlas Slovenije, zemljevid PZS in Janševe Karavanke) ali Zvrhnjem (tako Klinarjev vodnik in avstrijski zemljevid) Kotu (Zell-Oberwinkel) se je pokazalo, da sta cesta skozi Hajnžev graben (Hainschgraben) in tista mimo Mlečnika in Gornika prepovedani za promet (razen seveda domačinom). Čeprav Janša piše, da se do Hajnža lahko pripeljemo, sva načrtovanemu pohodu pač disciplinirano prištela v vsako smer eno uro. Parkirala sva na enem izmed odmikališč ob cesti nekoliko naprej od ljudske šole Sele-Kot in se vrnila k Mlečnikovi žagi, kjer stojijo kažipoti, dvojezična razlagalna tabla Vodne doživljajske poti skozi Hajnžev graben (Wassererlebnisweg Hainschgraben) in koli z izreki, kakršne sva spoznala že v pri šoli Sele-Fara.

 
Po poti 650 mimo okrepčevalnice (Jausenhofa) Šmelc sva prišla do mostu, po katerem sva vstopila v Hajnžev graben, imenovan tudi Repuceva soteska (Repuc-Schlucht). Že kmalu naju je kažipot usmeril levo navzdol k slapu. Stranpot nama ni vzela niti 10 minut. Mimo razpadajoče lope in čez nekaj večinoma suhih (hudourniških) pritokov Hajnževega grabna sva prikorakala do klopce, kjer pot po enem izmed mostov zavije levo čez potok. Ponekod sva se pretikala skozi visoko podrast. Jerebike so že rdele. Za prijetnim mešanim gozdom pa naju je pričakala velika grda poseka in na že tako ranjeno pobočje so seveda potegnili še gozdno cesto. Opazila sva prvo zeleno obrobljeno mejno markacijo. Pokazala sta se Kladivo in Malo Kladivo. Izmed rož moram omeniti vsaj neznanske množine kranjskih zalih kobulčkov in konjske grive, ki se najbolje počutijo ravno na posekah.
 

  
Pod križiščem planinskih poti stoji Gornikov mlin, obnovljen, da lahko vidimo, kako so delovali tukajšnji mlini. Razlagalni napisi so v slovenščini (narečni koroški in knjižni) in nemščini. Sončne celice skrbijo, da se vsakič, ko kdo vstopi v mlin, v njem prižge luč. Ko sva odhajala, sva prehitela dva starejša domačina, ki ne le da nista odzdravila, tudi pogledala naju nista. Tega med planinci in pohodniki res nisva vajena. Že kmalu zatem sva stopila iz gozda na gozdarsko nakladališče. Za ovinkom gozdne ceste naju je zadelo kot strela iz jasnega: Betreten verboten / Gefahr durch Waldarbeit. Avstrijski gozdarji imajo res nekaj zoper naju!
 

Nisva vedela, kaj storiti. Najprej sva zavila desno k Hajnževi domačiji (Hainschbauer, 988 m). Tudi v novem vodniku piše, da je opuščena, pomembna le kot orientacijska in izhodiščna točka, vendar je vse prej kot to. Skrbno obnovljene stavbe, ograjeno jezerce, lepa okolica ter pogled na konec Košute (Veliki vrh), Hajnževo sedlo in Košutico so naju prijetno presenetili. Potem pa se je bilo treba odločiti, kaj naj z gozdarsko zaporo. Enkrat sva se že opekla, ko sva rinila dalje, a sva morala obrniti, sva pa že tudi doživela, da gozdarjev ni bilo, a opozorilne table so ostale. Žaga je brnela zelo daleč, proč od najine smeri, zato sva se odločila nadaljevati.
 

 
Markaciji 650 sva sledila mimo lesene hiške desno v gozdu in še ene večje, najbrž lovske koče. V grmu ob gozdni cesti je nekaj završalo. Tolikšnega osjega gnezda še nisva videla! Na veliki jasi, ob kateri stoji krmišče in s katere je lep pogled na Košutico, sva z že precej slabe gozdne ceste zavila levo na poraščen kolovoz. Ko sva bila že tako daleč, da nisva več slišala žage, sva si oddahnila. Niti slutila nisva, da naju čakajo še dosti hujše skrbi. Iz gozda sva prišla pri obsežnem melišču pod Velikim vrhom. Tu se je kolovoz končal in povzpela sva se po stezi v desno po robu gozda. Dosegla sva slabo gozdno cesto, a znova zavila z nje levo v gozd. Po dobrih 10 minutah vztrajnega vzpenjanja se je steza prekucnila navzdol. Drevje se je razredčilo in znašla sva se v kotlinici pod Košutico. Med grmovjem in čedalje pogostejšim ruševjem je bilo konec sence.
 
 

Od razcepa pod Košutico se na levi vidi velik balvan. Vanj je vzidana spominska plošča. Klinar omenja »Finanzerstein«; napisa nisem mogla razbrati. Toliko sva se obirala, da sta naju dohitela Avstrijca in zavila levo mimo balvana po poti 651, midva pa desno še vedno po 650. Takoj za zaraščenim nadaljevanjem na skali piše Zur Quelle 15 min. Stezica preči strmo pobočje in dokler teče vzporedno z njim, visi, potem pa se začne vzpenjati. Napovedani studenec je v sila slabem stanju. 



Za kamnito jasico in ozkim pasom gozda sva stopila na travnat jezik, poln znamenj, da tod gospodarijo krave. Slišala sva že njihove zvonce in se res kmalu znašla na planini s studencem in koritom, kjer je cvetela obilica gozdnih grintov in osatov, posebno bodečih než. Po opisu iz vodnika sva sklepala, da sva tik pod Majerjevim sedlom (1625 m). Od tam sva prvič videla svoj cilj. Imela sva nekaj orientacijskih težav, ker so markacije tako desno nad studencem kot tudi levo pod njim. Zdelo se nama je, da spodnja pot vodi na najdaljši travnati jezik, ki se dviga pod Dovjakovo sedlo, in da bova tako najlaže prišla nanj. Zmota! Markacije so izginile in strmina je bila čedalje hujša. Nekoliko sva si pomagala s kravjimi »stečinami«, a imela sva kar precej sreče, da sva dobrih 20 minut nad koritom spet ujela markirano pot. Ravno ko sva stopila na Dovjakovo sedlo (1728 m), so melišče na levi prečkali štirje gamsi. Na vrhu Košutice sta se premikali dve postavi. »Najina« Avstrijca? Preplezala sva ograjo in se začela vzpenjati po grebenu ob njej proti desni. Kmalu sva morala še enkrat čez ograjo; ločila sva se od nje, se prebila skozi gosto ruševje in preplezala skalnat odsek. Po zemljevidu je ta pot nemarkirana, a sva opazila nekaj markacij. Čez prvo teme sva se med ruševjem in odcvetajočim dlakavim slečem povzpela na glavni vrh.
 
 









 
Na najvišji točki je skala z obledelim napisom 1807 mt, čeprav vodnika in zemljevida v en glas trdijo, da je gora visoka 1809 m (od kod v novem vodniku podatek o napisu 1810 m, nisem dognala). Prav na vrhu je mravljišče, kakršnih je bilo obilo že ob poti, eno pa prav na njej (zaradi gostega ruševja se ni mogoče umakniti s poti, zato se mravljam ne godi najbolje). Razgled je imeniten. Med malico sva imela pred nosom Petrovec in Praprotnik, malo dlje Grlovec, Macno, Javornik, Črni vrh, Setiče in Obir. Na desni se je raztezala Košuta, bolj zadaj se je dvigala Košutica (na njej in na Velikem vrhu je bilo kar živahno), za hrbtom pa sva imela Begunjščico, Palec in Zelenjak, Stol.


 
 
Vrnila sva se na Dovjakovo sedlo in nadaljevala po označeni poti, ki sva jo med vzponom zgrešila. Pod pečinami Lokovnikovega Grintovca naju je pripeljala do ograje, ob kateri sva se spustila po grebenu, nato pa jo na Majerjevem sedlu zapustila, ker je pot zavila desno navzdol in naju pripeljala nad studenec. Torej bi bila morala gor grede očitno izbrati ne spodnjo pot levo od studenca po travniku, ampak zgornjo desno od studenca skozi gozd. 

 
Za spremembo sva se hotela vrnili mimo Gornika, od koder naj bi pritekla pot z leve. Res sva našla skalo z nekaj rdečimi »packami«, ki so se izkazale za nekdanji napis Hornik in markacijo. Oznake so še komaj vidne, nato pa so naju nekaj časa presenetljivo vodile Knafelčeve markacije. Da tod ni posebnega prometa, priča še nekaj mravljišč, ki stojijo kar na poti. Tako je zaraščena, da sva jo ponekod le slutila, zato je tam, kjer sitno visi, še toliko nevarnejša za zdrs. Ko po pol ure priteče pod greben na levi, se popolnoma izgubi in markacije prav tako. Po krajšem tavanju sva odkrila ostanek rdeče črte, postavljene tako, kakor da je treba greben prečkati. Onstran njega se bohoti podrast. Zagazila sva vanjo in takoj nazaj v gozd. Na nekem deblu naju je razveselil ostanek rdeče barve, a veselje je bilo prenagljeno, kajti poslej ni bilo več ne poti ne oznak. Stvar je postala resna. Naprej nisva znala, ni pa bilo gotovo, da bi našla pot nazaj in se namesto mimo Gornika vrnila po poti vzpona. Ustavila sva se, položila na zemljevid kompas, popravila smer in se podala po popolnem brezpotju proti vzhodu. Skoraj pol ure pod grebenom sva končno spet zagledala markacijo in med zelo strmim spustom po dolgem času naletela na knafelčka. Pot sva večinoma vsaj slutila, pogosto pa je popolnoma izginila. Ko je le predolgo ni bilo na spregled, sva se odločila za sončni travnik pod seboj. Ob njem stoji količek s številko 2, na naslednjem pa ni številke, a stoji nad grapo, ki se nama je zdela primerna za spust. Pristala sva na zemljati »cesti« – vlaki ali sveže zasuti napeljavi (količki morda označujejo traso), ki se konča na travniku, s katerega sva splašila srnico. Skladovnica drv in pesem kravjih zvoncev sta napovedala »civilizacijo«.


Onkraj travnika sva stopila na gozdno cesto, preplezala leso in se po travnatem kolovozu mimo nekaj začudenih krav spustila na makadamsko cesto, upajoč, da je z rožami bogato okrašena domačija ob njej Gornikova. In je bila: negotovosti naju je v slovenščini rešila prijazna gospa. Končno sva vedela, kje sva. Po cesti sva se vrnila k Hajnžu, od tam pa po poti vzpona. Prehitela sva Avstrijca – samega. Zelo težko je že hodil. Pri Šmelcu sva si privoščila pivo. Od birtne sva izvedela, da je dvojezična ljudska šola, v katero je hodila tudi ona, zaprta in da vozijo otroke v Sele (najbrž v tisto šolo, pri kateri sva nekoč parkirala). Mimo je prikrevsal Avstrijec. Pri cesti sva ga prehitela še enkrat; tam ga je čakala družica. Še en srečen konec torej.
 

Tudi midva sva bila po skoraj desetih urah (hoje je bilo tri ure gor in tri dol) utrujena, a zadovoljna. Lokovnikov Grintovec vsekakor toplo priporočam, a čeprav se je vse srečno končalo, vam pot, po kateri sva se vrnila – če niste ravno »stezosledci« – odločno odsvetujem.