30 april, 2009

Kapunar in druge kozjaške uganke in zanke

Na najvišjem vrhu Kozjaka sva menda že bila. Že takrat mi je to pogorje zbudilo posebno radovednost (kakšno, si lahko preberete pri Košenjaku*) in samo vprašanje časa (in vremena) je bilo, kdaj bova šla preverit, ali je Kapunar razgleden ali ne (našla sem še razdelek 2417, kjer piše, da je slabo razgleden). Pri načrtovanju pohoda se rdeča črta na zemljevidu ni hotela čisto ujemati z vodnikom, zato sva si kos poti pomagala z vodničkom po evropski pešpoti E6. V Enciklopediji Slovenije, geslu Kozjak, pa je sledilo še eno presenečenje: najin ponedeljkov cilj je omenjen kot najvišji vrh »obmejnega dravskega hribovja«, a o Košenjaku ne bele ne črne. Vendar sem ga izbrskala: v geslu Golica, Koralpe. Mogoče pa le ni tolikšna sramota, da v zemljepisu nisem bila nikoli posebno močna ...

Parkirala sva v Radljah ob Dravi pri cerkvi sv. Mihaela. Napotila sva se levo od nje do ulice Ob potoku, tam pa se začne vzorno markirana pot E6. Pri zadnjem gospodarskem poslopju sva se povzpela po stopnicah v breg, posut z raznovrstnim pomladnim cvetjem, in kmalu sva bila v prijetnem gozdu. Poti je veliko, a niti za hip nisva bila v dvomih, katera je najina. Deloma se ujema z gozdno učno potjo. Mimo Hude luknje sva se povzpela do gozdne ceste. Od Majerhofa sva v daljavi zagledala cerkev sv. Treh kraljev. Kmalu zatem se v desno odcepi neznansko blatna vlaka in tam naju je čakalo neprijetno presenečenje: opozorilo, da planinska pot ni prehodna in da je zaradi sečnje in spravila lesa nevarno. Kako niso mogli tega napisati na izhodišču ali vsaj pri Hudi luknji?! Po tistem globokem blatu res nisva imela možnosti, vrniti pa se tudi nisva hotela. Nadaljevala sva po cesti in po dveh poskusih prišla dovolj daleč, da sva se prebila po brezpotju mimo odseka, na katerem ta čas sekajo, in spet ujela markacije. Poleg rož so naju razveseljevale predvsem praproti, ki so se ravno »rojevale«. Pri ne čisto jasnem kažipotu Žohar sta dve možnosti: nove markacije vodijo levo zelo naokoli mimo gostilne Žohar, naravnost po stari poti E6 (markacije so zbrisane) pa se gostilni izognemo. Tu se evropskim markacijam pridružijo Knafelčeve, kmalu pa se razidejo in prepustila sva se belo-rdečim. Mimo Ternika sva se povzpela do Škarca in slišala prvo letošnjo kukavico; bil je čudovit dan in upam, da bova tovrstnega »bogastva« deležna vse leto.

Od table na državni meji ni bilo več daleč do nekdanje karavle, od koder se vidi na dravsko dolino in Remšnik. Stavbo uporabljajo radioamaterji. Od enega izmed njih sva izvedela, da sva zdaj na cilju, češ da je njihova kuhinja (!) ravno na 1050 m (pred hišo pa piše, da stoji na 1000 m). Ko sem vztrajala, da mora biti po moje vrh pač na vrhu, se mu je menda zdelo nekoliko neumno, pa saj ni mogel vedeti, kakšna »raziskovalna« žilica me je prignala tja gor. Čez bližnji travniček sva se res povzpela na vrh, kjer sta le mejni kamen in rdeče-bela palica, razgleda pa prav nobenega. Ni čudno, da so se radioamaterji in planinci »razšli« (nekdaj je bila karavla menda tudi nekakšna planinska koča) in da so mnenja o (ne)razglednosti tako različna: eni se »razgledujejo« z vrha, drugi pa od karavle.

Vrnila sva se po drugi strani, saj so nama zagotovili, da je pot sicer nemarkirana, a razločna. Toda že pod Žniderjem sva jo izgubila in nadaljevala po cesti (gospodinja nama je kaj drugega odločno odsvetovala), kjer naju je z avtom prehitel omenjeni radioamater s »hudomušnim« vprašanjem, ali sva se odločila za bližnjico. Po njegovem sva bila obsojena na cesto do konca, a kdor ne hodi peš, pač ne ve za (označene!) bližnjice. Od Pavlija pa nisva videla nobene markacije več in ker na terenu že spet ni bilo tako kot na zemljevidu, sva se obrisala pod nosom za sv. Janeza, zato pa sva si ogledala Župankovo domačijo – partizanski spomenik.

Dve uri in pol gor, slabi dve dol in sedem ur svežega zraka.

*Šele pri tokratnem branju se mi je posvetilo, zakaj v vodniku Po gorah severovzhodne Slovenije razmejitev med deli Kozjaka ni videti jasna: ker je uvodni, splošni del besedila kar pod naslovom Vzhodni Kozjak, obravnava pa seveda tudi osrednjega in zahodnega, kar ni posebno posrečeno, saj uporabniki vodnikov ne beremo vedno od a do ž, ampak pogosto poiščemo samo razdelek, ki nas zanima, zato je pri vodnikih poleg natančnosti pomembna tudi "organiziranost".

20 april, 2009

Danes je izšla moja pesniška zbirka

Tri dni pred dnevom knjige je izšla moja pesniška zbirka Gora je moja muza: 103 strani sonetov, gazel in drugih pesmi o gorskem svetu, o njegovih lepotah, o sreči, ki jo poraja, in nesrečah v njem, o mislih in čustvih, ki se mi budijo v hribih in zaradi njih. Pesmim delajo družbo barvne fotografije. Pesnica Neža Maurer in planinski pisec Stanko Klinar, oba velika ljubitelja gora, sta napisala prijazne uvodne besede. Zadnja leta sem objavljala v Planinskem vestniku, zato me njegovi bralci že nekoliko poznate. Tam sem ob neki priložnosti že sodelovala z Igorjem Resnikom, zdaj pa je lepo oblikoval mojo knjigo.

Za pokušino naj bo magistrale sonetnega venca; njegov akrostih je dal zbirki naslov.

Goré, od nékdaj božje domovanje,
od nékdaj gnezdo za predrzne sanje,
razvnemajo skrivnostne domišljijo,
a ne le žêlje, tudi strah budijo.

Jeziku stene, grape, raza, planje
enako ni jecljanje, šepetanje
molitev, pesmi, zgodb, ki vró iz mene
o tej lepoti, ki me v gôro žene.

Jesen jo v barve pisane odene,
avrikelj v toplih dneh ji zaljša stene,
mečavo belo ljubijo koraki.

Ubrano poje, ko jo boža zarja,
zlovešče včasih na tamtam udarja
akorde temne za svoj ples z oblaki.

Če boste v tem tednu knjige iskali darilo za svoje planinske, gorniške prijatelje in tovariše, pomislite, ali jim je blizu poezija. Knjižico lahko za 15,50 EUR (+ 1 EUR za stroške pošiljanja) naročite na e-naslov gora-muza@siol.com ali po telefonu 040/30-30-54.

Notranjski/Veliki Snežnik (1796 m)

Danes (včeraj!) sva bila na najvišjem nealpskem vrhu Slovenije. Izbira ni bila posebno posrečena, saj je gor in dol grede ves čas rosilo in nič se ni videlo (zato je slika z enega prejšnjih pohodov), ampak to je bil edini dan, ko je imel vodja skupine, s katero načrtujeva pohodniški avgust, čas. Ko sva se vozila na Sviščake, nama je mokro jutro popestrila le veverica, ki je stekla čez cesto. Zbralo se nas je manj kot pol, a kljub kislemu vremenu smo se po poslovno-spoznavnem delu srečanja podali na vrh. Pri kapelici sv. Gabrijela je pisalo, da je koča na Snežniku odprta. Pot je dobro markirana (opis najdete na spletišču Zaplana.net); večinoma je lepo zložna, le zadnji vzpon je precej strm. Že kmalu nad Sviščaki se začne moker, zrnat sneg, zaradi katerega hoja ni posebno lahkotna, nad »drvarnico na prostem« pa so daljši odseki spolzki zaradi blata in mokrih skal. Z nekaj previdnosti vam ne bo hudega, sploh ker vas na vrhu (le konec tedna) čakata okusna jota in odličen jabolčni zavitek (vsaj mi smo ju bili deležni). Čeprav zoprnega dežja ni bilo toliko, da bi dosegla »ideal« biti mokra do spodnjic, in je bila družba prijetna (tokrat sta nas razveseljevali tudi reševalni psički Zara in Kali), sva si potem, ko smo se razšli, privoščila še dodatek po svoje.

Nehalo je deževati in ker na Snežniku ni bilo ne časa ne vremena za rožice in druge stranpoti, sva se v Zagorju zapeljala za enim številnih kažipotov h gradu Kalec. Slikoviti grajski stolp z razvalino gradu, drevoredom in cvetočimi travniki v okolici je kljub kislemu vremenu privabil precej sprehajalcev. Če že niso častilci Miroslava Vilharja, so pa uživali v pomladi. Midva tudi. Videla sva prve grozdaste hrušice letos, cele oblake belo cvetočih grmov in dreves in travnike, rumene od pomladanskih jegličev. Opazila sva tudi smerne tablice za Krpanovo pot, zamisel za kak nov pohod. Skratka, noben dan ni tako deževen, da ne bi mogel biti tudi prijeten.

14 april, 2009

Naši gorski vrtovi

V petek, 17. aprila 2009, ob 19.00 bo Alenka Mihorič, ki jo iz mojega dnevnika že poznate, v domžalski knjižnici (Cesta talcev 4, nad centrom Mercator, glavni vhod, takoj levo v nadstropju) predstavila pestrost rastlinskega sveta v slovenskih gorah. Pokazala bo okrog tristo fotografij. Z njo bomo ugibali, kaj se bo prikazalo iz katerega popka, izvedeli, katere rastline so zavarovane in zakaj, preplezali melišča, pokukali v skalne razpoke, občudovali pisane planinske trate ... ne da bi nas zaradi tega bolela kolena. Na koncu se bomo srečali tudi z nekaterimi živalmi, ki jih videvamo v gorskem svetu.

Pomlad je tu. Pridite pogledat, kaj lepega vas čaka v hribih!

13 april, 2009

Lep dan in načrt za še enega

V soboto je bil tako lep dan, da sva hotela zajeti s preveliko žlico. Lani jeseni sva z Vrtače vrgla oko na Srednji vrh (1796 m). V Mušič-Habjanovih Karavankah je opisana prav pot, ki si jo je zamislil Jani. Iz Most pri Žirovnici sva se peljala mimo še zaspanega Završniškega jezera le do prvega mostu čez Završnico (ne do Žage, kakor svetuje vodnik). Slaba ura pešačenja po gozdni cesti ob živahni rečici skozi sotesko Žingarico mimo Žage do Tinčkove koče je bila zelo prijetna (avto pa s cesto nikakor ne bi bil zadovoljen). Tudi zaradi pomladnega cvetja: videla sva skoraj vse rože, ki sem jih že naštela to pomlad, pa še obilo spomladanskih torilnic in navadnih repuhov. Posebno lepi so bili grmički navadnega volčina, saj cvetki niso čepeli le na vrhu vejic kot največkrat, ampak so bile z njimi res bogato obložene. Katera izmed »jagrskih bajt« je Tinčkova, sva morala pa vprašati, saj nič ne piše in je čisto nova (Doslovče 35). Kar precej avtomobilov je parkiralo že ob cesti, Pr' jagrsk'h bajtah pa sploh.

Ali sva sposobna najti neoznačeno pot skozi Zagon na Srednji vrh, ko sva tako »navezana« na markacije? Pred Tinčkovo kočo se odcepi označena pot k Valvasorjevemu domu in na Stol, tik pred kažipotom pa sva zavila desno in se pri drugi počitniški hišici spet držala desno. Srečala sva več turnih smučarjev, ki so se že vračali v dolino. Kmalu se je začel moker sneg. Vodile so naju oranžne (ne rdeče planinske) črte, včasih pa tudi kak kolobar (»sredica« ni pobarvana). Kmalu za skalo z dvema oranžnima markacijama se je breg pred nama postavil precej pokonci in ker zaradi snega nisva opazila naslednje oznake (to sva odkrila šele ob vrnitvi), sva sledila stopinjam v desno, namesto da bi se bila povzpela levo oziroma naravnost. Po zelo strmem gozdu so naju vodile gazi in smučine ter naju pripeljale na odprto strmino s snegom do koraka ali celo do pasu. Tam nekje od Stola se je zaslišalo grmenje plazu. Naj dan ostane lep in si privoščiva še enega takega kdaj pozneje, sva rekla in se obrnila. Vodnik priporoča kopne letne čase od junija do oktobra in kar strinjava se z njim.

Vrnila sva se k Jagrsk'm bajtam, od tam pa sva se napotila proti Koči pri izviru Završnice. »Nekam« je vendar »treba« priti. Kolovoz je bil razen na začetku in na enem sončnem ovinku zasnežen, da je drselo in se udiralo. Po kake pol ure sva se na neoznačenem razcepu odločila za naravnost in prišla na Smokuško planino, po kateri sva spet gazila, tako da sva od Tinčka do Koče pri izviru Završnice potrebovala kar dobro uro. Na sončni klopci pošteno zametene koče sva si privoščila kosilo iz nahrbtnika in uživala v pogledih na okoliške gore. V tem času imajo načeloma zaprto, a v soboto so gostili neke tečajnike. Menda sva bila daleč naokoli edina čudaka brez smuči ali krpelj. Ko sva se vračala, sva sledila markacijam na koncu Smokuške planine in pripeljale so naju na že znani neoznačeni razcep.

K avtu sva se vrnila v uri in četrt. Popoldne je bilo na cesti precej kolesarjev, v okolici Završniškega jezera pa so se sprehajali, tekali, se sončili in imeli piknike številni ljubitelji narave. Srednjega vrha sva se tokrat samo nagledala (iz doline Završnice in s Smokuške planine so lepi pogledi nanj, sicer pa je precej skrit očem), a poleti se vidimo pobliže! Takrat bova poiskala tudi izvir Završnice.

06 april, 2009

Za ljubitelje gorskega cvetja

V sredo, 8. aprila 2009, ob 18. uri bodo v Gradu v Polhovem Gradcu odprli razstavo fotografij Cirila Velkovrha Gorsko cvetje. Slovensko gorsko cvetje bo predstavil dr. Peter Skoberne.

Prireditelja Tehniški muzej Slovenije in Muzej pošte in telekomunikacij obljubljata tudi glasbo in vinsko kapljico.

05 april, 2009

Prijetne prvoaprilske »potegavščine«

Prvega aprila sva se odpravila na Sveto Trojico. Primorsko avtocesto sva zapustila pri izvozu Postojna, zavila levo proti Pivki, v kraju Petelinje pa ostro levo nazaj proti Slovenski vasi. Parkirala sva pred čebelarskim izobraževalnim središčem, kjer naju je čakal kažipot. Z makadamske ceste sva stopila levo skozi gozdič na travnik, da bi si ogledala svoj cilj, in nenadoma opazila markacijo. Čeprav naju je jezilo, ker nisva ugotovila, kako se – razen takole po naključju – pride do nje, sva ji sledila. Šlo je malo po občutku, malo po redkih oznakah. (Če vam ni do takega ugibanja, lahko nadaljujete po cesti do odcepa, označenega s kažipotom Sv. Trojica 2h.)

Med borovci, brinjem, istrskimi telohi, trobenticami, cvetočimi grmi in drevesci rumenega drena sva prišla mimo presihajočega Petelinjskega jezera, ki je trenutno nadvse mokro, na pašnik Vlačno. Med vzpenjanjem v breg so naju tako presenetili (in razveselili!) številni gorski kosmatinci, da so naju "potegnili": velikonočnice! Čeprav veva, da rastejo le na Boču in pri Ponikvi, so bili kosmatinčki tako majhni in niti eden ni imel kimastega cveta, da so bili res čisto podobni svojim redkim sestričnam. Ampak Alenka pravi, da so tudi zaščiteni.


Že vso pot sva v daljavi slišala pokanje, ko pa sva prisopihala na slabo cesto, sva izvedela, da sva na območju vojaškega poligona in da »voziva« na lastno odgovornost. Do ceste iz Trnja sva bila deležna dveh pridobitev: jasnih oznak na razcepih in množice drobcenih žafranov, večinoma belih, le nekaj je bilo vijoličnih in precej komaj opazno progastih. Sva res videla progaste žafrane? Cesto sva prečkala in kmalu prišla do parkirišča, na katerem je svoj pohod začel Ivan. Pri kamnitem znamenju sva se kot »prava planinca« odločila za kolovoz in zasopla osvojila vetrovni vrh (2 uri), po položnejši cesti, po kateri se vzpenjajo »izletniki«, pa sva se nameravala vrniti.

To je bil račun brez krčmarja. Komaj sva si ogledala ruševine cerkve in se vpisala v vpisno knjigo, že se nama je pridružil planinec, ki je lani osvojil ta vrh 303-krat, in ko nama je razložil vse o razgledu, je odločil: z njim bova šla do ceste, kjer ima avto, potegnil naju bo kak kilometer do križišča, od tam pa bova hitro v Slovenski vasi. Pod vrhom smo ubrali smer Trnje in šlo je kot za stavo (misel, da je 303 prvoaprilska šala, sem takoj opustila!). Nisem utegnila potožiti, da me bolijo kolena, o opazovanju rož ni bilo govora, le vsake toliko smo se ustavili, da nama je povedal kako zanimivost. Na primer, da sploh ne parkirava v Slovenski vasi, ker je tisto (bila) Nemška vas, o svojih srečanjih z medvedi, pokazal nama je skalo, na kateri se je leta 1900 s podpisom ovekovečil neki cesarsko-kraljevi zemljemerec, slišala sva zgodbo, od kod ime vasi Koče ... Ko naju je odložil, sva se po cesti vrnila k avtu. Ura in četrt (vštet kilometer, ko sva se peljala) in še vedno je sijalo sonce.

04 april, 2009

Na "eni najbolj divjih gora v Zasavju"

Prejšnjo soboto sva se odpravila na Ostrež, ki sva ga opazila na enem februarskih pohodov. Badjurov opis naju je še spodbudil: »Ostrež /.../ je ena izmed najbolj divjih gora v Zasavju. Strman na vse plati! Na vrhu in po straneh štrle fantastični goli kerovi, ki mu dajejo markantno, zelo romantično lice.«* Napotila sva se iz Renk – v Zagorju čez Savo, desno na glavno cesto in pri kažipotu Konjšica levo z nje, tam pa so že oznake in prostor za avto (če bo iz tega, kar še urejajo, nastalo parkirišče »samo za goste« bližnje gostilne imenitnega imena Pub pr' Alexy, pa lahko parkirate nekoliko naprej ob glavni cesti pred kažipotom Šumnik), kjer se začne in konča tudi Badjurova krožna pot.

Pot je označena, tako da sva lahko brezskrbno pasla oči na rožah: na obilju vijolic in blagodišečih telohov, dveh manjših, a bogatih rastiščih pasjega zoba, trobenticah, malih zvončkih, mačicah, pljučnikih, deveterolistnih konopnicah, jetrnikih, tevju, celo nekaj cvetočih vejic navadnega volčina sva videla. Čez pol ure naju je že drugič zaustavilo podrto drevje. Obšla sva ga kakor že mnogi pred nama, ki so uhodili novo stezico (le kaj si je mislil o dveh nerodah gams goščar, ki je v nekaj skokih švignil mimo?), nad oviro pa levo.


Skozi lepo urejene Ravne in mimo vodnega zajetja z napisom Ostrež sva prišla do razcepa, kjer komaj opazni ostanki markacije in puščice velijo levo. Tudi potem sva se držala leve, pač po (Janijevem) občutku, kajti označenost nad Ravnami ni prida. Kake pol ure nad vasjo so naju strmi ključi pripeljali na dobro označeno križpotje, kjer sva prvič opazila kažipot Po poti od cerkvice do cerkvice (ti kažipoti žal ne povedo, h kateri cerkvici kažejo). Povzpela sva se na greben in prej kot v četrt ure stala na vrhu. Tik pod njim je kar gorelo od spomladanske rese. Na drugi strani je pod vrhom cerkvica sv. Katarine. Lepe nove klopce (pa manj lepe stare in nič več lepe prastare) vabijo k počitku, zato sva si privezala dušo, se razgledala in nadaljevala na drugo stran.


Spustila sva se mimo čedne kapelice do izruvanega kažipota Po poti od cerkvice do cerkvice in desno na Preveg. Od tam naju je makadamska cesta pripeljala na asfaltno, ta pa mimo zanimivega kužnega znamenja v Polšnik. V spodnjem delu vasi sva zavila levo na makadam (ni markacij) in si tako prihranila lep kos asfalta v Žamboh. Ni se nama še šlo domov, pa sva se namenila še k sv. Lovrencu. V Tepah sva po nasvetu domačina pri kapelici zavila desno na makadam. V vasi je ohranjenih še nekaj zanimivih sušilnic za sadje. Kar sledi, pa je tudi silno zanimivo, a ni za pohodnike s slabimi živci in z (majhnimi) otroki: pri zadnji hiši imajo obakraj ceste kakih deset (ne vprašajte, zakaj nisem preštela!) divjih psov; debele verige jih spustijo približno do sredine, tako da je treba krmariti med njimi kot med Scilo in Karibdo. Baje je niže še ena pot in res je z leve kmalu priteklo nekaj markiranega, tako da ni treba skozi ta zverinjak. V uri in tričetrt sva bila pri sv. Lovrencu.

Vrnitev čez Žamboh in Kleviško špico nama ni uspela; v nekaj poskusih so izginile bodisi markacije bodisi pot, zato sva se vrnila v Tepe, na križišču pri krajevni tabli zavila levo po edini makadamski cesti in se po dolini Šumnika vrnila v Renke (od Lovrenca uro hoda). Kljub lepemu vremenu sva (razen v naseljih) ves dan srečala le gamsa in dva močerada.

* 8. 4. 2009 – Nisem imela miru, dokler nisem našla izvirnika (Badjurova knjižica je zanimivo in zabavno branje!). Kar zdelo se mi je, kaj bom odkrila – prepis v vodniku Posavsko hribovje ni natančen. Badjura je zares napisal takole: »Ostrèž /.../ je eden izmed najbolj divjih gorâ v Zasavju. Strmán na vse plati! Na vrhu kakor po straneh štrle fantastni goli keróvi, ki mu dajejo markantno, zelo romantično lice.«

01 april, 2009

Zaplana.net sedem let


Zaplana.net, moja najljubša spletna stran, je dopolnila sedem let. Ker je hribovska in ima rada rože, sem ji danes v hribih nabrala lep šopek. Nikoli se ne bo posušil.