19 julij, 2019

Krasen dan za na Pasjo ravan

V velikonočnem tednu sva raziskovala Rim in Vatikan, na velikonočni ponedeljek pa se je bilo treba domisliti kakega hriba, ki ne bi bil predaleč od Godešiča, da bi lahko mladim spotoma odnesla pirhe. Tako se je Jani spomnil na Pasjo ravan, na kateri sva bila že davnega leta 2005, ko še ni bilo tegale dnevnika. Takrat iz Hotovlje čez Bukov vrh, tokrat iz Sela nad Polhovim Gradcem. Iz Godešiča sva se odpeljala skozi Puštal po dolini Hrastnice in z njo desno po cesti, ki se je odcepila proti Selu nad Polhovim Gradcem. Mimo kamnoloma sva se pripeljala po ozki vijugasti in strmi asfaltni cesti do parkirišča pri kapelici (699 m) pod Selom nad Polhovim Gradcem. Nenavadno se mi je zdelo, da je ne le poslikana zunaj in znotraj, temveč je čez notranjo fresko pritrjen še lesen relief Križanega. Ob parkirišču so bili številni kažipoti. Od tam sva videla cerkev sv. Ožbolta, kjer sva tudi bila že leta 2005. Prva leta sva se sploh veliko potepala po Škofjeloškem hribovju.

Sledila sva kažipotu Čr. vrh / Selo žig P / Kmet. o. vrat »Ogrinc« proti vasi. Ob poti so bile planinske in vezistične markacije (ugotavljam, da nihče ne uporablja tega izraza, torej ga moram najbrž pojasniti: tako rečem rumeno-modrim markacijam Poti kurirjev in vezistov NOV). Levo spodaj je ležala dolina, nad katero so se dvigali Polhograjska gora (Sv. Lovrenc), Veliki hrib, Strmec, Sušnik. Ustavila sva se pri Ogrincu, ki ni bil videti ravno odprtih vrat, imajo pa planinsko vpisno skrinjico (770 m). Na bližnjem razcepu naju je kažipot Črni vrh usmeril levo in kmalu še eden desno na kolovoz, ki naju je pripeljal v gozd. Desno nad kratkim vzponom je stalo znamenje, nato se je kolovoz položil.








 
Na razcepu po dobre četrt ure je bil označen zgornji, desni krak. Že prej slabe planinske in vezistične markacije so izginile. Po nekaj minutah sva prišla do nečesa, kar je bilo nekoč morda gozdna cesta; nazaj sta kazala knafelček in L (Loška planinska pot) na drevesu. Stanje ni ustrezalo opisu na spletišču Hribi.net, zato sva se vrnila na prejšnji razcep, misleč, da sva pač narobe razumela oznake (ne bi bilo prvič). Zdaj sva se od razcepa podala po levem kraku. Pot se je v glavnem rahlo spuščala in ni bila markirana. Iz gozda sva se povzpela čez travnik in se z zgornjega roba spustila nazaj v gozd. Zaraščeni kolovoz se je za manjšim zemeljskim plazom razširil in zaradi sesute brežine postal peščen. Čezenj je tu in tam curljala voda. Tudi ta pot se ni ujemala z opisom na spletu. Končno sva se začela rahlo vzpenjati. Četrt ure za razcepom sva pogledala iz gozda in slaba makadamska cesta pred nama se je spuščala levo proti hišam. Upala sva, da bova koga lahko vprašala, kje sva in kam morava, vendar nisva našla žive duše.

K sreči sva zgoraj na cesti opazila sprehajalko s psoma in ta nama je pojasnila, da bo treba po cesti navzgor, torej bi bila morala ob prihodu iz gozda zaviti desno. Nadaljevali smo skupaj. Proti vrhu dokaj strmega klanca smo spodaj zagledali domačijo pod plazovitim pobočjem, v daljavi pa še več hiš na široko raztresenega Črnega Vrha. Prišli smo do ovinka, kamor bi naju bile pripeljale markacije (z desne), če jih ne bi bila zgrešila (na razcepu sva šla namreč sprva prav, a sva prekmalu odnehala in šla potem po nemarkirani poti). Spustili smo se po poslej markirani gozdni cesti ali kolovozu proti levi, spet v gozd. Tudi čez ta kolovoz je na več mestih tekla ali curljala voda. Poleg drugih pomladnih rož je cvetelo posebno veliko pljučnikov. Bilo je tudi obilo borovničevja in najina vodnica je potrdila, da se tod nabere veliko borovnic. Za kratek čas smo se ustavili, ko naju je peljala na desno pogledat razgled; kljub mrču smo prepoznali Storžič, Zaplato (Hudičev boršt), Kočno, Grintovec.

Po kakih 10 minutah skupne poti smo prispeli na križišče Predole s kažipoti na štoru (794 m). Od tam se pride na Pasjo ravan bodisi levo po gozdni cesti ali kolovozu (mimo Ostreža) bodisi naravnost navzgor po stezici. Odločili smo se za slednjo. Strma koreninasta potka se je sčasoma razširila v kolovoz. Še en kraj za nabiranje borovnic. Za odcepe se nismo menili, saj je bila naša pot jasno označena. Čez četrt ure naju je sopotnica poučila, da smo na Mlaki, ki se imenuje po mokrotnem svetu (914 m; na zemljevidu pespoti.si se ta kota imenuje Prosenov grič, na spletni strani občine Dobrova - Polhov Gradec pa je Prosenov grič travnata planota pod vrhom Mlake). Tam smo zavili desno po res precej blatnem kolovozu (na omenjeni občinski spletni strani celo piše, da je pod vrhom Mlake jezerce). Čez 10 minut se je gospa poslovila in se spustila proti Črnemu Vrhu, midva pa sva nadaljevala navzgor. Po dobrih 5 minutah sva pri razpelu stopila iz gozda na makadamsko cesto pri hišah še enega dela Črnega Vrha.

Makadamska cesta levo (navzdol) je bila označena z evropsko, vezistično in planinsko markacijo; to je pot mimo Ostreža in po tej sva se nameravala vrniti. Zdaj pa sva nadaljevala navzgor do asfaltne ceste in po njej do drevesa z mizo in klopcama, ki so jih kdo ve zakaj naredili v daljnem Dravogradu, čeprav je prvi sosed mizar (njegovi stroji so brneli celo na velikonočni ponedeljek). S tega počivališča sva že videla svoj cilj, Tošč, Sv. Jedrt in v daljavi zasnežene Julijce, tudi Triglav. Na drevesu in bližnjem drogu so bili številni kažipoti in smerne tablice (910 m). Ko sva korakala proti domačiji Košir, kjer smo se zbrali pred pohodom po poti Cankarjevega bataljona izpod Pasje ravni v Dražgoše, sva zagledala preval s križiščem in kapelico (858 m). Tam so bili spet kažipoti. Sledila sva svojemu in mimo še več drugih prišla do odcepa desno po kolovozu navzgor v gozd. Na drogu prometnega ogledala sta bili narisani puščica in markacija. Vzpenjala sva se čez manjšo poseko in skozi listnati gozd, v katerem drevje še ni ozelenelo, cveteli pa so popčki, podlesne vetrnice, spominčice, pljučniki, vijolice, tevje, skrečniki, blagodišeči telohi, deveterolistne konopnice, jagode, regrat, mlečki, špajke. Sledila je velika poseka s tremi potmi: levo je tekel pošten kolovoz, desno slabši, med njima kamnita steza, markacije pa nobene, razen za nazaj. Z razcepa je bil lep pogled na cerkev sv. Lenarta. Izbrala sva levi kolovoz in izkazal se je za pravega. Tudi po vršnem pobočju je bilo vse polno poti, a lomljena črta nama je vedno pokazala, kam morava zaviti, poleg tega pa so naju vodile Knafelčeve in evropske markacije E7. Kmalu sva zagledala vrh in kake pol ure nad počivališčem stopila nanj.
Pasja ravan je bila nekdaj najvišji vrh Polhograjskega hribovja, a ker jo je jugoslovanska vojska s svojimi posegi (postojanka ni bila nikdar dograjena) menda znižala na 1020 m, je zdaj druga za Toščem (1021 m). Vrh je za nogometno igrišče velika ravnica z opuščenimi podzemnimi vojaškimi objekti, popacanimi z grdimi grafiti in nasmetenimi z ostanki petard, ki tam gotovo »lepo« odmevajo. Ob najinem prvem obisku je bila lepša, saj so jo krasile zasnežene smreke. Tudi sicer je bila tokrat precej drugačna, kajti leta 2005 še ni bilo 20 m visokega stolpa s kroglo na vrhu in nekaj montažnimi objekti ob vznožju. Od 16. maja 2014 sta namreč na Pasji ravni vremenski radar in meteorološka postaja. Meritve se izvajajo vsakih 10 minut. Na kažipotih sva opazila dva podatka o višini: 1019 in 1020 m. Poleg običajne planinske vpisne skrinjice je tam še skrinjica Pohodne poti Občine Gorenja vas – Poljane. Naletela sva tudi na eno izmed tablic, ki jih je za Polhograjsko planinsko pot izdeloval nekdanji markacist PD Blagajana Jože Marolt. Tisti dan je bilo precej obiskovalcev, poleg »pešcev« tudi tri starejše gospe z avtom in parček z motorjem.

Med vračanjem sva si omislila nekaj sprememb. Najprej sva za prevalom zavila levo k hiši Črni Vrh 8 in za njo v breg po robu gozda, ker je Jani domneval, da tam teče bližnjica, ki sva jo opazila med vzponom. Vrh travnika sva dosegla kolovoz in zavila desno po njem proti cesti. Preden se je kolovoz spustil k njej, je levo zavila stezica. Po tej sva sestopila na asfalt in šla skozi vas, spet mimo mize in klopc. Asfaltno cesto sva zapustila po makadamski, po kateri sva tudi prišla tja, pri razpelu, kjer sva gor grede stopila iz gozda, pa zdaj nisva zavila nazaj v gozd, temveč sva ostala na makadamu (za odcep levo čez Mlake sploh ne bi bila vedela, če ne bi bila prišla od tam, saj nisva opazila nobene oznake). Poleg planinskih markacij so se spet pojavile vezistične, a nobenih ni bilo veliko. Ves čas sva se spuščala, malo pred Ostrežem (na spletišču pespoti.si najdemo Obrez, Črni Vrh 21) pa se je cesta zravnala. Zemljišče je bilo ograjeno s količki, s katerih so visele cunje. Okrog podirajoče se hiše so cvetele narcise in spominjale na čase, ko so tu še živeli ljudje.







Takoj ko sva spet stopila v gozd, je bilo na levi majhno betonsko zajetje, iz katerega je po lesenem žlebu tekla voda. Sledil je še en izvir, tudi na levi. Nedaleč za gozdarskim deloviščem, ob katerem so bila zložena drva, se je najina cesta združila s slabšo, ki se je vzpenjala z desne proti levi. V dolini sva zagledala hiše in kmalu zatem zašpilila klobaso na križišču Predole. Ko sva prispela na ovinek, na katerem sva gor grede s pomočjo domačinke znova prišla na zgrešeno markirano pot, sva seveda zavila levo za markacijami. Pri zarjavelem plugu sva izstopila iz gozda in preden se je cesta povzpela proti Sv. Ožboltu, sva skrenila desno z nje po nerazločnem travnatem kolovozu. Tam so naju čakali težko opazni kažipoti, precej odmaknjeni od odcepa, ki so izgubili že večino barve, med njimi tudi za Selo. Nanje naju je opozorila družba, namenjena k Sv. Ožboltu.


Poslej sva stopala po ravnem, po nekakšnem grebenu, obraslem z drevjem. Markacij je bilo komaj kaj, zato sva si pomagala tudi s tistimi za nazaj. Na naslednjem razcepu naju je ena vendarle usmerila desno navzdol in spet sva se znašla na razcepu, na katerem sva gor grede zgrešila označeno pot. Tako sva zašpilila še drugo klobaso. Kmalu sva zagledala pod seboj Selo s Sv. Jedrtjo in Toščem v ozadju. Dol sva hodila četrt ure dlje kot gor: dve uri. Na parkirišču je stalo že šest avtov, zjutraj le trije. Bil je lep dan, pa še praznik, zato bi bilo res škoda čemeti doma.

12 julij, 2019

Še zahodni del Brezniških peči

Po Brezniških pečeh sva že kolovratila, ko sva šla na Smokuški vrh, in z njihovo zemljepisno oziroma imenoslovno »razgibanostjo« sva se ukvarjala že takrat. Vendar nisva prehodila prav vsega grebena, manjkal nama je najzahodnejši del, imenovan Lipje (do Brin(jevega) vrha). To sva sredi aprila, ko je bilo vreme preslabo za kake večje podvige, sklenila popraviti, zato sva se odpeljala v Žirovnico. Parkirala sva pri stavbi tiskarne Medium ‒ ne na njihovem dvorišču, ampak na kratki slepi asfaltni cesti ob avtobusni postaji.

Na meji med Žirovnico in Mostami stoji zanimiva stara, žal že nekoliko utrujena hiša Žirovnica 1 (Pr Kalan) iz druge polovice 19. stoletja, v kateri je bila takrat veletrgovina Pri Kalanu. Levo od nje sva zavila na kolovoz ob železniški progi. Onkraj proge sva videla cerkev sv. Martina, desno pod Lipjem pa vaseršlus (ali voseršlus; izraz uporabljajo tudi kot lastno ime), to je vodostan, zgrajen leta 1914 za hidroelektrarno Završnica, prvo slovensko javno elektrarno. Graditi so jo začeli leta 1911 in 25. februarja 1915 je prvič poslala električno energijo v omrežje. Delovala je 90 let (njena naslednica je hidroelektrarna Moste), od leta 2005 pa je dostopna javnosti kot spomenik tehniške kulture. Železobetonski vodostan, visok 16 m, ima na daleč opazno historicistično fasado, karkoli že to pomeni (tako piše v seznamu nepremične kulturne dediščine). Že od otroštva mi je vsakič, ko smo se peljali tam mimo, pritegnil pozornost in zdaj ga bom končno videla od blizu, sem se veselila.

Med cvetočim sadnim drevjem in hišami, čez asfaltno cesto skozi zgornji del vasi in po travniku sva se povzpela k vznožju mogočne in slikovite stavbe. Pogled nanjo je bil zaradi slabega vremena nekoliko meglen. Do ploščadi pred portalom sem naštela 93 visokih zidanih stopnic ob dveh debelih ceveh, ki sta se iz vaseršlusa spuščali na travnik in tam izginili v zemljo. S ploščadi pred tem zanimivim in po svoje lepim arhitekturnim spomenikom je bila Žirovnica kot na dlani. Stopnice so se nadaljevale do naslednje ploščadi ter za portalom k okrogli cisterni na podstavku in nadnjo, od koder sva se povzpela desno po neoznačeni blatni travnati stezici v gozd.
Brž sva dosegla greben, po katerem je tudi tekla stezica. Zavila sva desno in kmalu se je pokazalo skalovje, ki ga je bilo treba preplezati. Ni bilo pretežko. Z vrha skal je bil lep pogled nazaj po grebenu, ozaljšanem z nekaj avriklji. Ko sva se začela spuščati na drugo stran, je Janiju padel fotoaparat iz torbice ‒ ne zato, ker smo bili 13., ampak ker je torbico pozabil zapreti. Ni se nama zdelo verjetno, da bi ga v tisti poraščeni strmini lahko našla, tedaj pa je – sreča v nesreči ‒ nekdo od spodaj zavpil, da ga je »ujel«. Zaradi plezanja sva imela palice zložene, zdaj pa sva jih raztegnila in stopila do prvega razcepa, kjer je z desne od spodaj pritekla stezica, ki obide skale (za tiste, ki se hočejo izogniti plezanju, menda pa je izpostavljena), naravnost se je nadaljevala grebenska, leva pa se je spustila v Završnico. Po tej sva šla po fotoaparat. Po skalnatih »stopnicah«, ob katerih so cveteli trobentice, vijolice, resje, telohi, špajke, popčki, sva v nekaj minutah sestopila na boljšo spodnjo stezo. Na lesenem kažipotu nazaj je pisalo Po štengcah čez vrh, markirana pa tudi ta steza ni bila. Pripeljala naju je do votline, ki je bila na koncu zabetonirana, in pred njo sva res našla fotoaparat. Bil je opraskan in polomljen, a je še deloval. Mimo sta prišla mama in sinko z vrečo za pobiranje smeti, a ni bilo videti, da bi imela kaj prida dela.
 
Po štengcah sva se vrnila do grebena in zavila levo. Srečala sva aktiviste, ki so res pobirali smeti. Opozorili so naju na slabo opazen odcep levo s stezice, na kateri smo se srečali in se je nadaljevala pod vrhom grebena, ter naju usmerili prav na greben. Zagotavljali so, da poslej ne bo nobeno mesto več tako težavno kot tista plezarija. Po ostrem grebenu sva dosegla najvišjo točko dotlej, a sledili so še trije podobni vrhovi. Na tretjem je rasel brin, ki bi lahko označeval Brin(jev) vrh, vendar se je greben še kar dvigoval. Na naslednjem vršiču sva naletela na nekaj geodetskemu kamnu podobnega; v kovinsko jedro so bile vrezane črke (meni) neznanega pomena: PN in KZ. Vzpon se je nadaljeval in greben je postal dokaj zračen. Okrog še enega vrha so cveteli belo- in vijolično-rumeni žanjevci. Še sva naletela na brinove grme, pri posebno velikem na naslednjem vrhu pa sva sklenila, da je že skrajni čas za Brin(jev) vrh (715 m). Pod njim so ležali zarjavel sod in kosi plastike.

Ko se je najina stezica združila z drugo, ki je pritekla z leve od spodaj (tja Zavrh, nazaj Vodostan), sva ugotovila, da sva po slednji prišla prejšnjikrat. Torej sva doslej še ne prehojeni zahodni del Peči prehodila do konca. Steza se je tu in tam spustila bolj ali manj pod greben. Ponekod sta bili dve možnosti, po grebenu ali pod njim, a vedno sta se hitro spet združili. Do Malega vrha je bilo še kar nekaj vzpona. Pri kažipotih pod njim sva zavila desno proti Sv. Lovrencu na zemljato in koreninasto stezo, »obogateno« s kamni in skalami. Mimo zaraščenega melišča na levi sva prišla do ograje, kjer sva na razcepu zavila levo, steza pa je tekla tudi desno proti dolini (tam sva se nameravala vrniti). Za krmilnico Mico (kažipot zanjo je sicer kazal levo, a edina krmilnica, ki sva jo videla, je bila ta, nad katero je bil kažipot pritrjen) je napis Pitna voda opozarjal na leseno koritce na desni, obraščeno z mahom, v katero je iz turkizne cevi tekel droben curek vode. Zatem sva zapustila gozd in na trati zagledala cerkvico sv. Lovrenca.










Prva cerkev iz 14. stoletja je bila v času turških vpadov zatočišče okoličanov. Leta 1821 so jo zaradi zgraditve nove cerkve na Breznici opustili. Domačini so renesančni portal prenesli na Breznico, leseni kip sv. Lovrenca pa postavili v kapelico ob cesti. V začetku 90. let prejšnjega stoletja so na temeljih romanske stavbe sezidali novo cerkvico s pokritim preddverjem. Je prikupna in lepo vzdrževana. Priznana akademska slikarja Andrej Jemec z mozaikom sv. Krištofa na južni fasadi in France Bernik s križevim potom v notranjosti (noter žal nisva mogla, le pokukala sva) sta ji dala zanimiv sodoben pečat. Nad njo je stala lesena hiška. Kam vodi steza, ki zapusti trato pod cerkvico skozi leseno ograjo, nama je povedala domačinka, ki je prav tedaj prišla tja: v Zabreznico. 




Sv. Lovrenca sva zapustila po stezi, po kateri sva prišla, na razcepu pa nisva zavila desno navzgor, od koder sva prej prišla, temveč sva vztrajala ob ograji. Ponekod so bile narejene stopnice. Z nekega ograjnega vogala naju je motril možic s kapo. Mimo zanimive kombinacije kapelice in stenske slike Svete družine sva kmalu prispela do lesene hiške na Velikih Selcih, kjer se je ograja končala. Domačinka naju je opozorila, da morava pri hiški desno. Opazila sva še druge poti; Peči so najbrž tukajšnja Šmarna gora. Spuščala sva se po travniku, posejanem s skalami, in mimo razpela pod bujno cvetočim drevesom na Malih Selcih. Na koncu travnika sta bili na desni dve poti. Napotila sva se po levi izmed njiju in prečila manjše melišče. Spuščala sva se ob pobočju na desni, po katerem so bile razpredene številne steze, in mimo travnatega grička na levi s klopco na vrhu. Pri ograji z leso sva se držala desno, naslednjo v bližnjem gozdu pa sva prestopila.
 


Sicer sva se hotela spustiti naravnost na Breznico (najbrž bi bila morala skozi prvo leso), a ko se nama ni posrečilo, ampak sva prispela na kraj, kjer so naju pobiralci smeti zjutraj usmerili na greben, sva imela tele možnosti: ali nazaj, ali naprej čez greben ali južno ob njem, ali po spodnji poti, na kateri »rastejo fotoaparati«, se pravi okrog Lipja. Odločila sva se za slednjo in se spet spustila po štengcah. Kmalu za votlino sva se povzpela na greben (steza se je nadaljevala tudi naprej pod njim), zavila levo po njem in se mimo vodostana v četrt ure vrnila na izhodišče. Tako sva ugotovila, da se plezanju lahko ognemo ne le tako, da že na travniku pod vodostanom zavijemo desno ali da plezalni del obidemo po izpostavljeni poti desno od njega, temveč tudi tako, da na grebenu nad vodostanom zavijemo levo in se na prvem razcepu spustimo na spodnjo stezo, zavijemo desno po njej in po štengcah na greben.

Za pot do Sv. Lovrenca sva potrebovala debelo poldrugo uro, od tam nazaj na izhodišče pa kako uro čiste hoje. Potep si lahko podaljšate na toliko načinov (celo po najini počasnosti se lahko zgledujete), da vam sploh ni treba izgubiti fotoaparata. Kako »pospravite« greben Peči na en mah, pa je imenitno opisal Gorazd Gorišek.