30 november, 2010

Pri sv. Vidu nad Zgornjim Tuhinjem

Srečanje bralcev v Motniku me je privabilo, ker si je izposodilo naslov moje pesniške zbirke (lahko jo kupite tudi pri Sidarti na Slovenskem knjižnem sejmu od jutri do nedelje). Ko je ena od udeleženk izvedela, da so mi ljubi tudi hrib(čk)i, ne le gore, mi je toplo priporočila izlet k sv. Vidu v Tuhinjski dolini. V sredo se nama je nasmejalo sončno popoldne in sva jo mahnila skozi Kamnik in Vrhpolje proti Zgornjemu Tuhinju. Prvi označeni odcep levo pripelje do velikega parkirišča pod pokopališčem, drugi pa skozi vas mimo šole do cerkve sv. Marije, pod katero se v levo odcepi srhljivo ozka asfaltna cestica k pokopališču, kjer sva parkirala »na lastno odgovornost« (veliko parkirišče sva opazila šele pozneje in ga odločno priporočam). Prijazen domačin naju je skušal prepričati, naj se peljeva vsaj do šole (ne vem, kje bi tam parkirala) ali celo do Kolka, češ da naju bo sicer ujela noč. Ampak cerkvica zgoraj v hribu sploh ni videti tako daleč.

Mimo sv. Marije sva se vrnila k šoli in ko sva pri domačiji nasproti spraševala po začetku poti, je pristopil mladenič in vprašal, ali bi rada k sv. Vidu. »Gremo skupaj, tudi jaz sem namenjen tja.« Odpravili smo se med hišami nasproti šole in po cesti proti Golicam. Dobre četrt ure od izhodišča smo zavili levo na kolovoz (Kolk) in nato za počitniško hišico desno. Pot označujejo rdeče pike, na odcepih pa puščice in napisi Sv. Vid. Pri skali z rdečim križem in številko 1897 smo zavili desno na kolovozno pot, kjer so nekdaj menda vozili s konji, zdaj pa je videti traktorske sledi. Dosegli smo gozdno cesto in zavili levo nanjo. V nekaj minutah smo bili pri sv. Vidu (fantov višinomer je pokazal 840 m, na spletu sem našla 844 m).


Ravno ko smo dosegli cilj, je v zvoniku lepo zapelo. Fant, ki nama je vso pot pripovedoval o okoliških krajih in hribih, o svojem hribolazenju (»V šoli mi pravijo hribovec, pa sploh ne hodim toliko v hribe, le oni samo sedijo.«) in fotografiranju, je skozi objektiv poiskal Snežnik, vendar mu ni uspelo, da bi ga bila razločila tudi midva. Obzorje je bilo megličasto in nebo je rdeče žarelo, kajti sonce se je že poslavljalo. Kako lepo je tam podnevi, pa prideva gledat drugič. Cerkvica je sicer je zaklenjena, a skozi zamreženi vhod se lepo vidi notranjost. V niši ob vhodu sta marmorna plošča v spomin na obnovitev cerkve (17. 6. 2007 jo je blagoslovil sam dr. Franc Rode) in vpisna knjiga. Okrog cerkve je nizek zid, onkraj njega pa majhna brunarica, kjer menda delijo čaj, kadar je tu maša.


Sama bi težko našla gor tako hitro (40 minut) in še teže bi se vrnila v temi. Na začetku smo se spuščali po poti vzpona, potem pa smo se kar držali gozdne ceste in šele po slabe četrt ure zavili desno navzdol po bližnjici – manjšem kolovozu. Pristali smo na asfaltu v Golicah (kažipot nazaj Sv. Vid). Najin vodnik je pokazal v nebo: »Glejta Jupiter! Ali poznata zvezde?« Ko smo se vrnili k šoli, sva hotela zaviti desno po cesti, a naju je »najin« prvošolec iz kamniške gimnazije odpeljal čez šolski hrib naravnost k avtu. »Sem vaju videl, ko sta parkirala,« je pojasnil. Skoraj sem že pozabila, kakšni sijajni ljudje s(m)o kamniški gimnazijci ...

28 november, 2010

Relativnostna teorija na primeru Uršlje gore

Vse je relativno, razpreda Stanko Klinar v uspešnici Sto slovenskih vrhov ravno pri Uršlji gori. Kljub temu si (naivno?) predstavljam, da je mogoče tákole goro dandanes izmeriti vsaj na pol metra natančno. A v atlasu, enciklopediji in na planinskem zemljevidu meri 1699 m, v Klinarjevih Karavankah in omenjeni uspešnici pa 1696 m. Vendar Urška ni nič posebnega – še o marsikaterem hribu v tem pogledu ni soglasja.

Včeraj teden sva se odpeljala v Črno na Koroškem in naprej v Žerjav. Parkirala sva pod tamkajšnjim delavskim domom. Nameravala sva se peljati še do Jazbine, a so asfaltirali cesto, zato je bila zaprta. Ob Jazbinskem potoku sva jo mahnila mimo šole, delavskih hiš in blokov, dveh vil, ki sta nekoč morebiti pripadali lastnikom rudnika, zdaj pa zelo očitno ne več, partizanskega spomenika in Podovšovnika v zaselek Jazbino. Pri čebelarskem domu in brunarici LD Pogorevc je konec Žerjava in z njim asfalta.

Ko sva zapustila Jazbinski potok, sva zavila levo proti Kr(i)stavčniku. V bregu nad gozdno cesto so se vrstile hiške s čebelnjaki. Potem cesto nadomesti kolovoz. Kjer napravi oster desni ovinek, je most čez potok, to pa je že naprej od mesta, kjer sva se na podlagi zemljevida namenila zaviti desno h Krpuhu. Zato sva se vrnila iskat odcep. Po nekaj minutah se nama je zdelo, da sva ga našla (približno uro od izhodišča), in tam je onstran potoka res nadaljevanje poti. Po kamnih sva prestopila vodo in se podala na strmo pot okrog Krpuhovega vrha. Čeprav je neoznačena, sva brez težav dosegla gozdno cesto, kakor sva pričakovala. Tudi na tej strani ni oznak – ali je rdeča črta napaka na zemljevidu ali sta poti dve? Po cesti sva se spustila v desno mimo peskokopa in tam naju je presenetila markacija – puščica kaže desno navzdol (Žerjav). Le od kod pripelje pot (ali je pripeljala nekoč)? Je to tista z zemljevida? Breg je vratolomen, s ceste je narinjen pesek in pri najboljši volji nisva opazila niti sledu stezice. Nedaleč naprej sva prišla do neoznačenega razcepa; odpravila sva se raziskat vsak en krak. Desni pripelje h Krpuhu; poleg stare domačije (gospodarsko poslopje se je že sesulo vase) stoji nova hiška, na skali poleg nje pa je zelo obledela markacija. Pravi krak je levi. Po njem sva prišla do velike domačije. Upala sva, da je Karničnikova, sicer si ne bi bila znala razložiti, kod sva hodila in kje sva. Bila je. Imeli so koline, a čeprav je bilo v hiši slišati precej veselo, se nama je gospodar zelo posvetil. Očitno že spet nisva našla na zemljevidu označene poti, ampak sva šla preveč desno. Tudi to se je izkazalo za relativno, kajti po Karničnikovo bi se bila zanesljivo izgubila, če bi bila pri Krpuhu našla pravo pot, tako slaba da je že. Nadaljevanje nama je popisal tako podrobno, da si nisva mogla vsega zapomniti. Treba je grta po travniku nad kmetijo in levo od krivega drevesa. Potem naj bi kolovoz izginil, naprej pa naj bi bila steza – v resnici je izginila steza, naprej pa je bilo veliko stezic. Zelo pa sva si pomagala z napotkom, da je treba v levo pod zlomljenim drevesom in telefonskim kablom. Oznak ni, če odštejem nekaj plastenk in kantico za olje. Kot je bilo napovedano, sva dosegla »staro cesto« (zdaj široko zaraščeno pot). Svetlo sva se spogledala: dobra sva!

Zavila sva desno in kar hitro dosegla Náravnikovo domačijo. Poleg razvaline stoji nova hiša. Napis pravi Narovnik. Markacije so desno ob gozdni cesti in mladenič, ki se mu je mudilo z vrčem v klet, naju je tudi poslal desno. Janija je njegova odločnost zmedla, saj je pričakoval, da bo treba levo. In tako sva šla spet bolj naokoli, kot je bilo načrtovano. Kažipoti in redke markacije so naju pripeljali na uravnavo, na kateri je prostora za nekaj avtomobilov. V desno se spusti pot proti Domu na Slemenu, pod katero so ostanki kamnite stavbe in kapelica. Tu naj bi bilo pri Šiserniku. Za klopcami nad uravnavo sva zavila levo v gozd in se nekaj časa pošteno grizla v kolena. Končno sva stopila na plano pri kapelici in do Doma na Uršlji gori ni bilo več daleč.

Ker sva se že dovolj natavala, sva se namenila vrniti – tako sva si predstavljala – po zelo prometni poti čez Naravske ledine. Lahko se gre čez vrh Uršlje gore (desno kažipot Vrh) ali mimo njega (levo brez oznake – pa ne že spet?!). Bilo je tako megleno, da se ni videlo čisto nič. No, ni res: bilo je nekaj prav romantičnih prizorov. Naslednji razcep ni označen, a po zemljevidu sva sodila, da se pride desno v Kotlje, levo pa na Naravske ledine. Torej levo. Po 25 minutah je pot zavila že tako zelo na sever, da sva se bala, da bova pristala v Kotljah, zato sva se vrnila tisto minutko do grebena, kjer sva se prej spustila desno (proti severu), in nadaljevala po njem (tako je narisana markirana pot na zemljevidu). Na grebenski potki je bilo videti stopinje, markacij pa ne. Čeznjo leži veliko podrtega drevja. Strmina je kar huda. V 25 minutah sva pristala na poseki in na drugi strani našla potko naprej po grebenu. Čez dobrih 20 minut naju je odložila na markiranem kolovozu, ki pride z desne (morda pa markirana pot, ki sva jo sumila, da vodi v Kotlje, le priteče sem?). Predala sva se markacijam. Kolovoz je bil blaten in razrit. Pripeljal naju je čez travnik in spet skozi gozd na veliko križišče. Tam se nama znova ni posrečilo zadeti markirane poti, ampak sva jo »srečala« pozneje, ko smo vsak po svoje prišli do Koče na Naravskih ledinah. Mračilo se je že, zato se nisva dosti obirala, a dovolj, da sva opazila še en zanimiv primer relativnosti: ob koči sta na istem drogu kažipota Uršlja gora 1h 30min n.v. 1128 m (tako PD Prevalje) in Dom na Slemenu (mimo Križana) n.v. 1072 m (tako PD Ravne).

Od koče sva se spustila po travniku, sledeč kažipotu Žerjav, in poslej je končno šlo vse kot po maslu. Ko sva se znašla na mostu, pri katerem sva zjutraj obrnila, sva vedela, da bova čez nekaj deset metrov zašpilila klobaso. Tudi konec je bil predvidljiv: asfalt se pri vrnitvi vedno neznansko vleče. Pa naj še končam z »relativnostno teorijo«. Bila je lepa sobota z nekaj megle, a z Janijem sva jo doživela vsak po svoje: po njegovem mnenju je zaradi markacistov in zemljevida šlo narobe vse, kar je le moglo iti (vremenoslovcev tokrat na srečo ni nič omenjal), jaz pa sem bila zadovoljna, da so se vsi zapleti dobro končali. Čeprav po daljšnicah (štiri ure grta in dobre tri douta) – saj sva šla vendar hodit!

19 november, 2010

Kriška gora – vrh in greben

Klinični oddelek za pljučne bolezni in alergijo na Golniku je na lepem kraju, ampak če si v bolniški postelji ali na obisku pri bolniku, nimaš veliko od tega. Ko je Jani zahajal tja po neprijetnih "opravkih", pa si je zapomnil tudi nekaj za lepše dni: smerno tablico PD Križe, ki vabi na Kriško goro, Veliko Poljano in Storžič. Spodaj ob cesti je dovolj parkirnih prostorov tudi za planince, prav k bolnišnici pa z avtomobilom res ni treba riniti, če nimate nič opraviti v njej. V nedeljo zjutraj Kriška gora iz doline ni bila videti posebno gostoljubna: oblačno kapo si je potegnila globoko čez oči.

Začela sva torej pri smerni tablici nad bolnišnico. Puščica na škarpi naju je usmerila navzgor ob vrtni ograji. Pot je odlično označena; vidi se od markacije do markacije in vse so dovolj visoko na drevesih, da bi bile zanesljive vodnice tudi v snegu. Le 20 minut od izhodišča je izjema (pa gotovo samo zato, da potrjuje pravilo!): odcep desno na koreninasto pot je sicer uhojen, oznake pa ni nobene. Zato sva samoumevno nadaljevala po kolovozu, a ker nenavadno dolgo ni bilo markacije, sva se vrnila in poskusila po omenjeni poti. Nedaleč od odcepa sva opazila knafelčka za nazaj in tako ugotovila, da sva zadela pravo. Morebiti je usmerjevalna markacija padla s katerim od posekanih dreves. Sicer se na gozdarstvo ne spoznam in tudi Vinetuja sem brala že pred skoraj pol stoletja, vendar se mi štori niso zdeli ravno sveži ... Po kolovozih in označenih bližnjicah sva se nato kar naglo vzpenjala. Ko se nama je ponudil razgleden pomol, sva se spustila desno nanj in bilo je vredno: nad naselji v dolini so lebdele meglice, iznad njih pa so se iz oblakov dvigali Julijci kot čudovite podobe iz nekega drugega sveta.

V vasi Gozd sva stopila na makadamsko cesto (nazaj grede je treba ob ograji hiše Gozd 2 – markacija na nizki skali od daleč ni vidna). Pri hiši s ploščo v spomin Tržiški partizanski četi sva najprej zavila levo mimo cerkvice sv. Miklavža, pri kateri je precejšnje parkirišče za "osvajalce" Kriške gore, in po makadamski cesti do Zavetišča v Gozdu (do tja pripelje tudi cesta iz Tržiča). To je bilo za naju nemajhno presenečenje: pravcata gostilna z več objekti, z otroškim igriščem, s klopmi in mizami pod nadstreškom in s še večjim parkiriščem – nič zasilnega in majhnega, kot bi pričakovala od zavetišča. Kremšnite se nama niso zdele ravno hribovska malica, za kuhano vino je bilo pa čisto pretoplo. Vrnila sva se k hiši s spominsko ploščo in pred njo zavila levo proti partizanskemu spomeniku, ki spominja na boj Kokrškega odreda in okupatorjevo maščevanje (prebivalce so pregnali, vas pa požgali).

Na označenem razcepu nad vasjo, s katerega se na najvišji vrh Kriške gore Tolsti vrh (1715 m) pride po obeh krakih, so drugi planinci zavili na levi kolovoz, midva pa desno po razriti vlaki (nekateri parkirajo celo tu – težko, ampak se "potrudijo"). Povzpela sva se do Pavletove apnence (le do napisa, apnenice nisva našla). Od Gozda do nje so markacije redkejše (sicer ni kam zaiti), od tam pa spet vzorne. Najprej se je bilo treba ugrizniti v kolena, potem pa je poti skoraj zmanjkalo. Po slabi stezici in nekaj stopnicah čez vlažno, spolzko strmino sva prisopihala iz gozda. Skupaj s potko sva vijugala po strmem travnatem pobočju od roba do roba. Na prvem naju je pričakala klopca za razgled in za premislek ob spominski plošči Saški, katere življenje je ugasnilo tu drugi dan leta, v katerem bi bila morala upihniti osmo svečko na torti. Na drugem robu naj bi se pokazal Storžič – in tudi se, če ni oblakov ali megle. Tokrat ga nisva videla. Po skalnato-travnati potki sva dosegla greben, kjer edino proti Tolstemu vrhu (levo) ne kaže noben kažipot. Med ruševjem so se pojavile prve zaplate snega. Samo dva planinca sva srečala vso pot in eden je poročal, da je zgoraj "tako vreme, da še ptiči peš hodijo".

Na vrhu je ograjen prostor z nekaj klopcami in "hiško" za vpisno knjigo. Ograja je koristna meja med živalskim straniščem in človeškim počivališčem, ni pa v okras, ker je vegasta in napol podrta. Razgled je lep: vidijo se Julijci s Triglavom, vasi, skozi katere sva hodila, in Storžič; tako sem si zapisala pred osmimi leti. Tokrat sva navlekla nase, kar sva imela s seboj, ker je mrzlo pihalo, in pomalicala v popolnem miru: ni bilo ne ljudi ne ptičjih pešcev in tudi razgleda ne. Šele ko sva se odpravila, je do naju pribodlo nekaj žarkov in prijadralo nekaj kavk.

Namenila sva se še h Koči na Kriški gori, zato sva se spustila proti zahodu. Tam je bilo nekoliko več snega. Najprej sva se povzpela čez naslednji vrh po zelo sitni – strmi in spolzki – poti in pristala na travnikih pod njim. Na desni zija več slikovitih prepadov in vso pot po grebenu ali pod njim sva občudovala osončene doline na obeh straneh. Potem pa se je sonce nasmejalo tudi nama. Ko sem se ozrla, bi bila najraje šla še enkrat na vrh, a Jani je bil neomajno trezen. Kmalu za Klopco hribovske mornarice sva bila pri koči.

Po čaju sva nadaljevala po precej strmi poti proti Gozdu, zavarovani z jeklenico in ukročeni s stopnicami, mimo Štefanove klopce, napisov, ki spodbujata planince k prinašanju kuriva v kočo (očitno uspešno, saj polen ni bilo več), Klopi kovača Pajota, Dohtarjeve klopce in Ivanine klopce (toliko umetelnih in poslikanih napisov in kažipotov pa še ne!) do razcepa, kjer sva zjutraj edina zavila desno. Tako sva zašpilila klobaso in se po že znani poti vrnila k avtu. Približno tri ure na vrh, dobro uro do koče in poldrugo uro dol. Prezračena in razmigana.

10 november, 2010

Na Šmarno goro po partizansko

Danes teden si kaj več kot Šmarno goro nisva mogla privoščiti. Kako malo časa sva imela, pove tudi to, da sem v naglici pozabila doma tako fotoaparat kot telefon, zato je tokratni zapis brez slik.

Še najdlje je nisva mahnila gor po Partizanski stezi (32). Prepričana, da sem si zapomnila pot iz Šmartna pod Šmarno goro, sva jo mahnila tja in parkirala pri pokopališču. Mimo cerkve sva se napotila v vas. V križišču, kjer je kažipot za Šmartinsko pot (jaz bi ji rekla Šmartenska – pravopis se "strinja" z mano in ponekod tudi piše tako), sva zavila desno in pred Birtom levo po Juričevi ulici, potem pa ni hotelo biti nič tako kot v mojem spominu ...

Pri predzadnji hiši (ena je še naprej pod gozdom), pred kozolcem, sva zavila levo in takoj z asfalta desno na blaten kolovoz. Po njem sva se povzpela ob ograji, za katero je pasla sebe in svojo radovednost pisana druščina pujskov, gosi in koz, mimo gospodarskega poslopja v gozd. Izmed več poti sva izbrala tisto naravnost navzgor, najbolj strmo. Markacij nisva opazila. Po 20 minutah sva dosegla širšo prečno pot in zavila levo nanjo, po nekaj metrih pa sva jo zapustila po levi izmed dveh steza navzgor. Takoj po tistem, ko priteče z leve od spodaj markirana pot, pričakajo pohodnika smerne tablice (na to križišče bi bila prišla tudi, če bi bila spodaj v vasi sledila omenjenemu kažipotu za Šmartinsko pot). Šele tam se začne Partizanska steza. Napis je premazan s črno barvo; rada bi verjela, da ne zaradi kakih bednih (ideoloških) razlogov. Čez 25 minut so naju "partizanske" oznake pripeljale na cilj. V mojem spominu je bila ta pot precej bolj strma; da imam slab spomin, se je že izkazalo, gotovo pa imam tudi precej boljšo kondicijo kot takrat, ko sem prvič prisopihala gor po Partizanski stezi.

Zgoraj je bilo kljub kislemu vremenu kar nekaj ljudi. Na Gori niti ponoči nisva nikoli čisto sama. Razgledi na jesensko Ljubljano in okolico so bili nekoliko romantično zabrisani, ker je svetloba že pojemala in so se navlekle meglice.

Do križišča sva se vrnila po isti poti, od tam pa po označeni Šmartinski. Vodila naju je mimo opuščene hiše levo v bregu na Šmarnogorsko pot. Ko z desne priteče ulica Pšatnik, se hiše že zgostijo in kmalu sva bila pri kažipotu za Šmartinsko pot. Če torej hočete na Šmarno goro po partizansko in ste še večji ljubitelji markacij kot midva, začnite tam, na Cesti vstaje, kakor se "spodobi".

06 november, 2010

Sončen dan na senčni strani Karavank

Danes teden sva se odpravila pod Olševo na avstrijsko stran. Pod Uschowo torej. Pod? Pod. S "senčne strani". Na Jezerskem naju je pričakal prvi sneg, a k sreči ne na vozišču. Zapeljala sva se v Belo (Vellach) in pri gostilni Podobnik zavila desno ob potoku Remšeniku (Remcshenigbach) v Remšenik (Remschenig). Že ob tej cesti sva opazila deščice s številko 12, označbo za Kupčevo sotesko/Savske tesni (Kupitzklamm). Parkirala sva nasproti turistične kmetije Kupic (Kupitz), kjer obvestilna tabla dvojezično (v slovenščini krajše) predstavlja sotesko Remšenikovega pritoka Save (Tomaschitzbach). Gospodinja ni kazala znamenj, da bi razumela, kaj šele govorila slovensko, a naju je zavzeto svarila, da je pri sv. Lenartu pol metra snega.

Onkraj Kupčevega dvorišča se v levo že vidi most čez Savo, ob katerem plapola evropska zastava. Nisva dognala, ali je to v Klinarjevem vodniku Karavanke omenjeni Hudičev most. Številki 12 se pridružita rumeno-zelena okrogla markacija in "najina" 611. Pred sotesko stoji steklen valj, v katerem so na ogled tamkajšnje kamnine. Razlage o življenjskem okolju (vodi), obmejnem območju in poti po njem (40 km) ter podatek, da je Kupčeva soteska odprta vse leto, in nasveti pohodnikom so samo v nemščini. Soteske je komaj kak kilometer. Čez živahno vodo, ki teče med skalnimi stenami, vodi več mostičkov, ki so bili ob najinem obisku že zasneženi in kar nevarno poledeneli. Pot je tudi naprej prijetno razgibana in primerno označena. Najprej pripelje pod Spodnjega Tomažiča; hiša in gospodarska poslopja so prazni in v zelo slabem stanju. Mimo razpela in še ene (obljudene) domačije, odmaknjene desno od poti, sva dosegla dobro gozdno cesto in zavila levo nanjo. Uživala sva v pogledu na otoke pisanih jesenskih barv nad meglenim morjem, ki je zalivalo dolino. Takoj se odcepi pot desno v breg. Zaradi čedalje debelejše snežne odeje sva si nataknila gamaše. Gozdno cesto sva dosegla drugič pri Zgornjem Tomažiču. Tudi tam ni bilo nikogar, tri nova okna pa kažejo, da se to utegne spremeniti. Za hišo je mogočno "okostje" nekdanjega kamnitega poslopja, a zaradi ozadja – v jesenskih barvah žarečega Tomažičevega vrha (Kuratkogel) – vse skupaj sploh ni bilo videti preveč žalostno.

Po našem zemljevidu se pot nadaljuje po bližnjici, po avstrijskem pa naokrog po cesti in ta je tudi res markirana. Iznad Tomažičeve domačije se lepo vidi Obir, čisto levo od njega, že malo skrit za bližjimi hribi, pa se dviga Pristovški Storžič (z daljnogledom sva "izsledila" križ na njem). Na Železnikovem sedlu (Schelesnigsattel) je križišče. Med gozdnima cestama se požene v breg stezica proti sv. Lenartu in Olševi (611). Čez čas postanejo markacije precej redke. Dosegla sva na debelo zasneženo gozdno cesto, na kateri so bile samo živalske sledi. Zadnji "raztežaj" (od že precej oddaljene zadnje markacije do ceste) sva prehodila kar na pamet, bolj položno v desno, ne navpik proti cesti, ki sva jo slutila nad seboj. Prečkala sva jo in se povzpela do poseke z razpelom. Ko sva naslednjič prišla do ceste, je sneg segal že čez gamaše. Tudi tam nama je pokazalo smer razpelo, poleg njega pa kažipoti – kot povsod na ključnih mestih. Do jase s cerkvijo sv. Lenarta, mežnarijo, odprto lopo (v njej sva pomalicala, da nama ni bilo treba stati v snegu, klopi na prostem pa so imele seveda bele "blazine") in straniščema ni bilo več daleč. Lenart je kot naš pod Velikim Rogatcem opasan z verigo. Nad kažipoti sva spet stopila v gozd in se mimo izvira podala gor in dol po poti, čez katero se razlivajo številni potočki. Tam nekje se že pojavijo mejne markacije (Knafelčeve z zeleno obrobo). Preden sva spet prečkala cesto, sva stopila nekaj korakov levo po njej, ker je od tam lepo videti Olševo. Kmalu po tistem, ko sva prišla do ceste naslednjič, so se markacijam pridružili mejni kamni. Nekoliko pred Sedlom sv. Duha (moj "prosti prevod" Heiligengeistsattel, 1432 m; edino "slovensko" ime Sv. Duh Sedlo na smernih tablicah me namreč ni zadovoljilo) naju je ustavil pogled na Olševo, ki se je kopala v soncu (kakšna "senčna stran" neki!). Sedlo sv. Duha ni razgledno. Na njem stojijo kažipoti in mejna kamna. Naprej se nadaljuje pot k Svetemu Duhu, levo pa na Olševo.

Vrnila sva se po isti poti. Nazaj grede sva opazila ob Savi predor, očitno delo človeških rok. Le kakšne namene so imeli z njim? Tri ure in pol do sedla, dve uri dol. Zdi se, da Avstrijci ne planinarijo radi v snegu. Sva pa zato srečala pet Slovencev. S "sončne strani" (od Svetega Duha) so prišli in se čudili tolikšnemu snegu. Družno smo preložili Olševo na kopne dni.