Volovja reber

Zaradi prepovedi združevanja na javnih mestih sva 28. marca izbrala še en odmaknjen cilj, kjer nisva pričakovala gneče, Volovjo reber. To je sleme vzhodno od Ilirske Bistrice na jugozahodu Snežniške planote, ki ga domačini imenujejo Gure. Vleče se od Milanke na severozahodu do najvišje Velike Milanje na jugovzhodu. To ekološko pomembno območje je znano predvsem zaradi okoljevarstvenih polemik o gradnji vetrnih elektrarn.

Odpeljala sva se v Ilirsko Bistrico in v središču kraja pri kilometrski oznaki 0,0 zavila proti Sviščakom. Peljala sva se mimo odcepa desno proti Koči na Kozleku; tam sta parkirala dva avta in že pred tem na samotnih krajih tu in tam kateri. Mimo kamnoloma Gabrovec čez kakih 6 km sva prispela do odcepa levo tik pred kilometrsko oznako 11,0. Na spletu je najti fotografije, na katerih je na tamkajšnjem suhem drevesu kažipot, zdaj pa ga ni več. Je pa tabla Gure – Milanja z zemljevidom okolice in mimo nje sva se odpeljala k Trnovski bajti po 1,7 km deloma zasneženega, a spodobnega makadama. Na izhodišču (S 45.584923, V 14.319454) z obilico prostora za parkiranje sva bila sama. Lovska koča LD Trnovo je po novem živo zelena (na starih slikah je siva in zadnja stena je še taka). Pred njo stoji zaklenjen vodnjak. Za njo se mimo razpela nadaljuje gozdna cesta. Na škarpi piše 3. maj 1997 LD Trnovo.

Odpravila sva se nazaj po cesti, po kateri sva se pripeljala. Ob njej je bila na skali belo-modra markacija, zraven pa ostanek rdeče črte. S ceste sva zavila ostro desno po kolovozu v travnati breg. Kolovoz se je kmalu obrnil levo. Trava je bila popolnoma suha, nič še ni zelenelo. Zazdelo se nama je, da na vzpetini na levi vidiva možica, zato sva se po mehki suhi travi, po kateri so bile razmetane majhne skale, povzpela tja. Od možica na skalnatem temenu se je odprl pogled na skalno gmoto, imenovano Zob, in na Milanjo za njim, zaznala pa sva že tudi anteno na Volovji rebri v daljavi. Kolovoz se je nadaljeval rahlo navzdol mimo kala z zabetoniranim robom. Zdaj je bil Zob – mogočen razbrazdan kočnik – videti kot vrh hriba. Daleč na levi sva opazila dva modra kolesarska kažipota in enega rdečega planinskega. Zavila sva tja in kakih 20 minut od izhodišča ugotovila, da na 1042 m priteče iz doline še en travnat kolovoz (kolesarski kažipot Ilirska Bistrica 10,1 km, Pregarje 24,5 km), levo po njem je kazal planinski kažipot Velika Milanja 10min, desno pa drugi kolesarski (Sviščaki 14,4 km, Mašun 26,6 km).

Čeprav je bilo levo le 10 minut do Milanje, sva se vrnila na dotedanjo pot, ker sva si hotela ogledati Zob. Ko sva se mu približala, je bil še najbolj podoben ležeči trigrbi kameli. Kjer se je kolovoz spustil desno, se je levo k skalovju odcepila steza. V 10 minutah sva bila pri njem. Vsenaokrog so ležali odkrušeni kamni in skale, kot da kočnik ni najbolj trden. Od zadaj sva zlahka zlezla nanj in pokukala skozi majhno naravno okno.

Od Zoba sva se napotila proti Veliki Milanji. Med njo in Belimi ovcami na levi sva za silo  razločila tanko, visoko anteno na Volovji rebri. Kmalu je z leve pritekla pot od kažipotov. Čedalje več je bilo borovja. Prej kot v 10 minutah sva stopila na vrh Velike Milanje (1099 m). Na okrogel betonski steber z zdelano razgledno ploščo je bila pritrjena vpisna skrinjica. Pod košati bor za stebrom je vabila klopca. Razgled zaradi mrča ni bil posebno širen, vsekakor pa pomirjujoče valovit.

Od klopce sva se najprej kar na pogled spustila proti Belim ovcam in anteni, da bi ujela kolovoz, ki sva ga videla z vrha. Trobentice, pomladanski žafrani, beli žafrani ali nunke so komaj kukali iz dolge suhe trave. Ta je bila shojena, in to najbrž ne od ljudi – razrita kot od divjih prašičev. Pristala sva na kolovozu, ki ga je od travnikov ločil električni pastir. Rahlo sva se povzpela desno mimo dolgega betonskega korita, ki je tičalo pod drevjem. Kolovoz je tekel med ograjo na levi in borovim »drevoredom« na desni. Na rahlem desnem ovinku je bila ograja prekinjena in tja sva zavila, da bi spotoma »osvojila« še Bele ovce. Pobočje je bilo posejano s kravjaki. Z nekaj domišljije sva našla stezico naravnost navzgor mimo kolov in desk, mogoče ostankov preže. Strma pot je postala razločna in slabih 20 minut od vrha Velike Milanje sva stopila še na vrh Belih ovc (1029 m). Hrib se menda imenuje tako, ker je posejan z belimi skalami. Vrh je ozek skalnat grebenček. Z njega je lep pogled nazaj na Veliko Milanjo in naprej proti Milanki. Julijcev in Dolomitov v daljavi žal nisva videla.

 

Ker na drugo stran ni bilo videti poti, sva se vrnila na kolovoz. Začel se je rahlo spuščati med borovjem. Približala sva se anteni na Volovji rebri (975 m) in čez slabih 10 minut zavila desno k njej. »Antena« je v resnici 90 m visoka merilna postaja ali sonda, povezana z načrtovanimi vetrnimi elektrarnami.

Nadaljevala sva po kolovozu. Ograja na levi se je še kar vlekla. Ko sva opazila, da kolovoz zavija desno, proč od naslednjega hriba, sva se preselila na levo stran ograje, v kateri je bil prav tam presledek (kakih 100 m od antene). Na drugi strani so bile na nekaterih kamnih markacije – modre (kolesarske?) packe in puščice. Suha trava je bila posejana z žafrani in nunkami, kar sredi poti pa naju je presenetil vijolični cvet gorskega kosmatinca, ki je celo Janija spravil na kolena. Za nama je prihajal mlad par in zaklicala sem jima, naj pazita, da ne bosta pohodila rože. »A je kosmatinec?« me je prijetno presenetil fant. Preden sva se začela vzpenjati na Milanko, se je spet pojavila ograja, a je bil tudi v tej presledek. Že čez dobrih 5 minut sva stala na vrhu. Na pločevinasti stolpič (najbrž je mišljen kot posnetek Aljaževega stolpa), v katerem je vpisna knjiga, je nekdo z modro barvo napisal Milanka 948 m.

Vrnila sva se po poti vzpona, nato pa čez 25 minut za dolgim koritom zavila levo v breg in se kar za nosom še enkrat povzpela na Veliko Milanjo. Po dobrih 10 minutah grizenja kolen po »krpanki« iz različnih vrst suhe trave in snežnih zaplat sva dosegla vrh. Ko sva se spuščala proti Zobu, je nad njim jadral pisan »zmaj«.

Levo pod Zobom sva zagledala nekaj betonskega, zato sva sestopila tja pogledat, ali gre za »ostanek italijanskega vojaškega branika Ilirske Bistrice, ki je eden od celotne verige italijanske obrambne linije 'Alpski zid'«, kakor piše Miran Klavora na spletni strani PD Vrhnika. Našla sva bunker, na katerega stropu so že nastali majceni kapniki. Nadaljevala sva med drevjem po stezi ob jarku in ko sva stopila na plano, sva naletela na travnat kolovoz. Levo spodaj sva videla cesto, desno pred seboj pa grič z »buško« na vrhu. Kolovoz je zavil desno od njega, zato sva šla kar po travniku, prestopila jarek in drug kolovoz ter zagledala vhod v še en bunker. Z obokanimi hodniki in stopnicami je bil zanimivejši kot prvi. Ko sva ga zapuščala, sva se še zadnjič spogledala z Zobom. Zlezla sva na vrh griča in ugotovila, kaj je tista »buška«: skalnato teme, pod katerim se skriva bunker. To sprehajanje med vojaškimi objekti po Mrzlem dolu je trajalo vsega 20 minut. Posebno za drugi bunker priporočam svetilko.

Po drugi strani griča sva se v slabih 10 minutah spustila mimo bunkerjevega okna, jarka in kupov ruševin na prej opaženo cesto, po kateri se je vračalo v »civilizacijo« več avtomobilov, najbrž podobnih pohajkovalcev, kot sva bila midva. Mimo čedne Privat lastnine (brunarice) naju je prej kot v 10 minah pripeljala nazaj k Trnovski bajti. Če bi se torej peljali kakih 100 m naprej od nje in še kakih 100 m za brunarico zavili levo, bi se pripeljali do vojaških objektov.

V bunkerjih in na senčni strani hribov nama je bilo že hladno, a na soncu je bilo še vedno prijetno toplo; burje, o katere môči v teh krajih poročajo nekateri, pa k sreči ni bilo. Za nama je bil lep dan na prostranih kraških gmajnah in kucljih, kjer sva bila varna pred korono. Na tistih prostranstvih sva videla le nekaj ljudi in z nobenim se nisva zares srečala. Med vožnjo domov pa je bilo precej drugače: ob cestah so se vrstili parkirani avtomobili in sprehajalcev je bilo menda celo več kot v zdravih časih.

Bivak Pri Hanžku na Črni gori

Ko sva bila prejšnjikrat na Črni gori v grebenu med Vrati in Kotom, naju je malo jezilo, da nisva videla tamkajšnjega bivaka. Zaradi koronavirusne nadloge sva se spet spomnila nanj, saj naj bi bila v tisti samoti na varnem pred »kužnimi« srečanji. Spet sva se odpeljala na Kosmačev preval (S 46.436920, V 13.930920). Tam sta že parkirala osebni avto in cestarski tovornjak. Cestarja sta pobirala snežne kole, torej smo z zimo opravili (19. marca). Na Novakovem rovtu (nekateri ga enačijo s Kosmačevim prevalom, zasledila pa sem tudi ime Koncbahov rovt) čez cesto so trije nabiralci regrata prav tako napovedovali pomlad. Dan je bil res sončen in topel.

S parkirišča sva sledila kažipotu Črna Gora 1h 10min. Na trojnem razcepu sva že vedela, da morava po srednjem kolovozu. Cvetelo je obilo teloha. Pogrešala sva možice in kmalu se nama je zazdelo, da je posekanega več drevja kot nazadnje. Še večja sprememba se je pokazala po slabih 20 minutah: z leve je pritekel razrit prečni kolovoz, napravil ovinek in se nadaljeval navzgor proti desni. Šla sva za njim, a se je hitro končal (verjetno so ga napravili samo zaradi tamkajšnje poseke).

Naprej v smeri kolovoza ni bilo steze, se je pa videlo, da je tam nekdo hodil. Po kakih 50 m hoje rahlo navzdol vzporedno s pobočjem je od spodaj pritekla slabo opazna stezica in ob stiku z najino »potjo« je bila na drevesu rdeča črta, najverjetneje gozdarska. Jani se je nekoliko spustil po stezici in našel kupček kamnov; očitno sva prišla na pot, označeno z možici. Zavila sva navzgor po njej in poslej so naju res vodili možički, kakršnih sva se spominjala od prejšnjič. Vzpenjala sva se v ključih. Stezica je bila ponekod podprta s tankimi debli, torej očitno nadelana. Po četrt ure naju je pripeljala na uravnavo pod skalami, kjer sva prejšnjikrat srečala vodnika Luka. Na desni sva zagledala dva možica, morda celo izmed tistih, ki sva jih prejšnjikrat postavila midva, ne vedoč, da greva v napačno smer ‒ preveč in predaleč v desno. Z Lukom smo sicer zagrizli naravnost navzgor čez skale in kmalu ujeli stezo, a Janiju se je še vedno zdelo, da prava pot vodi nekoliko desno z uravnave.

V tisti smeri sva tokrat res ugledala dokaj razločno stezico, ki se je pred koncem skal obrnila proti njim. V listju so bili sledovi stopinj. Mimo mesta, kjer sva se prejšnjikrat napačno spustila desno (steza je bila ves čas sledljiva), sva zavila levo proti grebenu. Kakih 10 minut nad uravnavo pod skalami sva ga dosegla in pot se je zravnala. Tam sva si označila, kje morava nazaj grede dol, in nadaljevala proti desni. Zgoraj je bilo še nekaj zaplat snega. Nalašč sva hodila po njih, da bi nama stopinje nazaj grede kazale pot. Tudi sledove predhodnikov sva videla, a niso bili sveži. Ker sva na greben prišla bolj severovzhodno kot prvič, sva ves čas opazovala, ali bova tisto mesto – priključek z leve – prepoznala, pa ga nisva. Prvo, česar sem se spomnila od takrat, je bil pogled na vršiča Pri Turnih (1349 m) čez kakih 5 minut. Steza je postala popolnoma razločna. Vzpenjala se je v ključih in bila na več mestih nadelana, podprta. Na koncu vzpona sva po krajši uravnavi nadaljevala po grebenu navzgor in obšla vrh po desni strani. Po dolgem času naju je pozdravil možic, nekaj pa sva jih postavila tudi midva. Gaz se je obračala proti desnemu vrhu, z Lukom pa smo šli menda med vrhoma, torej premalo desno, zato bivaka nismo našli. Čez kakih 20 minut sva uzrla dimnik in že sva bila na cilju.

Bivak Pri Hanžku je na 1350 m, tako piše na žigu, torej pod vrhom Črne gore (po različnih virih 1378, 1382 ali 1387 m). Po vpisni knjigi sodeč obisk ni ravno velik; med vpisanimi sta bila neki hud ponavljavec in dovški župnik, od katerega sva izvedela že marsikaj o teh krajih. Termometra ob vhodu sta kazala 14 in 11 °C. Hiška je simpatična, a ne več v najboljšem stanju; vrata se stežka zapirajo, ker je odpovedal tečaj. Čeprav je majhna, sva v njej poleg pograda, zabojev in polic našla še marsikaj: gašperček, sveče, drva, žago, metlo, omelce, ogledalo, čelko, petrolejko, daljnogled. Na tleh je ležala velika penasta guma, gotovo namenjena za ležišče. Na lesenih opažih so bili številni odtisi žiga in napis BIVAK PRI HANŽKU z risbo polža. Notranjost in zunanjost so krasile nenavadno oblikovane korenine.

Notri je fotografiral in naju vpisal Jani, ker je imel rokavice (jaz sem se zaradi korone nehala dotikati stvari, tudi vpisnih knjig). Prepričana, da bova ves dan sama, naju je presenetil hud lajež. Za glasnim štirinožcem se je prikazal gorski reševalec iz Mojstrane, ki je učil reševalno psičko iskati pogrešane. Ni vedel, od kod ime bivaka. Zdelo se mu je, da ga je postavil upokojen nadzornik TNP iz Mojstrane. Menda TNP-jevci podirajo možice. Reševalec in njegova »sodelavka« sta se obnašala epidemiji primerno: nista se nama zelo približala in sta se kar hitro poslovila.

Izpod bivaka sva si privoščila čudovit razgled na Stenar, Križ, Razor, Dolkovo špico, Dovški križ, Škrnatarico, Kukovo špico, Vrtaško sleme, Vrtaški vrh in še kaj.

Vrnila sva se po poti vzpona. Sestopanje je bilo težje in včasih nevarno za zdrs, zato sva bila zelo previdna. Na uravnavi pod skalami sva si k sreči lahko pomagala s svojim možicem, da sva jo zapustila na pravem kraju. Kljub še nekaj najinim možicem sva za nekaj časa izgubila stezico, a eno uro pod bivakom srečno prispela k rdeči črti, do katere sva gor grede prišla z desne. Grebensko stezo pod tisto črto so na več mestih že zarasle smrečice. Ko je izginila pod suhim listjem, sva se spuščala dalje kar naravnost po grebenu. Po četrt ure sva prečkala razrit kolovoz, ki je tekel čez veliko poseko, po naslednjem s pogledom levo na Mežaklo, desno na Pokljuko pa sva se spustila do trojnega razcepa in v 10 minutah pristala na Kosmačevem prevalu.

Preden sva se odpeljala, sva šla še čez cesto na Novakov rovt pogledat, kje bi lahko bila pot na Polevec, o kateri sva brala pri Juvanu. Na rovtu je parkirala neka ženska in pred hiško brala. Zaradi korone se ji nisva približala, le od daleč sva vprašala, ali nama zna pomagati. Ko ni vedela niti imena rovta, sva spoznala, da spada med tiste, ki se meni nič, tebi nič vozijo po tujih travnikih. Zakoračila sva mimo hiške po kolovozu med gozdom in rovtom. Pri naslednji hiški z »gospodarskima poslopjema« je pisalo, da je pod videonadzorom (morda zato tam ni bilo nobenega motoriziranega obiskovalca). Kolovoz je tekel še mimo razvaline in vrstili so se vedno novi ograjeni travniki, iskane poti pa nisva našla. Kolikor naju poznam, bova še poskušala.

Soteska Kloma

Kljub hudim zaostankom vztrajno popisujem najina doživetja po vrsti, le tu in tam napravim kako izjemo, kakor sem jo pri Arihovi peči in Blegošu, ki sta bila na vrsti za nazadnje popisanim Kumom. Pot med krošnjami Pohorje dva dni pred njim pa pravzaprav niti ne šteje, saj se vnukinjama, ki sva ju peljala na Roglo, ni dalo niti do vrha z razglednim stolpom.

Najina naslednja izbira je bila soteska Kloma, za katero naju je spet navdušil Stanko Klinar. Ker je bila cesta nad Dovjim na več mestih zasnežena in poledenela, se nisva peljala čisto do Tromostovja ob sotočju Mlince in Žaklja, ampak sva parkirala ob enem križišču prej (okoli 1000 m), od koder je do Tromostovja le še 800 m. Ko sva pešačila po gozdni cesti, sva desno spodaj videla Mojstrano in Grančiše, v ozadju pa Triglav in Stenar s sosedi. Kmalu za nekdanjo leso in odmikališčem s trhlo klopco se nama je v daljavi pokazala Kepa. Pri Tromostovju (1065 m) čez četrt ure ni bilo nobenega avta.

Zavila sva levo k Žaklju. Ko sva ga prestopila, sta bili pred nama dve poti: desno markirana na Kepo, midva pa sva odšla po levi, ob strugi. Prečkala sva potok in tudi z druge strani sva še vedno videla pot na Kepo. Nisva pričakovala toliko snega, zato sva bila brez gamaš. Z leve so se izlivali v Žakelj pritoki ali pa je voda kar tako mezela vanj, zato je bil desni breg razmočen, čeprav tudi skalnat. Vrnila sva se na levega, kjer sva opazila razločno stezo. Ko je je zmanjkalo, sva se znašla sredi skal in podrtega kamenja, zato sva vodo znova prečkala. Po 20 minutah naju je presenetil most, ki ga nihče ne omenja (tudi Klinar in dovški župnik Juvan ne), pred njim in za njim pa sta bili na Žaklju pregradi. Poslej sva imela Žakelj na desni.

Dolina se je razširila, kakšna je pot, pa se zaradi snega ni videlo. K potoku je vodilo veliko živalskih sledov. Ko se je struga začela širiti, sva jo prečkala. Ponekod se nama je zdelo, da so kamni položeni vanjo prav zaradi prehoda. Po slabih 10 minutah, ko sva se približala sotočju dveh potokov, sva na neki skali zagledala rdečo črto, usmerjeno desno proti gozdu. Ne vem, ali je bil to njen namen, a v tisti smeri sva opazila nekakšno pot in se je oprijela. Tam nekje naj bi bil grob Franca Knafliča (spominska tabla je ob cesti pri Tromostovju), vendar ga nisva našla.

Po desni strugi sva kmalu zatem vstopila v sotesko (1100‒1200 m) z visokimi stenami, imenovano Kloma (nemško die Klamm = vintgar, tesen, soteska), in tam se je pot končala, desno, »nadstropje« više, pa sva zagledala drugo. Čez nekaj časa sva se znova spustila k strugi. Ko se je na nasprotnem, desnem bregu pokazalo več prostora za hojo, sva se prestavila tja. Čez 20 minut naju je na veliki skali, ki je zapirala strugo, pričakala vrv, pritrjena na kline, stopni klin pod njo pa je bil že zelo ukrivljen navzdol, tako da je bilo težko stati na njem. Kmalu zatem je sledil še en tak »raztežaj«. Zaradi mokrote je bilo vse precej spolzko. Kar nekajkrat sva se znašla v škripcih, kako naprej, na primer čez četrt ure, ko sva se povzpela desno ob veliki skali, levo pa je šumel slapič. Jani je po nesreči stopil v potok. Kljub mrzli vodi in snegu nama je bilo pošteno vroče. Po dobrih 10 minutah sva splezala po stopnih klinih še čez eno skalo. Če ne bi bilo varoval, bi bila na nekaterih mestih kaj tenko piskala.

Ko sva na desni zagledala nekakšno škarpo, sva zlezla na stezo nad njo. A »udobja« je bilo kmalu konec in pod nekim slapičem se nama je ustavilo, ker so bile stene prestrme in prespolzke, v strugi pa je bilo preveč vode. Nametala sva si skal (za to je šlo precej časa) in se povzpela na levi breg, kjer so bile v snegu luknje, ki sva jih uporabila kot stopnice. Po 25 minutah sva priplezala pod najvišji slap, kmalu zatem pa so nama desno od velike skale stopni klini pomagali doseči nekak grebenček. Desno od njega je po skalah drla voda, ob kateri sva se povzpela po naslednjih stopnih klinih. Meni se raziskovanje Klome ni zdelo ravno lahkotna dogodivščina, »na dveh ali treh skalcah nekoliko atletska«, kakor piše Klinar (ali kakor se je brez dvoma zdelo gamsu, katerega stopinjam sva sledila v snegu), vsekakor pa čudovita in zaradi različnih vodnih razmer gotovo vsakič nekoliko drugačna.

Po dobre četrt ure sva obstala pred naslednjo veliko skalo v strugi, a desno pod steno k sreči ugledala stezico, po kateri sva skalo obhodila in se čez 5 minut znašla na razcepu. Tam nekje Klinar in Juvan omenjata slabo brv (po Juvanu na 1160 m), vendar je nisva našla. Povzpela sva se po desnem kraku kakor gams pred nama in prej kot v 5 minutah dosegla bolj raven svet. »Najin« potok je šumel precej globoko spodaj, zgoraj v gozdu pa sva naletela na drugega. Steza je zavijala desno proti njemu. Kam naprej? Dokler sva plezala po Klomi, so nama varovala vsake toliko časa potrdila, da sva še na pravi poti, nad sotesko pa takih znamenj ni bilo. Potok sva prečkala v levo. Na drugi strani pod snegom ni bilo videti steze, a razmik med drevesi jo je dal slutiti. Po dobrih 5 minutah sva prispela na Vričev rovt (približno 1200 m) z betonskimi ostanki hleva, pod smrekama pa je ležal lesen steber kozolca.

Usmerila sva se v zgornji levi kot travnika, da bi poiskala nadaljevanje poti na naslednji rovt. Povzpela sva se skozi smrekov gozd in v dobrih 5 minutah prisopihala na strmi Orlov (Vorvóv) rovt (po Juvanu 1250 m), posejan z mladimi smrečicami. Tudi tam so samevali betonski in leseni ostanki objekta. Nad rovtom so se kazali Kurjeki, za hrbtom je izmed vrhov smrek kukal Stanič (1274 m, po zemljevidu z ledinskimi imeni Stanәč z naglašenim polglasnikom, torej »majhen stan«, stanìč, po Klinarju pa Stanč).

Vrnila sva se na Vričev rovt, kjer sva posedela pod smrekama in pomalicala. Nato sva odšla proti zahodu, ker sva na drugi strani potoka videla še en travnik. Upala sva, da je pravi in bo na zgornjem robu preval, čez katerega naj bi se prišlo po kolovozu v dolino Žaklja. Po mokrotnem svetu sva v dobrih 5 minutah stopila na spodnji konec strmega travnika. Tam je izpod snega kukal ostanek (bolj sled) temeljev majhne stavbe. Ko sva se med vzpenjanjem po travniku ozrla, sva zagledala pod Visokim Kurjekom Orlov rovt, Vričevega pa ne. V 10 minutah sva dosegla preval severno od Stan(i)ča. Na drugo stran prevala naj bi se spuščal kolovoz, po katerem so nekoč vozili seno v dolino, a tam je bilo vse zasneženo. Levo pa je tekla steza; zavila sva rahlo navzgor po njej, nato pa navzdol ob travniku pod prevalom. Na koncu travnika je steza zavila nazaj nanj. Očitno nisva našla poti v dolino, zato sva se bila prisiljena vrniti po Klomi, kar naju je nemalo skrbelo.

Sonce je grelo, tako da tudi lastnih stopinj marsikje nisva več našla, tako hitro so se razlezle. Nekatera mesta sva si k sreči zapomnila, ker sva se jih gor grede zaradi težav tako rekoč naučila na pamet. Slabe pol ure pod Vričevim rovtom sva naletela na star zarjavel klin, kakor bi ga bil kdo skoval doma. Sestop po soteski ni bil tako težak in naporen, kot sva se bala; do sotočja sva potrebovala eno uro, gor grede pa več kot poldrugo. Okolico sotočja sva si še enkrat temeljito ogledala in zazdelo se nama je, da vidiva, kje se k njemu izteče nekaj, kar bi lahko bilo tisti kolovoz, ki ga na prevalu nisva našla. Sklenila sva, da pojdeva v kopnem po njem navzgor, da ugotoviva, kje doseže preval.

K Tromostovju sva se vrnila po zgornji poti, ki teče mimo odcepa na Kepo in je udobnejša od jutranje ob strugi in po njej. V 10 minutah sva bila tam; še vedno ni bilo nobenega avta. Nad veliko skalo ob vodi sva opazila ograjo; tam je Erjavčev rovt ali planina Mlinca. Tiste četrt ure do križišča, kjer naju je čakal avto, sem se veselila živo rumenih cvetov lapuha in slikovitih »pajčolanov« navadnega srobota, ki so viseli z nekaterih dreves, da so bila podobna novoletnim jelkam.

Preden sva se vrnila v Ljubljano, sva se ustavila še na Dovjem. Najprej sva obiskala Jakoba Aljaža (1845‒1927). Na razgledišču ob cesti sva si ogledala tablo o Dovjem in Mojstrani ter tablo s fotografijo razgleda in imeni vrhov na njej. Nato sva se sprehodila do pokopališča pri cerkvi sv. Mihaela. Ob njej je Aljažev grob, na pokopališču pa počivajo še mnogi ljubitelji gora, med njimi alpinista Klement Jug (1898‒1924) in Zvone Kofler (1944‒1971) ter na novem delu profesorica angleščine in zaljubljenka v slovenske gore Fanny Susan Copeland (1872‒1970). Slednja je pred drugo svetovno vojno učila na ljubljanski filozofski fakulteti in po vojni se je vrnila k nam. V angleške časopise je pisala o lepotah naših gora, pod katerimi je želela biti tudi pokopana. Postala sva še pri nekaj nehribovskih spomenikih: zadnjem počivališču smučarskega skakalca Janeza Polde (1924‒1964), plošči v spomin graškemu vojaku, ki je 4. oktobra 1813 padel v bojih z Napoleonovo vojsko, ter spomenikih žrtvam obeh svetovnih vojn in grobišču borcev NOV pred cerkvijo. Našla sva tudi upodobitev legende o dovški cerkvi.

V Klomi sva bila prav na dan razglasitve epidemije v Sloveniji (12. marca 2020). Tam sva bila čisto sama in zato popolnoma na varnem. Posebnost tega »podviga« je bila, da so naju naslednji dan bolele ne noge, ampak roke. Ko sva ga opisala Marjani, se je takoj navdušila zanj. A preden jo popeljeva po Klomi, sva se odločila raziskati, kako se pride nazaj, ne da bi bilo treba sotesko ponoviti. Sicer na Klinarjeve besede veliko dam, ampak vsaj zame je bil to precej več kot »prijazen sprehod skozi mirno zakotje«.