26 junij, 2023

Cerje in druge zanimivosti Črnih hribov

Na najvišjem vrhu Črnih hribov Trstelju sva že bila, 29. aprila lani pa sva se odpravila še na sicer skoraj pol nižje, a zaradi zanimivega stolpa verjetno bolj znano Cerje. Parkirala sva na istem kraju kot za Trstelj (S 45.864298, V 13.664743) in zdaj tudi vem, da se imenuje Renška vrata (412 m).

 

Odkorakala sva naprej po cesti, po kateri sva se pripeljala. Takoj za še enim majhnim parkiriščem naju je kažipot Cerje usmeril desno (levo se gre na Trstelj). Na skali pod kažipotom so bili markacija, napis F.HRIB in puščica desno. Rahlo sva se vzpenjala med grmičevjem in tankimi nizkimi drevesi; še najbolj »postavni« so bili bori, ki so sčasoma prevladali. Pot je bila na gosto markirana. Prečkala sva (najbrž) vojaški jarek in suhozid; obojih sva tisti dan videla še veliko. Čez približno 10 minut sva stopila na Renški vrh (449 m, na maPZS 452 m) s skromno klopco, vpisno skrinjico, kamnito piramido in tablico RENŠKI VRH Δ 449. Ker je gozdnat, ni razgleden. Ravno zaradi poraščenosti je nenavadno njegovo drugo ime: Golnek (ital. Colle Nudo), morda iz časov, ko je bil res še gol.


 





Vrh sva zapustila po stezici, uhojeni skozi gosto travo. Posuta s kamni se je spuščala in vzpenjala. Pri klopci sva sestopila na gozdno cesto na sedlu Predole (339 m) med Renškim in Velikim vrhom s kažipotoma nazaj Trstelj 1h 50min, Pedrovo 3h 30 min in levo po cesti Kostanjevica na Krasu 40 min, Opatje selo 2h 30 min. Cesto sva prečkala ter na drugi strani kmalu stopila na travnik in nad njim v borov gozd. Po 20 minutah sva bila že na Velikem vrhu (463 m; nekdo ga je »povišal« na 1463 m) s klopco, vpisno skrinjico in (domnevno) geodetskim kamnom. Na levo sva imela zasilen razgled v dolino, sicer pa je tudi ta s kavernami ves preluknjani vrh gozdnat.





 

 

 

 

Pot naprej ni bila videti markirana, šele čez čas sva opazila komaj vidno markacijo in malo pozneje eno za nazaj. Spust je bil strm in dokaj skalnat, pobočje precej posekano. Čez 10 minut sva pristala na protipožarni preseki oziroma intervencijski prometnici. Na križišču z bližnjo gozdno cesto je stal stebriček z oznakama konjeniške poti in Poti miru, po kateri je do Cerja še 3 km. Midva pa sva pri markirani skali zavila desno s preseke na stezico, ki je tekla skozi nizko borovje in ob suhozidu. Na velikem boru je bila pritrjena pločevinasta markacija. Gozd se je za nekaj časa razredčil, nato pa sva se po 10 minutah ustavila na Fajtjem hribu (433 m). Tudi tam zaradi gozda ni bilo razgleda. Slike in besedila o soški fronti na tabli pod opečnato strešico so pripovedovali o hudih bojih v prvi svetovni vojni.


 

Od tam sva se spustila po gostejšem mešanem gozdu, sprva po skalnati stezi, nato po mehkejši, postlani z listjem in iglicami. Skozi drevje sva spet zagledala gozdno cesto in se po 5 minutah spustila levo po njej. Ob stiku s protipožarno preseko je stal smerni stebriček. Po cesti je bilo do Cerja še 2,5 km. Na stebričku je bila tudi tablica Ultra Trail Vipava Valley (UTVV). Midva pa sva cesto znova zapustila in nadaljevala po stezi, ob kateri je ležala skala z napisom Cirje, skozi borovje in čez sončne jase. Hodila sva v glavnem po ravnem, po kakih 5 minutah pa se je svet rahlo dvignil in zdelo se nama je, da sva spet na nekem »vrhu«. Beli cvetovi malega jesena (hvala Alenki za ime drevesa!) ob poti so neznansko dišali. Po 10 minutah sva na skali v grmovju opazila zarjavel križ, nato sva stopila na plano.




 

 

 

 

 

Med cvetočimi črnimi trni, navadnimi grebenušami, rumenimi košeničicami in belimi zvezdicami kobulastega ptičjega mleka sva se bližala Velikemu Medvejšču na desni. Čez 10 minut sva bila že tik pod njegovim zaraščenim vrhom (376 m), do katerega ni bilo videti nobenega prehoda. Tla so bila ponekod razrita kot od merjascev. Ko sva se po dobrih 5 minutah začela rahlo spuščati, sva prvič zagledala Cerje. Ob zdaj že kar kamniti stezi so cvetele mračice. Na desni so se daleč za Šempetrom pri Gorici in okolico, Sabotinom z napisom TITO in Sveto goro belili zasneženi Julijci, tudi Triglav sva videla. Pri smernem stebričku nazaj Fajti hrib 434 m, desno Ozrenj, levo Cerje, naprej dol Vrtoče sva zavila levo. Ob suhozidu s puščico naprej sva prišla do slabo opaznega odcepa desno, na katerega naju je k sreči opozoril smerni stebriček Cerje. Ožgano drevje je spominjalo na požar leta 2019, nisva pa slutila, da bo te kraje čez slabe tri mesece doletela še hujša ognjena ujma. Kmalu za skalo z markacijo, puščico nazaj ter napisoma TRSTELJ in F. HRIB so se pokazali stolp, smetnjaki za njim in nekaj parkiranih avtomobilov. V dobrih 10 minutah sva prispela na cilj.







 

 

 

 

Cerje (cer je vrsta hrasta) je vzpetina nad Mirnom. Imenujejo ga tudi Veliko Cerje ali Veliki hrib. Znano je po Pomniku braniteljem slovenske zemlje. To je 25 m visok stolp, v katerega sedmih nadstropjih je prikazana naša dežela od prazgodovine do danes; poudarek je na svetovnih vojnah in vojni za osamosvojitev Slovenije. Sporočilnost zgodovinskih besedil, fotografij in drugega gradiva dopolnjujejo tudi umetnine, med njimi slika Rudija Španzla Ples življenja in smrti, ki prikazuje krutost in nesmiselnost prve svetovne vojne. Pri vhodu si nisva znala odgovoriti na vprašanje, ali napis Občuduj brez dotika pomeni, naj se ne dotikava stvari v notranjosti ali ne smeva prijeti kljuke na vratih. Vrhnje nadstropje je razgledišče, v pritličju pa je okrepčevalnica. S stolpa je širen razgled na Tržaški zaliv, Kras, Vipavsko dolino, Furlansko nižino, Gorico, Brda, Julijske Alpe.



 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po dveh urah ogledovanja in razgledovanja sva se od stolpa spustila na južno stran mimo razlagalne table Pot miru od Alp do Jadrana na spodnje parkirišče k tabli Drevored hvaležnosti, ki je del pobude za pogozdovanje po požaru leta 2019. Spuščala sva se ob cesti in na križišču po 10 minutah zavila na desno cesto. Z nje se je levo odcepila steza Pot po jarku, a sva ostala na cesti. Ob njej so cveteli grmi črnega trna. Ustavila sva se pri lepo obdelanem kamnu ob odmikališču na desni. Skulptura Prava pot je delo kiparke Nivee Kofol. Ustvarila ga je leta 2013 v okviru 7. mednarodnega kiparskega srečanja pod okriljem društva SKultura 2001. Smerni stebriček nama je povedal, da stezica za njim priteče s Cerja. Tudi naslednji odcep je bil označen kot pot na Cerje.

 

Čez kakih 20 minut naju je cesta, ob kateri se je kar gnetlo rumenozelenih mlečkov, materinih dušic, mračic, ptičjega mleka in grebenuš, pripeljala do klopce, smetnjaka in razlagalne table, ki je napovedovala nagrobnik na nekdanjem italijanskem pokopališču. Pri vogalu škarpe sva se spustila v levo (ni bilo označeno) in v nekaj minutah sva bila pri majhni beli kapeli, posvečeni Italijanom, padlim med 9. soško ofenzivo. Na zidcu ob njej so bili zloženi zarjaveli ostanki orožja in opreme, na plošči pred njo pa je bil že popolnoma nečitljiv napis.


 

V dobrih 20 minutah sva se vrnila na glavno cesto in zavila desno po njej. Po obeh straneh so se vrstili ograjeni precej novi oljčniki. Pomudila sva se na trati s klopcami, veliko zeleno reliefno ploščo, v kamnito škarpo vgrajenim nagrobnikom v spomin na italijanskega kapetana Augusta Marzanija, padlega leta 1917, in še čim. Zavila sva levo okrog trate. Šla sva mimo odcepa desno proti Lokvicam ter čez dobre četrt ure pri smernem stebričku Kaverna zavila desno in se po stopnicah spustila pod zemljo. Kaverna je bila zasuta, zato sva lahko le posvetila v notranjost. Ob križišču čez 5 minut sta stala smerni stebriček (nazaj Lokvica, desno Jama Pečinka, levo Cerje) ter tabla o Pečini in Pečinki. Pečina je 308 m visok hrib, na katerem je bila v prvi svetovni vojni opazovalnica, imenovana Oko Krasa. Od nje so izkopali rov do naravne jame Pečinke, v kateri so bili najprej avstro-ogrski vojaki, po 9. soški bitki pa od novembra 1916 do 12. oktobra 1917  italijanski. Sledila sva stebričku Jama Pečinka in Borojevićev prestol. Jama je bila zaprta, a se je mogoče dogovoriti za ogled. Najdbe iz bronaste in železne dobe pričajo, da je bila zatočišče za ljudi. Med prvo svetovno vojno so marsikaj v njej poškodovali in uničili.




 

 

 

 

 

 

 

 

Spet se je pojavila oznaka za Pot po jarku in zakoračila sva v jarek. Najin naslednji cilj je bil Borojevićev prestol. Ker je jarek postal zaraščen, sva ga zapustila ter zavila desno čez travnike in med grmovjem. Pri kažipotih nazaj Pečina 308 m, levo Cerje sva stopila na cesto, zavila desno in po kakih 10 minutah zagledala Borojevićev prestol (na razlagalni tabli piše Boroevićev). Poleg table in spomenika je ležala velika skala – »prestol«. Romunski pehotni polk je tam ob vojaški cesti Erzherzog Joseph Strasse med Kostanjevico in Lokvico postavil spomenik poveljniku VII. avstro-ogrskega korpusa nadvojvodi Jožefu, kamniti »stol« pa so poimenovali po vrhovnem poveljniku soške fronte Svetozarju Borojeviću von Bojna (od Bojne – bil je Hrvat), edinemu nenemškemu avstro-ogrskemu maršalu.


 

 

 

 

 

 

V nadaljevanju sva pri stebričku ob protipožarni preseki zavila levo (Ruska jama 1,4 km). Najino cesto je prekrižala preseka (nazaj Cerje, Jama Pečinka, Borojevićev prestol, desno Segeti, naprej Ruska jama). Ponekod so se še videle stare kamnite cestne obrobe. Čez približno 25 minut sva zavila levo proti Ruski jami (nazaj Cerje, desno Kostanjevica, Grmača) in se brž spustila na obračališče. Ob vhodu v podzemlje je stala razlagalna tabla o Ruski jami. V tej naravni jami je bilo med prvo svetovno vojno avstro-ogrsko skladišče streliva, nato pa so v njej trpeli ruski ujetniki (od tod ime; po nekaterih virih se imenuje tudi Gropača v Belem kalu). Po 10. soški bitki, junija 1917, so jo prevzeli Italijani, a so jo oktobra, v 12. bitki, spet izgubili. Noter vodijo stopnice. Tudi to jamo si je mogoče po dogovoru ogledati.


Vrnila sva se na »glavno cesto« in čez 5 minut sledila oznaki za Fajtji hrib levo po preseki (ta se po maPZS slepo konča, v resnici pa ne). Brž zatem sva pri skali na zidanem podstavku opazila stezico proti ograji v gozdu. Ograja je obkrožala jašek, v katerega steni je tičal obroček, najbrž za vponko. Jašek morda vodi v kak rov in ta v Rusko jamo, sva ugibala. Po več neizrazitih vzponih in spustih naju je ceste v 20 minutah pripeljala na križišče (levo Fajtji hrib, desno Veliki vrh), na katerem sva zašpilila klobaso. Smerni stebriček za Cerje in konjeniško pot je kazal levo. Namenila sva se ugotoviti, ali je kaj ostalo od zaselka Fajti – tam nekje so bile namreč nekoč tri hiše in pri eni so se pisali Fajt. Zavila sva na konjeniško pot, v slabih 10 minutah po severni strani obhodila Fajtji hrib in se znašla na mestu, kjer sva zjutraj sestopila z njega. Zdaj sva konjeniško pot zapustila, šla levo po preseki in čez slabih 5 minut zavila na stezico levo. Našla nisva ničesar razen kosa opeke, sicer pa je bilo vse skalnato in hudo zaraščeno. Nekaj skal je bilo »zloženih« – ne ravno kot temelj za hišo, morda pa kot ograja, z nekaj domišljije seveda. Nazaj grede še tiste stezice nisva našla in sva se zapletla v grmovje, tako da sva se vrnila na cesto vsa opraskana.

 

Po isti cesti kot prej sva ponovno obhodila Fajtji hrib in nato še Veliki vrh ter šla mimo preže na desni. Ko sva bila pod napisom TITO, je bil tako velik, da sva lahko slikala samo O. Čez kake pol ure sva stopila na asfaltno cesto, po kateri sva se zjutraj pripeljala, prav na kraju, kjer se je nekdo ponesrečil. Nič čudnega – tam so se vsaj tisti dan vozili sami »dirkači«! Cesta se je kar vlekla in ob njej so ležali ogorki, robci, plastenke, pločevinke, škatlice od cigaret in žvečk, maske ... Do avta je bilo še dobrih 10 minut. Po več kot osemurnem šihtu se je prileglo usesti in peljati.


 

 

 

 

 

Zdaj na maPZS vidim, da je pot od Renških vrat do Fajtjega hriba trenutno zaprta.