20 julij, 2014

Rjavica, ki je Rjavca

Pred odhodom na počitnice v »pravo« tujino sva za Poldnikom na italijanski strani meje obiskala še avstrijske sosede. Najin cilj je bila po naših zemljevidih Rjavica, po vodnikih in avstrijskem Kompassu 61 pa Rjavca oziroma Rjautza ali Riautza (1789 m). Klinar pravi, da se imenuje po rjavordečih stenah, ki se vidijo iz Podna, zato ji Avstrijci menda rečejo tudi Braune Wand.


Onkraj ljubeljskega mejnega prehoda sva zavila levo v Slovenji Plajberk (Windisch Bleiberg) in za njim spet levo v Žabnico (Bodental). Onkraj mostička, pred katerim je na smreki slab napis Bodental, sva parkirala pri malem mlinu nasproti gostilne Sereinig (tudi pri Boštu). Od mlina sva se napotila naprej po asfaltni cesti in po kakih 200 m (Janševih 100 m v Karavankah se konča pri napačnem odcepu) zavila levo na kolovoz. Do sem se pride tudi po kolovozu, označenem z rumeno markacijo 2, od Serajnika. Med kažipoti je edino umetelna lesena puščica z napisom Zur Gendarmerie Gedenkstätte kazala v najino smer.







 
 


Na prvi smreki na desni je rumena markacija 12, ki sva se ji zaupala poslej. Znak napoveduje gozdno cesto. Pripeljala naju je v smrekov gozd. Svet je kmalu postal skalnat, smreke pa so nadomestili listavci. To se je potem še nekajkrat spremenilo. Ob poti so naju (no, predvsem mene) razveseljevali velecvetni naprsteci, kresničevje, zvončice, krvomočnice, kukavice, velike kobulnice z belimi cvetovi (kljub poučnim Alenkinim člankom jih ne ločim – najbrž nisem dovolj prizadevna), osati, gozdni grinti, špajke, goli lepeni. Kmalu za leso se je na levem ovinku svet odprl in ugibala sva, ali vidiva pred seboj Rjavco, desno pa Ovčji vrh. Stopila sva nekaj korakov desno v gozd in si ogledala dve ogradi s po dvema krmilnicama. Le komu služijo ograjene krmilnice? Pojavili so se močvirski osati in desno pod potjo sva slišala vodo. Mimo velike poseke na levi sva prišla do uravnave, kjer je najina cesta zavila desno in pri tem presekala prodišče. Tam so cveteli tudi (bavarski?) zali kobulčki.
 

Po približno pol ure sva levo nad cesto opazila ograjo, za njo pa spomenik. K njemu vodi ograjena potka. Na tistem kraju sta se spomladi 1979 med nadzornim poletom smrtno ponesrečila mlada žandarmerijska inšpektorja, ki sta s Cessno 182 opazovala promet. Tega spomenika v svojih vodnikih Karavanke ne omenjata ne Klinar ne Janša, čeprav je vsaj ob nastanku novejšega verjetno že stal.


Na bližnjem ostrem levem ovinku sva zapustila cesto. Široka gruščnata steza, po kateri očitno pogosto gospodari voda, je bližnjica in po njej sva kmalu znova dosegla cesto pri leseni hiški. Klinar omenja lovsko kočo, prav tako naš in avstrijski zemljevid (označena pot ne poteka na obeh enako), midva pa sva po »reklami« za žage Stihl sklepala, da je gozdarska (gozdarsko omenja Klinar že prej, a midva sva videla le eno; Janša ne omenja nobene). 
 

Na naslednjem ostrem levem ovinku se je cesta čisto približala vodi. Markacija 12 naju je usmerila k potoku. Na tablici pred nadaljevanjem ceste piše, da sta gozdno cesto Vertalsche subvencionirali Evropa in Avstrija. Nadaljevanje se nama ni zdelo nič novejše kot dotedanja cesta, kljub temu pa je to morda mesto, kjer se (je) po Klinarju in Janši cesta konča(la). Prestopila sva potok in se končno začela strmeje vzpenjati po sončnem pobočju. Rumeni cvetki gozdnega črnilca so se ponekod nagnetli v cele zaplate. Med tankimi, suhimi smrekami, od katerih je bilo veliko polomljenih, sva videla švigati veverico. Svet je postal precej mokroten. Vzpenjala sva se po plitvi zaraščeni grapi. Na vlažni, blatni podlagi je drčalo. Kar nekaj mravljišč sva videla ob poti in spet nove rože: turške lilije, mlečke, smrdljivke, orlice.
 

Kmalu po tistem, ko sva stopila iz gozda, sva med blazinicami dlakavega sleča, šopki zalih kobulčkov in repuši, ki so bili na tej višini še lepo modri (niže doli že suhi), dosegla greben, domnevno Kozji hrbet (Geissrücken, pri Klinarju tudi Warant); na avstrijskem zemljevidu tega imena ni. Najprej sva sledila obledelim rdečim pikam nekaj metrov v desno, od koder je bil lep razgled, ki ga je le nekoliko motilo drevje: v senci stene Bele peči in Rjavca, osončena Vrtača in Stol z ostankom snega, piramidasta Svačica, kopasti Ovčji vrh. Pod gorami se je sončil Poden. Žičnata ograja na grebenu je večinoma podrta in bodeča žica nevarno leži na tleh. Nato sva nadaljevala po grebenu na drugo stran, še vedno za markacijami 12, bolj po ravnem, nekajkrat celo nekoliko navzdol. Na nekem štoru se je bohotila posebno razkošna in barvita lesna goba*. 


Čez kako uro sva se ustavila na majhni planini; nekaj že suhih kravjakov sva videla na njej in do tu tudi nekaj kravjih stopinj na blatni stezi, toda kaže, da se zarašča. Ne omenjajo je ne vodnika ne zemljevida. Iz visoke trave so gledali še višji močvirski osati in velikanski šopi alpskih kislic. Zdi se, da ima ta planina ljubi mir, saj njenega cvetja (ivanjščic, jetičnikov, zvončic, volnatoglavih in močvirskih osatov, poponov, zlatic, šentjanževk) nihče ne potaca in ne pomuli. Z drugega konca planine je lep pogled na Rjavco. Zelo všeč nama je bilo tam.

 
Takoj za planino sva morala preplezati nič kaj trdno ograjo. Ob poti sva opazila označeni skali neznanega pomena: na eni je napis 276.V., na drugi pa rdeč križec. Med macesni sva prišla do skal, ki so najbrž že del Svete peči (Heilige Wand). Steza naju je vodila tik njih, se nekoliko spustila in se spet začela vzpenjati. Zgoraj na robu je stala klopca. Desno pod potjo sva opazila nekaj luž, ki bi bile v bolj vodnatem obdobju morda lahko izvir, o katerem pišeta vodnika, korita, ki ga omenja Klinar, pa nisva našla. Med skalami sva po desni obhodila Sveto peč ter dosegla sedelce med njo in Belo pečjo (Weisse Wand). To sva obhodila po levi. Kmalu za sedelcem med njo in Rjavco se je začel vzpon na vrh.
 

Po obeh vodnikih naj bi bilo poti in rumenih markacij 12 tu nekje konec. Toda v resnici se nadaljujejo. Med ruševjem in majhnimi macesni so cveteli alpski srobot, dlakavi sleč in druge rože. Skalnata pot se je strmo vzpenjala in se nadaljevala po melišču. En krak je zavil desno v ruševje, midva pa sva vztrajala na uhojeni poti po melišču. Kraka sta se kmalu staknila. Pojavili so se prvi šopi rmana, ki raste v gorah, ima nekoliko večje cvetove in se imenuje planinski pelin. Rumeno milje se še ni razcvetelo, a ko se bo, bo vse rumeno, toliko ga je. Nokote, alpske velese, dvocvetne vijolice, poponi, alpski šetrajniki, lakote ...


Nenadoma sta naju presenetila klin in zanka, morda ostanka iz časov, ko je še veljalo, kar piše v Klinarjevem vodniku: »Zadnji del samo za izurjene.« Tudi Janša piše o zahtevni neoznačeni in označeni poti, katere vršni del je nekoliko izpostavljen. Zadnji del je res nekoliko zahtevnejši, a rekla bi, da pretiravata, seveda pa je morda res bilo tako, ko pot še ni bila do konca nadelana in označena.
 

Tričetrt ure nad planino sva dosegla cvetoči vrh Rjavce. Za Avstrijo običajnemu križu delata družbo svetilka in skrinjica z vpisnim zvezkom. Imela sva čudovit razgled na Palec, Vrtačo, Stol, Svačico, Vajnež, na drugi strani pa na Grlovec in Košuto. Šla sva še malo naprej, od koder se nama je odprl pogled v Poden. V tisto smer kaže majcena pločevinasta puščica, a domačina, s katerima sva si delila vrh, sta zatrdila, da se potka kmalu izgubi in da tam ni prehoda, saj so prepadne skale.




 Vrnila sva se po isti poti, le deloma sva se ognila melišču, ker sva zavila med ruševje; izkazalo se je, da je pravi (markiran) ta krak. Pod Sveto pečjo so Janiju zbudile pozornost rožice s posebno lepo »urejenimi« listi, kot kake pagodice: piramidasti skrečniki. En sam cvetek sem našla na enem izmed njih. Kmalu pod plitvo zaraščeno grapo ni bilo prav očitno, da se je treba spustiti desno; to je ena izmed dveh izjem na sicer dobro označeni poti, kjer bi bilo mogoče prezreti markacijo, saj je na štoru skrita pod smrečico. Drugo izjemo so si markacisti privoščili pri gozdarski hišici; ob cesti namreč nisva opazila znamenja, da je treba z nje (če pa je, je očitno premalo vidno).
 

Ustavila sva se še pri ograji, ki zapira smučišče nad Serajnikom, in si ga ogledala od zgoraj. Nazadnje sva se namesto po cesti vrnila k avtu po kolovozu z markacijo 2, ki je bil ne le prijetnejši od asfalta, ampak je tam tudi neznansko dišalo po senu, ki so ga obračali, saj je bilo vreme kot nalašč za sušenje. Zdaj je bilo kljub delavniku (v sredo) parkirišče pri gostilni polno, na sosednjem ob cesti pa sta stala slovenska avtobusa.
 

Gor sva hodila dve uri in četrt, dol pa slabi dve. Zelo prijetna pot in vsega truda vreden cilj. Privoščite si kakega takega med počitnicami. Na svidenje spet jeseni.

* Goba se imenuje žvepleni lepoluknjičar. Hvala Alenki Mihorič.

12 julij, 2014

Poletna nedelja na Krvavcu

V nedeljo smo bili z Ajdo na Krvavcu. Ko smo se dogovorili za ta izlet, jo je najprej zanimalo, ali je še kaj snega. Potem ga ni nič pogrešala, saj se je ves čas kaj dogajalo. Že na začetku jo je prijetno vznemirila vožnja s kabinsko žičnico, ker smo se peljali tako visoko in smo se tako naglo oddaljevali od doline. Z Gospinca se kar nismo mogli odpraviti, saj se je najprej spravila na vrtiljak, potem se je težko ločila od tobogana (tudi dedi je moral nanj), nazadnje sva jo pa še s težavo odtrgala od tako imenovane »tube« (temu, kar bi jaz imenovala zračna blazina, je Ajda rekla čoln ‒ še zmeraj boljše kot tuba), s katero se niti midva nisva upala spustiti, kaj šele da bi tvegala z otrokom.
 

Potem smo končno začeli hoditi. Jaz sem se navduševala nad rožami, Jani in vnukinja pa sta razpravljala, do kod se bomo povzpeli. Za začetek smo se do zgornje postaje štirisedežnice, čeprav je malo zelo mikalo, da bi se kar peljali. Pri brunarici Kekec se je spet zataknilo, ker so imeli igrala. Otroci so se podili, skakali in plezali in čeprav so bili nekateri (fantje) kar preveč divji, je uživala, dokler je zmogla. Ko si je prišla k nama odpočit, sva izkoristila priložnost, da smo se odpravili naprej.
 
  
Naslednji cilj je bil radiotelevizijski oddajnik (1740 m). Večina izletnikov se je zložno vzpenjala k njemu po ovinkasti cesti, Ajda pa je odločila, da jo bomo mahnili kar naravnost v strmi breg. Mislila sem, da si napačno predstavlja, da je najkrajša pot tudi najlažja, in da jo bo strmina zdelala, pa je hodila pridno kot midva. Zgoraj smo pogrnili odejo k velikemu grmu. Ajda se je urno sezula in odprla nahrbtnik. Zaradi soka in frutabele kajpak. Spodaj pri Domu na Krvavcu so se pasle krave in tudi nad nami sta mulili travo dve. Prišli sta nas pogledat in ker me je Jani zatožil, da se krav malo bojim, če pridejo preblizu, mu je Ajda brž zlezla v naročje. K sreči nista prišli prav do nas. Najbrž sta bili mama in telica. Krava se je odpravila proti čredi pri domu, telica pa je zaostala. Ajdo je to zelo skrbelo, potem pa se je pomirila: mamin zvonec je bil tako glasen, da ji je otrok zlahka sledil.
 

 
 
 
 
 
 
 
 
Ker je Ajda sklenila, da više ne pojdemo (obljubila sva ji, da bo ta dan lahko ona odločala, kod in koliko bomo hodili), smo se spet po največji strmini vrnili h Kekcu. V bližini so se pasle krave s telički. Po kosilu sva ji izpolnila željo, da bi se peljala še s štirisedežnico. Kar precej prometa je bilo. Mnogi izletniki so s sedežnico vozili tudi gorske skiroje in kolesa, da so se potem spuščali z njimi po bregu. Spodaj smo se še gugali in bingljali na vrtiljaku, na poti h gondolski žičnici pa smo že z nahrbtniki na ramenih našli še frizbi. Na postaji nas je čakalo presenečenje: od vseh gondol ravno tista s številko 75, s katero smo se pripeljali gor.
 

Med vožnjo domov smo napravili še en postanek. Ajdi sva namreč pred časom obljubila, da ji bova ob priliki pokazala rastlino enakega imena. In ta prilika se je ponudila blizu Kranja: veliko polje, belo od ajdovih cvetov, v ozadju pa »naš« Krvavec.
 


Poldnik ‒ »sončna ura« s tremi imeni

Za drugi julijski dan je Jani izbral goro, po kateri so baje naravnavali ure tako na naši kot na italijanski strani meje, zato sta se je prijeli imeni Poldnik in Pizzo di Mezzodì, pri nas tudi Kopa (2063 m). A s pravo množico zemljepisnih imen sva se »spopadla« že na izhodišču (če vas to ne zanima, naslednji odstavek preskočite).
 

Čez rateški mejni prehod sva se odpeljala v Fužine (Fusine in Valromana), kjer sva pod klancem (tako se tisti predel tudi imenuje na naših zemljevidih, na italijanskem Tabacco 019 pa Villa alta) zavila levo proti Mangartskim ali Belopeškim jezerom (Laghi di Fusine; na italijanskem zemljevidu sta poleg spodnjega – inferiore – in zgornjega – superiore – še dve, mali – piccoli). Ti imeni sta na našem planinskem zemljevidu zahodnih Julijcev; v Atlasu Slovenije sta narisani samo večji jezeri, slovenski imeni pa sta dve in se razlikujeta po številu: Mangartski jezeri in Belopeška jezera (kakor da sta Mangartski le veliki, Belopeška pa vsa, četudi malih v atlasu ni), toda Mihelič ima obe v dvojini; zemljevid Jalovec in Mangart pozna Zgornje in Spodnje Belopeško jezero, narisano pa je tudi eno malo, a brez imena; po Tumovem Imenoslovju Julijskih Alp (v kazalu piše Mangrtsko Dolenje in Gorenje jezero) se je Zgornje po starem imenovalo Jezerce, Belopeška so prevod iz nemščine (Weissenfelser Seen), navaja pa še imena Lanška (spačenka iz nemškega Lahn = plaz) in Klanška jezera (po posestnikih Pod Klancem) ter staro domače ime Rateška jezera, ki »sedaj ko so izgubili Ratečanje posest, ni več dobro rabno«; Wikipedija navaja še ime Fužinska jezera. Kaj pa je Bela Peč? Po naših zemljevidih Villa bassa, ampak Pavle Merku (tako kot Wikipedija) pravi, da je Bela Peč slovensko ime za Fusine in Valromana (nemško Weissenfels), Stritar pa v 111 izletih po slovenskih gorah trdi, da je Bela Peč Fusine Laghi (na naših zemljevidih Pri Jalnu). Popolna zmešnjava.
 

Ob cesti proti jezerom(a) je začetek urejene in označene Poti ob Jezerskem potoku (Sentiero del Rio del Lago). Do spodnjega jezera je slab kilometer, kmalu za njim pa je zgornje, ob katerem je veliko parkirišče. Pred odhodom sva se sprehodila ob obali. Jezero obdajajo Rateške Ponce, Mangart, Travnik, Bukovnik, vidi se že Poldnik. Zelo lepo je tam.
 
 
 
 
 
 



 
 
Mimo okrepčevalnice Pri sedmih palčkih (Ai sette nani) in table z zemljevidom območja sva se odpravila po poti 514 (ne 515, kakor piše Stritar – do te je še kaka ura hoda). Onkraj mostička se levo odcepi pot 512 proti Zacchijevi koči (Rifugio Zacchi), midva pa sva nadaljevala desno mimo lesene ograje. Kmalu sva spet zagledala Poldnik. Kolovoz naju je vodil po travniku, na levi belem od ivanjščic, na desni posejanem s kukavicami in drugimi rožami. Pojavili so se prvi šopi tako temnih orlic, da so bile gotovo črnikastovijolične. Pri stanovih Jezerske planine (Alpe del Lago, 1006 m) sva se začela rahlo vzpenjati proti gozdu. Zelenje so ponekod poživljala rumena grozdasta socvetja nagnoja. Kmalu se je v levo odcepila pot 516 v Plazje (Forcella della Lavina), midva pa sva šele na naslednjem razcepu zavila desno ter kmalu za rumeno tablo z napisom Azienda faunistico venatoria Picco di Mezzodì stopila iz gozda in pred prežo zavila levo čez travnik.












Kolovoz se je zelo poslabšal. Kos poti je bil bolj podoben razriti suhi strugi, poraščeni s travo. Z nje sva stopila na udobno gozdno stezo, posejano s skalami. Po strugi levo pod nama je komaj slišno curljala voda; po lesenih stopnicah sva se spustila k njej in jo prestopila. Na drugi strani naju je čakal možic, steza pa se je nekoliko zožila in namesto skal so jo pestrile korenine. Poseki pred seboj sva se v lepo speljanih ključih ognila v desno. Kljub več uhojenim bližnjicam sva se držala markacij. Za robom gozda na desni se je vlekel širok bel pas skal.
 

Po kaki uri sva dosegla Sella Colrotondo (1400 m), sedlo, ki se imenuje po bližnjem vrhu Colrotondo (Črnem vrhu, 1486 m; komaj verjetno naključje: naš Črni vrh nad Soriško planino meri do metra enako!). Najprej sva napravila nekaj korakov v desno na razgledišče, kjer tiči lovska hiška. Čeprav razglede ovira drevje, sva se takoj navdušila nad slikovitim Travnikom. Nato sva se vrnila na sedlo in nadaljevala v nasprotno smer; šele zdaj sva stopila na pot 515. Po krajšem spustu sva se začela spet strmo vzpenjati po gozdnatem grebenu, poraslem z borovničevjem, in čez čas zložneje desno pod njim.
 

Ko se je gozd razredčil, so se pojavili prvi grmički navadnega slečnika. Rastlinstvo je sploh postalo barvitejše: trilistne vetrnice, glavičasti repuši, pritlikave vrbe, šipek, zlatice, krvomočnice, alpski srobot, lakote. Onstran Kanalske doline sva videla Gorjansko planino, levo od nje Ojstrnik, desno Dobrač. Ozka strma peščena in zemljata stezica je bila marsikje podrta in še bolj bi bila, če je ne bi zadrževale korenine. Na najstrmejših odsekih nama je zelo drselo, ker je bilo vlažno. Cvetana se je še kar množila: dvocvetne vijolice, pogačice, špajke, krvomočnice, progasti volčin. Veselila sva se pogleda na Jezersko planino in del zgornjega jezera, ki se je zdaj v soncu bleščalo modrozeleno.  
 

Pol ure nad sedlom Colrotondo sva stopila na manjše sedelce, kjer sva zavila desno navzgor, še prej pa sva šla malo naprej pogledat, ali je kaj razgleda. Našla sva prostor, ki je skoraj bolj kot za razgledišče prikladen za počitek in malico. Med ruševjem in nizkimi macesni so cveteli resje, vijolice, deveterolistne konopnice, alpski kosmatinci, rumeno milje, navadni volčin. Čez slabe pol ure sva naletela na prvo zaplato snega in melišče. Po njem sva napravila le nekaj korakov, potem pa se povzpela strmo ob njegovem levem robu. Tam so cveteli navadni alpski zvončki in alpske mastnice. Še eno manjše melišče na levi sva prečila na zgornjem koncu, potem pa naju je puščica na skali usmerila desno in onstran ozkega pasu slabega gozda sva nadaljevala skoraj naravnost navzgor po zagruščeni plitvi grapi. Opazila sva ozek trak večstopenjskega slapu v Travniku (Mt. Traunig/M. Traunik, 2204 ali 2200 m). Videla sva Tromejo, desno od nje pa zgornjo postajo žičnice nad Podkloštrom (Arnoldsteinom). S pogledom sva našla tudi Zacchijevo kočo. Med avriklji, alpskimi velesami in drugim cvetjem sva po dobre pol ure grizenja kolen in celo nekaj malega plezanja dosegla križišče. Pot 519 se odcepi levo v Remšendol (Valromano) in na kažipotu piše, da je samo za izkušene. Zavila sva desno med ruševje, kamor naju je usmeril napis Picco na skali. Čez dobre četrt ure sva dosegla vrh, pod katerim so naju razveselili clusijevi svišči.
 

Poleg zveriženega kovinskega križa stoji vpisna skrinjica z zvezkom. Čez skale položena preperela deska služi za klopco, a iz nobenega fotelja ni takšnih razgledov kot z nje. Vso pot sva občudovala Travnikov »zaviti rog« in Mangart, zdaj pa sta se dvigala natanko pred nama. Že samo zaradi pogleda na ta imenitni par se je bilo vredno povzpeti sem gor, a je bilo še veliko drugih: Rateške Ponce, Vevnica, Kaninsko pogorje, Viš in Montaž, Karnijske Alpe, Dobrač (tega menda vidiva »od povsod«), celo Visoke Ture, na drugi strani pa Karavanke. Seveda tudi Belopeški jezeri in Jezerska planina. Samo kavke sem pogrešala.






 
 



Vrnila sva se po isti poti. Kakor se rado zgodi, nazaj grede opaziva kaj, česar med vzponom nisva: tokrat drevesi s slikovitima »buškama«. Ob jezeru je bilo kljub sredi precej pohodnikov in turistov, celo z avtobusom. Saj je res lepo, ampak zgoraj je bilo še lepše.