Viševnik kot še nikoli

V nedeljo si je Jani zaželel prvo letošnjo snežno turo. Pokličem na Blegoš, ki je najlepši pozimi ‒ nič, niti na vrhu ni snega, so mi povedali. Vprašam na Lipanco ‒ kakih 30 cm, ampak koča je še vedno zaprta, obnavljajo jo, potem pa bo odprta le ob koncih tedna, oskrbnik Jože Tomc se je upokojil. Kar minilo naju je, scrkljani smo bili, saj je bila koča leta odprta v petek in svetek, v vseh letnih časih. Tedaj se je Jani domislil, da me bo peljal na Veliki Selišnik, kjer je bil pred leti sam. Vremenarji so sicer napovedali oblake in meglo, a zagotavljali, da bo suho. Kaj pa še! Tam nekje pri Kranju naju je neprijetno presenetil dež, na Bledu je že kar lilo. Nekaj časa sva upala, da bo više vsaj snežilo, pa sva že na razmočenem Rudnem polju ugotovila, da iz te vode ne bo snežink.

Prepričana, da bova hribolazila sama, saj to ni vreme za »normalne« planince, sva se nemalo začudila, ker pokljuška parkirišča niso bila prazna. Tam ni deževalo. Ko sva si pod smučiščem Viševnik obuvala gojzarje, so drug za drugim prihajali predvsem mladi pari in se vzpenjali ob žičnici. Ko sva midva komaj dobro začela, so se številni že vračali (pa še devet ni bilo!) in poročali o ledenem dežju, megli in vetru na vrhu. Kmalu je začelo rositi. Nekateri so si že kmalu nataknili dereze. Smučišče je bilo pokrito le z bornimi ostanki snega, zato so morali tudi smučarji na koncu spusta pešačiti.

Poti ne bom opisovala, ker sem jo že večkrat. Pri kažipotih na 1720 m nazaj Rudno polje 1h, desno Blejska koča na Lipanci 2h in Srenjski preval 1h, levo Viševnik 1h sva si tudi midva nadela dereze. Zdaj je bilo že kakih 40 cm snega. Proti Srenjskemu prevalu ni bilo gazi, zato sva se na hitro odločila za Viševnik. Srečevala sva vedno več smučarjev in celo deskarje, ki so previdno drseli proti Pokljuki. Čedalje močneje je deževalo. Vremenarji so nas naplahtali, ampak v hribe hodimo na svojo odgovornost, sva se strinjali z gospo, ki je sestopala in se prešerno nasmejala. Neki možakar je pripomnil, da se itak ne bi zmigali s kavčev, če ne bi bilo napovedano suho vreme. S palico sva namerila že čez meter snega. Prehitevali so naju novi in novi smučarji. Vzpenjali smo se vsak po svoji špuri: hodci po gazeh, smučarji po smučinah. Kljub ledenemu dežju in megli sem opazila prenekateri lep prizor. Zima je v gorah večinoma lepa.

Zapihal je močan veter. V uri in 50 minutah sva premočena prigrizla na vrh. Še nikoli nama vzpon na Viševnik ni vzel toliko časa (razen z vnukinjama). Seveda se nanj tudi še nikoli nisva povzpela v dežju. Tam se je gnetlo planincev in smučarjev in prihajali so še novi. Kljub obupnemu vremenu so bili vsi dobro razpoloženi, nasmejani, zgovorni. Le žig je kukal iz snega, skrinjice ni bilo videti. Da ni bilo razgleda, menda ni treba omenjati, zato (in ker naju je zeblo) sva se takoj obrnila, česar nisva storila še nikoli. Med spuščanjem sva srečevala nove in nove planince, ki nedelje niso hoteli prečemeti doma, čeprav je bila vse prej kot primerna za v hribe. Neki mladenič je imel na nahrbtnik pritrjena dva dežnika, a sta se z dekletom veselo vzpenjala, ne da bi ju bila odprla. Nazadnje sva srečala še skupinico, iz katere je štrlelo dekle z odprtim dežnikom ‒ res nenavaden prizor v »pravih« gorah.

V debeli poldrugi uri sva bila spet pri avtu. Pod nadstreškom bližnje brunarice se nas je zbralo nekaj premočenih, da smo vsaj pomalicali na suhem, potem pa smo se dobre volje razkropili po avtomobilih in se vrnili domov. Takega Viševnika pa še ne!

Talež, Tolsti vrh in jeloviški rovti

Za zadnjo avgustovsko nedeljo so bile za ves dan in vsepovsod napovedane plohe in nevihte, pa se je Jani spomnil na Talež (kažipot sva videla, ko sva šla na Babji zob), kamor je mogoče tudi z dežnikom.

Na Bledu sva prvo krožišče (iz smeri Ljubljane) zapustila pri tretjem izvozu (levo). Peljala sva se skozi Koritno in Bodešče, kjer sva na razcepu zavila levo (kažipot Apartmaji Judita). Cesta se je zelo zožila in vijugala med hišami, ponekod med škarpo in ograjo ‒ gorje, če bi koga srečala (domačini tega ne jemljejo tako tragično, so pač vajeni). Za naseljem sva se pod skalno steno (plezališčem) pripeljala do Bodeškega mostu čez Savo Bohinjko in parkirala ob cesti. Tam je cvetelo obilo žlezavih nedotik, ki so škodljive tujerodne rastline. Tako imenovane invazivke lahko prijavimo na https://www.invazivke.si/; tokrat sem to naredila prvič in »najinega« rastišča še niso poznali. Pod steno je stala klopca, gotovo namenjena plezalcem (lepo bi bilo, če bi ostanke stare odstranili). Ob vznožju stene so se bohotile koprive, zato ni čudno, da se neka smer imenuje Kopriva. Vedno se mi zdi zabavno brati imena plezalnih smeri; tam mi je bila najbolj všeč Ne tč ne mš. Na pot sva se podala, kakor naju je usmerila zelena tablica na lesenem stebričku: desno (čez most) Talež 45 min (enako Ribno 30 min – 2,5 km, nazaj Bled center 4,7 km – 1 h in Bodešče 0,8 km – 10 min, levo Šobec 20 min; časi so za pohodnike, razdalje za kolesarje). 

Prečkala sva Savo. Na drugem bregu sva se po stopnicah spustila k vodi. Od tam sva tik pod vozno površino mostu opazila tablico, ki označuje najvišjo izmerjeno vodno gladino, doseženo ob poplavi 18. septembra 2007. Toliko vode si je kar težko predstavljati. Onkraj reke sva zavila desno na gozdno cesto in takoj levo z nje navzgor na kolovoz, kamor sta kazala kažipota za Talež in Babji zob. Ob odcepu je stal stebriček s smernimi tablicami levo po cesti Radovljica 3,5 km – 45 min in Talež 12 km, desno po njej Ribno 30 min – 2,5 km in levo z nje po kolovozu Talež 45 min. Kamniti kolovoz se je čedalje bolj vzpenjal. Bujno zelenje grmov, preslic in drugega podrastja so poživljali plodovi navadnega češmina in navadne krhlike. Markacij ni bilo. Na razcepu čez slabih 10 minut je lesen kažipot na drevesu Lovska koča Talež kazal desno, drugi, zelen z napisom Talež, ki je ležal na tleh, pa levo. Izkazalo se je, da levo od najine poti teče še ena, na katero pripeljeta oba kraka, tako da skupaj tvorijo trikotnik.

Na naslednjem razcepu ni bilo nobene oznake, le po vijakih na nekem drevesu sva domnevala, da je bil tam nekoč kažipot. Po položaju ostankov sva sklepala, da je pravi levi krak. Ob njem je nekdo parkiral, nekoliko naprej še eden in kar nekaj avtomobilov naju je prehitelo, česar na takem kraju nikakor nisva pričakovala. Izkazalo se je, da se po obeh krakih pride na isto mesto. Ob tistem, po katerem nisva šla (desnem), je stal stebriček s smernimi tablicami nazaj Bodešče 30 min, naprej Ribno 30 min, levo (navzgor) Talež 30 min in Tolsti vrh 1 h. Kažipot, od katerega so ostali le vijaki, so najbrž odstranili, ker je mišljeno, da se gre po kolovozu do tega stebrička in se šele tu zavije levo.

Po 10 minutah se je levo nad potjo pokazala visoka skala. Nanjo je bila pritrjena marmorna spominska plošča (leta 1959 jo je zasnoval arhitekt Janez Ravnik) z rdečo zvezdo in napisom Na tem mestu sta napadeni iz zasede 13. junija 1944 omahnili partizanki Angela Koselj iz Bodešč Marija Marin iz Suhodol (kraja s tem imenom v Sloveniji ni, so le dvoje Suhadole, v občinah Litija in Komenda). Pred ploščo je stala dogorela sveča. Tja je vodila komaj opazna stopničasta stezica, ki je razločnejša pritekla z desne, iz doline. Kraj se imenuje Kersnikovec.

Kmalu za skalo je z leve pricurljal potoček in nato se je pot začela strmeje vzpenjati. Na neoznačenem razcepu sva se odločila za levi krak, navzgor. Mimo nekaj odcepov in stebrička s smernimi tablicami sva v četrt ure prispela k partizanskemu spomeniku v obliki, kakršno imajo navadno verska znamenja, z napisom 1943. Partizani, Med nami je nekdo umrl. Lepo mirno in tiho oči je zaprl, a nismo jokali naglas. Le pest je stisnil vsak – nas ne podreš, sovrag! Nasproti mu je stalo znamenje z letnico 1908 pod razpelom in 2002 na podnožju. Pri obeh znamenjih je Društvo prijateljev Taleža postavilo klopci. Zdaj sva bila že na planini s tem imenom. Nekateri tako imenujejo širše območje – razmeroma raven svet, kjer je bilo nekoč menda več kot 30 rovtov, ki so jih kmetje skrbno kosili. Ta rodovitna »ravnina« s številnimi izviri se žal že marsikje zarašča.

Malo naprej sva na drevesu zagledala smerno tablico za Lovsko kočo Talež in nato še smerni stebriček z že znanimi tablicami (najina je kazala desno Talež 5 min in Tolsti vrh 35 min). S kolovoza sva zavila desno na koreninasto stezo, ki naju je po nekaj metrih odložila na gozdno cesto. Desno po njej sva mimo hiške s pritiklinami in brunarice Ribno 230 ali Talež 11 v 5 minutah prispela k lični lovski koči (752 m). Nad hišno številko Talež 12 je pisalo Jela bar. Okrog koče je parkiralo že precej avtomobilov. Čeprav ura še ni bila niti deset, so številni gostje, v glavnem starejši, že jedli. Tam imajo Prijatelji Taleža svojo vpisno skrinjico. Talež je priljubljen tudi pri (gorskih) tekačih. Športno društvo Ribno je leta 1996 prvič priredilo tek na Talež, ki je od leta 2012 tradicionalen; imenuje se Taležlauf. Na blizu 10 km dolgi progi teče čedalje več odraslih, otrokom pa je namenjena krajša (3 km). Ob ograjeni terasi z dolgo vrsto miz in klopi je stal zajčnik z radovednim prebivalcem, po prostorni ogradi se je sprehajala nič manj radovedna koza. Panoramska fotografija (nadmorska višina na njej je le 715 m) je imela kaj pokazati, saj je razgled od koče na Bled z okolico in s Karavankami v ozadju (za te sva bila žal prikrajšana) res imeniten.

Ko sva odšla dalje po gozdni cesti, naju je pozdravil pisan škrat in na razcepu kmalu za počitniško hišico na desni sva naletela na ostanek nenavadne markacije ‒ rdeč gojzar na rdeče obrobljenem belem krogu. Ta naju je usmeril na desni, zgornji krak, z gozdne ceste na kolovoz. Vzpenjala sva se po razritem blatnem grebenu in levo pod njegovo najvišjo točko opazila krmilnico. Z grebenom vred sva zavila levo ob kotanji in prišla do še ene krmilnice s skladiščem za krmo. Od tam se je spustila desno strma steza proti Selu (lesen kažipot), naju pa je smerni stebriček poslal levo navzgor (Tolsti vrh 25 min), kjer naju je spet čakal gojzar. Levo pod stezo je tekel še en kolovoz, ki sva se mu kmalu priključila. Speljan je bil naravnost navzgor in zato zelo strm, tako da nama je po blatu pošteno drčalo. Ko se je od kolovoza levo odcepilo nekaj širšega, ni bilo nobene markacije, le naravnost navzgor je kazala modra puščica. Sledila sva ji. Pri odcepu levo pa je bila modro pobarvana korenina, obrnjena navzgor, zato sva vztrajala v dotedanji smeri. Pri naslednjem smernem stebričku sva zavila desno in po daljšem času spet dočakala gojzar. Tam naju je prehitel mlad par. Med vzpenjanjem se je pot le tu in tam toliko položila, da sva zajela sapo.

Tolsti vrh (883 m) sva dosegla 25 minut nad kočo na Taležu. Ker je pokrit z gozdom, ni razgleden. Označen je z geodetskim kamnom, »pošvedranim« gojzarjem in zadnjim smernim stebričkom, ki kaže samo še nazaj (Talež 25 min). Midva pa sva se spustila na drugo stran, kjer so bile edine oznake oranžne puščice, vse usmerjene navzgor. Ko sva po dobrih 5 minutah na levi skozi drevje zagledala travnik, naju je presenetila slaba Knafelčeva markacija za nazaj. Nadaljevala sva v dotedanji smeri, zdaj po kolovozu, ki se je že po nekaj deset metrih pri klopci in marmornati spominski plošči, pritrjeni na skalo, iztekel na gozdno cesto. Pod rdečo peterokrako je pisalo: Napaden iz zasede je na tem mestu 16. februarja 1944 padel partizan Miha Torkar iz Koritnega. Mihael Torkar je bil vosovec in borec Gorenjskega odreda. Spomenik, delo Janeza Ravnika, je postavila ZB NOV Ribno leta 1959. 

V križišču pod spomenikom se je najina pot križala z gozdno cesto, ki je pritekla z desne od spodaj (v tisto smer kažipota Kupljenik in Selo) in se prekucnila levo. Tedaj še nisva vedela, da bi bila morala cesto prečkati, pa bi bila prišla na planino Vršano, saj sva se ravnala po spletnem zemljevidu Pešpoti, na katerem je ta planina napisana na napačnem kraju. Tako sva se spustila levo po cesti, pod katero je v globoki ozki dolini šumela voda. Sestopila sva do konca te grape, kjer je cesta zavila ostro levo in se nadaljevala po drugi strani grape. Na ovinku je čez cesto tekel potok. Prestopila sva ga in čez kakih 15 m zavila ostro desno navzgor. Na koncu daljšega strmega vzpona slabe četrt ure od križišča sva razočarana ugotovila, da pot ne zavije v pričakovano smer, ampak se še dalje vzpenja. Skoraj sva se že obrnila, ko sva zagledala streho. Kmalu sva stala pred čedno brunarico (Talež 23b) z »gospodarskim poslopjem«. Sredi ničesar so naju presenetili avtomobili, plug, tuš, strelišče, vrt, rastlinjak. Nad vhodom v hišo je pisalo Govčev rovt. Možak, ki je prišel iz hiše pogledat, kdo hodi okrog nje, nama je razložil, da sva prišla predaleč, in nama opisal, kako prideva na Vršano. Kljub njegovim napotkom po več poskusih poti do planine nisva našla.

Spustila sva se nazaj do ovinka, kjer se je cesta nadaljevala po drugi strani grape. Sledila sva ji in na dnu spusta še enkrat prečkala vodo. Tam je parkiral bager in vsenaokrog so ležala podrta debla, mnoga napol v strugi. Pot ni bila označena. Potoček je zdaj tekel desno ob njej. Položno sva se spuščala mimo brunarice, pokrite s salonitkami, in praznega gozdarskega delovišča, po katerem so ležale le veje. Ko sva še enkrat prestopila potoček, ob katerem so cvetele orjaške zlate rozge, se je pred nama približno 20 minut od Govčevega rovta odprl domnevno Oblakov rovt. Na skrbno pokošeni trati je stala čedna hiška (Talež 23, Ribno 245) z dodatnimi objekti, cvetjem, številnimi okraski in »postajno« uro z napisom Grand Central Terminal New York.


Šla sva naprej po razriti gozdni cesti, ob kateri so bili nagrmadeni hlodi. Drvarji so bili precej zaposleni, parkirišče ob delovišču pa polno (en avto celo z beograjsko registracijo). Na leseni tablici so bili našteti kraji v smeri, iz katere sva prišla: Kupljenik, Selo pri Bledu, Babji zob, Govčov rovt. Pri kažipotih naju je zanimiva »reklama« za Maretov ranč (otroška risbica z besedilom Na Maretovemu ran=ču / Prišli smo na Maretov ranč si poiskali mesto za sedenje. Naročili smo za jesti. Potem smo pojedli. Slekle smo si gojzre in štumfe. In smo se začele igrati Bilo je naj lepše v teh hribah Zelo mi je bilo všeč. Lana Prezelj.) zvabila desno čez travnik proti gozdu, kjer je bil med dve drevesi privezan »transparent« Maretov ranč. Nato sva sledila sila natančnemu kažipotu Maretov ranč s puščico navzgor 5 m in levo 172,5 m. Čez mostiček, po stopnicah in med skalami, oblečenimi v živo zelen mah, sva po dobrih 5 minutah stopila iz gozda. Pred brunarico (Talež 28) sredi zelene trate in rož se je kadilo z ognjišča, po robu gozda okrog trate pa so se vrstili hiške in nadstreški s kozami, kokošmi in gosmi (menda tudi zajci in racami – teh nisva videla), ptičje hišice in še marsikaj. Tam poleg Kranjčanov Mareta in Andreje Kerč kraljuje lepa in prijazna psička Tika. Ker nisva utegnila čakati na kosilo, sva dobila prav posebno vizitko – za kdaj drugič: polžjo hišico, v njej pa listek s telefonskima številkama gostiteljev (polži so njuna kulinarična specialiteta, tudi gojita jih).

Vrnila sva se na gozdno cesto in zavila desno. Mimo gospodarskega poslopja na naslednjem travniku, več počitniških hišic, jase s šupo in prežo, med močvirnatimi travniki, mimo majhnega rovta s hiško in gospodarskim poslopjem (vse to od Oblakovega rovta naprej po zemljevidu že spada na planino Talež) sva po četrt ure prikorakala na križišče s kažipoti: levo Fik fak cottage (!), naslednja levo Lovska koča Talež 300 m, nazaj 800 m Maretov ranč. Nadaljevala sva naravnost naprej; potem ko nama je spodletela Vršana, sva se namenila poiskati Čmarjevo planino.

Takoj za križiščem sva zavila desno na drugo gozdno cesto. Vodila naju je mimo ograjene parcele z veliko brunarico do konca travnika, kjer se je pred gozdom desno odcepil travnat kolovoz proti hiši ob robu gozda, levo mimo propadajočega gospodarskega poslopja pa je zavila blatna cesta proti Goški ravni. Po nekaj korakih se je z nje odcepila desno navzgor v gozd strma steza, polna skal. Menila sva, da je to smer proti Čmarjevi planini. Na skalni steni čez nekaj minut, ki se je krušila na pot, naju je presenetil sicer klavrn, a vendar – knafelček. Dotlej sploh ni bilo markacij; v takih primerih si ne znava pojasniti, od kod se pojavijo. Razcep takoj zatem je bil (seveda) neoznačen. Ubrala sva desni krak, ki je bil videti boljši, vendar je kmalu zavil levo in se staknil z drugim. Kakih 20 minut od križišča sva dosegla prečno skalnato stezo in ob njej spominsko znamenje: Franc Šolar z Bleda *1896 †1943 Žrtev medvojnih VOS-ovskih pobojev svoje življenje si moral darovati za vero, dom, poštenje. V spomin in opomin postavili leta 2005 vsi njegovi. Šantovčev fant je bil komaj 18-leten mobiliziran že leta 1914, zaradi znanja več tujih jezikov srečno preživel prvo svetovno vojno, se pod Rudolfom Maistrom in Franjem Malgajem boril za Koroško ter se demobiliziral šele po osmih letih. Po vojni je delal pri Hidrocentrali v Bohinju ter prijateljeval s slikarjem Valentinom Hodnikom in narodnim herojem Tomažem Godcem. Bil je gornik in turni smučar, prizadeven planinski delavec in član bohinjske podružnice Turistovskega kluba Skala. Končal je kot žrtev boljševistične revolucije, piše na domoznanski spletni strani Kamra.

Najina pot je sicer prečkala prečno stezo, a sva zavila desno na slednjo, misleč, da tako prideva na Čmarjevo planino. Oznak tudi na tej stezi ni bilo. Zelo visoko se je vzpenjala, se zožila in nekaj časa tekla po jarku. Na razcepu sva se odločila za levi, bolj skalnat krak. Pa spet po jarku do naslednjega razcepa; tokrat sva izbrala desni krak. Po slabih 10 minutah se je Jani po naključju ozrl in zagledal ozko deščico, ki sicer ni imela konice ali puščice, ki bi kazala v določno smer, a je bila obrnjena desno navzdol, kjer sva med drevjem zagledala nekaj zelenega, kar bi bilo lahko planina. Rdeče oznake na deščici niso bile (več) razumljive, z nekaj domišljije pa bi lahko rekla, da so (bile) narisane tri rožice, ki sem jih opazila na kažipotih za Maretov ranč. Spustila sva se tja in našla le majhen travnik. Tudi če je bilo tam kdaj kaj večjega, je že zaraščeno. Niže onkraj grape na levi sva našla le plastenko, ki je sicer pričala o vsaj enem (zanikrnem) predhodniku, in slišala glasove (vpitje na daljavo žal ni obrodilo sadov), česa koristnejšega pa ne, zato sva se dokončno sklenila vrniti.

Med vračanjem sva pri veliki brunarici izvedela, da bi bila morala še nekaj časa vztrajati v zastavljeni smeri in bi bila prišla do Žnidarjeve bajte. Pa drugič. Na križišču sva zavila desno proti koči na Taležu. Na razcepu takoj zatem sva nadaljevala po glavni cesti (levo) proti kažipotu Ribno Bled. Pri njem sva zavila desno v gozd, se po jarku spustila do že znanega smernega stebrička ter pri partizanskem spomeniku in razpelu četrt ure od križišča zašpilila klobaso. Čez 35 minut sva bila že pri avtu.

Napovedali so poletne temperature in aprilsko vreme. Vroče pravzaprav ni bilo, a precej soparno in tudi zaradi strmih vzponov sva se precej potila. Pa vsaj deževalo ni, zato se nisva nič pritoževala, čeprav sva brez potrebe nosila dežnika, v strminah pa pogrešala palice. Če štejem za cilj Tolsti vrh, sva ga dosegla hitro (v uri in 5 minutah), »vračala« pa sva se več kot dvakrat dlje (2 uri in 25 minut), če seveda ne upoštevam iskanja Vršane in Čmarjeve planine, ki ni obrodilo sadu. Na Jelovico bo torej še treba.

Ferata Hvadnik

Z Marjano sva se že dolgo dogovarjala, da skupaj preizkusimo ferato Hvadnik v Gozdu - Martuljku, pa zlepa nismo vsi utegnili ravno takrat, ko so bile okoliščine primerne. Suša bi nas prikrajšala za lepote hudourniškega potoka Hladnika, preveč vode pa bi napravilo ferato nevarno, saj so mokre skale spolzke, lahko tudi blatne. Med čakanjem na ugodne razmere je bila zaradi preobilice vode tudi nekajkrat zaprta. Končno smo se 18. avgusta popoldne dobili v Gozdu - Martuljku, upajoč, da kljub lepemu vremenu ne bo gneče. Tokrat nisva mogla parkirati pri penzionu Špik, saj so to dolgoletno martuljško sramoto končno podrli in je bilo tam gradbišče.

Marjana je pot do ferate že poznala, saj jo je že preplezala sama. Iz smeri Kranjske Gore dobrih 200 m za velikim betonskim mostom čez Savo Dolinko in takoj za mostom čez Hladnik zavijemo levo mimo košarkarskega igrišča. Kakih 100 m od glavne ceste sta pri otroškem igrišču nazorni tabli s podatki o feratah Hvadnik in Jerm'n. V bližini je celo nekaj prostora za parkiranje. S table smo izvedeli, da nas čaka 500 m dolga ferata težavnostne stopnje B s posameznimi mesti C, na kateri bomo premagali 250 višincev. Plezanje naj bi trajalo dve uri, sestop po označeni gozdni poti pa pol ure (po plezalni se ni dovoljeno vračati). Sledili smo kažipotom za Hvadnik in asfaltirana ulica med hišami nas je v dobrih 5 minutah pripeljala do še ene table o ferati.

Po kratkem sprehodu po Hladnikovi strugi je bilo treba za začetek preplezati nekaj »obilnejših« skal, ki sem jim bila komaj kos, saj se moram tam, kjer imam za korak prekratke noge, navzgor potegniti, za kar imam premalo moči. A na spletni strani ferate so tudi slike majhnih otrok; sicer se zavedam, da imajo mnogi otroci (veliko!) več plezalnega znanja in poguma kot jaz, vendar so njihove noge še krajše kot moje ‒ najbrž jim čez taka mesta pomagajo odrasli. Razpenjena voda v strugi pod nami je bučala in oddajala prijeten hlad. Skrbeli so me žičnati »mostovi«, vendar so bile jeklenice tako dobro napete, da je bil korak popolnoma zanesljiv, globine pa me ni strah, če se le lahko držim za kaj trdnega. Nekatere gladke ovinke brez stopov je bilo treba kar zajahati, čez plošče pa so nam večinoma pomagali stopni klini. Z ozkimi skalnatimi stezami in »stezami« nismo imeli težav, saj so bila varovala dovolj pogosta in trdna. Nekateri deli ferate s slapiči in kotlicami so bili prav slikoviti. Tudi možicev, postavljenih sicer čisto brez potrebe, a brez dvoma iz veselja, ni manjkalo. Nad strugo so bile ponekod napeljane cevi, po katerih je tekla voda. Ker sva z Janijem počasna (posebno jaz), se vedno bojim, da mi bo kdo »dihal za ovratnik«, in se oziram na druge, namesto da bi pazila na svojo varnost. A k sreči smo bili ves čas sami, le enkrat nas je prehitel uren mladenič, Marjana, ki jo vedno »pošljeva« naprej, pa je zelo potrpežljiva.

Strmi koreninasti izstop je bil hudo blaten in spolzek. Po uri in 40 minutah (torej le nismo bili tako počasni) smo dosegli klopco, s katere smo zadovoljni in ne preveč utrujeni uživali v lepem pogledu na dolino. Vpisala sem nas v vpisno knjigo (skrinjica je nad klopco).

Vrnili smo se po markirani poti, sledeč kažipotom Gozd Martuljek (nazaj Srednji vrh). Po 10 minutah je pri odcepu desno rumena puščica sicer kazala našo smer naprej navzdol, a smo zavili v desno pogledat, ali se tam pride k novi ferati Jerm'n (Klemen Volontar piše tudi o Jerm'novem, celo Jermenovem slapu, zemljevidi in neplezalski viri pa vztrajajo pri Jermanu). Odcep nas je res pripeljal do mesta, kamor priplezajo plezalci z omenjene ferate. Tudi nanje čaka klopca. Spustili smo se le toliko, da smo od zgoraj opazovali plezalce v Jermanovem slapu (tako imenovane soteskarje) in njihove skoke v tolmun. Nato smo se povzpeli nazaj na svojo pot in na razcepu čez 5 minut pri kažipotu Slap Jerm'n spet zavili desno gledat slap. Pogled nanj so kazile kovinske »škatle« in cevi. Vrnili smo se h kažipotom in v 5 minutah sestopili na asfaltno cesto (nazaj Srednji vrh, levo Gozd Martuljek). Po nekaj korakih desno, mimo vstopa v ferato Jerm'n, smo se na mostu čez potok pridružili ljudem, ki so opazovali soteskarje. Za mostom je cesta poniknila v kratek predor; v tisto smer se pride na Srednji Vrh, a mi smo se vrnili proti Gozdu Martuljku. Mimo transformatorske postaje Hladnik in male hidroelektrarne (najbrž je povezana s cevmi, ki smo jih videli zgoraj) smo bili v 5 minutah spet pri otroškem igrišču.

 

Hvadnik sicer ni tak bav-bav, kakor sem se bala, a tudi ne tako lahek, kot pravi Bojan Ambrožič. Seveda pa sem jaz vse prej kot merilo za ferate.