Lani 17. junija
sva se po 18 letih še enkrat podala iz Gorenje vasi na Javorč (leta 2004, ko
sva šla tja prvič, še nisem pisala spletnega dnevnika). Parkirala sva pri osnovni šoli Ivana Tavčarja (Trata 40; S 46.101688, V
14.140401). Veliko parkirišče, namenjeno uporabnikom športnega parka, po
katerem so se podili osnovnošolci, je bilo tako zasedeno, da sva stežka našla (predzadnji)
prostor.
Sledila sva kažipotu (422 m) Javorč (čez Jermanca) 2h mimo šole, nato pa
smerni tablici Lajše. Asfaltna cesta se je vzpenjala mimo hiše Trata 37
proti hribčku z antenami in zastavo. Lepo je dišalo po senu. Naslednja hiša ob
cesti je bila že Lajše 2. Pri velikem toplarju nasproti Lajš 4 se je cesta
prevesila navzdol. Tam so se košatila tri mogočna drevesa: kostanj, lipa 
in
oreh, malo naprej pa je rasla velika leska. Zadišalo je še po lipovem cvetju.
Na naslednjem toplarju s hišnima številkama Gorenja vas 140 in zelo staro 36
sta bili markacija in puščica naprej. Od Lajš 15 se je asfaltna cesta spet
vzpenjala. Ko sva se pod gozdom, kjer je stala še ena hiša, ozrla, sva videla vas, v ozadju pa
Blegoš in druge hribe.
Cesta je delala velike ovinke. Na levem čez dobre četrt ure je najina pot
zavila desno, še vedno po asfaltu, proti peskokopu (levo po dotedanji cesti je kazal
kažipot Lovska koča, tja sta usmerjala tudi kažipota Kolesarskega kroga
občine Gorenja vas-Poljane in 4. etape Loške kolesarske poti, to je Žirovskega
kroga – vzhodnega dela). 
Za naslednjim levim ovinkom je na desni stala hiša Lajše 16, ki sva
jo videla prej s ceste, na levi pa je bilo vodno zajetje. Čez slabih 5 minut je
bilo konec asfalta in tam sva pri opuščenem kamnolomu s
skladovnico drv zavila levo na kolovoz. Čeprav je bil precej poraščen, je bil
dobrodošel, saj sva se rešila asfalta in stopila v senčen gozd.
Po slabih 5 minutah vzpenjanja
po kolovozu sva sledila markaciji in puščici desno na slabšega, ki
je bil čisto zaraščen in neoznačen. Prečkal je več grap(ic), postal strm,
zavijal nekam preveč v desno, na neoznačenem razcepu je bil zasut z vejami in sploh je
postajal čedalje bolj »sumljiv«. Kmalu sva bila čisto mokra od visoke podrasti,
saj je pred kratkim deževalo. Ta zgrešena pot pa je imela tudi dobro stran:
nazobala
sva se sladkih gozdnih jagod. Po maPZS sva bila daleč od markirane poti, zato sva
se vrnila k označenemu odcepu gledat, ali sva puščico razumela narobe. Izkazalo se je, da je treba
še nekaj korakov po prvotnem kolovozu in šele za drevesom z markacijo in
puščico ostro desno po komaj opazni stezici. Ta se strmo vzpne, zavije desno in
vijuga dalje tik nad jarkom, včasih pa tudi po njem.
Kmalu je vzpenjanje prekinil kolovoz, ki je pritekel z desne in se tam
končal, markirana steza pa se je nadaljevala navzgor. Čez slabe četrt ure sva prišla
do gozdne ceste. Preden sva jo prečkala, sva si ogledala znamenje, postavljeno
davnega leta 1952 in obnovljeno že tudi pred mnogimi leti (1986), zato je bilo
v sila žalostnem stanju. Cesta, ki sva jo prečkala, je bila na levi slaba
asfaltna (tam je bilo tudi razpotje s kažipoti k domačijam), na desni pa makadamska. Kmalu sva v desno prečkala asfaltno cesto. Na drevesu
pri odcepu je pisalo JAVORČ, na neoznačenem razcepu brž zatem pa sta se
oba kraka izkazala za prava, saj sta se takoj združila. Na naslednjem razcepu
spet ni bilo oznak in nadaljevala sva desno; šele čez čas sva prišla do
markacije, ki od razcepa ni bila vidna.
Po 10 minutah sva stopila iz gozda na skrbno pokošen Jermancov grič (tako
maPZS) z RTV-oddajnikom in klopco. Na hiški sta bili markacija in skrinjica. V
vpisni knjigi (Jermanca, 728 m) sva našla tudi take, ki so grič
obiskali že večstokrat. Med potjo proti kozolcu in gospodarskemu poslopju sva na
levi videla več domačij, na desni hribe in zadaj gore. Šla sva mimo 
čedne
domačije pri Jermancu (Žirovski Vrh Sv. Antona 2), kjer ni bilo na spregled ne
čuvaja Lumpija ne njegovih gospodarjev. Pot sva nadaljevala mimo gospodarskega
poslopja s sliko sv. Florjana. Nad njim sta bila še rastlinjak in vodno
zajetje, nato je bilo konec asfaltne ceste, ki pripelje do domačije. Ko sva se
ozrla, sva videla, da je Jermančevo pravcati zaselek z lepim ozadjem, v katerem je spet najbolj opazen Blegoš.
Po pokošenem bregu sva prišla v gozd, se povzpela levo po kolovozu in se
kmalu spustila na drugo stran. Poti je bilo več, a markacije so bile dovolj
pogoste in jasne. Na vrhu naslednjega vzpona sva spet izstopila iz gozda in
zagledala domačijo Zaleše. Po 20 minutah sva prišla do nje mimo nasadov ribeza
in malin, rastlinjakov in ograde, v kateri so se družile koze in 
race.
Peterneljevi (Žirovski Vrh Sv. Antona 9) se ukvarjajo z ekološkim kmetovanjem.
Hišni čuvaj je begal po kletki. Zakoračila sva desno po asfaltni cesti. Čez
slabih 10 minut se je na koncu dolge skladovnice drv in bal sena desno v gozd
odcepil kolovoz, ob katerem je tičal bunker Rupnikove linije. Videti je bil nedokončan. V njem sva opazila številko 0-61.
Nadaljevala sva po asfaltni cesti. Ta se je takoj za ovinkom spustila, midva
pa sva zavila levo na gozdno. Ob njej so me razveselili cvetovi kresničevja in živo
rdeče jagode divjega bezga (surovi plodovi niso užitni, semena so strupena). Čez
kakih 10 minut sva na desni zagledala vhod v bunker. Z informativne table, skrite
v grmovju, sva izvedela, da bojnega bloka, katerega del naj 
bi bil ta bunker,
niso zgradili, ker se je prej začela druga svetovna vojna. Ko sva nadaljevala
po gozdni cesti, sva levo spodaj videla še eno domačijo. Čez travnike sva se v
5 minutah spustila na asfaltno cesto in na drugi strani je spet stal bunker (v
tem sva našla številko 0-70). Na njem sta bili zeleno-modra markacija in modra
puščica.
Od bunkerja sva se spustila na spodnjo asfaltno cesto in se v 5 minutah
znašla na križišču s kažipoti k domačijam Žirovskega Vrha (Sv. Antona) ter s smerokazom za Rakulk in Žiri, vse desno (tja je
kazala še smerna tablica za pohodno pot občine Gorenja vas-Poljane). Midva pa
sva nadaljevala naravnost (tja sta usmerjali tudi kolesarski smerni tablici) in
na razcepu po 
zgornji, desni cesti. Ob njej je bilo vse vijolično prstastih
kukavic. Na desnem ovinku je bil odcep levo k Štremflju (Žirovski Vrh Sv.
Antona 16). Cesta je tekla skozi gozd in 10 minut od križišča se je levo spustil
kolovoz, na desni pa se je pojavil travnati Maručev
grič in vrh njega že spet bunker (skozi lino sva videla številko 0-73). K
njemu sva se povzpela po desnem robu pokošenega travnika, da ne bi teptala sena.
Vhod je bil zaraščen, a ker so bili dotedanji vsi bolj ali manj enaki, si niti
nisva prizadevala vstopiti.
Vrnila sva se na cesto in ko sva prikorakala iz gozda, sva levo spodaj sredi
travnika zagledala hišo, veliko kot kak hotel ali šola (Maruc). Žirovskega Vrha
Sv. Antona je bilo konec in začel se je Žirovski Vrh Sv. Urbana. Nasproti
odcepa k njegovim hišam 29–31 je stal spomenik ustanovitvi Žirovske čete v
Broni. V ozkem pasu gozda je cvetelo obilo kresničevja. Ko sva po kakih 
10 minutah
znova stopila na plano, je bil pogled na še en bunker že kar pričakovan. Kažipota na levi (Javorč, 897
m) sta kazala nazaj Gorenja vas (čez Jermanca) 1h 30min, levo v gozd Dolenja
Dobrava 1h 15min. Na asfaltu je pisalo KKGvP (Kolesarski krog
Gorenja vas-Poljane) s puščico naravnost (tja tudi Rupnikova linija), midva pa sva
za zarjavelim plugom na razcepu pri lopi za pesek zavila desno, sledeč lesenemu
kažipotu Lovska koča (tja sta kazali tudi dve kolesarski smerni tablici,
dve pa naravnost).
Ena dve tri sva bila pri partizanskem spomeniku, posvečenem padlim na
Žirovskem vrhu, poleg pa je »počival« lesen plug. Na bližnjem drevesu sta
visela vpisna skrinjica (901 m) in termometer, na travniku pa je spet stal bunker.
Od spomenika sva že videla lovsko kočo Javorč LD Gorenja vas iz leta 1960,
obnovljeno 1991 (Žirovski Vrh Sv. Urbana 33). Na pročelju sva si ogledala
zemljevid 4-urne krožne Poti v Zalo. Pri kozolcu bližnje domačije Javorč se je
pasel srnjaček. Ker se ni menil za najin klepet, sva mislila, da je udomačen, a
ko je šklocnila zaponka na nahrbtniku, je dvignil glavo in zbežal v gozd.
Od lovske koče sva se
po kolovozu spustila na asfalt med hišami. Na propadajoči Javorčevi s tablicama
Žirovski Vrh Sv. Urbana 32 in Žirovski Vrh nad Zalo 24 sva ugledala ploščo v
spomin relejni kurirski postaji G-9. Iz hiše nasproti sta prišla lastnika in
naju strogo vprašala, ali sva slikala psa (mimoidoči, ki so trdili, da je pes
privezan s prekratkim in preozkim jermenom, so jima namreč pred časom nakopali
inšpektorico). Na zemljišču te domačije so trije bunkerji, ki jim jih ne
dovolijo podreti. Enega bi uredil za oglede, če bi druga dva smel podreti, a ne
bo nič iz tega, je bil nejevoljen gospodar. Z dovoljenjem sva se spustila proti
jugu kar čez travnik do gozda. Mehka, senčna, položna pot naju je pripeljala
samo do zajetja, naprej pa sva šla kar za nosom strmo po travi in čez grapo.
Naletela sva na cev in ob njej prišla do še enega vodnega zajetja, od njega pa
je spet vodila steza in naju po kakih 10 minutah pripeljala do hiš. Pri Merlaku
(tako kažipot, sicer tudi Mrlak, Žirovski Vrh Sv. Urbana 66, na pročelju
letnica 1911) je plošča ob glavnem vhodu spominjala na osem kurirjev in
gospodarja, ki so jih ustrelili kot talce.
V slabe četrt ure sva
se vrnila k lovski koči, ki jo je že nekdo pripravljal za odprtje ob 15.00.
Notri je bilo še vse zatemnjeno, a sem vseeno slikala zelo lepo jedilnico. Nato
sva se od kažipotov na
897 m spustila desno v gozd. Markacije so naju kar hitro pripeljale na travnik
nad hišami. Mimo zajetja in razpela sva nad domačijo Štrek 
prečkala asfaltno cesto in šla po kolovozu skozi ozek pas gozda.
Preden sva vstopila vanj, sva na levi spet videla Maručevo hišo. Pot mimo dolgih
skladovnic drv je bila široka kot gozdna cesta. Ves čas sva se po malem spuščala.
Zaradi dobre označenosti poti čez Brono naju
številni odcepi in razcepi niso begali. Na večjem križišču čez kakih 20 minut
sva nadaljevala po glavni poti navzdol. Takoj zatem se je najina steza odcepila
levo. Spočetka je tekla po jarku, nato se je iztekla na kolovoz in sva se dalje
spuščala po njem. Prečkala sva nekaj kolovozov in asfaltno cesto ter po
približno četrt ure še potoček.
Ko sva stopala po
robu gozda, sva vrh strmega travnika videla Gregorčevo hišo. Levo spodaj je tekla
grapa s potočkom Koširnica in k njemu se je spustila steza. Čez 5 minut se je tudi
najina odcepila levo. Za še nekaj križišči sva po približno 10 minutah prestopila
Koširnico. Kmalu za slabo brvjo sva jo na razcepu ubrala po 
desnem kraku. Koširnica
je tekla globoko desno pod nama, a sva se kar hitro spuščala nazaj proti njej.
Slišal se je že tudi šum vode iz Karlovške grape. Naslednja brv je bila prav tako
vegasta, zato je bilo strugo varneje prestopiti po kamnih. Više ob grapi naj bi
bil še delujoč mlin, a nisva šla tja.
Čez dobrih 10 minut
sva prišla 
do ograjenega travnika z nenavadno hiško. Kmalu zatem sva pri
Dobravšcah 13 stopila na asfaltno cesto. Hiše v tem lepem in mirnem kraju so bile
večinoma nove ali vsaj prenovljene. Nasproti št. 23 je stala kapelica, pri Dobravšcah 2c (na vrtni lopi je pisalo Par Pùc)
pa sva zavila levo z glavne ceste. Za veliko zasipnico sva po 10
minutah
zavila levo na kolovoz in čez polje. Od tam sva že videla šolo v Gorenji vasi.
Po tej poti sva se ognila dolgi dolgi cesti naokrog. Mimo nove hiše Dobravšce
21a in še ene ter čez mostiček z napisom Dobravšce 1998 sva spet prišla
na asfalt. Srečevala sva otroke, ki so se s kolesi vračali iz šole in naju vsi
pozdravljali. Ko sva čez 25 minut prispela k avtu, je bilo parkirišče že skoraj
prazno.
Med
vožnjo proti Goltem je prijazno sijalo sonce in nikjer ni bilo niti krpice
snega. Šele okrog prepolnega parkirišča
pri Alpskem vrtu (S 46.371570, V 14.900982) ga je bilo nekaj, vsekakor dovolj
za otročad, ki se je veselo sankala. Spustila sva se proti Mozirski koči in
ropotanje majhnega agregata, povezanega s Šne šankom ob sankališču, naju
je še utrdilo v prepričanju, 
da tam strežejo, ker je koča zaprta. Pa sva se
motila. Ne le da je bila odprta, tudi kuhali so (midva – napačno »obveščena« –
sva si seveda pripravila sendviče). Koča je zunaj in znotraj res lepa in je
bila tudi dobro obiskana. Od stare je ostala tabla z nadmorsko
višino 1344 m, na novi tablici PZS pa piše 1356 m (na prejšnji 1352 m). Kupe
lesa za kočo bo treba še pospraviti, a če pomislim, kaj sva videla, ko sva bila
tam nazadnje …
Podala sva se na
Severjevo pot, po kateri je samo uro hoda na vrh Boskovca. Pri mizici in klopci pred
brinovim grmom sva se spomnila, kako sta vnukinji pred leti na najino veliko presenečenje
navdušeno zobali brinove jagode. Po dobrih 20 minutah naju je na Javorci res
pričakalo nekaj malega snega, a zaradi klavrnega počutja sva bila z njim čisto
zadovoljna. Ravno sva se zmrdovala nad ne prav posrečenim selfijem, ko
sta prikorakala na Javorco prijazna fanta in naju slikala. Na zdravje!
Nato sva se
preselila na klopco onkraj ograje, kjer ni bilo ne duha ne sluha o snegu. Pod
nama je plapolala zastava pri Janezovem bivaku. Medtem ko sva žulila svoje
sendviče, se je nabralo precej planincev. Prav martinčkali smo se. Prijazen
Savinjčan nama je naštel kar nekaj različno težavnih poti tam okrog, da jih
bova »morala« prej ali slej poiskati in preizkusiti.
Kmalu sva se
poslovila in se vrnila k Mozirski koči. Medtem so se malim sankačem pridružili nekoliko
večji, ki so napolnili ne sani, ampak kar čoln. Na parkirišču je že zmanjkalo
prostora in avtomobili so zasedli tudi cesto proti turističnemu naselju. Midva
sva sprostila eno mesto in odbrzela domov. Ni bilo ravno hribolazenje, a
tradiciji je bilo zadoščeno. Po 22 letih menda že lahko govorim o tradiciji. V
tem dnevniku pa bralcem tako želiva vse dobro v novem letu že osemnajstič.
Bodite zdravi in židane volje, privoščiva pa vam tudi obilo sonca, lepih poti
in zanimivih ciljev. Srečno!
