16 oktober, 2015

K Peričniku in v Vrata še s podmladkom

Ko sva bila pri Peričniku in v Vratih, sva sklenila peljati tja tudi vnukinji. Odkar sva zadnjič vzela s seboj Ajdo, je minilo že šest mesecev. Medtem ko za podvige z otroki nisem bila »opravilno sposobna«, je Vesna dopolnila tri leta in se nam 12. septembra prvič pridružila. Seveda nismo toliko hodili kot midva julija, natelovadili smo se pa kljub temu.
 
 
Najprej smo se zapeljali do Koče pri Peričniku. Po uvodnih težavah z oblačenjem in »opremo« smo se odpravili k spodnjemu slapu. Moje razmišljanje, kako bom pazila na desnico in ne dvigovala že kar težkih deklet, je bilo čisto odveč: vnukinji sta pograbili dedija vsaka za eno roko in hajdi v hrib. Kaj kmalu pa je postalo zabavno skakati čez kamne in korenine in dedijeva pomoč je prišla v poštev le v skrajni sili. Presenetljivo hitro smo prispeli do prvega slapu. »Tako kot ena nevihta,« je Vesna opisala bučanje vode. Nataknili smo si kapuce in se povzpeli za slap. Pršenje in kapljanje vode je lahko zelo zabavno!
 
 
Soglasno smo sklenili, da je treba videti od blizu tudi zgornji slap. Spet smo se pognali v breg. Čeprav so naju zavarovane stopnice nekoliko skrbele, je šlo brez težav. A slap je slapu enak, zato je treba poskusiti še kaj drugega. Ajdin poskus se je končal ponesrečeno ‒ stopila je v vodo. Potem sta se dekleti spomnili nečesa manj mokrega: z dedijem sta se povezali v vlak. Ta je potem glasno čuha-puhal po zaviti in strmi progi, pred mostičkom (vračali smo se po drugi poti) pa je tudi predirljivo zapiskal.
 
 
Od Koče pri Peričniku smo se odpeljali v Vrata. Parkirišče je bilo precej polno in med Šlajmerjevim in Aljaževim domom je bilo prav tako vse zaparkirano, tudi trata. Ker je bil čas za kosilo, smo se pošteno okrepčali. Dekleti sta naju prijetno presenetili in jedli, kot je treba; Ajda si je privoščila celo nekaj dodatnih grižljajev z dedijevega krožnika.
 
 
Nato smo se odpravili proti spomeniku padlim partizanom gornikom. To pa ‒ čeprav po ravnem ‒ ni šlo tako hitro. Ajda je splezala na vsako skalo, Vesna pa seveda ni hotela zaostajati za njo. Ker njene zmogljivosti zaostajajo za Ajdinimi, so se izmenjavali klici »Bom sama!« in »Dedi, vzdigni me!« Ko je starejša zajahala posebno veliko skalo, je bil to njen slon in nič kaj ji ni bilo všeč, da je nanj zlezla tudi sestrica. »Vesna, na narobno stran slona si se usedla,« jo je poučila, male pa to sploh ni motilo. Nazadnje smo našli še enega slona in jezdili sta vsaka svojega. Ko sva ju končno spravila s skal, sta se začeli skrivati.
 
 
 
 

 
 
 
 
Kljub številnim zastojem smo nazadnje vendarle prikorakali do velikega klina z vponko. Da smo pod najvišjo goro v državi, ju ni posebno prevzelo, zato pa se je spomenik izkazal za imenitno gugalnico in kar težko je bilo odstopiti prostor naslednji deklici, ki je s starši prispela za nami. K sreči smo našli novo zabavo: skakanje v višino. Čeprav je bil dedi že pošteno utrujen, se je še nekaj časa razlegalo: »Samo še enkrat! Še jaz!« Med vračanjem k Aljaževemu domu je Vesna neumorno nosila na glavi veliko preklo, dosti večjo od sebe, Ajda pa je še kar poplezavala. Na koncu gozda smo palico prislonili ob skalo, morda še komu pride prav.
 
 
 
 

Na trati pri domu smo razgrnili odejo, si razdelili čokolado in se umirili ob pravljici o Zlatorogu. Prebrala sem jo iz knjižice Zlatorog v pripovedi in resnici Dušice Kunaver in Brigite Lipovšek. Odlomke iz Aškerčeve pesnitve Zlatorog ‒ narodna pravljica izpod Triglava (žal niso prepisani posebno natančno) sem povedala nekoliko po svoje, ker se mi je zdelo, da starinskega umetelnega jezika ne bosta razumeli. Potem smo prebrali še o ajdovski deklici in triglavski roži.
 
 
 
Kako hitro so otroci spet spočiti, če je priložnost za zabavo! Preden smo pospravili odejo, sta se skobacali na dedija in plezali po njem kot prej po skalah. No, to je bilo menda vendarle dovolj, kajti ko smo se naložili v avto, je na zadnjem sedežu brž vse potihnilo in kodrolasi glavici sta zakinkali. Midva pa sva premlevala Ajdine besede, da moramo naslednjič »na kaj bolj poštenega«. Ta izlet je bil preizkus, koliko in kaj zmore Vesna, in je bil za Ajdo najbrž res prelahek, a ker tako rada pleza, mislim, da ji je bilo kljub temu čisto prijetno.

15 oktober, 2015

Galetovec kot »izgovor« za pokljuške planine in visoka barja

Ko sva bila na Galetovcu drugič, nama je prijazen planinec povedal za še eno izhodišče, na Gorjušah, a »z asfaltne ceste levo in še enkrat levo« se je izkazalo za nekoliko pomanjkljiv napotek. Celo Miheličeva razlaga, da je dostop »lahek in udoben. Od ceste, ki pelje iz Bohinja na Pokljuko, se malo nad Gorjušami odcepi na desno gozdna cesta. Že po nekaj metrih je prvo križišče, kjer izbereš levo cesto, na naslednjem križišču kak kilometer dalje pa še enkrat levo« ni čisto brez hib, kajti taka odcepa sta dva (za naju, ki sva se pripeljala od Mrzlega studenca, seveda leva): prvi je med kilometrskima oznakama 4,5 in 5,0, drugi pa med 6,0 in 6,5. Na obeh krajih iz odcepa kar hitro nastaneta dve poti in ni označeno, katera je prava. Pri prvem odcepu je sicer stebriček TNP, a nisva bila gotova, ali puščica pod rdečo tablico z napisom Galetovec kaže levo na kolovoz ali desno na stezo, pri drugem pa za rumenim kažipotom Galetovec 1h gozdna cesta zavije levo, desno pa se od nje odcepi kolovoz. Med odcepoma sta znaka za konec občine Bled in za začetek občine Bohinj. Odločila sva se za drugi odcep in domačin nama je povedal, da je prava pot leva (po gozdni cesti).
 
 
Iz namočenih tal in krošenj so se k soncu, katerega žarki so se vztrajno prebijali skozi veje, dvigale romantične meglice. Vsepovsod sva srečevala gobarje in videvala njihove avtomobile. Travnati svet desno pod gozdno cesto, ki se je večkrat poslabšala v kolovoz z velikimi lužami, je bil videti precej mokroten. Skozi drevje sva opazila nekaj hiš. Po dobrih 20 minutah sva zagledala prvo markacijo, kajti najina neoznačena pot se je križala z markirano z Bohinjske Bele na Galetovec (čez Planino za jamo), tako da sva morala zaviti levo, kamor je kazal tudi kažipot.
 
 
 
 
 
 
Vzpenjala sva se med robom gozda in travnikom z lesenjačo, ki sva jo malo prej videla skozi drevje. To je del območja, ki je na zemljevidu označeno kot Kranjska dolina. Šele zdaj sva se začela vzpenjati. Kar hitro sva bila pri lesi in na planini Ilovec (Ivovc). Više levo se nanjo izteče še ena pot, domnevala sva, da prej omenjeni prvi odcep s ceste. Po kratkem klepetu s pastirjem, ki se mu je ravno ta dan iztekala letošnja »služba«, sva zapustila planino pri lesi, okrog katere so postopale in poležavale krave. Tu sva pozimi zavila desno, tokrat pa sva izbrala levo pot. Nadaljevala sva navzgor ob gozdu in zavila skozenj. Na travniku na drugi strani sva dosegla naslednjo leso in se povzpela desno ob ograji. Na stari smreki na levi je čemela preža. Steza naju je vodila med brinjem in starimi listavci.
 
 
Tik pod ciljem se nama je z desne pridružila druga (desna) pot z Ilovca, z leve pa z Bohinjske Bele (čez Slamnike). Iz doline se je hitro dvigala megla. Prehitela sva jo ravno toliko, da je na vrhu še ni bilo in sva ujela zadnje okence v belini, potem pa se ni videlo nič več. Pa ravno po imenitnem razgledu slovi Galetovec! Tokrat je bil žal na voljo le na tabli, na kateri sta tudi krajši opis območja v slovenščini in angleščini ter trikitična Vodnikova pesem o razgledu. Tabla je vsakič, ko prideva, bolj zaraščena. Tudi vzletišče za jadralne padalce se mi je zdelo nekam zapuščeno.
 
 
Na Ilovec sva se vrnila po drugi (od spodaj desni) poti. Ta je ožja, zaradi korenin bolj spolzka in krajša; že v dobrih petih minutah sva bila pri lesi, pri kateri se stakne s prvo. Tokrat sva planino zapustila po kolovozu, za katerega sva domnevala, da se izteče na cesto pri prvem odcepu. Ko sva prečila planino, nisva mogla prezreti jerebike, razkošno ozaljšane z rdečimi jagodami. V gozd sva vstopila pri še eni lesi. Kolovoz se je najprej vzpenjal, se za kratek čas zravnal in se obrnil levo navzdol ter naju mimo dreves, »oblečenih« v zelene zaščitne mreže, in smreke z znamenjem in slabotno markacijo res pripeljal po stezi na asfaltno cesto pri stebričku TNP. Zavila sva levo proti drugemu odcepu, kjer naju je čakal avto. Spotoma sva si lahko ogledala še tablo, ki je v sramoto blejski občini in žali Prešerna.
 

 

 

 

 

 

 

Pohodniški dodatek

 
Ker nama je Galetovec vzel zelo malo časa (50 minut gor, 20 dol), sva si privoščila še nekaj visokih šotnih barij in planin. Eno tako barje, Ledine, sva že spoznala, Pokljuka pa je prav znana po njih. Visoko barje je mokrišče, na katerem rastline nimajo stika s podtalnico, zato so odvisne le od padavinske vode, ki vsebuje malo hranilnih snovi. Ena takih rastlin je šotni mah, graditelj visokega barja. Šijec, Goreljek in Veliko Blejsko barje so nastali iz ledeniških jezer. Na njih menda rastejo vse ombrotrofne (= odvisne od dežja) vrste rastlin, ki uspevajo v Sloveniji.
 
 

 
 
 
 
 
 
 
 
Levo ob cesti z Gorjuš proti Mrzlemu studencu, na območju, na zemljevidu označenem kot Močila (na novejšem Sidartinem narečno Maroste), je stebriček TNP, ki opozarja na največje pokljuško visoko barje Šijec. Za bližnjim prometnim znakom se s ceste odcepi steza k opazovalnemu stolpu na robu barja, saj po njem ne smemo hoditi – zaradi naravovarstvenih razlogov, pa tudi zaradi svoje varnosti.
 
 
Za Šijec nisva porabila niti četrt ure, zato sva se ustavila še nekoliko naprej proti Mrzlemu studencu. Parkirala sva ob cesti v bližini stebričkov TNP, ki označujeta Pokljuško pot – na levo k barju Goreljek in na desno k Velikemu Blejskemu barju. Odločila sva se za slednje. Markirana steza naju je pripeljala do opazovalnice. V tistem močvirnem svetu bi nama bili prav prišli gumijasti škornji, čeprav je bila steza ponekod tlakovana z lesom, po katerem pa je seveda precej drčalo. Dohitel naju je bos mladenič z obuvali v rokah, navdušen nad barjem, po katerem menda kar pogosto pohaja (pa ne bi smel!). Domačinko, ki je nekaj nabirala, sva vprašala, kaj je to. Pušpan. Tega si nisem znala predstavljati, zato je pokazala: brusnice. Sicer je vedela, kaj je pušpan, a je trdila, da pri njih brusnicam pač rečejo tako. Hm.
 
 
Ko sva prispela na Grajsko planino, se je iz stanu kadilo in okrog večjega kala so se pasle krave. Kažipoti na zgornjem delu planine (nazaj Pokljuka – Šp. hotel, naprej Rečitno – Camp Bled; kje in kaj je Rečitno, nisem dognala, morda je ime povezano z Rečiško planino) se nama niso zdeli posebno jasni. Domnevala sva, da je treba naprej po gozdni cesti. Šele ko dolgo ni bilo markacij, sva spoznala, da bi bila morala pri nejasnih kažipotih zaviti levo. Po skoraj pol ure se je cesta nehala vztrajno vzpenjati; tekla je med mladimi smrekami in pas trave na sredi je bil že širši kot kolesnici. Pripeljala naju je do hiše z že drugo zardelo jerebiko ta dan, Vovkove bajte (tokrat na Sidartinem zemljevidu knjižno Volkova – kdo ve, kaj vodi avtorje zemljevidov pri njihovih odločitvah).
 
 

Slabih 10 minut za Vovkovo bajto se je povprek postavila markirana gozdna cesta in nadaljevala sva desno po njej; tako se je končala najina nemarkirana stranpot. Kar kmalu sva prišla na Rečiško planino z več stavbami. Posebno imenitna je bila (najbrž nekoč) največja, ki ima sicer novo streho, leseni deli pa so v precej slabem stanju. Na ganku in drugod sva našla več takih in drugačnih podpisov in »podpisov«, kakršni potrjujejo rek, da kjer se osel valja, tam dlako pusti. Planina se nama ni zdela več živa.
 
 
 
 
 
Nazaj grede nisva zavila proti Vovkovi bajti, temveč sva sledila markacijam, da bi ugotovila, kje sva jih zgrešila. Pot so nama popestrile različne gobe, o katerih se nisva spraševala, ali so užitne. Kažipot za Grajsko planino naju je usmeril levo s ceste na zaraščeno stezo. Markacije so naju vodile čez hrib, ki sva ga prej obhodila po cesti. Hodila sva po razdejanem gozdu; kar je ležalo po tleh, je bilo videti že zelo staro. Steza je večkrat skoraj izginila, a k sreči je bilo dovolj markacij. Zanesljivo so naju pripeljale nazaj na Grajsko planino – natanko pri nejasnih kažipotih. Tudi zdaj ko sva vedela, kod teče markirana pot, je s ceste nisva videla. Krave so še kar neumorno zvončkljale, ko sva se poslovila od planine. Začelo je rahlo deževati, a še preden sva se po dobri poldrugi uri vrnila k avta, je tudi nehalo.
 
 
Galetovec nama je megla sicer nekoliko skazila, a brez njega ne bi mogla govoriti o tavanju po slovenskih hribih in tegale zapisa ne bi bilo. Škoda seveda ne bi bila bogve kakšna, ampak mene pisanje preprosto veseli. Celo o »ponesrečenih« izletih. Sploh pa se imam tudi na takih lepo.

07 oktober, 2015

Dleskovec v drugo (pre)lahko, a z dodatki imenitno

Zadnjo avgustovsko soboto sva poravnala še en dolg: znova sva se odpravila na Dleskovec (1965 m), ker se nama je lani skril v megli. Kako do izhodišča na planini Ravne (okoli 1500 m), ne bom še enkrat pripovedovala, ker ni bilo nič novega, žal tudi avtomobili pod najlepšo smreko ne (pač, volnatoglavi osati, če hočem biti natančna), le tega menda še nisem omenila, da je na tisti smreki tabla z napisom Pl. Ravni (ne Ravne, kakor piše v vodnikih in na zemljevidih).
 

Poti na Dolgo trato (okoli 1830 m) prav tako ne bom še enkrat opisovala, samo to naj povem, da sva se spotoma sladkala z malinami in da so planino tokrat krasili čedni šopki sviščevcev. Mimo križa in do možica je šlo še po spominu, od tam pa je bila pot za naju nova. Steza se je nadaljevala levo in desno. Zavila sva levo pred vrtačo, ki se nama je v jesenski megli zdela strma grapa, in jo obhodila po levem robu. Vzpenjala sva se med redkim ruševjem in razgled je postajal čedalje lepši: Veliki vrh, Velika Zelenica, Molička peč, Poljske device, Križevnik. Bore četrt ure nad možicem sva stopila na vrh. Torej sva bila novembra že skoraj na cilju!


 
 
 








Na vrhu je stala velika piramida, zložena iz kamnov. Razgled je bil za tako »nepomemben« vrh prav lep: na zahodu Deska, desno od nje Tolsti vrh, za njima Ojstrica, spredaj desno od nje Veliki vrh in Velika Zelenica; na severu Poljske device in Križevnik, za njimi Krofička in dolgi hrbet Strelovca, v naslednji vrsti pa Olševa; na severovzhodu Raduha; na jugu Velika planina. Na vršnem travniku so iz visoke suhe trave bodli razkošni šopi preobjed.
 

Ker sva s planine Ravne do vrha Dleskovca potrebovala samo uro in dvajset minut, je bilo treba vsaj vrnitev nekoliko »raztegniti«. Spustila sva se na drugo stran med ruševje. Hotela sva priti na markirano pot med Ravnami in Korošico ter poiskati (Staro) Lučko kočo. Nekaj časa je bila steza zelo očitna, saj je bilo ruševje sveže požagano. Ko se je zredčilo, sva zavila bolj desno in se spuščala po skalnatem pobočju, kjer steza ni bila vidna. Jani je poskusil srečo v najbolj obetavnem »koridorju« skozi ruševje, jaz pa sem prevzela vlogo možica. Le kakih 150 m nad markirano potjo se je ruševje zaprlo pred njim, zato se je vrnil k meni. Poskusila sva še enkrat in tam, kjer se je ruševje zredčilo, tokrat opazila odcep levo. Po slabe četrt ure naju je pripeljal do prečne poti, ki priteče z Dolge trate in obide Dleskovec po zahodni strani; na zemljevidu ni markirana. Zavila sva desno nanjo in čez nekaj metrov zagledala markacijo. Po tej poti sva v petih minutah prišla do križišča z drugo, ki obide Dleskovec po vzhodni strani in je tudi na zemljevidu narisana kot markirana.
 
 
Tik pred križiščem sva srečala planinca in ju rešila zmotnega prepričanja, da gresta na Korošico, v resnici pa sta veselo korakala za markacijami nazaj na Dolgo trato, saj jih proti Korošici ni bilo. Pri nedopustno zanikrnih kažipotih sva zavila desno. Steza je bila sprva kamnita in svet obakraj nje zelo kraški, sčasoma pa je postala bolj peščena in obrasla s travo. Prečila sva skalnato pobočje in se čez dobre pol ure znašla v kotanji, po kateri so ležale skale. Kmalu za njo so se levo ob poti pokazali spomenik 17 borcem partizanske tehnike,
padlim 2. januarja 1945, ter miza in klopi. Ko sva tam malicala, sta prišla mimo planinca; ona je vedela »vse« o tem kraju: tukaj je bila planinska koča (Lučka koča, ki sva jo iskala) in v njej partizanska tehnika, zaradi česar so jo požgali. Tudi napis na lesenih tablicah, ki sta komaj še čitljivi, pravi tako, čeprav na zemljevidu Lučka koča ni narisana ravno na tem mestu. »Majhna in vsa skromna je bajtica, ne upa si stopiti v vrsto oholih planinskih Domov. Vsa je iz lesa, tri metre meri v višino, štiri v širino in dolžino. Spredaj vrata, ob zadnji steni ležišče s slamo, na vsaki strani po eno majhno okence, desno za vrati železen štedilnik, levo miza in dve klopi. To je vse. Enostavno, pa domače in prisrčno,« je v Planinskem vestniku 4/33 zapisal Mirko Kajzelj. A zdaj ni več sledu o njej, vsaj midva ga nisva našla.
 
 
Pot sva nadaljevala mimo ravnice z napajališčem tremi »podpisanimi« (RV/PV, RV/79) lesenimi koriti in zbiralnikom v bregu nad njimi. Čez zeleno kotanjo pod ravnico sva se vrnila v gozd. Na drevesih vrh klanca so naju pričakali kažipoti nazaj Molička pl., Korošica in Lučka koča (zdaj se ne čudim več pritožbi nekoga, ki je iskal Lučko kočo, češ da so ga kažipoti usmerjali proti njej, potem pa so – ne da bi bila kje kaka koča – začeli kazati nazaj, od koder je prišel; kdor postavlja znamenja, se mora zavedati, da ne poznamo vsi območja in z njim povezanih dejstev, zato marsikdo, ki sledi kažipotu za kočo, kočo tudi pričakuje) ter levo Pl. Polšak. Pa si oglejva še to planino, sva sklenila.
 

Namesto da bi bila nadaljevala proti Ravnam, sva torej zavila levo. Na nekaterih drevesih so bile rdeče pike. Na nekaj neoznačenih razcepih sva vselej izbrala razločnejšo stezo. Vzpenjala in spuščala se je in rdeče pike so se namnožile tudi na skalah. V iglastem gozdu je bilo čedalje več macesnov in vsepovsod je ležalo trohneče podrto drevje. Mimo zasilne klopce in po levem robu gole kotanje, obdane z macesni (zdajle že rumenijo!), v kateri so ležali kupi vejevja, ki so ostali po pospravljanju gozda, sva 40 minut za Lučko kočo prispela na planino Polšak (1695 m; po vodniku Kamniško-Savinjske Alpe Polšakovo planino). Tudi tam je bil zbiralnik za vodo in napajalno korito je bilo spet označeno z RV. Sedela sva pred malo kočo na planini in uživala najlepše trenutke tega dne. Belogriva kobila s še čisto majčkenim žrebičkom, ki se ni niti za hip ločil od nje, je pozvanjala z zvoncem. Žrebiček v drugi družinici je bil nekoliko večji in se je sito zleknil v travo, a še leže venomer nekaj mulil. Kulisa tega živahnega prizora pa je bila sicer negibna, vendar nič manj čudovita Raduha. Janija je zamikalo še s Polšaka na Križevnik, toda uresničitev te želje je odložil za kdaj drugič.
 
 
Vrnila sva se na pot proti Ravnam in čez pol ure preplezala leso nad planino. Nato sta naju puščica in markacija usmerili desno navzdol, a videla sva nekaj planincev, ki so nadaljevali kar naravnost naprej. Steza se je spremenila v širok travnat kolovoz. Z njega se je v desno spustila markirana travnato-skalnata potka, midva pa sva nadaljevala po kolovozu, ker sva pričakovala, da bova prišla na obračališče pod Smrekovcem in od tam po gozdni cesti na planino. Vendar sva se znašla na cesti že pod obračališčem (to se najbrž ne bi bilo zgodilo, če bi bila više pri markaciji in puščici sledila tistim, ki so šli kar naravnost, ne desno navzdol). Odmaknila sva žico električnega pastirja in se napotila po cesti mimo krav, zbranih ob majhnem kalu, proti avtu v gozdu pod planino.
 
V drugo sva Dleskovec tako rekoč mimogrede »našla« in ker je bilo to prelahko (predvsem pa prekratko), se nama je za vrnitev posrečilo porabiti ravno dvakrat toliko časa kot za vzpon nanj. Niti za minuto preveč!