18 januar, 2018

Mrzlica z Marnega

Za zadnji konec tedna v novembru je bilo napovedano slabo vreme, zato je šel Jani v službo v soboto, da sva si lahko privoščila hribolazenje na sončni ponedeljek. Ceste so bile zaradi delavnika polne, zato pa sva pričakovala prazen hrib. Za prvega zares zimskega sva si izbrala Mrzlico (1122 m) in našla še eno pot, po kateri še nisva šla.

Odpeljala sva se na Marno (prelaz in razvodje med savsko in savinjsko dolino, 433 m) ob cesti Hrastnik‒Rimske Toplice. Vas sva prevozila po dolgem in počez, pa nisva našla parkirnega prostora, kjer bi bilo dovoljeno oziroma spodobno parkirati. Nazadnje sva se zapeljala na parkirišče vrtnarije Napret, kjer je že stal en avtomobil. Vrtnarijo naj bi bili odprli ob osmih, a ker ob pol devetih še ni bila odprta, sva si mislila, da pozimi pač ne deluje in ne bova nikomur v napotje. Ko sva se preobuvala, pa sta se pripeljali uslužbenki. Odgovor na vprašanje, ali lahko ostaneva, je bil prijazen in odločen: seveda, saj sva vprašala, ali smeva.

Napotila sva se proti središču vasi in se najprej ustavila pri Jakopičevi kapelici, imenovani po kmetu, na čigar svetu stoji. Za njo se je skrivalo kužno znamenje z letnicama 1668‒1671, po registru nepremične kulturne dediščine le »nastavek kamnitega znamenja«. Po istem viru naj bi bil v kapelici z balustradnima vogalnima stebričkoma lesen kip Marije z detetom, a dete je vsekakor manjkalo, torej je vprašanje, koliko tisti podatki še držijo. Na križišču pri spomeniku 19 padlim partizanom sva nadaljevala navzgor po glavni cesti skozi vas. Pri hiši s čebelnjakom, kjer je cesta napravila desni ovinek, sta naju markacija in puščica na električnem drogu usmerili levo na makadamsko cesto z ostanki asfalta, ki se je spuščala med hišami.









 Cesta je postala spet asfaltna, a zelo slaba, zato ji je znak za delo na cesti kar »pristajal«. Levo v daljavi sva po oddajniku prepoznala Kum. Pri razcepu nama je markacija na starem drevesu, obraslem z bršljanom, povedala, da morava navzgor mimo velikanske škarpe. Nikogar nisva srečala, da bi ga lahko vprašala, katera hiša je Jurkova. Tam nekje je namreč živel učitelj in velik planinec, predvsem mentor planinske mladine, Vidko Jurko, soustanovitelj Zasavske planinske poti (ZPP). Na lopi pri Marnem 30 je pisalo Kal s puščico naprej in Z (znamenje ZPP). Še enkrat sva se začela rahlo spuščati, nato pa se je razvlečena vas vendarle končala. Naslednja hiša je bila že Krištandol 15 in kmalu za njo se je pokazal Krištandolski hrib.


Kakih 20 minut od izhodišča sva prispela v Krištandol (456 m), kjer sta vladali senca (poleti je najbrž prijetno) in vlaga. Hiše so bile večinoma videti v zelo slabem stanju, nekatere so prenavljali. Ker ni bilo oznak, sva vprašala za pot. Po ozki asfaltni cesti, ki se je odcepila strmo desno ob Krištandolskem potoku, sva prikorakala do zadnjih hiš. V klepetu z domačinom sva izvedela, da jim bodo po zaprtju hrastniškega rudnika vsaj popravili ceste. Popravila so več kot potrebne! Na vrhu prvega vzpona sva za skladovnico drv ugledala zazidan rudniški rov; na zidu sta bila napis Srečno 21. 12. 2007 in rudarski znak (prekrižani kladivi). Tam sta se razcepili tako voda kot pot. Levi krak je bil označen s kažipotom Kal.


Nadaljevala sva po gozdu, kjer je že ležal sneg. Ko se je kolovoz približal potočku na desni, sva prišla do napisa na drevesu Kal. Ni nama bilo čisto jasno, ali puščica poleg njega kaže naprej po kolovozu ali na stezico, ki se je odcepila z njega desno čez potoček. Poskusila sva čez potoček in tam so se res pojavile markacije (na splošno pot ni bila ravno zgledno markirana). Čez čas se je strmina nekoliko unesla. Nad preseko z električnimi drogovi na levi sva zagledala nenavadno še ne zgrajeno ali pa že podirajočo se hiško. Tudi midva sva se prestavila na preseko, kjer sta naju čakala kolovoz ali široka steza in smerna tablica nazaj Gore, naprej Kal. Vrh travnika sva na rogovili opazila smerno tablico, popisano po obeh straneh. Kolovoz naju je pripeljal čez travnik mimo »tihožitja« z zavrženimi okni in omenjene tablice (spet nazaj Gore, naprej Kal) na asfaltno cesto. Zavila sva navzgor po njej in jo pri zabojčku za pesek/sol že zapustila; markacija na smreki naju je usmerila desno. Skozi ozek pas gozda sva stopila na travnik.

 

Med nekakšnim gospodarskim poslopjem na levi in toplarčkom na desni sva se povzpela na ozko makadamsko cesto (ali kar se je pač skrivalo pod snegom), ob kateri sta bila na električnem drogu rdeča kažipota z zdaj že znanima napisoma. Zagledala sva Stog, samoten skalni stožec, štrleč iz gozdnatega pobočja. Pri Krištandolu 12 z igrali za otroke in zanimivo sončno uro nama je gospodar potrdil, da sva pri Hribarniku, kakor sva prebrala v vodniku Posavsko hribovje. Tam sicer piše, da je Hribarnik ob Stogu, a to očitno ne drži. Po markirani strmi skalnati stezi skozi gozd, s katere se je na levi spet lepo videl Kum, sva mimo vodnega zajetja stopala po »velikanovih« gazeh; predhodnik je imel velika stopala in je delal dolge korake. Pri skali z napisi (ne več dobro čitljivimi, a morda je pisalo M. O. Hrastnik. 1974 in še nekaj) se je strmina unesla in 45 minut nad Krištandolom sva skozi »slavolok« iz upognjenih vej stopila na plan pri ograjenem vrtu, v katerem so še stale fižolovke. Domačija je bila videti opuščena, a nekdo najbrž še vsaj občasno prihaja tja. Ugibala sva, ali je to Podmenik, kakor približno na tem kraju piše na nekaterih zemljevidih.

Od domačije pod Stogom sva odšla desno in sva si stožec lahko ogledala še z druge strani, čisto od blizu. Na razcepu sva zavila levo proti utrujenemu toplarčku z markacijo in letnico 1965. Kolovoz se je prekucnil navzdol, se zravnal in se znova vzpel. Dosegla sva hudo razpokano asfaltno cesto, po kateri sva nadaljevala navzgor. Tako sva se priključila poti iz Hrastnika čez Blate. Po 20 minutah sva desno ob cesti zagledala spomenik komaj 14-letnemu pionirju skojevcu Borisu Pustu, ki je padel 28. septembra 1944, ter kažipote desno proti Ostremu vrhu (na zemljevidu Ojstri vrh), Babi in Zavratam, levo proti Hrastniku čez Klobuk, da Gor in Kala ne omenjam. Prispela sva na Lužo.


Luža je del vasi Kal. Na desni pod Ostrim vrhom je stalo nekaj hiš, še več jih je bilo pred nama. Na Kalu 3 (nasproti čedne kapelice) sva našla kontrolno točko (KT) 10 Poti spominov NOB Občine Hrastnik, katere markacija je rdeča peterokraka. V vpisni knjigi mi je zbudila pozornost pogostost imena Niko Guid. Je to Nikóla Guid, avtor vodnika Planinske obhodnice in pohodi? Dalje sva šla mimo transformatorske postaje Borovšak in visoko pred seboj zagledala samotno domačijo. Na desnem ovinku, kjer bi se morda lahko odcepila pot proti njej, sva raje ostala na cesti, saj za odcep ni bilo oznak ali pa so se skrivale v snegu, tega pa je bilo preveč, da bi ga gazila le za poskus, ali kam prideva. Kakih 10 minut nad KT 10 se je nasproti kapelice odcepila cesta proti  omenjeni samotni domačiji. Smerna tablica je kazala le nazaj (Gore in Kopitnik), dve sta bili namenjeni konjenikom, za naju pa ni bilo nobenega napotka. 

K sreči je prav takrat po kolovozu z desne prikorakal gospod, ki naju je poučil, da morava še kar naprej po cesti, in se nama pridružil. Navdušeno je pripovedoval, kako lepo je tu poleti in kaj vse raste v teh krajih. Za domačo rabo pripravlja pijačo iz 50 zelišč, ki jih nabira sam in jih namaka v žganju. Na kak kraj gre tudi po eno samo rožico, samo da hodi, ker sicer preveč sedi za računalnikom. Med klepetom smo se približali smučišču Rajska dolina na hribu, imenovanem Pleše (956 m; Krajevni leksikon Slovenije to koto imenuje Kalski hrib). Lani (zdaj že predlani!) so pri žičnici obnovili strojnico, nama je povedal sogovornik, in imajo še druge načrte. Cesta je speljana skozi predor pod smučiščem in semafor, ki ga upravlja senzor, skrbi, da ne prihaja ne do zastojev ne do trkov. Zagazili smo desno mimo njega, a kadar smučišče deluje, je morda kljub temu varneje iti skozi predor. Pod seboj smo videli spodnjo postajo smučarske žičnice. Onkraj smučišča smo se vrnili na cesto. Pogled na zasneženo okolico je bil pravljično lep. Mimo urejenega parkirišča smo pol ure nad Lužami prikoračili do spomenika Revirski četi, za katerim je pot v Hrastnik čez Klobuk, ki sva jo nekoč že prehodila.
 

Nedaleč od spomenika smo se poslovili; gospod je odšel naprej po cesti, midva pa desno čez hrib, na katerem se je sankala mlada družina, predvsem seveda otroka. »Ali imate otvoritev zimske sezone?« sem vprašala. Očka je kar zasijal: »To, to!« »Midva tudi,« sem se pohvalila. Ob zgaženi poti (snega je bilo kakega četrt metra) je tekla žičnata ograja. Ob njej so rasle smreke in na nekaterih so bile markacije, prav tako na slikovitem drevesu tik pred koncem vzpona. Na vrhu hribčka je bil sneg spihan do trave. Od tam sva že zagledala Mrzlico, prelep je bil tudi pogled na Kamniške Alpe. Kakih 20 minut nad spomenikom sva stopila na asfaltno cesto pri Planinsko rudarskem domu na Kalu (na spletni strani PZS samo Planinski dom na Kalu; na stavbi 956 m, na zemljevidu in na spletni strani PZS 946 m). Sicer je bil zaprt, a okrog njega je bilo živahno, predvsem zaradi družin z majhnimi otroki, ki so se sankali. Seveda, saj se tja lahko pripeljejo z avtomobili. Prvi sneg je spodbudil tudi »kiparsko« ustvarjalnost, saj je na dvorišču stalo več snežakov.

Za domom sva mimo tabel Območja Natura 2000 o Mrzlici in tamkajšnjih živalih in rastlinah ter kažipota Mrzlica stopila v gozd. Kmalu za ograjenim vodnim zajetjem je bila na nekem drevesu poleg napisa Vrh Kala puščica levo. Na tisti strani sva videla vzpetinico, zavila proti njej in tako približno 10 minut nad domom prigazila na vrh Kala (985 m), kjer naju je presenetila vpisna skrinjica. Z njega sva se spustila po drugi strani, kamor so vodile gazi. Sneg z vej se nama je usipal za vrat. Kmalu sva bila spet na poti proti Mrzlici (tudi tam je na deblu pisalo nazaj Vrh). Bril je leden veter. Kar precej sva se spustila. Nekateri knafelčki so bili podčrtani z modro črto (morda je ta del poti dvonamenski, se pravi dovoljen tudi za kolesarje) in še vedno so se pojavljale rdeče peterokrake.


V nekaj minutah sva pristala na sedlu, kjer se desno zavije na Šmohor, levo se spusti Pot NOB, midva pa sva nadaljevala navzgor, že po pobočju Mrzlice. Srečala sva planinca, ki sta naju posvarila, da je strmo in je pod snegom ponekod led. Eden je dodal: »Je lepo tu pri nas v Zasavju, a ne? Ni tako, kot pravijo nekateri, da je kr neki.« S svojim popolnim strinjanjem sva ga vidno razveselila. Žal smo se razšli, preden sva zagledala globoko spodaj na desni kočo, in tako nisva mogla vprašati, kaj je to. Po zemljevidu naj bi bil tam nekje Ceperlin (domačija?). Srečala sva še enega navdušenca, ki je zaradi lepega vremena vzel dopust. Poročal je, da je dom zaprt, ker je pač ponedeljek; tako je sklepal, ker ni nikogar videl in tudi nobenih prislonjenih palic ne. K sreči ni imel prav; prejšnji večer sem se pozanimala po telefonu.











Strmina se je unesla in gozd se je razredčil, tako da je bila lepota posameznih zimsko »oblečenih« dreves še bolj opazna. Kakih 20 minut nad sedlom so se gazi razcepile: naravnost navzgor proti vrhu, desno k domu. Podala sva se na vrh in kmalu zagledala televizijski stolp in antene. Zadnji vzpon je bil spet bolj strm in čez dobrih 10 minut sva že uživala razgled z vrha. Triglava ravno nisva videla, sicer pa veliko lepega, posebno zala je bila Ojstrica. In tudi kaj manj lepega. Po vpisu v knjigo naju je čakal le še petminutni spust k domu, ki je bil res odprt.










Po odlični gobovi juhi in štrukljih, ki jih je poleg okusnosti odlikovala tudi velikost porcije, sva se od planinskega doma vrnila v dolino. Tokrat ne čez vrh, ampak sva ga, sledeč kažipotu Kal navzdol po bregu pod domom, obhodila po vzhodni strani. Tudi vrh Kala sva izpustila. Zdaj nama je z zasneženega drevja, ki ga je grelo sonce, že pošteno kapljalo na glavo in za vrat. Po 40 minutah sva se pri domu na Kalu, kjer sta dva avtomobila parkirala prav pod teraso, mimo depandanse napotila na cesto. Od nje se je kmalu odcepila cesta levo proti Šmohorju in domu hrastniške lovske družine. Ko je z leve pritekla stezica čez hrib, po kateri sva prišla gor, sva ostala kar na cesti. Držala sva se je tudi pod smučiščem in predor je bil razsvetljen in opremljen z ozkima pločnikoma po obeh straneh, torej varen tudi za (disciplinirane) pešce. Odtlej sva hodila po poti vzpona, na kateri je bilo poleg odjuge (prav zaradi nje) novo samo to, da so se zraven odpadnih oken pokazala še vrata. V Krištandolu čez slabo poldrugo uro ni bilo več le senčno, ampak že kar mračno.

V 20 minutah sva prispela na glavno cesto skozi Marno. Samo mlado mamico z otrokom sva imela priložnost vprašati, katera hiša je Jurkova, a ker je bila »priženjena«, ni vedela. Zato sva se oglasila pri hiši s čebelnjakom. Fantička, ki sta se igrala na dvorišču, sta naju peljala k atiju in ta je vedel, kdo je bil Vidko Jurko; poznal ga je predvsem kot sadjarja. Opisal nama je Jurkovo hišo in sva jo šla nazaj iskat. Upajoč, da sva našla pravo (Marno 30 ‒ to je bila ravno tista, na kateri sva zjutraj videla planinske znake), sva se še enkrat vrnila v središče vasi in tedaj srečala več ljudi kot prej ves dan, med njimi starejšega možaka, ki naju je videl že zjutraj in nama je hotel zdaj na vsak način natočiti šilce žganega, pa smo se razšli prav prijazno, čeprav vabila nisva sprejela. Potrdil je, da sva našla pravo hišo, ter povedal, da je bil pokojni učitelj fin gospod in da tam še vedno živijo njegovi sorodniki.

Ko sva čez nekaj minut odklepala avto, nama je od vrtnarije nekdo pomahal. V mraku nisva zanesljivo videla, kdo je bil. Kdorkoli že ‒ tod očitno živijo prijazni ljudje.

08 januar, 2018

Gradiška tura drugič

Ko sva si kupila samovarovalna kompleta, me je bilo malo strah, da bo Jani hotel kar naprej plezati, a sva se »pogodila« le za petkrat na leto. Po tečaju in Grančišču, Mali Mojstrovki in Konju sva se še enkrat podala na Gradiško turo, tokrat do vrha.

Ljubljanska sivina ni obetala kaj prida, pri Postojni so se oblaki že nekoliko razmaknili, Nanos je bil rahlo poprhan s snegom. Parkirišče v Gradišču je bilo živahno. Večina se je na hitro opremila ali sploh ne, nama, »nedeljskima« plezalcema, pa so priprave vzele več časa. Končno sva se odpravila mimo spomenika velikima ljubiteljema gora Fricu Furlanu (po njem se imenuje plezalna pot na Gradiško turo) in Otmarju Černilogarju do razcepa, kjer sva zavila levo proti plezališču (desna steza je namenjena neplezalcem). Čez melišče pod Malim oltarjem in mimo vrha Malega oltarja do začetka plezališča smo hodili v gosjem redu. Pri tamkajšnji klopci so se nekateri še do konca opremili, nato pa smo začeli plezati.

 









Po razpoki med Stebrom in Trikotom (sprva večinoma po prvem, potem po drugem) sva se vzpenjala po skalah, katerih sivino so poživljale sicer že ugašajoče barve jesenskega ruja. V dobre pol ure sva priplezala do lesenega »balkončka«, od koder sva videla nekaj plezalcev, ki so naju prehiteli, na grebenu Trikota. Zdaj je bilo treba nazaj čez razpoko na ta greben, ki je najbolj izpostavljeni del poti. Po njem sva se v pol ure povzpela do vrha Trikota. Tam je bilo konec plezanja. Živahna skupina, ki naju je prehitela, se je že pripravljala za nadaljevanje poti, midva pa sva si še privezala duši in se nekoliko razgledala.
 

















Nato sva se odpravila proti vrhu. Vzpon po skalnati stezici med grmi ruja in redkimi rožami je bil kar strm, celo plezati je bilo še treba. Koreninasta in kamnita steza je tekla med skalami in šopi visoke trave ter kmalu zavila v gozd. Vzpenjala sva se po hladni senci, prav mraz pa ni bilo, seveda tudi zaradi gibanja in ker ni nič pihalo. Vipavska dolina se je že kopala v soncu. Pot je dolgo tekla v desno, po dobre pol ure pa je zavila ostro levo okrog skale. Še enkrat sva se za kratek čas obrnila v desno, nato pa skoraj navpik v nekaj kratkih ključih stopila na razgleden rob. Mimo napisa na skali Kadar ona tod mimo gre, / pa naj bo maj ali ne, / ti vedno pozdravi to moje dekle. / L. t. n. sva čez dobrih 10 minut dosegla vrh s križem, ki ga ob najinem prvem vzponu na Gradiško turo poleti 2006 še ni bilo. Razgledi so bili res lepi, a najbolj naju je navdušilo dolgo spogledovanje z gamsoma na sosednjem vrhu. Eden je bil bolj sramežljiv, drugi pa radoveden ali morebiti postavljaški ‒ kakorkoli že, dodobra sva se ga nagledala.

Med vračanjem z vrha sva srečala domačinko, navdušeno nad lepim vremenom. Dva tedna so imeli menda tako močno burjo, da je bilo celo zanje, ki so je vajeni, že prehudo, tako da so si današnji čudoviti dan že prav zaslužili. Posebno je bila vesela zaradi organizatorjev Vertovčevega pohoda, ker je z njim veliko dela, zato je upala, da se ljudje niso ustrašili slabše napovedi in ostali doma. Pol ure pod vrhom sva na stičišču s plezalno potjo slekla vetrovki, saj je sonce že prav pripekalo.

 











V dolino se seveda nisva vrnila po plezalni poti. Potem ko sva prečkala majhno melišče, sva se znatneje spustila. V 25 minutah sva okrog Luske sestopila do vrha Oltarja in nadaljevala ob njegovi steni, na kateri sva opazila imena smeri, med njimi Zadnja šansa in Crazy horse. Gredoč mimo majhne votline sva se lahko oprijela jeklenica. Po 10 minutah sva pod obvestilnim stebričkom pri vrhu Malega oltarja zavila levo in prečila še eno melišče.



Do parkirišča je bilo le še četrt ure. Bilo je polno, na teniškem igrišču so že udarjali loparji in bife ob njem je bil odprt. Lep dan je privabil na plan veliko ljudi. Vsi so bili videti dobre volje in tudi midva sva bila zadovoljna z uspešnim koncem svojega prvega »plezalnega leta«.