26 oktober, 2009

Brda ne poznajo meja

Ta konec tedna je bil namenjen džezovskemu festivalu v Krminu (Cormons). Letos sva si ga privoščila malo več in sva dvakrat prespala v Brdih (na italijanski strani imenovanih Collio). Ko ni bilo koncertov, sva se potepala med grički z vinogradi. Stanovala sva tik opuščenega majčkenega mejnega prehoda v vasi, ki se tostran imenuje Plešivo, onstran pa Plessiva. S terase sva milo gledala Krminsko goro (Monte Quarin), visoko celih 274 m. Na »turneji« med vinskimi kletmi sva napravila krog Plešivo–Ceglo–Vipolže–Kozana–Šmartno–Dobrovo–Medana–Plešivo. Od kraja do kraja z avtom, po vaseh pa potem peš. Posebno doživetje (in presenečenje!) je bilo Šmartno, utrjena vas s še prav srednjeveškim duhom. Od tam sva si privoščila še skok v Gonjače, nad katerimi na Mejniku (321 m) stoji 23 m visok razgledni stolp. Kakšen razgled! Kar se rastja tiče, je to pot prevladovalo gojeno: oljke, kakiji, granatna jabolka in okrasni navadni usodniki, ki jih doslej nisva poznala in jim tudi njihovi srečni lastniki niso vedeli imena.










Včeraj je bil na sporedu »dislociran« koncert v Medani. Pred njim sva se hotela zapeljati na Krminsko goro, da bi si ogledala romarsko cerkev Blažene Device Pomočnice in razvaline gradu na vrhu. Ker se je v Krminu (53 m) laže izgubiti kot ne, sva nenačrtovano pristala na parkirišču, od koder ni dovoljeno nadaljevati z avtom. Tam sva na moje veliko veselje našla tablo z zemljevidom pešpoti na goro. Ena, imenovana Porton Ros, vodi prav s tega parkirišča: tlakovan nekdanji dostop na grad. Ni bilo časa za razkopavanje kovčka in Jani je nasedel mojemu prepričevanju, da po tlakovani poti pridem na vrh tudi brez športne obutve. Tlak (kjer je še) je v vseh pogledih srednjeveški in čeprav strmina ni huda, nobeni ne priporočam, da bi se je lotila v salonarjih. K sreči ne nosim zelo visokih pet ...

Kakšno tavanje po slovenskih hribih pa je to? Brdo je brez dvoma hrib, čeprav zelo pohleven, in Brda/Collio so enoten svet, kjer lahko »tavate«, ne oziraje se na mejo. Najbrž so nekako tako – sploh ker je znano, da glasba ne pozna meja – mislili tudi v Medani: z odra ni bilo slišati niti ene slovenske besede. Ali zaradi arogantnosti ali »samo« nesposobnosti italijanskih organizatorjev ali pa zaradi ravnodušnosti ali »samo« nerodnosti domačinov, je pravzaprav vseeno, ampak ni mi bilo všeč. Zunaj pa je sijalo sonce in brez veliko besed je bilo jasno, da v Brda še prideva – hribolazit.

22 oktober, 2009

Javorski vrh je čuden hrib

Ker bova konec tedna v krajih, ki komaj pogledajo čez 100 m, vse druge dni pa imava že "oddane", sva se v ponedeljek odpravila na še en sprehod. Nadaljevala sva tam, kjer sva zadnjič končala. Parkirala sva pri Pečarju. Pri Tablarju sva tokrat izvedela, da je napis Tabrar na zemljevidu Ljubljana in okolica napačen, in se »pogovarjala« z japonskimi nemimi racami. Zadnjič sem pozabila povedati, da je od Žabjeka zelo lep pogled na Ljubljano in Šmarno goro. Do Doma Radiotelegrafistov na Žagarskem vrhu sva šla tokrat čez hrib, ne po cesti. Čezenj teče več poti; izbrala sva tisto levo pod vrhom, kjer je prikupen brezov »drevored« (tam sva odkrila markacijo). Namenila sva se na Javorski vrh (641 m), tudi zato, ker je Željko Kozinc napisal: »In kaj je tako imenitnega na Javorskem vrhu? Vse.« Madonca!

Pot po (asfaltni) cesti ni bila posebno razburljiva. Bolj redko markirana teče od Žagarja mimo Lesarja do Špilarja (Javor 25), od tam pa levo v breg. Ko sva ugotovila, kje je vrh (spoznala sva ga po vodnem zajetju), sva se le stežka prebila nanj, saj je okrog in okrog večkrat ograjen, ograja pa »trese«. Nobenih prehodov ni, zato jo je treba preskočiti (poiskati kak štor ali grbino za »odskočišče«), kajti prestopil bi jo lahko kvečjemu kak (velik) košarkar. Morda je pozimi, ko krošnje niso olistane, res lep razgled, a nama se ni zdel nič posebnega, pa še ozračje ni bilo najbolj čisto. Verjamem, da je Javorski vrh priljubljen pri »plemenu kolesarjev«, ki uživajo v poti (cesti) in jih prav na ograjeni vrh najbrž niti ne vleče. Mene je zelo lahko navdušiti in Kozinčevo pisanje je kot nalašč za to, a tokrat sem menda prvič v svoji planinski »karieri« v tem pogledu popolnoma odpovedala.

Do Javora 31 sva se vrnila po cesti, tam pa se spustila po (zaradi podrtih dreves neprevoznem) kolovozu v dolino Besnice. Držala sva se leve smeri in »glavne« poti, niže pa so naju vodile Telekomove rumene kovinske palice. Na koncu sva zavila levo na prečno pot in čez potok ter se po travniku mimo znamenja spustila na kar preveč prometno cesto. Na tem nič kaj planinskem delu poti sta naju presenetili nova podružnična šola, nekam velika za ta kraj, ter izposojevalnica in prodajalna avtodomov takole od rok, še zdaj pa sem radovedna, kaj je zagonetna Kuhinja pri Darji. Pri kapelici na koncu Besnice sva zavila levo. Kmalu se je začel klanec, večidel makadamski, veselja, ko sta naju povabili s ceste v gozd Knafelčeva in kurirska markacija, pa je bilo kmalu konec: pot je postala tako zaraščena, da je kar izginila (markacije tudi), zato sva se pognala v precejšnjo strmino proti cesti, katere rob sva videla skozi drevje. Nenadoma sta naju z razburjenim laježem »napadla« dva kosmatinca in naznanila, da sva že pri Pečarju.

Dobro uro gor in slabo poldrugo dol. Tale pot in tista zadnjič nista posebno planinski, a v teh jesenskih dneh, ko bo nagajal dež, utegneta priti prav, saj omogočata sprehod z dežnikom.

19 oktober, 2009

Žagarski vrh za ljubitelje kostanja

V četrtek je bilo časa le za sprehod. Odpeljala sva se v Sostro, tam pa levo po Sostrski cesti in z nje desno na Podgorsko pot. Pred potokom Šivnikom sva zavila z asfalta desno na kolovoz in parkirala pri zapornici, za katero stoji odslužen kiosk. Napotila sva se ob Šivniku, v katerem je malo vode in veliko odpadkov. Sramota! Tu se začne raj za nabiralce kostanja – precej sva jih srečala. Takoj ko sva stopila v gozd, sva onkraj potoka zavila desno. Obakrat. Zakaj dvakrat? Ker sem pozabila zakleniti avto ... Pot je neizrazita ali pa je sploh ni, zato jo je laže izgubiti kot ne. Prvič sva v četrt ure brez težav dosegla ograjo pod Pečarjem, drugič pa sva zašla in sva se morala po hudi brezpotni strmini prebiti na Debenji vrh, po katerega slemenu teče pot, ki naju je pripeljala k Pečarju. Tam je mogoče parkirati; v ta namen morate v Sostrem zaviti desno po Litijski cesti, ne levo po Sostrski.

Kažipot za Žagarski vrh naju je poslal po ožji asfaltni cesti. Malo naprej od tabel z lepo izbiro poti sva se za kratek čas rešila asfalta po gozdni poti desno v breg (tam je šele kostanja!), nato pa je šlo spet po asfaltu mimo Tabrarja in Žabjeka. Ko se je cesta začela spuščati, sva zavila levo navzgor proti Domu radioamaterjev (ne morejo se odločiti med 626 in 627 m nadmorske višine). V njem je »bife za člane RK Vevče in PD Vevče ter njihove simpatizerje in podporne člane društva, če ste med njimi tudi vi, potem ste dobrodošli,« sva prebrala. Midva sva sicer »simpatizerja« vseh planinskih društev, a ker drugih pogojev ne izpolnjujeva, sva ostala kar pri svoji pijači.

Vrnila sva se čez hrib in pristala na cesti šele pri Žabjeku. Zdaj ko veste, česar midva prej nisva, pojdite tudi gor grede raje čez hrib, saj je dosti prijetneje kot po asfaltu (odcep je nasproti kozolca; na tleh je napis CI 56). Od Pečarja do doma je le dobre pol ure, zato kar dodajte še tiste slabe pol ure iz Podgorja, samo izgubite se raje ne. Vsekakor pa zaklenite avto.

17 oktober, 2009

Nedeljski Ratitovec

Ratitovec (1678 m) je nedeljska gora. Ne zato, ker sva bila tam v nedeljo – tudi drugekrati se mi je zdel tak: če ni nedelja, jo pa naredi. Tine Mihelič v svojih Julijskih Alpah piše, da se največ planincev povzpne nanj s Prtovča (tudi midva sva se že nekoč, ko še ni bilo tegale dnevnika), in opiše kar dve poti od tam, tisto z Zalega Loga pa komaj omeni. In zgodilo se je kakor že velikokrat: na sončno nedeljo sva se povzpela na oblegano goro, pa sva bila skoraj vso pot sama.


Parkirala sva na Zalem Logu pri igrišču ŠD Senca Zali Log takoj za krajevno tablo, kjer se pri kapelici odcepi cesta mimo partizanskega spomenika proti cerkvi Marije Vnebovzete. Na drogu nad cerkvijo je stara markacija. Med zadnjimi hišami sva se povzpela ob potočku Pruharici* po grapi Dretoli in jo kmalu zapustila po travnati potki, ki se vzpenja desno proti gozdu. Precej strmo je in prej kot v tričetrt ure sva premagala prvih 400 višinskih metrov (na vsakih 100 metrov je na drevesu lesena tablica s podatkom o nadmorski višini). Pot je vzorno urejena (zanjo skrbi športno društvo) in označena, tako da bi po njej zlahka hodili tudi v snegu; ker je zelo senčna, je prijazna poleti, le v mokrem je precej spolzka. Poleg markacij sva tu in tam videla oznake Rupnikove linije, tudi bunkerje. Čez tričetrt ure sva dosegla 1000 m in si oddahnila pri Žagarjevem hlevu, brunarici športnega društva. Eno vpisno knjigo imajo za »navadne planince«, eno pa za tiste, ki tekmujejo za zlato vehco (Zali Log je znan po zelju in veha je zeljni list). Pred Po(v)dnom, do kamor je od brunarice kake pol ure, sva naletela na (uspešnega) gobarja, ki nama je pokazal celo enega svojih prostorčkov (res ga je čakalo nekaj jurčkov); očitno se mu nisva zdela nevarna. Sicer pa sva videla kar precej kostanjevk in nekaj dežnikaric. Ko smo šli mimo novega kamnoloma, sva izvedela, da bodo zgradili cesto. Še eno ...
 
 

Na Po(v)dnu je s Prtovča res prihajalo kar precej planincev. Ko sva naslednjič stopila iz gozda, so se pokazale Ratitovčeve južne strmali s slikovitimi skalnimi stolpi, med katerimi vijuga skalnata pot. V pol ure sva prisopihala h Krekovi koči pod Gladkim vrhom. Malo sem se pomartinčkala, Jani pa je stopil noter po čaj. Ker je bil prepričan, da me bo fancovt** zanimal tudi jezikovno, ne le kulinarično, je kupil enega. Prav je storil: čeprav se je izkazalo, da fancovt ni nič drugega kot flancat, je bil zelo okusen. Potem sva zlezla še na Altemaver in Kremant. Edino na slednjem doslej še nisva bila. Nič posebnega ni, a za južino je prav udoben. Med jedjo so se pasle tudi oči. Na »dislocirani« Kosmati vrh pa se tokrat nisva povzpela.


Dol grede sva hotela s Po(v)dna po drugi poti, da bi napravila krog čez Ravne in Podrošt, kakor je narisano na zemljevidu, a pri gradnji ceste so odcep zasuli, pot pa je po besedah domačina slabo prehodna in le še ponekod označena, zato nama jo je odločno odsvetoval (celo ko je pokazal, kje naj bi se začela, je nisva niti slutila). Tako sva se vrnila po že znani. Sicer se raje vračam po drugi, a tokrat sem dobila lepo tolažilno nagrado: kar nekaj časa sem se pritlehno zvirala po čudovitem rastišču rdečih mušnic, za katere gor grede »ni bilo časa«.

* Imenuje se po pruhu, kjer so rezali skril za pokrivanje streh. Če bi od Žagarjevega hleva (hlev je tamkajšnji izraz za senik; v njem so hranili seno z okoliških košenin in ga pozimi s sanmi vozili v dolino) zavili levo, ne po poti na Ratitovec, bi v kake četrt ure prišli do skriloloma, kjer so menda še ostanki domovanj delavcev in kupi skrila. Če bo letos ustanovljeno turistično društvo uredilo tudi to zanimivost, bo marsikateri mimoidoči z veseljem zavil s poti in si jo ogledal. To in še marsikaj sva izvedela od prijaznih domačinov, največ od predsednika športnega društva Janeza Habjana. Hvala!

** Zmeraj se kaj naučim! Moja ironija je bila čisto neutemeljena: bolj "prav" je fancovt! Najprej smo iz nemškega phanzelte naredili fancelt in šele po premetu soglasnikov je nastal flancat. Vedno bom trdila, da je Slovenski etimološki slovar Marka Snoja zanimivo branje.

09 oktober, 2009

Rogatec je še vedno lep, Lemojce pa »ni«

Mogoče se zdi opisovanje nedeljskega sončnega srečanja z mojo staro simpatijo danes, ko dežuje, žleht, pa ni to – le časa spet nisem imela prej. Če Veliki Rogatec (1557 m) zagledate s Kala, se morate zaljubiti vanj. Jaz sem se pred šestimi leti Nekaj zaslug je imelo tudi spletišče zaplana.net), ko sta mi s sosednjo Lepenatko prišepnila svojo zgodbo, da sem jo morala preliti v pesem, ki je dobila prostor tudi med najljubšimi v moji pesniški zbirki.

Pred Gornjim Gradom sva pri drugem odcepu za Lenart po Novi Štifti zavila levo, se peljala po ozkem asfaltu do makadamskega odcepa v desno in parkirala nasproti ekološkemu otočku. Napotila sva se naravnost naprej ob Kanolščici, že kmalu po makadamu. Pot je označena. Nedaleč za podrtim mlinom sva zavila levo na travnat odcep in se vzpenjala ob pritoku Kanolščice. Šibale in praskale so naju veje, ki visijo na komaj prehodno pot, pri markaciji kakih 20 minut od izhodišča pa se je kar izgubila. Treba je desno čez potok na travnik, onkraj katerega je zaraščen »vhod« v gozd. V njem prežijo na hodca jeklene žice, nadvse »prikladne« za spotikanje, zato pozor. Jurčki rastejo kar na poti, veliko pa je tudi štorovk. In mušnic! Dosegla sva gozdno cesto in jo čez kakih 100 m zapustila; odcep v levo je precej skrit. Od Knebovška je že lep pogled na Veliki Rogatec. Edino na zemljevidu Kamniško-Savinjske Alpe so hribi med Spodnjim Špehom in Kicljem označeni kot Lemojca (ne vodnik ne splet je ne poznata) in ker je to podobno mojemu imenu, sem upala od domačinov izvedeti kaj o tem. Ampak tistemu hrbtu rečejo eni Lamprečke slemne, drugi Po vrheh, za mojo skoraj soimenjakinjo pa še ni slišal nihče. Še slabe pol ure in sva bila pri cerkvi sv. Lenarta, med redkimi v Sloveniji oviti z verigo; ta zarisuje krog, v katerem naj bi bil vsakdo varen. Imela sva srečo: v nedeljo so imeli eno treh maš v letu, zato sva lahko pokukala noter.

Nad cerkvijo sva se povzpela na gozdno cesto in zavila levo nanjo. Po nekaj metrih se desno v breg odcepi strma potka, katere začetek ni označen, poslej pa sva spet sledila markacijam po strmi in blatni stezi do gozdne ceste. Mimo odcepa na Lepenatko sva prišla do konca, tam pa zagrizla v hudo strmino; k sreči je pot dobro nadelana (nekatere podpore bi bilo treba obnoviti, pa vendar so vzdrževalci opravili odlično delo). Više so se markacije na nerazločni stezi preveč razredčile, zato so (tudi redki) rdeči kažipoti brez napisov zelo dobrodošli. Tu bi lahko nabrala sirovke. V eni uri sva dosegla preval Kal in (najlepši) del Rogatca nad njim. Po počitku pri bivaku PD Gornji Grad, ki je zaklenjen, sva desno od njega poiskala prehod v ograji in se povzpela pod steno, tam pa zložila palice in se podala na zelo zahtevno pot. Tako piše in za naju tudi je. Pri plezanju pomaga le nekaj klinov, sicer pa se je treba oprijemati skal. Ni za vrtoglave. Po skoraj tričetrt ure sva dosegla grebensko pot v gozdu in plezanja je bilo konec. Čez četrt ure sva se pri križu na vrhu vrtela okoli svoje osi in uživala razglede.

Vrnila sva se mimo Špeha po prav tako markirani poti. Pri Zgornjem Špehu sva zlezla še na Kogel z leseno kapelico in križem, pri Spodnjem pa sva občudovala posebne koze (zlasti kozel je bil precej slikovit). Sledila sva kažipotu za Gornji Grad. Gozdna steza naju je pripeljala na gozdno cesto, ta pa na makadamsko in po skoraj dveh urah in pol k Lamprečniku (malo nad njim sva izgubila markacije, ki bi naju morale pripeljati skozi gozd nad domačijo). Dalje je šlo po makadamski cesti. Do Bezovnika je označena, nato pa ne več, ker tam markacije »odidejo« v Gornji Grad. V tričetrt ure sva bila pri avtu in krog je bil sklenjen. Znotraj tega kroga človek sicer ni čisto povsod varen, a z nekaj pazljivosti je zagotovo srečen.