22 marec, 2009

Na Galetovec

Na spletni strani Hribi.net sva našla opisa dveh poti na Galetovec in danes sva se ogrela za krog: čez Brezje gor in čez planino Za jamo/Planino za Jamo/Za Jamo/za jamo (slednje piše v Atlasu Slovenije, pojavljajo pa se vse različice in vse se dajo utemeljiti) dol. Parkirala sva v Podklancu, delu Bohinjske Bele, nasproti gostilne Pri Batištu.

Opise imava za oporo, rada pa narediva kaj po svoje. In tako sva se vrnila po cesti do Bohinjske Bele (malo vasi ima tako slikovito ozadje, kot je tukajšnje skalovje Iglica), za hišo št. 115 zavila levo proti gostilni Pr' Bevc, za kapelico sv. Antona Padovanskega po asfaltni cesti desno, pri št. 108 pa levo (kjer kažipot Iglica »kaže hrbet«). Ker se nisva peljala do Brezja, sva bila nagrajena s 24 m visokim slapom potoka Suha in s prijetnim plezanjem skozi slikovito poč. Pot med pljučniki, spomladansko reso, telohi in trobenticami naju je pripeljala na most na počjo in ko sva se naužila razgledov, sva se kar uspešno spopadla z občasnim neujemanjem opisa in redkih oznak (so pa vsaj na vseh kočljivih mestih). Pri Blažu sva zagledala prvo markacijo (dotlej so naju vodili le kažipoti). Še vedno sva pod seboj slišala šumeti Suho. Ob cesti so cveteli lapuhi, nad slamniškimi hišami pa se je začel sneg. Precej ga je bilo in na nekaterih strminah zelo trd, tudi poledenel (ponekod bi prav prišle male dereze). Poleg redkih markacij in rdečih trakcev na vejah so bile dobrodošle gazi predhodnikov. Po kakih dveh urah sva bila šele pri Turnu, čeprav bi bila morala biti po opisu že na cilju; do tja sva gazila in se dričala še pol ure.

Kakšen razgled! »A ne?« se je smejalo domačinu. »Pa bi človek mislil, kaj bo takle brezvezen hrib.« Kar ustrelila sem: »Noben hrib ni brezvezen!« In je imel spet razlog za smeh. Razgledovali smo se po Karavankah in Kamniških Alpah, Blejskem jezeru z okolico in na drugo stran po Julijcih. Kažipot na vrhu trdi, da je nazaj po isti poti poldrugo uro, čez Planino Za Jamo pa uro in četrt. Dol naj bi šlo res hitreje, a tako hitro spet ne! Tudi na drugo stran sva imela spremenljivo srečo z markacijami in gazmi, izgubila se pa le nisva. Prečkala sva štiri rovte, ki sestavljajo planino Za jamo, na koncu pri lesi pa so naju domačini spodbudili, naj se spustiva po označenih bližnjicah (markacije so skoraj samo za navzgor, tako da sva se pogosto ozirala, ali sva še na pravi poti), ne po cesti. Le zadnjo bližnjico sva izpustila, ker je bila preveč poledenela. Ob cesti pod imenitno Galetovčevo steno sva videla prve bele repuhe letos. Na začetku Podklanca pa je cvetje dobesedno izbruhnilo: nenavadno veliki šopi jetrnikov, trobentice, zaplate žafranov, tevje, votli petelinčki, podlesne vetrnice. Tudi vrnitev je trajala pol ure dlje, kot je »predpisano«, a niti minuto preveč, tako lepo je bilo.

21 marec, 2009

Dan poezije

Dan poezije je lahko vsak dan, ko se tako počutite: napišete ali preberete pesem ali pa jo samo čutite – čutiti jo morate, čeprav čisto po svoje. Taki dnevi so pri meni kar pogosti. Tedaj napišem pesem ali vsaj kak verz. Takole:

VABILO NA ČAJ

Jakob dobrika se s svojega grička –
kakor s sladkorjem posuta potička
zdi se, ko zima ga bela pokrije,
potka vijugasta v snegu se skrije.

Kot da rozine po šarklju potresa
vigred, ko grme olista, drevesa,
travo in rože po bregu posuje,
z mehkimi tratami me zapeljuje.

Polžasta k cilju pripelje me potka,
tam pa kot lešnik na vrhu piškotka
cerkvica junija v senčnatem raju
vabi me z vonjem po lipovem čaju.

Danes pa je celo "uradni" dan poezije. Svetovni. In potemtakem tudi moj. Zato z veseljem "uradno" razglasim, da se tiska moja pesniška zbirka. Ima naslov, kakršen se spodobi za tale dnevnik: Gora je moja muza. Luč sveta bo zagledala aprila in takrat vam jo bom predstavila.

12 marec, 2009

Baba (1119 m)

Bab je med našimi hribi res veliko. V Planinskem vestniku so si prislužile že več hvalospevov, a "najine" nisem našla med njimi, vodnik Kamniško-Savinjske Alpe (PZS 2004) pa jo odpravi le kot "neizrazit travnat vrh". Ampak tudi babe, za katerimi se ne ozre ravno vsak, utegnejo biti prijetna družba (zlobne komentarje si lahko prihranite). Doslej sva ji rekla Baba nad Čemšenikom, včeraj pa sva jo obiskala še s preddvorske strani. Pot je skopo opisana v omenjenem vodniku kot del poti na Javorov vrh (Iz Potoč čez Babo). Opis je uporaben, najprej pa morate rešiti "uganki", kje parkirati in kje zaviti na pravo pot.

Da v vodnikih pogrešam podatke o parkiranju, sem že omenila. Ne gre (samo) za udobje uporabnikov, ampak bi se tako predvsem izognili nepotrebnemu prevažanju gor in dol, obračanju, hrupnemu in smrdljivemu turiranju in parkiranju kar nekje ali na zasebnih zemljiščih (kjer ne gre drugače, je treba – če je mogoče – pač prositi za dovoljenje). Taki podatki so nepomembni le za domačine in "dolgoprogaše", kajti nima si smisla zatiskati oči pred dejstvom, da se na izhodišče večina pripelje, sploh kdor pride od drugod (od daleč). Parkirala sva pri skladovnici drv na odmikališču na koncu Potoč (do vasi tako: v Tupaličah proti Preddvoru, takoj za mostom desno skozi Hrib, pri ograji pa desno – ni kažipota za Potoče, je le za dom starejših občanov), više pa sva odkrila pravcato parkirišče pri odcepu s ceste.

Ta odcep je druga "uganka". Zbegal naju je napotek "od konca ceste po kolovozu do križpotja". Tam ceste namreč ni konec (konča se le asfalt), ampak teče naravnost naprej. K sreči sva imela priložnost vprašati domačina. Križpotje pa je takole: pravokotno levo se odcepi kolovoz in takoj za njim še eden pošev proti leseni hiški nad cesto. Ob hiški je spet razcep: pravi krak je levi navzgor. Ko se pri grapi konča, se v levo odcepi pot(ka), ki se vztrajno vzpenja, večkrat zelo strmo, v ključih, in grapo dvakrat prečka. Ponekod ni prav izrazita. Zavije desno mimo podrte brunarice in zatem se svet odpre (po travniku so posejane smreke). Kmalu sva se znašla na jasi pod vrhom Babe. Kramo sva pustila na mizi in klopeh ob počitniški hišici ter se povzpela še tistih nekaj metrov. Razgled je bil lep: na bele gmote Kočne, Grintovca in Krvavca, na dolino, za hrbtom pa skozi drevje na Potoško goro in čisto zadaj na zasnežene vršičke Kamniško-Savinjskih Alp okoli Cjanovce. Vpisna knjiga ni več tako "razkošna", kot je bila prejšnja, a zdaj dovolj majhna, da se zapre v skrinjico. Včeraj sva bila edina vpisana, sicer pa ima Baba obiskovalce skoraj vsak dan.

Pot (vsa neoznačena) je bila uživaška: sonce ni skoparilo z žarki in celo s toploto, že na začetku so naju pričakali lapuhi, jetrniki, trobentice in telohi, srednji del je bil ves bel od telohov, pod vrhom pa jih je nadomestila množica kronic. Le čisto na vrhu ni bilo cvetja; belile so se še zaplate snega. Po zadnjih dveh "sprehodih" se je kar prilegla precejšnja strmina (v uri vzpona približno 600 višinskih metrov). Zgoraj se je bilo treba obleči, ker je brilo. Če si boste vzeli nekaj več časa, kot sva ga imela midva, lahko potegnete še na Potoško goro (kake pol ure v eno smer).

11 marec, 2009

Kje je Vrhovčev grič?

Še o drugi ta kratki. Zapeljala sva se k Svetemu Tomažu. Nad vasjo je med drugimi kažipoti v desno tudi Vrhovčev grič, ki sva ga opazila, ko sva šla na Lubnik. Markacije so redke in stare, številni odcepi pa niso označeni; držala sva se gozdne ceste. Poleti mora biti ta pot precej sladka, saj sva videla obilo borovničevja, zato pa takrat olistano drevje verjetno ne dopušča tako lepega pogleda na izhodiščno vas in Rantovše. Čez pol ure se je svet odprl in prišla sva na makadamsko cesto. Ob lepem vremenu oko razveseli venec gora na obzorju, a midva sva jih le slutila; samo Storžič sva spoznala, ker sva na sosednji Zaplati razločila Hudičev boršt. Zavila sva levo za markacijami. Nad Krivarjem je počitniška hišica, za katero sva našla označeno strmo pot, tudi obrobljeno z borovničevjem. Pripeljala naju je na cesto ravno na križišču; desno od njega je partizanski spomenik, midva pa sva se napotila levo.

Cesta je zavijala okrog hriba; prva pot, ki se je odcepila levo, se nama je zdela še preblizu, potem pa ni bilo nobene več. Tako sva po redko markirani cesti domnevno obšla Vrhovčev grič, se na naslednjem (neoznačenem) odcepu povzpela levo in kmalu zavila desno na prečno pot, označeno z belo podčrtanimi zelenimi trikotniki. Pripeljala naju je k ličnima hišicama in se za njima nadaljevala na vrh nečesa, kar zagotovo ni bilo Vrhovčev grič. Ta vrh sva razglasila za »nadomestni« cilj. Po zemljevidu Škofjeloškega in Cerkljanskega hribovja bi bil lahko jugozahodni odrastek hriba Pleše, po zemljevidu TIS* pa morebiti Tavčarjev vrh – oba sta višja od Vrhovčevega griča, kar je smešna "tolažba", ker nobeden ni niti tisočak. Ampak to nama ne pomeni dosti. Vrnila sva se mimo Zalubnikarja. Poldrugo uro gor, slabo uro dol.

Če bi imela GPS, je rekel Jani, bi vsaj vedela, kje nisva. Da bi naju pa vodil, sem pripomnila jaz, ne bi veljalo (kakor da "velja" kaj bolj, če naju vodijo markacije!). Jani je bolj stvaren: njega GPS moti, ker se boji, da bi s to potuho kmalu ne znal več brati zemljevidov, kakor zaradi računal(nikov) skoraj ne zna več množiti in deliti. Ta "tehtni" pogovor sva končala s sklepom, da bova zgrešeni vrh osvojila kdaj drugič, recimo kadar se bova odpravila na Gabrško goro (še eno ime s tukajšnjih kažipotov). Ta je pa skoraj tisočak!

* 14. 3. 2009 - Kaže, da sva zatavala še bolj, kot sva mislila (Jani pa je zdaj o tem celo popolnoma prepričan). Po zemljevidu elektronskega telefonskega imenika sodeč teče pot nad Krivarjem levo od Vrhovčevega griča, torej je bilo iskanje odcepa v levo najverjetneje čisto zgrešeno. Na zemljevidu Škofjeloško in Cerkljansko hribovje, ki sva ga uporabljala, pa je markirana pot narisana po desni strani Vrhovega (tako tudi Atlas Slovenije) - ne Vrhovčevega! - griča.

09 marec, 2009

Stari grad nad Planinskim poljem

Zdaj sva bila že dvakrat ob hribovsko soboto: najprej zaradi službe, nato zaradi smučanja. Tako sva se morala zadovoljiti s ta kratkima popoldanskima turcama.

Predzadnjo sredo v februarju sva se odpravila na Stari grad pri Uncu skoraj natanko pet let po tistem, ko sem dobila službeno obvestilo oblikovalca Igorja Resnika, popestreno s tole njegovo sliko (če ima oblikovalec slikarski dar in je še navdušen pohodnik povrhu, so tudi službena obvestila lahko prav prijetna), ki me je toliko časa vabila, da me je zvabila. Parkirišča pri "okostju" gradu Haasberg (tudi Hošperk) ni posebno težko najti: primorsko avtocesto zapustimo pri izvozu Unec in zavijemo desno proti Planini, tik preden cesta zavije desno po mostu čez Unico, pa je v levo odcep h gradu. Takoj za njim sva zavila levo na makadam in sledila oranžnim R na beli podlagi (po podatkih domačinov označujejo rapalsko mejo). Po 10 minutah sva zavila levo na stezo v breg, ves bel od malih zvončkov. Ko sva po kratkem, a zelo strmem vzponu drugič prečkala cesto (to mesto si je treba zapomniti, ker odcep v nasprotno smer ni označen), so markacije "odšle" naprej po cesti, midva pa sva se povzpela po široki neoznačeni poti. Kmalu sva zagledala stolp (na sliki ga še ni), zavila desno in dosegla vrh z druge strani. "Skromni sledovi" gradu, o katerih sem brala na spletu, so bili za najine oči očitno preskromni, čeprav sem stikala po grmovju, ki je kvarilo razgled na poplavljeno Planinsko polje, tako da sem se pošteno opraskala. Kljub temu pa je razgled vreden omembe: hkrati vidimo Planinsko in Cerkniško jezero.

Ker ni oznak, sva se na cesto vrnila nekoliko više, pri razpelu in zanimivem prostoru (najbrž) za piknike. Namesto da bi gor grede drugič prečkali cesto, greste torej lahko nekoliko naprej po njej in pridete do razpela, za njim pa levo nazaj v breg in na vrh. Dobro uro gor in dol nama je bilo premalo; ker je sonce še veselo sijalo, sva spodaj pri gradu zavila še levo proti Malnom (kažipot, spet znaki R). Najprej sva pogledala pod most k jami Škratovki manj kot 100 m od gradu; vanjo nisva mogla, ker se je spremenila v bruhalnik. Po prijetnem četrturnem sprehodu ob poplavljenem Planinskem polju so naju razveselili slikoviti izviri Malenščice; če bi bila okolica bolj urejena, bi bil to še lepši kotiček za željne miru. Nazaj grede so sence že dihale mraz in sončno popoldne se je preselilo med lepe spomine.