31 januar, 2009

Pri lovski koči nad Robnikovo planino

Ko sva se pred dobrima dvema letoma vrnila z Velikega Travnika, se je najin seznam zamisli »za drugič« podaljšal za Z Ljubnega mimo sv. Primoža samo do lovske koče. V nedeljo se je ta zamisel zaradi vremena zdela kar uporabna. V vodniku Kamniško-Savinjske Alpe piše: »Iz središča Ljubnega mimo občine do gasilskega doma, za njim levo mimo nogometnega igrišča na Forštu do manjše cerkve Sv. Matere Božje na Rosuljah (do tod lahko tudi z avtom).« Pripeljala sva se do prostornega parkirišča pri igrišču, a ker sva si želela tisto »samo do lovske koče« podaljšati še do vrha Travnika, sva se skušala peljati čim dlje in bila pravično kaznovana (prihranek časa res ne bi bil omembe vreden): pri zadnji hiši pod cerkvijo se ozki asfalt konča in ker ni kje obrniti, je bilo treba vzvratno po popolnoma poledeneli strmini nazaj do parkirišča. Do pokopališča na drugi strani hribčka je res speljana cesta, a daleč naokoli, ne mimo nogometnega igrišča, kakor se (vsaj po najino) razume vodnik.

V pol ure sva bila pri Sedlšaku, od koder sva zagledala konico Primoževega zvonika (da se vidi že s parkirišča, naju je opozoril domačin). Po 20 minutah sva pri razpelu zavila levo k sv. Primožu, ki se ponaša z lepimi razgledi. Kako naprej, sva morala ugotoviti kar sama, ker do Kovšaka (10 minut) ni markacij ali pa so bile skrite pod snegom (učinek je isti – zdi se, da nekateri markacisti na to sploh ne mislijo). Napotila sva se po zasneženem kolovozu (ali ozki cesti?) mimo »toaletne depandanse« Primoževih sosedov, nato pa na dveh razcepih po domnevno glavni poti (desno). Od ceste mimo Kovšaka se kmalu odcepi markirana pot čez travnike, s katerih se že vidi Purkatova domačija. Tam so vsi zelo prijazni, posebno vesel pa naju je bil kuža Arni. Usmerili so naju mimo svojega gospodarskega poslopja čez cesto, onkraj nje pa je smerna tablica. Preden sva zagazila po vlaki v gozd, sva si nadela gamaše. Še pravi čas, kajti pod vrhom Oltarne peči in čez Zelenjak sva pošteno gazila, na napihanih mestih tudi visoko čez kolena. Od Purkata do lovske koče sva telovadila skoraj poldrugo uro.

Pravo razkošje je bilo posedeti na razgledni verandi lovske koče; naletaval je sneg, pod nama pa je spala zimsko spanje Robnikova planina (na zemljevidu tudi Počka planina). Še kulinarične izmišljotine v vrteči se restavraciji vrh kakega nebotičnika niso zatorej kot sendviči in vroč čaj iz nahrbtnika sredi smrek, odetih v belino. Hvala lovcem za gostoljubje. Misel na Travnik sva opustila. Vrnila sva se po isti poti (spotoma sva se še prisrčno poslovila od Arnija), le pri Kovšaku sva zavila na spodnjo, levo, ki v nasprotju s tisto od Primoža je markirana, a tako zadelana s podrtim drevjem, da sva se komaj prebila do razpela (do tja je k sreči komaj minuto ali dve). Po dveh urah in četrt sva prispela nazaj na Ljubno, kjer so iz zvočnikov donela imena zmagovalk na »interkontinentalni« tekmi smučark skakalk. Jaz pa, kot navadno, za »zmagoslavne« občutke sploh nisem potrebovala kolajne.

18 januar, 2009

Štruklji in presta

Janiju se je zahotelo štrukljev s Kofc. Tam sva bila že po več poteh (od Matizovca, iz Podljubelja čez Kal in skozi Javorje, iz Doline, iz Jelendola) in treba je bilo poiskati še kako novo. Nekoč sva v Tržiču na Koroški cesti ob vhodu h gradu Neuhaus opazila rdeče planinske smerne tablice, tudi za Kofce. Parkirala sva pri otroškem igrišču, nato pa sledila markacijam in kažipotom. Označenost ni povsod ravno zgledna, zato so naju kot že tolikokrat pozimi večkrat »rešile« gazi poznavalcev. Nekateri ljubijo bližnjice, eden pa je bil tudi hud ljubitelj strmin.

Za gor grede sva izbrala pot čez Pirmance. Mimo gradu (ste vedeli, da je imel sloviti maršal Radetzky za ženo Tržičanko in je za to mesto napravil marsikaj dobrega?) sva se napotila proti Kamniku in čeprav markacije kažejo mimo njega, se mu nisva mogla upreti. Sijajen razglednik je in kar s tremi imeni se ponaša: Kamnik, Kamnek in Kamnjek. Ni se nama bilo treba vrniti na označeno pot, saj neoznačena teče čez vrh in se ji na drugi strani spet pridruži. Nato so naju sledi zapeljale na Veliki vrh (Pirmance, ki so dale poti ime, so ostale na desni). Čisto »brez potrebe« sva sopihala tja gor in se dričala nazaj, kajti tisti ljubitelj strmin se je tam obrnil. A nad lepim razgledom se nisva nič pritoževala, še nad strmino ne. Še ne. Počasi pa naju je gaženje svežega snega, ki se je gnetel pod nogami, utrudilo in tudi strašno počasi je šlo – zaradi drsenja pa tudi ker je bilo na strminah in na ozkih potkah treba pretehtati vsak korak, če se nisva hotela kam »odpeljati« (ko bo sneg steptan ali celo zglajen ali poledenel, bo šlo ponekod težko brez vsaj malih derez). Nad zavetiščem na Kalu sva izbrala levo pot, ker je bila zgažena, desno, po cesti, pa ni šel še nihče. Kot vedno pozimi je bilo najlepše med zasneženimi smrekami, pravimi kraljicami, na Ravnah. Zaradi snega, plezanja na razglednike in orientacijskih težav nama je pot vzela ne napovedane tri, ampak kar dobre štiri ure. Štruklje sva si pošteno zaslužila in čeprav je težko verjeti, so bili še boljši kot drugič.

Rada imava krožne poti, da – kakor se reče – lepo zašpiliva klobaso. Tokrat pa sva načrtovala presto – dva kroga: nad Kalom in pod njim. Osmico. Ker se je pot tako »zavlekla«, je bilo treba pohiteti, da naju ne bi lovil mrak. Še enkrat štiri ure bi bilo preveč. Za začetek nisva zagazila v celec na cesti, ampak sva zgornji del čez Ravne kar ponovila, pod Kalom pa sva zavila na pot mimo Završnika. Zjutraj sva gledala domačijo z Velikega vrha, zdaj pa sva se od nje ozirala tja gor, kjer sva »po pomoti« stala zjutraj. Ker nazaj grede ni bilo nobenih »pomot« in se nisva nič obirala, nama je vrnitev vzela le dve uri in četrt. Ni bila ravno osmica, a tudi s šestico, odgriznjeno presto, sva bila zadovoljna.

10 januar, 2009

Zimske radosti

Nekaj trenutkov za pisanje sem si utegnila vzeti komaj še pravi čas, da vam povem, kam »morate« jutri, ko bo lep dan in temperaturna inverzija in kaj vem, kaj še vse, kar vam bo polepšalo dan. V nedeljo sva se napotila na Uskovnico, kjer sva bila že pred tremi leti. Takrat sem posnela eno (zame) najlepših zimskih fotografij. Tistikrat sva začela v Stari Fužini, tokrat pa na Rudnem polju. Ker je od tam pot kar prekratka, sva si omislila velik »ovinek« in ga priporočam tudi vam: čez planino Konjščico do krnice Jezerce in nazaj.

Na Rudnem polju je bilo tako mrazzz, da je Janija skrbelo, ali bova sploh lahko hodila. Napotila sva se levo od gradbišča biatlonskega stadiona in po širokih »cestah«, namenjenih smučarjem tekačem. Zjutraj jih še ni bilo, zato pa kar nekaj turnih smučarjev, ki so pridno »investirali« v užitke spusta. Po četrt ure sva zavila desno po gozdni cesti; levo je kažipot za Uskovnico in tam sva se sklenila vrniti. S parkirišča čez 20 minut sva se povzpela desno v gozd. K sreči so bile gazi in smučine razločne, kajti kljub rdeči črti na zemljevidu nisva videla niti ene markacije. V pol ure sva prigazila na planino Konjščica. Kako so mi všeč hiške do oken v snegu in z debelimi kapami na strehah! S planine je tričetrt ure kar strmega gaženja do krnice Jezerce pod Viševnikom, kjer se je za naju vzpon končal. Naprej je le za take s cepini, pravimi derezami in znanjem za zimske vzpone. Pa nisva bila nič prikrajšana: bela krnica, obdana z zasneženimi Ablanco, Draškima vrhovoma, Viševnikom, nazobčanim Srenjskim prevalom na desni in Studorskim na levi, je bila prelepa. Tudi zeblo naju ni več – ogrela sta naju hoja in sonce.

Vrnila sva se na Konjščico, od tam pa sva se napotila po gazi mimo znamenja proti gozdu, kjer naju je čez čas kar presenetila prva markacija ta dan. Po urici prijetnega spusta sva se na Uskovnici najedla žgancev, zabeljenih z ocvirki in zvoki frajtonarce (to ni ravno moja glasba, ampak harmonikar je bil dober in ko to pišem, se Golica veselo razlega iz mojega diktafončka), nato pa sva se po cesti še kako uro zložno vzpenjala do avta. Popoldne so tekaške proge zelo oživele in na izhodišču se je kar trlo pločevine. Najbrž bo tudi jutri tako, a ko zapustite parkirišče, je dovolj prostora, da boste našli prostor zase, svoj mir in tišino za premišljevanje. V takem je celo »misliti na nič« prijetno!