Dom Valentina Staniča – drugi dan: Kredarica in Ivačičeva jama

Zbudili smo se spočiti, se podprli z dobrim zajtrkom in se odločili: gremo na Kredarico, tam pa bo od vremena in razpoloženja odvisno, ali pojdemo vsi skupaj na Triglav ali pa Tomaž na Triglav po žig za novo knjižico SPP, midva pa v ledeno jamo pod Kredarico. Pred odhodom smo izkoristili še prijaznost ene naših gostiteljic, ki nas je fotografirala s tisto jutro zelo lepo vidnim Triglavom v ozadju.

 

Od Staničevega doma in Rjavine, njegove sosede, smo se veselo odpravili proti Očaku, sledeč kažipotu Triglavski dom 1h z oznako za zelo zahtevno pot. V tisto smer je kazala tudi puščica na skali poleg napisa Triglav. Okrog nas so se dvigali postavni člani družine Julijcev. Na skali ob odcepu desno (domnevno proti Kredarici, a na maPZS te poti ni) je pisalo TA POT NI VAROVANA!!! Više pod Ržjo smo opazili precejšnjo votlino. Pot je tekla med skalami in čez melišča, pa je bila vse prej kot pusta. Popestrili so nam jo kozorogi in rože, skromna bitja, ki domujejo v tistem kamnitem, le navidezno mrtvem svetu.

 

 

 

Čez dobre pol ure smo se pretaknili skozi škrbino: s pomočjo klinov in jeklenic smo se povzpeli vanjo in na drugi strani sestopili tudi po nekaj stopnicah. Razgledi so bili lepi in širni. Posebno všeč so mi bile svetle peščine pod grebenom nad Krmo, v katerem sta izstopala Veliki Draški vrh in Tosc. Hodili smo ne med blazinicami, ampak med pravcatimi odejami triglavskih rož, ki pa so žal že večinoma odcvetele. Po dolgi ozki polički smo se povzpeli proti skalnim konicam, kjer so nam znova pomagale jeklenice in čez čas spet. Ko smo se bližali grebenu, smo sredi ničesar naleteli na dva sila samostojna kozorogova mladička. Pogled nazaj je segel prav do našega začasnega doma.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pol ure od škrbine smo stopili na vrh Kredarice (2541 m) in se mimo velikega vodnega zajetja spustili k Triglavskemu domu na Kredarici (2515 m). Ogledali smo si razgledno mizo, posedeli na klopci z izrezanimi srčki (Tomaž jo je uporabil za eno redkih slik, na katerih sva z Janijem v hribih skupaj) in vstopili v kapelo Marije Snežne, Triglavske Matere Božje, zgrajeno po načrtu arhitekta Jožeta Marinka ter s prostovoljnim delom in prispevki dobrotnikov v organizaciji Aljaževega naslednika župnika Franceta Urbanije. V njej je več raznovrstnih likovnih del (slike, leseni reliefi, vitraji, kipi) in spominskih plošč. Okrog doma so še majhna depandansa, vetrna elektrarna, ograjen prostor z meteorološkimi napravami in helidrom. Na stavbi je spominska plošča, ki pove, da je Triglav postal simbol OF in dal tudi ime Triglavski diviziji NOVJ.

 

 

  

 

 
V domu smo poiskali spominsko sobo, v kateri smo si med drugim ogledali doprsni kip Jakoba Aljaža (1845–1927), darilo akademskega kiparja Stojana Batiča ob otvoritvi prenovljenega doma 17. septembra 1983, in spominsko ploščo, ki priča o odprtju prve planinske koče na Kredarici 10. avgusta 1896. Na vprašanje, kdo je mož s klobukom na eni izmed slik, od zaposlenih nismo dobili odgovora; nekdo je – nepojmljivo – trdil, da je Aljaž, drugi ga niso poznali. Žalostno. Sami smo potem ugotovili, da gre za gorskega vodnika Janeza Klinarja - Požganca (1843–1926), Aljaževega tesnega sodelavca pri večini njegovih triglavskih gradenj.

 

Ker so nam v meteorološki postaji povedali, da se med drugo in tretjo uro lahko že začno padavine, smo Triglav odpisali, saj tako hitro gotovo ne bi bili mogli na vrh in »domov«. Zato smo sprejeli Janijev načrt B, ki ga je bil vesel tudi Tomaž, ker ga je ledena jama zanimala in dotlej sploh ni vedel zanjo. Po žig na Triglav bo šel že kdaj drugič (zanj to ni tak podvig kot za naju). V domu smo izvedeli, da eden izmed meteorologov rad popelje obiskovalce v jamo, a tisti dan ga ni bilo tam. Sicer pa menda pot – no, brezpotje – ni nič posebnega. Od doma smo se najprej spustili po markirani poti proti Triglavu mimo kažipota in smerne tablice za Aljažev dom (desno 3.30, zavarovana plezalna pot). Pri kažipotu (2486 m) naprej Triglav 1h (zelo zahtevno) se je pot začela vzpenjati, mi pa smo zavili levo z nje v Snežno konto. Spuščali smo se mimo razpok in že zabrisanega napisa Planika. Ta pot proti Planiki se uporablja, a na maPZS ni narisana kot markirana. Prvi »odcep« levo po nekaj deset metrih je šel preverit Tomaž in ugotovil, da ni poti, zato smo zavili levo precej niže, ker se nam je zdelo, da bo šlo tam laže. Stopali smo po grobem, malo nevarnem melišču, po katerem so ležali kosi keramičnih ploščic, lesa in opeke, konzerve in drugi kovinski odpadki, tudi okenski okvir, plastenke, embalaža za živila, lesene palčke za mešanje kave, kosi debele lepenke, rokavica. Na dnu Snežne konte pod nami se je belila zaplata snega. S precej težavami smo se po 55 minutah prigrizli do velike luknje v skalovju pod Triglavskim domom in si nadeli čelne svetilke.

O Ivačičevi ledeni jami je v Planinskem vestniku 7/62 (str. 296–300) pisal Ivan Gams. Pogled od vhoda (2471 m) v to peto najviše ležečo jamo pri nas me je zelo presenetil, saj nisem pričakovala, da bo tolikšna. Ima obliko podkve in je po Gamsu globoka 30 m, dolga pa 130 m (po katastru jam 33 in 219 m). Leta 1961 jo je med raziskovanjem Triglavskega brezna pod Glavo odkril Franci Ivačič - Johny, dolgoletni vremenski opazovalec na Kredarici. V začetnem delu, Podorni dvorani, ni bilo ne snega ne ledu, je pa od vsepovsod kapljalo, zato so bili kamni in skale spolzki. Sledilo je Ledeno jezero, zaradi katerega smo imeli s seboj dereze, a se je že tako skrčilo, da smo ga lahko obšli po levi, le tu in tam je bilo treba stopiti na led. »Tobogana« (tako nekateri rečejo delu, ki je na Gamsovem zemljevidu jame označen kot Ledeni slap) raje nismo preizkusili. Mavrične barve starodavnega ledu, na katerega pada svetloba skozi vhod in še eno odprtino poleg njega, o katerih smo brali, se le slutijo na Tomaževi fotografiji. Čeprav ledu ni bilo veliko, smo vendar videli zaledenel slap ter ledene stalaktit, stalagmit in steber. Po pol ure počasne hoje smo se znašli v Sneženi dvorani, kjer se jama konča z zasneženim strmim dostopom do izhoda oziroma drugega vhoda. Že do njega smo prilezli s kar nekaj težavami, ven na drugo stran (tudi tam je bilo ogromno smeti!) pa si midva nisva upala, ker je bilo strmo, krušljivo in predvsem se ni videlo, kaj nas čaka. Zato smo se sklenili vrniti po že prehojeni poti. Prehod od izhoda nazaj na sneg je bil zelo siten. Tomaž je šel naprej in nama »narekoval«, kam naj postavljava noge, da sva mu bila prav hvaležna. Ker se nismo več ustavljali, smo jamo prehodili v 10 minutah.

 

 

 

 

Vrnitev je bila veliko lažja in hitrejša, ker smo zadeli prvo »pot«, ki je očitno prava, čeprav je bila vse prej kot očitna. V pol ure smo bili že pri domu na Kredarici, nato pa v slabi poldrugi uri pri Staničevem domu (vmes so se gore zavile v oblake in deležni smo bili nekaj dežja). Zlezli smo še na bližnjo vzpetinico, na kateri je stala s palicami utrjena kamnita piramida, a nismo ugotovili, komu ali čemu so jo postavili. Naši gostitelji jame niso poznali in so z zanimanjem prisluhnili pripovedovanju o njej, Nika pa je bila sploh navdušena in je že delala načrte, kako si jo bo ogledala.

Dom Valentina Staniča – prvi dan: iz Vrat čez Prag

Jani si je že dlje želel v triglavsko pogorje po poti čez Prag, ki so jo poznali že v 19. stoletju. Od takrat je posebno znana zgodba o medvedu, ki se je menda spuščal s Triglavskih podov v Vrata in obtičal na Pragu. Dva dni je nemočno rjul, a ko so mojstranski lovci prišli tja, ga ni bilo več, le Prag je bil ves ponesnažen. Sledovi so kazali proti Luknji in tedanji planini Zajavor. Tam so ga izsledili trentski lovci in v spopadu z njimi je 24. aprila 1871 hudo poškodoval Antona Tožbarja - Špika; med drugim mu je odgriznil spodnjo čeljust z jezikom vred. Kljub težavam pri prehranjevanju in govorjenju je Tožbar, prvi vodnik Juliusa Kugyja, živel še 20 let in še vedno opravljal vodniško delo. Prag pa je znan tudi po prvi »turistični« smrtni nesreči v triglavskem pogorju 13. avgusta 1891. Nemški deželni sodnik Franz Holst se je odpravil tja brez vodnika in se ni vrnil. Iskanje ni obrodilo uspeha. Šele ko je septembra tast razpisal nagrado za najditelja, se je vodnik Blaž Kosmač spomnil, da je sredi avgusta slišal klice izpod Stene. Holstovo truplo so našli 4. septembra pod Pragom. V žepu je imel Baedekerjev turistični vodnik s ščipalnikom na strani z opombo »Dolina Vrata – zelo priporočljivo« (mišljeno je bilo iz smeri Mojstrane). Zdi se, da ga je zapeljala markacija pri koči, kjer je ob napisu Vrata puščica kazala navzdol. Zastopniki DÖAV so malo pred tem z rdečo barvo označevali načrtovano pot. Pri Pragu so odnehali, ker se jim je zdelo prenevarno, niso pa izbrisali oznak.

 

Ker je ta pot zanimala tudi Marjano, smo si za konec julija rezervirali prenočišče v Domu Valentina Staniča pod Triglavom. Namero nam je prekrižalo vreme, zato smo rezervacijo prestavili na začetek avgusta. Toda Marjana takrat nepričakovano ni mogla iti, pa sva vprašala Tomaža. Ko je povedal, da je že za drugi dan po naši načrtovani vrnitvi dogovorjen za Rjavino, je bilo jasno, da ne moreva računati na njegovo družbo. No, jasno je bilo nama, Tomaž pa – ni problema, super, z veseljem!

 

Tako smo se 8. avgusta vsak s svojim avtomobilom sestali v Mojstrani. Najprej smo enega odpeljali na Kosmačev preval (S 46.436920, V 13.930920), se z drugim vrnili v Mojstrano in se poslej držali kažipotov za Vrata. Da je cesta zdaj asfaltirana po vsej dolini, je očitno všeč tudi kravam. Veliko parkirišče (S 46.413209, V 13.847285) 200 m pred Aljaževim domom je bilo že precej polno. Prevladovali so Čehi in Poljaki, poleg Slovencev pa so parkirali še Nizozemci, Nemci, Madžari, Italijani, Hrvatje, dva Francoza, en Španec in celo avto z oznako EH smo videli (ugotavljam, da je določena za Zahodno Saharo, a težko verjamem, da se je kdo pripeljal od tam). Parkiranje stane prijaznih 6 evrov na dan, toda ko smo povedali, da bomo ostali tri dni, se je – še bolj prijazno – pobiralka parkirnine le nasmehnila in pokimala.

V dobrih 5 minutah smo prišli do Šlajmerjevega in nato do Aljaževega doma (1015 m). Tomaž je skočil po žig ter zlatorogov kozarec pivovarne Laško in PZS (ne zbira samo žigov!). Mimo Aljaževe kapele sv. Cirila in Metoda, prenovljene depandanse Aljaževega doma, zimske sobe in spomenika padlim partizanom gornikom v obliki orjaškega plezalnega klina, ki sva si jih midva ogledala slaba dva meseca pred tem, smo zakoračili novim dogodivščinam naproti. Na razcepu čez slabih 20 minut nas je napis na skali Prag usmeril levo na spodnjo stezo. Tja je kazala tudi puščica ob napisu Luknja na drevesu. Na naslednjem razcepu smo prav tako zavili levo, ob strugo živahne Triglavske Bistrice. Pod ostenjem onkraj nje smo že videli trato, s katere se bomo kmalu začeli vzpenjati ob prvih klinih.

 

Čez slabih 10 minut sva osupla ugotovila, da na skali desno nad potjo ni več ne plošče v spomin žrtvam gora ne ostanka kovinske knjige. Po vrnitvi domov sva iz obvestila PZS izvedela, da so spomenik sneli, ker ga bodo obnovili. Kmalu za ploščo Andreju Markoviču je na skali ležal posušen planinski ali črni močerad. Kako, ko smo imeli toliko dežja?!

 

Po četrt ure smo zavili levo čez ožji krak Bistrice (1160 m, kažipot Triglav / Pot čez prag z znakom za zelo zahtevno pot) in na drugi strani nadaljevali po stezi tik nad glavno strugo, h kateri se je odcepilo več stezic. Na veliki skali desno nad potjo je bil napis Prag z markacijo in puščico levo, nad njim pa komaj še čitljiv Luknja s puščico desno navzgor. Sledili smo oznakam, dokler ni prišel na vrsto označeni odcep in smo prečkali glavno strugo. Čez slabih 20 minut smo bili že na trati pod prvimi klini s pogledom na Luknjo na desni. Kmalu smo začeli plezati, zato smo zložili palice. Od zgoraj smo lahko videli pravcato mrežo potk ob Bistrici.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Klini so se vrstili kake pol ure, zatem smo se spet lahko oprli na palice. Na neki skali smo opazili napis GRS Δ, potem pa nas je – kakšno »naključje« – prehitel mladenič, tujec (dotlej še nismo naleteli na nobenega Slovenca) v slabih supergah, brez palic in z mestnim nahrbtničkom, bolj vrečko, torej tudi pijače ni imel dovolj. Stopali smo pod škrapljastimi ploščami in sploh po zelo skalnatem svetu. Po slabe četrt ure smo prečkali suho hudourniško strugo in nato šli mimo odcepa k vstopu v Slovensko smer.  

 

   

 

 

 

 

Čez okoli 50 minut je bilo zaradi plezanja spet treba pospraviti palice. Nekateri stopi so bili tako visoki, da sem jih komaj zmogla. Po dobrih 20 minutah so sledili stopnice ter lep pogled na Šlajmerjev in Aljažev dom. Do takrat smo hodili po senci, zdaj pa je na naši strani prvič posijalo sonce. Srečali smo zgovornega planinca: ob 4.30 je odšel s Kredarice na Triglav in ko ga je ob 5.30 dosegel, je bilo vreme brezhibno in ljudi ne preveč. Ko se je vračal, pa se je že začelo oblačiti. Poučno poročilo – sicer težko vstanem tako zgodaj, ampak za naslednji dan smo razmišljali tudi o Triglavu. V 10 minutah smo prišli do klopce pod steno, na katero je bila pritrjena kvadratna kovinska plošča IN MEMORIAM HELENE MAURENBRECHER *8. 2. 1982  † 26. 7. 2000 IN CRUCE SALUS (= V križu je odrešitev). Imela je zanimiv priimek: le malo drugačen (Mauerbrecher) bi pomenil podiralec sten. V Malešičevi knjigi Spomin in opomin gora, Kronika smrtnih nesreč v slovenskih gorah (Didakta, Radovljica 2005; tam je priimek Maurenbrecker) piše, da je dekle iz Kölna s starši sestopala čez Prag in ji je v zatilje priletela večja skala, da je bila takoj mrtva.

 

 

 

 

 

Preden smo odšli naprej, smo si nadeli čelade. Še vedno so se vrstile stopnice in po naslednjem »stopnišču« so ležale skale, tudi kar velike. Čez slabih 10 minut smo stopili na ozko skalno poličko, sprva nezavarovano, nato so se pojavili klini in jeklenice, ki so nam pomagali čez kakih 15 m visoko skoraj navpično steno, včasih imenovano Medvedova skala (približno 1700 m; S 46.39131, V 13.84537). To je torej Prag! »Prestopiti« ga brez varoval in nadelave je moralo biti pravi podvig.

 

Po približno 20 minutah smo se ustavili pri kovinski spominski plošči z napisom LJUBAV JE KRENULA U LJEPOTU I POSTALA JE SVJETLOST. DIANA ŠEBEK 1961–1983 P.D. »JANKOVAC« OSIJEK. Po Malešiču (tam Dijana) je trenirala za Ande. Na poti na Triglav 16. aprila ji je v snegu nad Pragom zdrsnilo in s seboj je potegnila še eno planinko. Ta se je ustavila s cepinom, Diana pa je drsela do roba Praga, padla 150 m globoko in si smrtno poškodovala glavo.

 

 

Potem ko smo si privezali duše, smo se spet oprijeli skal in varoval. Prehitevali so nas številni planinci. Vsi so prijazno zatrjevali, da se ni treba umakniti, pa smo se. Verjetno bi bili kmalu obžalovali svojo velikodušnost, saj smo bili (predvsem zaradi naju) res počasni. Po približno uri in 20 minutah smo še zadnjič raztegnili palice, a pot po obsežnem melišču je bila kljub temu še vedno naporna, tudi strma. Slabe četrt ure zatem smo se ustavili pri skoraj zasutih kažipotih ob steni, kjer sta se staknili Tominškova pot (levo do Aljaževega doma 2.30) in pot čez Prag (desno na Triglav 2.30, nazaj k Aljaževemu domu prav tako). Do tja  smo hodili dobrih pet ur – sicer navzgor, pa se nam vendar ni zdelo, da bi bili dvakrat počasnejši od »norme«. Mimo nas so se dvoji planinci odpravili v dolino po Tominškovi, a so se vrnili, češ da jim ni všeč. Med tem »odmorom« sem fotografirala meni tako ljube vretenčaste ušivce. Z rožami se ta dan sicer nisem ukvarjala, ker je bila pot zahtevna, naporna in že brez mojega nenehnega ustavljanja dovolj dolga.

Nadaljevali smo desno ob steni in se čudili vsakovrstnim smetem, ležečim ob poti: zarjavelim konzervam, steklenim črepinjam, embalaži jedi in pijač ... Kot v posmeh napisu GS Matica GORA NI SMETIŠČE na leseni tablici poleg Studenca pod Begunjskim vrhom (tudi Begunjski studenec) čez kake četrt ure. No, ni bil ravno studenec, le voda je mezela po steni, videli pa so se še ostanki razbitega betonskega korita. V bližnjo skalo vklesani TKS je najbrž pomenil Turistovski klub Skala. Eno skalnih razpok so družno krasile zoisove in trebušaste zvončice. Kmalu za skalo z napisom VODA in puščico nazaj smo se spet ustavili, tokrat zaradi kozorogov na paši. Le kaj najdejo za pod zob v tistem skalovju? Tudi oni so nas radovedno opazovali in šele ko smo prišli čisto blizu, so se pognali v dir.

 

 

 

 

Čez slabe četrt ure smo zagledali pod skalnim »nadstreškom« ležečo belo marmorno ploščo: NEVENKA TERČON 1950 – 1968. Že tretja mladenka! Koprčanka, dijakinja šole za zdravstvene delavce v Piranu, je 18. avgusta zvečer opešala in poiskala zavetje pod skalo, njena prijateljica pa je šla po pomoč. Ko je omagala tudi ona, so jo našli planinci in jo odnesli v dolino, kjer si je opomogla. Toda ker je med reševanjem omedlela, ni mogla povedati za Nevenko, ki je tako v viharju umrla zaradi podhladitve. Od kažipotov (2200 m) nad spominsko ploščo je bila lepo vidna nedostopna stran Begunjskega vrha s »cofkom« na temenu, vsenaokrog pa skalne terase, stene, balvani, med njimi čez 10 minut Pečaverjeva pečina s spodbudnim napisom Staničeva koča in puščico v našo smer. Šli smo mimo še enega »pašnika« za kozoroge in zavel je mrzel veter. Kamniti svet je poživljalo brez števila trnatih osatov. Melišč še ni bilo konec, sledilo je še eno večje.

 

 

 

 

 

 

 

Tomaž je že bil v Staničevem domu, a se ni več dobro spomnil zadnjega dela poti, zato smo, že precej utrujeni (posebno midva), že dvakrat mislili, da nas »za ovinkom« čaka odrešilna stavba. Čez 20 minut smo zagledali, kako se z roba daleč pred nami spuščajo planinci – ti so prihajali od Staniča. Napis na kažipotu na 2200 m 20min se nam je zdel čedalje bolj pretiran, morda primeren za gorske tekače (mi smo hodili skoraj tričetrt ure). Ko smo srečali tiste planince, so priznali, da so tudi oni posumili, da so dom nekam odmaknili. Begunjski vrh je bil videti čedalje bolj dostopen. V četrt ure smo dosegli omenjeni rob in z njega končno zagledali Staničev dom. Do tja naj bi bilo po kažipotu pri Aljaževem domu 4 ure in pol hoda, mi pa smo potrebovali 6 ur čiste hoje (s postanki vred več kot 8 ur).

 

Dom Valentina Staniča pod Triglavom (2332 m) stoji na majhni planoti pod Begunjskim vrhom in Visoko Vrbanovo špico, desno pa se dviga Rjavina. Čeprav smo ga komaj čakali, nismo takoj vstopili, ampak smo si najprej ogledali spominske plošče, posvečene možu, ki je domu dal ime. Valentin Stanič (1774–1847) – po poklicu duhovnik, sicer pa prvi slovenski alpinist in eden začetnikov sodobnega alpinizma v Evropi, pesnik in pisatelj, kulturni delavec, ustanovitelj tiskarne in knjigarne, učitelj in vzgojitelj – je bil človek, ki si zasluži občudovanje in spoštovanje. Kar prizadelo nas je, ko smo videli ploščo z odrgnjenim reliefom Triglavskega pogorja in napisom, ki ga ni mogoče več prebrati. Na spletu sem našla fotografijo še čitljivega napisa: OB 200 LETNICI IZMERE VIŠINE TRIGLAVA, KI JO JE LETA 1808 OPRAVIL VALENTIN STANIČ; »podpisali« sta se Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo ter Planinsko društvo Valentin Stanič Kanal, ki bi najbrž morali tudi skrbeti za ta spomenik. Tudi dve drugi spominski tabli sta potrebni obnove, na največji z napisom PZS pa najprej pritegne pogled Staničev markantni profil. Na pročelju so še tabli o 19. etapi SPP iz Vrat pod Triglav in o trajnostni energetski oskrbi planinskih koč, posebej Staničevega doma, ter opis vezne poti po okoliških vrhovih (Rjavini, Cmiru, Begunjskem vrhu, Visoki Vrbanovi špici in Spodnji Vrbanovi špici).

 

Ko smo vstopili, še ni bilo veliko gostov, do večera pa se je dom kar napolnil. Slovenske besede skoraj ni bilo slišati, a smo prijetno poklepetali z oskrbnikom Branetom ter njegovima pomočnicama študentkama Niko in Vesno. Lepo skrbijo za goste z okusno hrano, prijazno postrežbo in primerno čistočo. Imeli smo srečo, da smo prenočevali v svoji sobi in se tako dobro spočili za naslednji dan.