29 november, 2008

Sprehod v snegu

Torek je bil ta teden menda najslabši dan za izlet, ampak ravno takrat sva "morala" iti. V Komendi je še deževalo, zato sva bila prav vesela, ko je v Trnovcu snežilo. Kako je človek zadovoljen, če pride na boljše – celo če pride na manj slabo.

V Medvodah pri Colorju sva zavila z glavne ceste proti Goričanam in Sori, potem pa levo po dolini Ločnice mimo gostilne Legastja do razvlečenega Trnovca. Kar 10 km ga je in iz njega vodi veliko prijetnih poti: na Govejek, Osolnik (na tablicah tudi Osovnik), Grmado, Tošč, Katarino, k sv. Jakobu ... Tokrat sva se odločila za samo uro oddaljene Gonte, saj je po službi ostalo komaj še kaj dneva, takile oblačni in megleni pa so še krajši. Parkirala sva pred malo stavbo krajevne skupnosti in kakih 100 m naprej je odcep proti Setnici. Asfalta je kmalu konec. Opis poti ni potreben, saj redke markacije vodijo ves čas po dobri makadamski cesti ob pritoku Ločnice. Nad prvo domačijo se začne vzpenjati, ponekod kar precej, in na zglajenem snegu je pošteno drčalo (pri nas je bilo predvsem mokro, tam pa so že plužili). Megleno popoldne, ne pregoste snežinke in sveža belina so iz navadnega sprehoda naredili romantičen potep.

Pri Gontarju je bilo zaprto, klopi in mize na debelo zasnežene in kažipote sva morala "omesti". Čeprav je s sedelca na Grmado le četrt ure, sva se držala dogovora: samo do Gont. Gosta megla je skrila pot proti Grmadi, da se je videlo le prvih nekaj stopinj v ozki gazi, in mračiti se je začelo. Do avta sva prišla že v popolni temi, a vso pot sem imela občutek, da se bodo zdaj zdaj odprla neka vrata, za katerimi gori luč − svetlo je bilo od snega. Tista zvezdica v temi, ko se ni razločilo, kaj je nebo in kaj hrib, pa je bila lučka pri sv. Jakobu.

Danes je idila že tudi v Komendi. Kidali smo ...

Špiki taki in drugačni


Prejšnjo soboto sva se odpravila na Ermanovec. Preberite opise na Zaplana.net, opozorila pa bom na spremembe od takrat, ko je tam kolovratil Ivan.

Najprej sva se namenila iz Hotavelj na Slajko in Špik. Zdaj sta markirani obe poti: onkraj mostu čez Kopačnico ena markacija usmerja desno, midva pa sva šla tako kot Ivan levo in mimo cerkve sv. Lovrenca. Prvo (slabo) markacijo sva opazila na električnem drogu. Iznad Hotavelj se res lepo vidi Blegoš. Pot so nama kazale lesene tablice, na katerih so vrezani šopki šmarnic in smerne puščice. Ko se je svet odprl, je bilo šmarnic konec, više ob cesti pa so jih nadomestili kažipoti za Slajko in redke Kanfelčeve markacije. S poti, ob kateri je kljub poznemu času cvetelo še precej rmana, naju je za kratek čas zvabil razgledni hribček z anteno lokalne televizije. Spet so se pojavile šmarnice. Po dobri uri sva prišla v Dom na Slajki. Oskrbnikov čaj se je pri meni uvrstil na odlično drugo mesto. Izvedela sva, da kažipoti s šmarnicami kažejo pot udeležencem majskega dneva šmarnic. Med kmetijo in domom (kažipota nisva opazila) sva nadaljevala pot na Špik. Kmalu sva ga zagledala – tisti gozd nad travnatim pobočjem je videti kot griva. V 20 minutah sva stala na vrhu. Kljub golemu drevju in jasnemu dnevu sva pogrešala »čudovit razgled proti jugu«, ampak meni je bil hrib prav všeč, čeprav je mnogo manj imeniten od znamenitega soimenjaka. Pa nič nevaren ni! Pot čezenj vodi naprej, celo označena je, a lastnik travnika pod gozdom je postavil visoko mrežasto ograjo in jo »nadgradil« z bodečima žicama; nekaj časa sva ji sledila, a ker ji ni bilo videti konca, sva se vrnila na spodnjo pot.

Večinoma po gozdni cesti sva v slabe pol ure prišla v Staro Oselico, od tam pa je še kake pol ure »planinskega« asfalta do Planinske koče na Ermanovcu. O asfaltu sicer nič dobrega, a dobila sva vsaj tri imenitne tolažilne nagrade: lepe poglede nazaj na »najin« Špik in druge hribe, velikansko prašnico, ki je čisto sama čepela v travnatem bregu (in je tam tudi občepela), ter prikupno sliko kapelice in zvona vrh travnikov. Pozvonijo lahko samo zelo močni. Potem sva se sončila in jedla svoje sendviče na klopci pred kočo, ker sva po telefonu »izvedela«, da ne kuhajo. Gospodinje, ki se je pohvalila s spodobnim jedilnikom, nisva nič motila, je pa nemudoma po telefonu trdo prijela »dezinformatorja«, nekdanjega oskrbnika (le kaj njegova številka še vedno dela na spletni strani PZS?). Zatem sva zlezla na Štor nad kočo in se vrnila h kapelici, od koder sva se v slabe četrt ure končno povzpela na Ermanovec. (Le od kod koči tako daleč od Ermanovca ime? Jaz bi jo prekrstila v Štorovko!) Če v gozdu ne bi stal drog s kažipoti in skrinjico, sploh ne bi vedela, da sva na cilju.





Vračala sva se po označeni poti proti Trebiji. Mimo bunkerjev in Vrhovskega griča (domačini mu rečejo Vrhovcov) z nekakšno anteno in zeleno prikolico sva se spustila do asfalta in čez dvorišče Stare Oselice 27. Mimo kozolca sva nadaljevala desno od kuclja pod kmetijo in skozi leso v gozd. Nato je bila pot dobro označena, le na travnikih je bilo nekaj težav, kar je pri nas precej običajno. V Oselici se nama je pridružila Ajka, prisrčna neugnana psička, in ni hotela domov prav do Trebije, da naju je že pošteno skrbelo (pozneje sem se po telefonu prepričala, da se je srečno vrnila). Ivan je to pot opisal v nasprotni smeri. Le ena pripomba: s ceste skozi vas se zavije levo ne pri kapelici, ampak kakih 100 m naprej čez mostiček. Skozi Podgoro (pravšnje ime, saj je veliko hiš prav vkopanih v breg) nama je bilo asfalta že več kot dovolj, a ko sva si dve uri in četrt od vrha Ermanovca sezuvala gojzarje, sva se spominjala samo še lepih stvari.

Zvečer me je čakalo e-pismo s prilogo: fotografijo vpisne knjige na Ermanovcu. Takoj za nama sta bila vpisana Gorazd in Biserka. Le kaj sta taka gornika počela na tem kuclju? Pojasnilo je bilo sprejemljivo: na sprehod sta šla.


17 november, 2008

Ni doline brez hribov

Že večkrat sem slišala, kako lepa je dolina Glinščice (Val Rosandra). V soboto sem se prepričala, da je hvala upravičena. Večer pred tem se je na obletnici diplome med drugimi važnimi temami znašlo tudi hribolazenje in Lučka iz Trsta je vzkliknila: "Saj to je pa čisto pri nas!" Res, že spet sva odrinila čez mejo, ampak Glinščica izvira v Sloveniji. In še ugovor zoper morebitne pomisleke, kakšno hribolazenje je to: dolina je nižji svet med hribi in na te sva se podala, dolino pa občudovala od zgoraj.

Primorsko avtocesto sva zapustila pri izvozu Kozina, sledila kažipotoma v desno za Klanec in Ocizlo in v Ocizli zavila desno proti Beki. Sicer dobra asfaltna cesta je strašansko ozka. V Beki živita samo še dve družini in veliko hiš se že podira, vendar sva videla tudi zidarje pri delu. Sredi vasice je nekaj prostora za parkiranje, od tam pa lahko zastavimo v dve smeri: kamor kaže lesen kažipot z rdečo konico in napisom Dobrodošli v Krajinskem parku Beka – Glinščica z dolino Griže in ponornimi jamami ali v nasprotno smer, kjer je na vogalu hiše bela kvadratna plastična tablica Poti (ponekod Steze) prijateljstva (taka je tudi pod lesenim kažipotom, a že nečitljiva). Izbrala sva prvo (po drugi sva se vrnila).
 

Spustila sva se pod cerkev, kjer se asfalt konča, tam desno na kolovoz proti Botaču in Boljuncu, na razcepu pa po levem kraku navzdol. Prvi markaciji sta še rumeni, naslednje pa so prebarvane v slabo vidne modre. Večinoma po gozdu sva se spustila v Botač (Botazzo), onkraj Glinščice pa levo (desno je gostilna, kjer tudi v slovenščini »lepo prosijo, da malice iz nahrbtnikov použijete na travniku«). Na italijanski strani je pot lepša, bolje markirana, označena z dvojezičnimi kažipoti in opremljena z italijansko-slovensko-angleškimi obvestilnimi tablami Naravnega deželnega rezervata doline Glinščice. Za pot ob potoku navzdol sva izbrala levi breg. Svet se je kmalu odprl in poslej sva uživala v prelepih razgledih po razgibanih skalnatih bregovih doline. Ko sva bila že mimo slapu Supet, sva se povzpela k cerkvi sv. Marije na Pečeh, nad njo pa splezala na skalnati stolp s kamnito piramido v spomin velikemu tržaškemu plezalcu Emiliu Comiciju (Cippo Comici). Palice sva pustila spodaj, da sva se lahko oprijemala skal, ker je strmo pa še burja je bila tako močna, da naju je kar prestavljala, zato sva k spomeniku plezalski legendi zares priplezala.

V Gornjem koncu (prav v Boljunec/Bagnoli nisva šla) sva si ogledala rimski vodovod in se pri Premudovem zavetišču (Rifugio Mario Premuda) prestavila na drugi breg Glinščice. Povzpela sva se na razgledišče pri Zabrežcu (Vedetta di Moccà) in uživala v pogledu na to kratko, a prelepo dolino in na ladje v Tržaškem zalivu. Po trasi nekdanje železnice skozi dva predora in pod plezališči mimo Modugnovega bivaka (Bivacco Gabrio Modugno) sva se vrnila v Botač. Tam nisva nadaljevala naravnost, od koder sva prišla zjutraj, ampak sva zavila levo in se po slabo označeni poti (večina belih plastičnih tablic je potrgana in obešena ali zataknjena na veje; ena je bila obrnjena tudi narobe in sva jo popravila) z nekaj sreče vrnila v Beko. Kdor bi se na začetku odločil za to pot, bi se mu zlahka »posrečilo« zaiti, tako slabo je označena na nekaterih odsekih.

Kljub močni burji sva preživela lep dan. Z vsemi stranpotmi, postanki in malico je pohod trajal šest ur. Celo nekaj zapoznelih rož sva bila še deležna in kogar zanima: kar precej dežnikaric sva videla.

15 november, 2008

Tromeja – Peč (1510 m)

V nedeljo sva se odpravila na tromejno Peč (M. Forno/Ofen ali Dreiländereck) iz Italije (iz Rateč sva šla že pred štirimi leti, ko še ni bilo tegale dnevnika, takrat v snegu). V Fužinah (Fusine Laghi), kakih 500 m onstran mejnega prehoda Rateče, sva parkirala pri opuščeni vojašnici desno nad cesto in se napotila po markirani poti 522. Malo po travnikih in malo skozi gozd sva se povzpela pod Kavalarko (Cima Cavallar); prav na vrh ni mogoče, ne da bi prekršili prepoved prehoda čez zasebno ozemlje (Baita Jože Mežik). Nekaj časa sva hodila po gozdni cesti (nova prepoved: ni dovoljeno nabirati gob), nato pa zavila z nje po označenem kolovozu (ni nevarno, da bi vznemirili kake lastnike zasebnih zemljišč, kakor je bilo v času, ko je Stanko Klinar napisal svoje Karavanke), ki vodi k Mariji Snežni (na zemljevidu pričakovano Madonna della Neve, na kažipotih pa povsod nekoliko presenetljivo Maria im Schnee). Levo je izza jesensko pisane Kope (M. Coppa) že kukala Peč s televizijskim stolpom. Za nekaj časa sva se vrnila na cesto, potem pa po označenih bližnjicah do sedelca s kažipoti in hiško s primernim imenom Senza Confini Hütte. Za njo je voda, a je pozimi zaprta. Mimo mejnikov med Avstrijo in Italijo, priključka poti 603 iz Avstrije in odsluženih vojaških objektov sva po približno dveh urah in pol dosegla cilj.

Na vrhu je bilo konec miru, saj sva si ga delila z glasno skupino naših planincev, ki so prišli s slovenske strani. Sicer pa je posvečen ravno miru: tam stoji obelisk Šrija Činmoja, duhovnega vodje, ki meditira za mir v svetu. Avstrijci so postavili znamenje na stičišču treh dežel in treh jezikovnih skupin: germanske, romanske in slovanske. Od najinega zadnjega obiska je nov spomenik prijateljstva gasilcev treh dežel. Na daleč pa je Peč prepoznavna po dveh televizijskih stolpih.

Zlezla sva še na sosednjo Sovško planino (Seltschacher Alm), potem pa se nisva vrnila na Peč, ampak sva se napotila desno pod vrhom. S tiste strani se lepo vidijo pečine, po katerih je gora dobila ime. Sledila sva kažipotom k Mariji Snežni, ki so naju privedli na že znano cesto. Vrnitev nama je vzela dve uri. Zdaj nama preostane še tretji vzpon: iz Avstrije. Še vedno tavanja po slovenskih hribih? Seveda, vsaj tretjina Peči je naše. Le tavala nisva, saj imajo Italijani poti dobro označene.

08 november, 2008

Zasavski Triglav

V nedeljo (zamujam!) sva bila na Kumu. Naredila sva načrt za krožno pot: iz Hrastnika (od cerkvice sv. Miklavža v Podkraju oziroma od steklarnine industrijske prodajalne) skozi Matico in Župo gor, skozi Ključevico mimo sv. Marije do ceste, po njej v Župo in po že znani poti dol. Pot do Matice je bila dobro označena, razgibana in prijetna. V pisanem jesenskem gozdu naju je razveselil celo rdeči ruj, pohod pa so nama popestrili tudi slikoviti skalnati stolpiči in klopca, ki tiči pod majcenim spodmolom. Toda pot je precej spolzka, zato priporočam palice in dobre čevlje.

V Matici nisva prav razumela kažipota in sva nadaljevala desno po cesti, ker je tako narisano na zemljevidu, ker levo v travnatem bregu, kolikor daleč je nesel pogled, ni bilo ne prave poti ne oznake in ker si je avtor vodnika Posavsko hribovje prihranil trud in le napisal, da pridemo iz Matice v Župo v 20 minutah, kako, pa ne. Tako naju je cesta prinesla v Dobovec, kjer so nama domačinke povedale, da se pride na Kum po več poteh, z že znanim pojasnilom »boste že videli«; nazadnje se jim je zdelo najbolj zanesljivo po cesti do odcepa za smučišče Trotovnik, tam pa ne desno k smučarski koči, ampak levo in po gozdu nad smučiščem. Ko se je svet odprl, sva se po občutku napotila v desno in se znašla na asfaltni cesti. Zemljevid nama je pokazal, da sva se po Trotovškovem dolu povzpela do ceste iz Trbovelj. Zavila sva levo nanjo in kmalu naju je pripeljala do Lontovža, tam pa so naju pričakale markacije in naju privedle na Kum. Privoščila sva si sonček, razglede in kosilo. Po obljudenosti sodeč je okoličanom Kum zelo pri srcu, a mnogi se pripeljejo prav do Lontovža ali Malega Kuma.

Ker nama ni dalo miru, kje sva zgrešila gor grede, sva se odpovedala vrnitvi skozi Ključevico. Ravnala sva se po kažipotu za hrastniško železniško postajo. Prijetna pot se je iztekla natanko pri nejasnem kažipotu. Čeprav je označena, je del med Župo in Matico zelo zamotan, na koncu pa lep kos brez oznak, zato bi moral biti vsaj omenjeni kažipot bolj nedvoumen. Gor sva z vsemi nepotrebnimi ovinki hodila slabe tri ure, dol pa dve uri in četrt. Čeprav so nama markacisti, kartografi in avtor vodnika malo spremenili načrt, sva naredila lep krog, Ključevica pa naju bo že počakala.