Na Špilk malo po grebenu in malo po svoje

Še vedno zaprta v osrednjeslovensko regijo sva se spomnila na Špilk, ki sva ga v aprilu 2013 obiskala v popolnoma zimskih razmerah, tedaj iz Blagovice. Za izhodišče dosti manj zimskega 30. januarja letos sva si izbrala Trojane čisto na vzhodnem robu regije. Ko sem v zborniku Skala 2019 prebrala prav mikavno vabilo Gorniškega kluba Savinjske doline na ta hrib, sem poklicala vodnika Bojana Okrogarja. Rade volje mi je razložil, kje na Trojanah naj začneva, opozoril, da pot ni označena in ponekod tudi ne prav razločna, ter svetoval, kako naj se drživa grebena (na razcepih praviloma navzgor). Parkirala sva pri Konšku za zadnjo črto parkirišča, ki je namenjeno le gostom, upajoč, da ne bova kaznovana. Ko se je ob naju ustavil avto, je bila moja prva misel, da naju bo voznik posvaril pred kaznijo, pa nama je s širokim nasmehom le zaželel varen korak (najbrž ker je videl nahrbtnika in palice). Šele ko sva prečkala regionalno cesto, sva videla, da je pred Konškom (iz ljubljanske smeri) tudi javno parkirišče.

 

Onstran ceste sva se povzpela po stopicah levo od avtobusne postaje. Nisva se spustila mimo vpisne skrinjice z nalepkama Rokovnjaške poti PD Blagovica in Domžalske poti spominov za hišo s podobo divjega petelina (mesnico), ampak sva šla še nekoliko naprej in po strmi cesti navzgor. Za zadnjo hišo je bilo pri »obglavljenem« drevesu konec asfalta in stopila sva na poledenel kolovoz. Bril je mrzel veter. Čez travnik sva se mimo plinovodnih naprav in vodohrana pod prežo rahlo povzpela na drug kolovoz, ki je pritekel z desne. Zavil je okrog vodohrana in se, »tlakovan« z zdrobljenimi ostanki gradbenega materiala, nadaljeval proti gozdu. Na razcepu na drugi strani električnega pastirja sva izbrala levi kolovoz navkreber po dokaj globokem jarku. Tudi na naslednjem razcepu sva se držala levega kraka navzgor; ta je bil že poprhan s snegom. Širok razrit kolovoz se je čez čas položil, v snegu so se videle sledi srnjadi, luže so bile poledenele.

Po pol ure sva pri rumeni palici zavila desno na prečni kolovoz. Na naslednjih dveh razcepih sva zavila prvič levo, drugič desno, obakrat navzgor. Jarek, po katerem sva hodila, je bil čedalje bolj zametan. Na sušici ob njem je visela bela plastična kanta. Podoben jarek je pritekel z leve od spodaj in se združil z najinim v še globljega. Po slabih 10 minutah, na stičišču s še enim z leve in z dvema z desne, sva zlezla iz njega. Takoj je sledil razcep in odločila sva se za desni krak, označen z rdečimi dvojnimi gozdarskim črtami (na začetku so bile tudi tri bele pike). Po temnem gozdu sva gazila blato, luže niso bile več zamrznjene. Več dreves je bilo označenih z rdečim P. Po kratkem spustu in razcepu sva šla spet navkreber, in sicer levo. Tam so bili rdeči K (najbrž oznaka drugega lastnika gozda).

 

 

 

 

 

Na razcepu čez približno 25 minut sva sprva zavila levo, ker se je stezica vzpenjala, a je bila tako zaraščena, da je je skoraj zmanjkalo, zato sva poskusila po širši desni rahlo navzdol. Prečkala sva potoček in pred seboj zagledala rob. Je to »najin« greben? Zavila sva desno na moker kolovoz in prečkala vodnato grapo. Po kakih 5 minutah sva se znašla na zasneženi poseki; višinomer je pokazal 825 m. Ker se je kolovoz od tam spuščal, sva se povzpela po pobočju na levi. Pod vrhom sva dosegla jarek in nadaljevala po njem. Vsenaokrog so bile živalske sledi, človeških pa nič. Od razcepa tik pred gozdom se je desni krak spuščal, levi rahlo vzpenjal. Najina smer je bila severovzhod, kar je bilo ravno med njima. Najprej sva preverila levega, navzgor. Tam sva našla človeško sled: na drevesni štrcelj nataknjeno plastenko. Pričakovala sva, da bo razmočena pot zavila desno. Dvema možicema je sledil odcep levo, kamor je kazal nenavaden bel znak, midva pa sva se spustila desno po kolovozu, označenem z rdečimi puščicami. Pristala sva na širokem prečnem kolovozu in zavila desno po njem, še vedno navzdol. To sicer ni bilo v skladu z vodnikovim napotkom, a sva zaradi nepreglednega pleteža poti in »poti« odnehala in se obrnila proti cesti.

 

 

 

Po 20 minutah sva res sestopila na poledenelo gozdno cesto in tako prispela na markirano pot na Špilk; nadaljevala sva levo po njej. Čeprav nisva šla ves čas po grebenu, kakor sva načrtovala, se vsaj izgubila nisva. Na križišču treh cest čez 5 minut je bilo več planinskih, pohodniških in kolesarskih kažipotov, tudi smerna tablica Motniške poti. V najino smer je kazal kažipot Pašnik Lipovc 870m. Hoja po poledeneli cesti je bila kar »zabavna«; kopnih bankin ni bilo, že »samo« zasnežene so bile dobrodošle, da ni preveč drselo. Na tem odseku sva hodila po Motniški poti.

 

Čez 10 minut sva se ustavila pri ograji planine Lipovec (790 m) z istoimenskim vrhom v ozadju (848 m), kjer sva že bila pred leti. Med tamkajšnjimi kažipoti sta bila tudi nazaj Trojane 1h 15min in naprej Špilk 1h 15min, torej sva bila natanko na sredini poti. Poleg običajnih opozoril o hoji med živino na lastno odgovornost in o varovanju narave naj omenim še poučno pesmico:  Ker ljubim naravo / in gost sem v njej, / pustil bom ta avto tu / in šel peš naprej. / Pobiral odpadke, / metal jih v koš, / nad menoj, prijatelj, / razočaran ne boš. Na planino tokrat nisva šla. Na križišču s kažipoti čez 5 minut sva sledila tistemu levo Špilk. Na večini ostrih ovinkov so bile pod cesto grape s potoki. Lesene ograje in podporniki naj bi branili cestišče pred škodo, ki jo povzroča voda. Po približno pol ure sva kmalu za peskokopom postala pri znamenju v spomin na nasmejanega moškega na sliki (ime ni bilo napisano). Drevje je zastiralo pogled na lepo zasnežene gore daleč na desni. Na drevesu pri studenčku čez 10 minut je bil poleg markacije D (Domžalska pot spominov). Pri kažipotih na 843 m sva zavila levo (Špilk 15min, Gabrje 30min, Blagovica 1h 25min, Češnjice 1h 40min). Pot naju je vodila mimo travnika s prežo in lepim »šopkom« ‒ bogato razvejenim drevesom. Po slabih 10 minutah sva stopila na plano.

 

Pri kažipotih ob robu gozda (863 m) se je levo odcepila steza proti vrhu Špilka. Nekaj korakov naprej je stal nadstrešek za konje. Čez travnike na desni sva videla na hribčku spomenik, pri katerem sva že bila, ko sva šla prvič na Špilk. V Partizanskih spomenikih vidim, da je dobil novo napisno ploščo. Po koreninasti in blatni stezi sva se pognala proti vrhu. Sprva sva se vzpenjala strmo naravnost navzgor, nato so strmino omilili ključi in stopnice. Po dobri polovici vzpona se je desno spustila široka steza, midva pa sva zavila levo navzgor. V 10 minutah sva dosegla gozdnati vrh (po zemljevidu Domžale in okolica 956 m, v drugih virih in na bivaku pa meter več) z geodetskim kamnom, majhnim bivakom, razgledno ploščo (razgled moti drevje), mizo in klopmi. Na vrhu je bil še en par. Ves čas sta bila v bivaku, tako da midva nisva mogla vanj. Ko sta odšla, sta zaprla vrata (težko se zaprejo), ne da bi bila pozdravila ali vprašala, ali hočeva tudi midva noter. Z druge strani so se nama pridružile štiri ženske in trdile, da so prišle po grebenu. Jani je preveril: so šle mimo znamenja? So. Pa čez Reznarco? Da. Torej so res prišle po grebenu. Na vprašanje, ali je Reznarca označena, so odkimale. Poizvedovanje, kako potem veš, da si na njej, jih ni nič zmedlo: kar odločiš se! Pot jim je bila zelo všeč. Videle so celo dve markaciji. Tri so bile iz Ljubljane, ena pa iz Komende, kjer sva dolgo živela, in je ugotovila, »čigava« sem.
 

Ko se nama že gor ni posrečilo priti po grebenu, kakor sva se namenila, sva se na spodbudo četverice sklenila vsaj vrniti po njem. Spust z vrha je bil sprva zelo strm, nato izmenično ne in spet bolj. Videla sva več starih markacij kot sogovornice. Dokaj razločna stezica se je iztekla na kolovoz in nadaljevala sva levo po njem. Tistih, ki pridejo do sem, ne čaka nobena oznaka – morajo pač sklepati, da je treba navzgor. Na razcepu po dobre četrt ure sva zavila levo (kraka sta se kmalu staknila). V nobeno smer nisva videla sledi štirih planink. Kmalu zatem sva se združila s kolovozom z leve in takoj za tem stikom zagledala razpelo. Vsega napisa na deščici nisva mogla prebrati, le besede Lisjakovo, gorenjsko /.../ znamenje /.../ v letu 2005 LD Trojane - Ožbolt. Po zemljevidih se ta kraj imenuje Na Kočni (873 m). Nekaj časa ni bilo markacij. Čez slabe četrt ure je levo ob poti stala voda, prevelika za lužo, in na razcepu za njo sva zavila desno po starih sledeh v snegu (na levi jih ni bilo). Na poseki, s katere sva videla vrhove Kamniško-Savinjskih Alp od Krvavca do Planjave, nisva zasledila nobene poti, našla pa sva stopinje. V gozdu sva naletela na nekaj stezi podobnega, bolj majhen jarek, nenadoma pa sva zagledala pošteno stezo. Na razcepu sva izbrala levi jarek. Nekoliko se je bilo treba pretepati z vejami ob zaraščeni »poti«. Desno ob njej je stal rdeče pobarvan kol.

 

Na razcepu čez pol ure ni bilo nobenega namiga, a če sva hotela na Reznarco, sva morala desno. Skozi pas košatih iglavcev je vodila kar razločna in dovolj široka steza. Ob tej je bil rdeč kol na levi. Po 5 minutah sva se pri velikem in majhnem rdečem kolu ter rdeče pobarvanem kamnu, sledeč odločnemu stališču sogovornic s Špilka, odločila, da sva na vrhu Reznarce (913 m). Do tja sva se vzpenjala, poslej pa je šlo navzdol – dodaten »dokaz«, da sva bila na vrhu. Sledili so še trije količki. Na velikem križišču čez 5 minut je bila leva pot označena z belimi črtami. Tudi na njej ni bilo sledov najinih predhodnic, torej sva že spet izgubila greben. Na prečni kolovoz sva zavila levo, kjer je bil pravcati bajer. Ponovno sva bila na grebenu; sicer je bil precej širok, a svet se je na obe strani res spuščal. Pot je bila označena z že znanimi tremi belimi pikami. V grmovju je ležala plastična kanta, kasneje še dve, nato tri pločevinke. Že dolgo nisva videla v gozdu toliko smeti. Naletela sva na možica ali vsaj njegov ostanek. Na razcepu takoj za njim, dobre četrt ure od velikega križišča, pa možica na žalost ni bilo, čeprav bi bil bolj potreben. Jani je sklenil, da je kljub stopinjam na desnem kraku »varneje« iti levo. Spustila sva se po temnem smrekovem gozdu, kjer so bile znova bele črte. Prestopila sva prečni kolovoz, gazila po rdečem blatu in se otepala smrekovih vej.

 

Po slabih 10 minutah sva ostrmela: pred nama je bilo razpotje pri nenavadnem belem znaku, od katerega sva se tja grede spustila proti cesti. Tudi zdaj sva sestopila nanjo, tokrat seveda levo navzdol. Samo ta odsek od čudnega znaka do ceste sva prehodili dvakrat. Po dobre pol ure je cesta zavila v desno. Mimo preže ob njej s kažipotom nazaj Lipovc 4km in še ene ob robu gozda sva v dobre četrt ure prikoračila do odcepa desno navzgor proti mesnici na Trojanah. Vendar nisva zavila tja, temveč sva nadaljevala naravnost. Za gasilskim domom sva prišla do partizanskega spomenika levo ob Bolski. Napis je že čisto zbledel: Srečanje borcev VI. SNOUB Slavko Šlander ob 40 – letnici Trojane 10. 9. 1983. Po vsej vasi je dišalo po krofih. Od Bolske sva se povzpela po stopnicah nad gasilski dom (na ograji je bila evropska markacija) ter si onkraj regionalne ceste ogledala še spomenik šestim padlim borcem in devetnajstim žrtvam nasilja med drugo svetovno vojno pri trgovini in ploščo v spomin padlim borcem na območju (nekdanje) občine Trojane na njej. Do avta je bilo le še nekaj korakov. Niso nama ga odpeljali!

Ajdovščina in Oklo

Zadnji januarski ponedeljek sva se odpravila raziskat, kaj se z najinega balkona vidi za že »odkritim« Soteškim hribom. Odpeljala sva se v Dol pri Ljubljani ter parkirala pri župnišču in cerkvi, posvečeni mučenki sv. Marjeti Antiohijski (S 46.088509, V 14.641829). Na pokopališču so med drugim spomeniki padlim v obeh svetovnih vojnah in žrtvam nasilja in sovraštva 1941‒1945 ter grob jezikoslovca in sijajnega prevajalca Janka Modra (1914‒2006), znanega tudi po Jezikovnem kotičku v Nedeljskem dnevniku (oglašal se je neverjetnih 38 let, vsak teden od leta 1968 do 2006!). Nekaj posebnega se nama je zdela freska Človek glej življenje svoje, ki prikazuje človeka od rojstva do stotega leta; avtor je Tomaž Langus, praprapranečak znanega slikarja Matevža Langusa, Prešernovega sodobnika. Postala sva še pri spomeniku na mestu, kjer je nekoč stala šola. Postavili so ga ob njeni 150-letnici in zanimivo opredeljuje dejavnike, ki vplivajo na šolarje: znanje, šola, učitelji (prvi učitelj ima zabaven priimek: Cvek) in vrednote, vzgoja, starši (tu pa je napisano župnikovo ime).

 

Odpravila sva se po ulici med hišama Dol pri Ljubljani 3 in 5. Skozi poslikan podhod sva prišla v Zaboršt pri Dolu ter desno mimo kapelice na razcepu in table Trim steze Dol pri Ljubljani (fotografija zemljevida s table nama je na poti precej pomagala) k cerkvi sv. Katarine Sinajske. Nadaljevala sva po asfaltni cesti pod njo in se na križišču s cesto v Zajelše, pod katerim sta samevala igrišče in rolkarska steza, med hišami povzpela po asfaltni ulici pod gozdnat hrib. Sledila sva smerokazu R.C. Korant in kažipotu Piknik. Asfaltna cesta se je začela  vzpenjati; ob njej so bile zeleno-bele markacije trimske steze. Bankina je bila k sreči mehko postlana z iglicami in listjem, tako da ni bilo treba »tolči asfalta«.

 

 

Čez pol ure sva stopila iz gozda pri Rekreacijskem centru Korant. Pod nogometnim igriščem sva zavila levo in nato pri kozolčku z napisom NK Dol desno. Makadamska cesta, označena z belo puščico, naju je pripeljala na vrh klanca s parkirišči, klopcami, gugalnicami, košarkarskim in odbojkarskim igriščem. Markacije trimske steze so usmerjale v gozd. Za drugim odbojkarskim igriščem naju je steza povedla čez travnat breg proti vrtičkarski lopi. Na severnem koncu jase je nekoč stala Korantova domačija. Prebrala sva ploščo na ploščadi, sezidani iz skal: Pri tej ploščadi, zgrajeni leta 1979 je stala 200 let stara Korantova domačija. Od leta 1936 so v njej živeli Levinovi, ki so v času NOV nudili zatočišče partizanom. Ko je za to zvedel okupator je domačijo požgal. Spominska plošča in spomenik nad originalnim pragom Korantove domačije spominja na tiste težke čase. Pod strešico in zamreženim oknom nad ploščadjo je bila še ena spominska plošča: Na tem mestu je delovala partizanska javka Bor od jeseni 1941 do 30. XI. 1943, ko so jo nacisti požgali.

 

Sledeč kažipotu in zeleno-beli markaciji, sva se vrnila na trimsko stezo, ki se je kmalu strmo povzpela. Na uravnavi naju je puščica usmerila levo, pot naprej navzgor pa ni bila označena. Za postajo 3 se je steza (kar kolovoz) začela spuščati. Z leve od spodaj je pritekel drug kolovoz in se združil z najinim, nato sta se spet ločila: levi navzdol, desni navzgor. Od postaje 4 čez 10 minut se je trimska steza nadaljevala mimo vodohrana RTC Korant, desno pa se je odcepil dodatni krak s kažipotom Trimski dodatek in po tem sva nadaljevala. Srečala sva žensko s petimi vreščečimi otroki, ki je zatrdila, da vse poti vodijo na Ajdovščino. Takoj zatem sva se znašla na razcepu: levo 6,11 desno 2,5. Kaj to pomeni? Če vse poti vodijo na Ajdovščino, je vseeno? Morda pa le ni tako preprosto, saj se nad Zaborštom od Z proti V zvrsti kar 5 vzpetin: Videmski hrib (371 m), Ajdovščina (495 m), Žlebič (479 m), Veliki vrh (469 m) in Mali vrh (408 m). Odločila sva se za levi krak in tam so bile res bele puščice kakor že dotlej.

 

Kamnito-zemljata steza se je nekaj časa precej vzpenjala, nato se je poravnala. Po slabih 10 minutah se je gozd razredčil in steza se je prekucnila navzdol. Na obe strani se je odcepilo več stez, večinoma ožjih, a bele puščice so kazale naprej. Na križišču čez 5 minut pa so usmerjale levo, kjer je bila postaja 4D, vendar je zemljevid trimske steze kazal, da ta od A do D obkroži Ajdovščino. Zato sva kljub puščicam zavila desno. Na neoznačenem trojnem razcepu sva spet zavila desno, ker se je tisti krak bolj vzpenjal, in res sva prej kot v 5 minutah stopila na vrh. Ajdovščina je nerazgledna, saj jo pokriva gozd. Na vrhu sva našla vse mogoče: vpisno skrinjico z razmočeno in že polno vpisno knjigo, novoletno jelko, zvonček želja, termometer, klopce, gugalnici, ptičje hišice, miniaturo Aljaževega stolpa – skratka nekaj podobnega, kot na Soteškem hribu. Na Ajdovščini je na voljo tudi koda cilja 299948, potrebna za uporabo brezplačne aplikacije Planinc, namenjene beleženju osvojenih vrhov – nekakšne digitalne planinske knjižice. Na vrh pritečejo steze s štirih strani in glede na to, kaj vse je tam, je precej čudno, da ni kažipotov, ki bi povedali, v katere/iz katerih smeri tečejo steze. Po Krajevnem leksikonu Slovenije so na hribu »še komaj zaznavni ostanki predzgodovinskega gradišča. /.../ Na Ajdovščini se pogosto omenja rimska utrjena postojanka z dobro ohranjenimi nasipi.« Česa takega nisva opazila.

 

Ker sva želela nadaljevati proti severovzhodu (najin naslednji cilj je bil Oklo), sva s kompasom ugotovila, da je to prva steza desno od tiste, po kateri sva prišla na vrh. Spustila sva se po njej in čeprav je bil na prvem razcepu videti glavni desni krak, sva ugotovila, da je prav levo. Ozka in sprva strma zdrsljiva stezica se je zravnala in začela zavijati levo okrog hriba, nato se je znova spuščala. Po približno 5 minutah sva prišla do prečne poti in levo spodaj zagledala trimsko postajo 4C, midva pa sva nadaljevala desno proti 4B. Na križišču s kažipoti (eden ni bil več čitljiv, razbrala sva le Smuč in Loipe, kar je nemški izraz za tekaško progo – tam nekje je torej (bila) proga za smučarje tekače) sva jo ubrala naravnost po gozdni cesti proti Vinjam in Brdu; zdaj nisva bila več na trimski stezi. Na naslednjem razcepu so bili trije kažipoti, ki niso povedali ničesar več; izbrala sva levi krak, ob katerem so bili na drevesih narisani rumeni križi in spet bele puščice. Čez četrt ure sva naletela še na dva prebarvana, skrivljena in zarjavela kažipota naprej (bel) in nazaj (rdeč).

 

 

 

 

 

Zdaj sva se spuščala po razritem in blatnem kolovozu. Pojavila se je še oranžnordeča puščica. Ta, bela in rumen križ na razcepu so kazali desno, kam meri slabi napis Oklo na smreki, pa nisva bila gotova. Zavila sva desno in prej kot 10 minutah prispela na križišče s kažipoti nazaj Korant, levo Vinje, Brdo in Oklo, desno Petelinje in Mlaka (bele puščice in rumeni križi so se nadaljevali desno). Zavila sva levo in se večinoma spuščala. V 10 minutah sva pristala pri lepo poslikani kapelici, izza katere je od leve pritekla pot. Tam sva srečala par domačinov; prišla sta po »obvoznici«, ker sta vedela, kako se izogniti blatu. Povedala sta, da je tisto, kar je na zemljevidu zapisano kot Sevšek, domačija Jernač, pišejo pa se Godec.

 

Za razcepom, kjer sva se držala desno, sva mimo lope na ograjenem travniku ter kmalu zatem še ene hišice in klopce po 5 minutah prišla iz gozda. Zagledala sva naselje in konjsko manežo ‒ Brdo pri Ihanu. Pri kapelici sva stopila na asfalt. Od hiš na meji med občinama Dol pri Ljubljani in Domžale (na tabli z napisom P'r J'rnač sta bila narisana konja – Brdo pri Ihanu je znano po konjeniškem centru) sva se povzpela po asfaltni cesti pod hrib. Po četrt ure se je na vrhu klanca, preden se je cesta prevalila na drugo stran, desno navzgor odcepil kolovoz, označen iz nasprotne smeri (tam sta bila tudi klopca in prazen kozolček) z belo-rumenimi markacijami Ihanske krožne poti (IKP). Sledila sva jim in ko sva dosegla najvišjo točko, sva se rahlo spustila. Kmalu zatem je bilo treba desno na ozko stezico; odcep ni bil označen in šele čez čas se je pojavila markacija.

 

 

 

 

Po 10 minutah sva prišla do prečnega kolovoza in levo je bila oznaka IKP. Tja naj bi se šlo k Sv. Miklavžu (Nikolaju), midva pa sva poskusila po desnem kraku, ki je bil tudi markiran. Že čez 5 minut sva stopila na travnik ter zagledala drog za zastavo in spomenik na Oklem (okrog 460 m; ne na Oklu, kot sem mislila – in očitno ne preverila! – prvič). V tem zaselku vasi Brdo pri Ihanu so 24. februarja 1944 Nemci in domači izdajalci napadli Kamniško-zasavski odred (pri Kramarju in Baležu je bilo kakih 100 partizanov in aktivistov), domačije pa požgali. Na travniku je obležalo 57 partizanov (podatek 72 žrtev na spomeniku je napačen, sva prebrala v knjižici iz leta 2019 Usodni dogodki na Oklem; napisal jo je Ivan Vidali, aktivist OF ter kronist in zgodovinar domžalsko-kamniškega območja). Zaselka po vojni niso obnovili. Sredi spominskega parka oziroma velike marmorne polzvezde stoji steber z napisom V tem kraju je 24.II.1944 zaradi izdajstva padlo dvainsedemdeset partizanov Kamniško zasavskega odreda in okrožnega komiteja KPS – Kamnik. K spominskemu parku spada tudi ostanek domačije Franca Orehka, po domače Kramarjeve, v katere gospodarskem poslopju je delovala partizanska tiskarna.

 

Od spomenika sva se spustila po stopnicah in pri dveh hišah nadaljevala po cesti navzgor, iščoč še en spomenik. Preden sva odšla, je prav pred Kramarjevo hišo parkiral mlad moški. K sreči sva prizorišče slikala že prej. Ne razumem, kako lahko ljudje puščajo avte, kolesa, nahrbtnike, oblačila na krajih, zanimivih za obiskovalce, ne misleč, da bi jih ti radi videli in fotografirali. Ob cesti je bila smerna tablica Sv. Trojica 50min. Pri Brdu 24 sva dosegla gozd. Pot so nama kazali knafelčki in belo-rumene markacije. V četrt ure sva bila pri spomeniku tretji konferenci KPS 29.–30. junija 1940 na ostankih Judeževe domačije (519 m). Konference pri Judežu se je udeležil tudi tedanji generalni sekretar KPJ Josip Broz - Tito.

Vrnila sva se na Oklo. Pod prej omenjenima hišama sta bili vsaj še dve. Pri prvi sta stali tabli z besedilom bioterapevta Tadeja Pretnarja o energijskem parku in kazalom energijskih točk, vendar jih nisva iskala, le pri radovednih kozah, ki so se pasle tam, sva se nekoliko pomudila. Zapustila sva zaselek in čez dobre pol ure pri kapelici zavila levo, na »obvoznico«, da sva se ognila blatu. Na drugem križišču s kažipoti čez 25 minut sva se tokrat držala levo (tja grede sva prišla z desne). Gozdna cesta se je spuščala in naju pripeljala do trimske postaje 4B, vrh naslednjega vzpona pa do 4A. Čez 20 minut sva krenila na odcep desno proti Ajdovščini (nazaj Brod in Vinje) in na razcepu takoj levo, po kolesnicah (naprej po cesti bi bila prišla h Korantu, kar pa je bilo že prenizko za Krevljico, ki sva jo še imela v načrtu).

 

Kmalu sva naletela na zeleno-bele markacije, torej sva bila spet na trimski stezi. Takoj za skladovnico drv se je kolovoz prevesil navzdol po jarku in komaj še razločljiva markacija je potrdila, da sva še na trimski poti. Po 10 minutah sva se znašla na razcepu s kažipotoma 6,11 in 2,5, kjer sva zjutraj zavila v smer 6,11, zdaj pa sva se vrnila po 2,5. Na naslednjem razcepu sva zavila desno (zeleno-bele markacije), nato se spustila levo. Ko je steza zavila levo proti zajetju in postaji 4, sva še kar nadaljevala navzdol proti postaji 5. Od nje sva sledila oznakam navzdol. Po slabe četrt ure sva pristala pri čedni kapelici. V niši so bili razpelo, kipec Marije in več podobic. Na desno notranjo steno je bila pritrjena plošča z zvončkom na vrhu in z napisom Razglasitev A.M.Slomška za blaženega II. obisk Maribor 19.9.1999 Ko iz stolpa zvonovi zadone, skrbi in težave vse zblede. A.M. Slomšek Ob obisku papeža JANEZA-PAVLA II. v Sloveniji 17.-19. maja 1996. Na drevesu poleg kapelice so bili XIV. postaja križevega pota, bela puščica ter »številčni kažipoti« 2,5, 6 in 11 še vedno neznanega pomena. Domačin nama je povedal, da je Krevljica jasa pod kapelico, kjer je bila nekoč kmetija »pr Paternoster«, potem pa so se preselili v dolino, Krevljica pa da se imenuje, ker je »tak krevljast teren«.

 

 

 

 

 

 

 

V nadaljevanju so naju vodile oznake trimske poti in križevega pota. Trimska postaja 6 in postaja križevega pota XIII sta bili še blizu kapelice, izmenično so sledile 7 in 8 ter XII‒II. Postaje I iz neznanega razloga nisva videla. Začelo se je mračiti. Ko sva v daljavi zagledala, kako daleč je Sv. Katarina Sinajska, sva spoznala, da sva se vrnila v naselje čisto drugje, kot sva šla iz njega. Po 25 minutah sva stopila v Zaboršt pri neurejenih gospodarskih poslopjih in čez slabe četrt ure sva bila pri avtu.

 

Kljub mraku sva se zapeljala še do Erbergovega dvorca na robu Dola pri Lubljani. Baron Jožef Kalasanc Erberg (1771‒1843) in njegova žena Jožefa iz plemiške rodbine Attems sta bila vzgojitelja na dvoru avstrijskega cesarja Franca I. Med kongresom Svete alianse leta 1821, ko je cesar več kot štiri mesece bival v Ljubljani, sicer ni hodil na obiske, pri Erbergu pa se je zadržal ves dan. Moža je družilo navdušenje za botaniko (Franc I. je bil znan kot »cvetni cesar« in Erbergov vrt je slovel kot »slovenski Versailles«), vladar pa je bil gotovo tudi hvaležen baronu, da je njegovega epileptičnega sina prestolonaslednika Ferdinanda vzgojil v samostojnega mladeniča. Ob 200. obletnici tega imenitnega obiska in 250. obletnici Erbergovega rojstva so pri dvorcu odkrili baronov doprsni kip. Žal ga nisva videla, ker se je to zgodilo šele 16. maja.

 

Tako se je raziskovanje kuclja, katerega delček vidiva z balkona, razširilo v rekreacijsko-duhovno-zgodovinski dogodek. Čeprav na trimski stezi nisva telovadila (Janijeva poza na postaji 5 ne šteje), se na Oklem nisva predala delovanju energijskih točk in ob postajah križevega pota ne molila pa tudi razstave v Erbergovem dvorcu si nisva ogledala, ker je še ni bilo (otvoritev bo 5. septembra), je trajalo skoraj 8 ur (čiste hoje slabih 5).