Pršjakarska grapa

Lanski Jazz Cerkno sva si popestrila ne le z vzponom na Porezen, ampak tudi z raziskovanjem soteske potoka Pršjak, ki izvira pod Brdarjevo domačijo na Vojskarski planoti in se izlije v Trebuščico blizu zaselka Krtovšče. Tiste dobre pol ure vožnje iz Cerknega do Gorenje Trebuše so nama odišavile neštete akacije, ki so cvetele ob cesti. Mimo odcepa k ribogojnici in domačije Krt sva se pripeljala do parkirišča pri okrepčevalnici Makuc v Krtovščah (Gorenja Trebuša 111; S 46.056776, V 13.827122). Na hiši sva si ogledala stenski sliki slapa Pršjak in Podkobilškega mostu. Preden sva se podala v grapo, sva šla pogledat še Krtovo domačijo (Gorenja Trebuša 112). Po ljudskem izročilu naj bi bila to najstarejša hiša v Gorenji Trebuši. V registru nepremične kulturne dediščine piše: »Škofjeloško-cerkljanski tip slovenskega ljudskega stavbarstva v 18. stoletju z ohranjeno slamnato streho in črno kuhinjo.« Letnice 1792 na hišnem vogalu nisva iskala, ker do takrat še nisem prebrala knjige Rafaela Terpina Klanec do doma 2. V hišo žal nisva mogla.

 

 

 

 

 

 

Vrnila sva se na parkirišče, kjer se je začela najina pot v Pršjakarsko (tudi Pršjaško) grapo. Zeleni smerni tablici sta kazali levo s ceste Slap Pršjak 20 min in naprej po cesti Podkobilški most 10 min. Pod njima je bila slika psičke Rike, ki se je ponujala za vodičko. Ob začetku poti so stali veliki zarjaveli ostanki neke naprave. Kmalu zatem sva zagledala razpadajočo in z zelenjem preraščeno leseno kolibo, plod javnih del v občini Tolmin v letu 2005, neslaven ostanek projekta Erazmus (najbrž je bil mišljen Erasmus+, program EU, ki podpira izobraževanje, usposabljanje, mlade in šport v Evropi). Čez 5 minut naju je kažipot Slap Pršjak usmeri levo čez brv. S tablice na nosilnem drogu sva izvedela, da ima brv nosilnost 6 oseb, naredili pa so jo udeleženci delavnice v okviru programa Socrates Erasmus. Poletna šola v Tolminu leta 2005 je bila največji tak projekt; udeležilo se ga je okrog 100 doktorskih študentov in osebja. Brv se je zibala, ker je visela na žicah, ki so bile videti nove, torej je morda ne čaka enaka usoda kot kolibo (po letnici sodeč obe izvirata iz istega projekta). Obnoviti bo treba tudi leseni pohodni del, saj je ena deska že manjkala, ena pa tudi ni bila več daleč od tega.

Na drugi strani se je začela ozka koreninasta stezica vzpenjati v strmih ključih. Pri stiku s še eno stezo sta bila kažipota nazaj Krtovšče, desno Slap Pršjak. Prečkala sva nekaj grapic. Velikim zaplatam resja so se cvetovi že posušili, sicer pa je bilo rož bolj malo. Pobočje je bilo kot pogosto v tistih krajih zelo strmo, a steza je večinoma tekla vzporedno z njim ali se le zmerno vzpenjala in deležna sva bila goste sence, zato je bila hoja prijetna. Tu in tam sva globoko pod seboj videla Pršjak, slišala pa sva ga ves čas. Po 20 minutah sva se začela nekoliko strmeje vzpenjati. Kmalu zatem se je gozd razprl in posijalo je sonce; prispela sva na razgledišče s klopco (po Hribi.net 360 m). Od tam je bil lep pogled na (Veliki) Slap v Sopotih, visok 27 m.

 

 

Dohitela naju je »napol domačinka« s psom. Medtem ko je čakala, da ji spodaj v ribogojnici pripravijo ribe, je šla malo hodit. Izkazalo se je, da pes ni njen, ampak se ji je kar pridružil. Rika! Psička si je brž premislila in se pridružila nama. Nenadoma smo zagledali kačo. Vsaj midva sva jo, Rika pa, kot da je ne vidi, je kar hodila po njej in se sploh ni zmenila zanjo. Ko se je domnevni gož splazil desno proti grapi, ga je Jani odrinil s palico, da se je zvalil dol, ampak »napol domačinka« si kljub temu ni upala naprej. Posvarila naju je še pred klopi, ki da jih je v tistem koncu res veliko.

 

Za razglediščem sva prečkala široko suho skalnato grapo (kadar je voda, tam menda pada 8-metrski slap), zatem pa na razcepu zapustila dotedanjo stezo in se po ožji spustila desno k Pršjaku. Medtem se je Rika zamotila z kdove čim in nama ni več sledila. V dobrih 5 minutah sva bila pod Malim slapom v Sopotih, visokim 3–4 m, s tolmunom premera 6 m. Voda je skalno dno struge izoblikovala v kotliče. Mimo Malega slapu se pot ne nadaljuje, ampak se je treba povzpeti nazaj v breg. Dosegla sva mokroten travnik in ga prečila v desno. Gojzarji so kar čmokali po blatu. Zelo sva se približala strugi, ki so jo krasili kotliči in »cvetlični otok«. Steza se je izgubljala med podrtim drevjem. Po približno četrt ure sva uzrla naslednji, tristopenjski slap, skupaj visok 10 m.

 

 

 

 

 

 

 

 

Čez vlažni travnik sva se vrnila k razcepu in ker sva hotela še k Pršjakovi domačiji, sva nadaljevala po »glavni« stezi. Potok je tekel precej globoko, a skozi veje se je večkrat pokazal kak slapič. Po slabe četrt ure, ko sva bila po maPZS že mimo Pršjakarja, se je ponudila zasilna stezica ostro levo navzgor, zato sva poskusila po njej. V zelo strmih ključih sva čez slabih 10 minut dosegla travnik, na katerem se je stezica izgubila, tako da sva se dalje vzpenjala kar za nosom. Na levem robu travnika sva tu in tam še zaslutila potko, po kateri sva zavila levo v gozd, a se kmalu spet znašla na strmem travniku, na katerem sva bila bliže desnemu robu. S pobočja sva lepo videla Poldanovec. Čez četrt ure sva zagledala veliko Pršjakovo hišo (Gorenja Trebuša 100).  

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Opuščeno Pršjakovo domačijo iz 19. stoletja sestavljajo stanovanjska hiša, hlev, kašča in sušilnica (pajštva). Razen na slednji so bile na vseh freske. Na kašči še vedno razločimo sv. Miklavža (domnevno v prizoru sv. birme). Nekaj posebnega je ločen dimnik. Stavbe je že načel zob časa, hlev se je podrl. V odprtih pritličnih prostorih sva videla ostanke opreme, ki je že dolgo ni nihče uporabljal. Rafael Terpin se v svojih Gričih spominja starega Pršjakarja: »z vsakim redkim prišlecem je imel navado tako na gosto spregovoriti, da je bil mimoidoči na koncu že kar omotičen.« Zdaj pa tam vlada tišina.

 

Domačijo sva zapustila mimo kašče, in sicer nad škarpo. S travo poraščena pot se je nekoliko povzpela, nato se je spustila v gozd. Na razcepu sva jo ubrala po levem kraku, nad električnim drogom. Začetna drobcena stezica se je razširila v spodobno stezo, a je bila tako zasuta s suhim listjem, da sva kar gazila po njem. Prečkala sva grapo in se plazila pod podrtim drevjem. Prestopila sva na pot, ki je pritekla z desne, in nadaljevala levo po njej rahlo navzdol. Po dobrih 10 minutah sva prispela k Trentarju (Gorenja Trebuša 101). Pred izstopom iz gozda sva opazila pisan kažipot levo Zagrapa☼ (v bližini je domačija Zagrapar). Trentarjeva hiša je bila po odselitvi lastnikov počitniška hiša potomcev, a zdaj je videti zapuščena. V Terpinovih Gričih berem, da je bila Trenta nekdaj planina, v knjigi Antona Ramovša Slapovi v Sloveniji pa piše bajta V Trenti.

 

 

 

 

 

Ob robu travnika pod hišo sva na levi našla stezo k potoku. Ko ni šlo več naprej po strugi, sva nadaljevala po strmem bregu ob njej in tako v 10 minutah prišla do dvostopenjskega Slapa nad Trentarjem (tudi Trentarjevega), visokega približno 20 m. V dobrih 10 minutah sva se vrnila k Trentarju oziroma h kažipotu pred njim. Ko sva iskala pot nazaj v grapo, sva čisto blizu razcepa naletela na možica, skritega v zelenju, ob ozki stezici navzdol. Na začetku je bila razločna, nato se je izgubljala med grmovjem in se po slabih 10 minutah končala pri ostankih kamnitih stavb. Anka Rudolf mi je povedala, da je bila tam stara Pršjakova domačija, kdaj in zakaj so se preselili više, pa ni vedela.

 

 

Dobrih 20 minut od Trentarja naju je udobna pot pripeljala na jutranji razcep, od tam pa sva se v 20 minutah vrnila k avtu. Preden sva se odpeljala nazaj v Cerkno, sva si šla ogledat še Podkobilški most. Manj kot 10 minut naprej po cesti sva pri zelenem kažipotu zavila desno v gozd. Na razcepu se gre desno čez most, levo pa k Trebuščici. Spustila sva se levo, da bi videla most od spodaj. Spust je bil kar siten, zato so vrv, jeklenica in lestev prišle zelo prav, le lestev je bila na koncu prelomljena. Zaradi globoke soteske Trebuščice je težko priti do gozdov pod Govci pa tudi do nekaterih domačij raztresene Gorenje Trebuše. Ena izmed rešitev je bil kamniti most pri domačiji Krt, kjer je soteska ozka. Čezenj se da peljati celo z vozom, kolesarji in pešci pa so ga sploh veseli. Pod mostom so trije do 2 m globoki tolmuni, v katerih živijo soške postrvi in druge ribe. Govorila sva z domačinom, ki se rad kopa v Trebuščici in Soči; če ima voda več kot 15 ºC, se mu zdi pretopla. Brrr! Ko sva se vračala k avtu, se je na Makučevi hiši pokazala še ena slika – srnji par ob vodi.

 

 

 

 

 

 

Največ podatkov o slapovih sva dobila iz knjig Antona Ramovša Slapovi v Sloveniji (Slovenska matica, Ljubljana 1983) in Roka Kušlana Slapovi (Sidarta, Ljubljana 2008). V Ramovševi knjigi so objavljena besedila več avtorjev in četudi ne preberemo uvoda, v katerem so našteti, glede poglavja Pršjaški slapovi ni težko uganiti, čigavo je. V njem najdemo navdušene besede ljubitelja narave in rovtarske pokrajine, na primer »Popotnik bi vriskal in klatil debele.« Rafko Terpin seveda! Domačijo v Pršjaku, kakor jo imenuje, je popisal tudi v svojih čudovitih knjigah Griči (PZS, Ljubljana 2020) in Klanec do doma 2 (Založba Bogataj, Idrija 2021).

Dom Valentina Staniča – tretji dan: vrnitev čez Pekel v Kot

Deževati je nehalo še prej, kot so napovedali, in ob pol devetih smo bil nared za sestop čez Pekel v Kot (po kažipotu za nas neverjetne 3 ure). Poslovili smo se od Staničevega doma, pred katerim se je po mokri travi sprehajala planinska kavka. Julijski maki so povešali glavice, težke od mokrote, mi pa smo se odpravili z dvignjenimi glavami, še ne misleč na naporno pot. Sredi sivine kamenja in skal je Tomaževo ostro oko opazilo belke skoraj enakih barv kot okolica, da sem jih še z največjo povečavo komaj izsledila s fotoaparatom. Bolj opazne so bile sicer redke, a barvite rože; posebno so nas navdušili sieberjevi repuši. Skale so bile mokre od dežja, vendar ni drselo, ker so bile dovolj grobe. Megla se je pretakala med vrhovi, da je bil prizor skoraj vsako minuto drugačen. Obhodili smo manjše snežišče, na robu nad njim pa je ležala kamnita kamela.

 

Po dobrih 50 minutah smo ob veliki kotanji Pekel prišli do kažipotov (2097 m) nazaj Dom Valentina Staniča 45min, desno Rjavina 1h 30min (znak za zelo zahtevno pot), naprej Kot 2h 30 min (znak za zahtevno pot). Pojavljati se je začelo ruševje. Pod Spodnjo Vrbanovo špico, ki je bila od zgoraj sploh v primerjavi z Visoko videti precej manjša, smo spoznali, da je kar mogočna, njena stena pa zelo slikovita. Čez četrt ure smo pod potjo bolj po naključju (no, spet s Tomaževimi očmi – zdaj je tudi on postal pozoren na spomenike) zagledali spominsko ploščo: Tu se je 16. IV. 1924 ponesrečil / LENARČIČ ANTE / maturant / Ljubljenemu tovarišu / postavili v spomin / Preporodaši. Po Malešiču je 18-letnemu gimnazijskemu abiturientu iz Ljubljane, ki se je s petimi mladimi skalaši vzpenjal s krpljami in derezami po snegu in ledu proti Staničevi koči, priletel v čelo kamen. Po zdrsu se fant ni več zavedel in je še isti večer umrl v jeseniški bolnišnici.

Minuto pod spominsko ploščo se je levo odcepila s kažipotom in napisom na skali označena zelo zahtevna pot na Vrbanovi špici. Na tem razpotju (1988 m) je bil tudi kažipot za nas: naprej Kot 2h 15min (znak za zahtevno pot). Kljub megli smo v daljavi zagledali gamsa, ki sta tekla po melišču. Kadar se je megla umaknila, se je daleč spredaj že pokazala dolina. Čez 20 minut smo zagledali »kljun« Ladje, po katerem se gora imenuje. Ob njej smo se v dobre četrt ure spustili k mogočnemu balvanu, imenovanemu Debeli kamen. Pod njim smo se pretikali skozi ruševje. Že je prevladoval grušč, ki je bil precej manj prijeten za hojo kot grobe skale.

 

 

 

 

 

Sestopili smo v dolino in pred velikim snežiščem zavili ostro levo. Od tam je bil še lepši pogled na Ladjo, čeprav »kljun« ni bil več tako izrazit. Začelo je deževati. Desno pod nami je tekla velika hudourniška struga in 35 minut pod Debelim kamnom smo se spustili vanjo. Med spustom smo morali malo poplezati ob jeklenici, po kakih 20 minutah pa smo se povzpeli na drugo stran in strugo zapustili. Spuščali smo se skozi gozd, bolj grmovje, in v presledkih med njim videvali v dolini belo suho strugo hudourniškega potoka Kotarica. Plezali smo čez precejšnje skale in prestopali mogočne korenine. Zaradi dežja je bilo vse zelo spolzko, sploh ker so bile skale že zlizane. Tomaževa pomoč in potrpljenje sta mi prišla zelo prav. Ob neki taki drsalnici čez slabe pol ure je tičal celo klin, kmalu za njim so se pojavile jeklenice. Nehalo je deževati.

 

Jeklenic je bilo čez pol ure konec. Kmalu zatem smo stopili na plano in zagledali neoznačeno pot na Macesnovec. Sestopili smo do stičišča z njo ter se po slabih 10 minutah ustavili pri studencu (1340 m) z napisom DRŽI ČISTOČO in z dobro vodo. Brž za njim nas je spet čakala jeklenica. Po gozdu smo sestopali v strmih skalnatih ključih. Gladke skalne plošče po kakih 35 minutah bi bili težko zmogli brez jeklenic in stopnih klinov. Levo pod nami je šumela Kotarica in kjer je bilo kaj vode, je bila lepo zelena. Po dobrih 20 minutah smo prečkali poraščeno gruščnato strugo in dobre četrt ure zatem se je svet končno zravnal. Čez četrt ure smo se na kratko odpočili v suhi strugi Kotarice, ki je nanosila grušč v dolgo »klop« kot nalašč za posedanje.

 

Takoj po počitku smo se znašli na obračališču, kjer se je končala gozdna cesta. Tam sta bila drvarsko delovišče in odcep na Lengarjevo glavo. Čez 5 minut smo šli mimo Lengarjevega rovta, kjer je traktorist obračal seno, neki moški pa je preizkušal dron. Po kažipotu ob gozdni cesti (950 m) naj bi bilo nazaj do Staničevega doma 4 ure (za nas čiste hoje navzdol 5.15). Ob cesti je ležalo nekaj podrtih dreves, večinoma že starih, le nekaj jih je na prerezu kazalo svež les. Toda cesta je bila vzorno očiščena in ni bilo videti razlogov za zaprtje (na Kosmačevem prevalu, kjer smo pred dvema dnevoma parkirali, je bil prehod prepovedan celo za pešce, ampak po telefonu so nama pri Turističnem društvu Dovje-Mojstrana rekli, da je cesta za pešce načeloma prehodna).

 

Čez kakih 50 minut smo pri stebričku, ki našteva, česa vsega tam ne smemo početi, zapustili Triglavski narodni park. Ciklame in močvirski osati so seveda veselo cveteli na obeh straneh meje. Že blizu glavne ceste pa smo naleteli na veliko razdejanje, a le ob gozdni cesti, ne na njej. Ko smo se čez četrt ure utrujeni razveselili avta na Kosmačevem prevalu, je bil znak za prepoved umaknjen na rob ceste. Toda na spletni strani PZS je še danes opozorilo: »Dostop do koče po gozdni cesti iz doline Kot do nedaljnega ni možen, saj je zaradi vetroloma na cesti veliko podrtega drevja.« Zaradi izkušenj s takim »obveščanjem« marsikdo opozoril ne jemlje resno, tudi ko bi jih res moral.