18 julij, 2010

Ne prav spodbudno slovo

V sredo sva jo mahnila na zadnji pohod pred dopustom. Bolj sprehod. Po daljšem času sva se spet namenila na Koseški hrib, za spremembo v lepem vremenu in podnevi. Kakih 20 minut od izhodišča (od suhadolskega sv. Klemena) sva zavila z makadama levo na kolovoz (nanj kaže kažipot, označen pa ni), misleč, da si bova popestrila sprehod. No, pa sva si ga drugače, kot sva pričakovala: zašla sva v revir krvoželjnih komarjev in obadov, povrhu »obogaten« še s koprivami. Nemudoma sva se vrnila na glavno pot in ubogala markacije.

Drugače je bil začetek kar spodbuden: v Pšati ni bilo toliko navlake kot pri najinem prejšnjem mimohodu in mlinčki, pravzaprav Mlinčki, so bili v dosti boljšem stanju. Tudi vode je bilo več, da so se lepo vrteli, eden pa je še neumorno klopotal (ponavljajoči se trije udarci niso »peli« v tričetrtinskem taktu, ampak so v štiričetrtinskem s pavzo na koncu, ker manjka ena deščica, sicer pa moram pohvaliti prizadevne vzdrževalce, saj imajo najbrž kar precej dela). V veselje nama je bilo tudi to, da so žabice izbrale ta prijetni kotiček za svojo »riviero«; kar mrgolelo jih je. Težko pa razumem, kako je lahko nemaren obiskovalec odvrgel konzervo od paštete le dober meter od koša za smeti.











Nad Mlinčki sva se povzpela na Strmec. Prejšnja planinska pot je zametana s polomljenim drevjem, mimo pa teče gruščnat traktorski kolovoz. Najbrž je namenjen čiščenju gozda po neurju pred dvema letoma. Razdejanje naju je spremljajo prav do vrha Koseškega hriba, ki mu zdaj prav nič več ne pristoji ime Hosta. Že tako ne lepi okolici preperelih klopi in mize, ob katerih stoji vpisna skrinjica, dodajajo svoje še obiskovalci s smetmi. Enemu, ki je odvrgel pivovsko pločevinko, je drug napisal ekološko sporočilo, jaz pa sem oboje odnesla domov v smetnjak. Zadnji udarec nama je zadal »razgled« na komendsko poslovno cono: velikansko opustošeno zemljišče, katerega zelo majhen del so poslovne stavbe ob cesti Moste–Vodice, drugo pa je vse prazno. Če pomislim, da je tam nekoč zelenel gozd ...


Zdaj lep čas ne bova tavala po slovenskih hribih. Upam, da se jeseni spet oglasim. Rada bi se.

17 julij, 2010

Na Brano s čelado!

Že dolgo sva cincala, ali si upava na Brano ali ne, ker zadnji del poti velja za zelo zahtevnega. Potem pa so za prejšnjo soboto napovedali brezhibno (le "nekoliko" prevroče) vreme, dan je dolg, midva kar v formi, skratka, bolje ne bo nikoli. Sicer se ni obetala ravno romantična komedija, a sklenila sva poskusiti. Iz Kamniške Bistrice.

Mimo Galerij (človek se vedno česa nauči: prostor pod skalnim previsom se imenuje lopa – da se ne boste zaman ozirali kot midva, ko sva v vodniku prebrala, da je tam lopa, pa je »ni bilo«), spodnje postaje tovorne žičnice in votlin v skalovju, imenovanem Gornja griča, sva po lepo obnovljeni označeni poti dosegla "križišče" V Klinu, o katerem je bilo zaradi zagonetne (ne)označenosti že veliko besed (žal upravičeno). Opozorjenima, da se tam "nekaj dogaja", so nama bili oznake in svarilo, kam naj ne greva, sicer jasni, neopozorjenim (in nepozornim) pa mogoče res niso vsem. Poleg označene poti so si planinci utrli toliko bližnjic kot na kaki Šmarni gori; vsepovsod so proge sveže razhojenega humusa. Razen ciklam je bilo komaj kaj rož.

Smerna tablica pri malem parkirišču nad Domom v Kamniški Bistrici napoveduje do Kamniškega sedla (tudi Jermanova vrata imenovanega) 3 ure 45 minut. V Klinu sva bila v dobri uri, torej naj bi bilo do Sedla še 2 uri 40 minut, vendar tam piše, da je le še 2 uri, 10 minut naprej pa celo samo poldrugo uro. Počutila sva se kot v časovnem stroju. Nad planino Pri pastirjih (bolj »pravoverno« baje Na stanu), kjer nas je kar nekaj kratek čas počivalo, se svet odpre in lepo vreme je postalo vroče vreme. Od tam se že lepo vidi Sedlo (kot da je nanj nekdo odložil skalnato krono) in te vleče za nos: samo še malo! Začne se s cvetočimi travniki, poučno skalo (popisano s predolgim besedilom o morali doline in odlikah tistih, ki sledijo klicu srca v gore) in še eno, h kateri je prislonjena lestev (gor grede sem se spraševala, zakaj, potem pa sem videla dva malicati na tem »balkonu«), se vzpenja mimo skale z napisom Kamrica in nato v preštevilnih ključih do Koče na Kamniškem sedlu (1864 m). V stenah Planjave na desni je bilo precej hrupno. »Mojca, nehi varvat!« je zavpil nekdo. Še dobro, da je bila neka druga Mojca ... Tudi pogled na najin cilj s te strani naju ni ravno opogumljal, a ker sva do Sedla porabila le dobri dve uri in pol, naju vsaj ni skrbela najina počasnost v težavnejšem svetu.

Od koče se nas je precej odpravilo na Brano (2253 m). Ravno smo se začeli vzpenjati, ko nam je prišel naproti mladenič in nas presenetil z vprašanjem, kje je Kamniško sedlo. »Prvič sem tukaj,« je pojasnil – s Sedlom tik pred nosom. Prišel je z Okrešlja. Res se je od naše poti kmalu odcepila pot navzdol na Okrešelj. Vsenaokrog same »prave« gore, posebno lepo pa je bilo videti Mrzlo goro. Dolgo prečenje Braninega melišča v primerjavi z večino takih ni posebno sitno: pot je dovolj široka in nič ne visi. Kmalu za ploščo v spomin dvema ponesrečenima puljskima planincema (pozimi je na melišču brez dvoma zelo nevarno za zdrs) smo zavili levo, naravnost naprej pa se gre k Cojzovi koči. Od razcepa sva si lahko ogledala že vso Logarsko dolino, tudi slap Rinka, in še vedno tudi Sedlo s kočo. Med razkošnimi šopki kernerjevih makov (nekateri so bili čisto oranžni) se krušljiva pot čedalje strmeje vzpenja. Ker je bilo treba večkrat poplezati, sva zložila palice. Kmalu za velikim možicem sva dosegla vrh. Uro dolga pot ni toliko težka, kolikor je negotova, ker se je treba o vsaki skali, na katero stopiš ali se je primeš, prepričati, ali se ne maje, ali se ne bo odkrušila. Videla sva nadpovprečno veliko planincev s čeladami (to je pametno tudi zaradi velikega »prometa«), še vedno pa nas je bila velika večina brez njih. Moram priznati, da se mi ni zdelo prav. Na vrhu s kovinskim križem, majhno piramido iz skal ter vpisno skrinjico in žigom sva uživala razgled v družbi nekaj planincev in kavk, počakala, da so vsi odšli (tako in tako nazadnje pristaneva na repu), in se vrnila po isti poti.

Ko sva med spustom opazovala Klemenčo jamo in Krofičko nad njo, sva se čudila, kako sva zlezla tja gor. Preden sva šla v kočo na pivo, je bilo prijetno zaviti levo v breg nad njo in si na cvetoči trati odpočiti oči in noge. Pa seveda prav na vrh Sedla (1884 m) sva še morala stopiti. Dol grede naju je kmalu za Klinom za hip zmedel razcep: oba kraka sta markirana. Levi (spodnji) je pravi, desni pa vodi na Jermanco. Na Gornji griči sva se ustavila, da sva malo stikala po votlinah in kukala skozi okna. Z Brane na Sedlo nisva bila nič hitrejša kot gor, s Sedla do izhodišča pa sva prišla v dveh urah. Bolje ne bo nikoli je bila pravšnja spodbuda za ta »podvig«. Ko sva odhajala s Sedla, naju je par, ki je tam počival po vzponu na Planjavo, prepričeval, da ta ni nič težji kot na Brano, le daljši. Na Brani še nista bila ...

11 julij, 2010

Planine nad Bohinjem

Prejšnjo nedeljo sva se namenila na nekatere planine nad Bohinjem. Začela sva na parkirišču pri Stari Fužini. Parkirnina za ves dan stane 8 EUR (sicer po 1 EUR na uro; parkomat ne vrača drobiža), lahko pa plačate 10 EUR za uporabo gozdne ceste in parkiranje pri planini Blato. Ob parkirišču je zemljevid območja, ni pa nobenega kažipota, kje se začne katera pot; odpravila sva se po desni (spodnji) ob Mostnici. Pričakala naju je belo-rumena markacija (take označujejo tematske poti, tu najbrž sirarsko).

V nekaj minutah sva bila pri Hudičevem mostu čez Mostnico, znano po slikovitih koritih, in pod njim opazila prvo Knafelčevo markacijo. Nato sva pri klopci in obvestilni tabli zavila desno (po spodnji poti) nad Mostnico in prečkala njen pritok. Za Ukčevim mostom sva se večkrat ustavila nad koriti, tudi pri slončku; v tolmunu okoli njegovega rilca so plavale ribe. Onstran zadnjega (Češenjskega) mostu sva zavila levo na prijetno gozdno pot. Držala sva se belo-rumenih markacij, ki jim delajo družbo redki ostanki Knafelčevih. Kažipot Planinski dom 200 m naju je mimo groba padlega partizana usmeril h koči na Vojah. Ker je bilo še prezgodaj za malico ali pivo, sva se vrnila k spomeniku, pred katerim se odcepi s ceste markirana pot. Prva markacija je napravila napačen vtis, da bo dobro označena; številne naslednje niso več prav razločne, steza pa tudi ne povsod. Ko se je strmina unesla, sva prečkala nemarkirano pot, ki vodi levo na planino Blato, desno pa na Grintovico. V slabih treh urah sva dosegla planino Krstenica. Z nje se vidijo Ogradi, Debeli vrh, Škednjovec, Mišelj vrh, Mali Stog. Povzpela sva se nad stanove in si razširila razgled na Uskovnico, Tosc, Veliki in Mali Draški vrh, Ablanco in druge hribe. Bilo je prijetno, le več rož sva pričakovala.

Spustila sva se pod lovsko kočo na robu planine in desno okoli roba; po napotkih bajtarjev sva se ves čas držala desno. Ostankom markacij so pomagali možici. Srečevala sva planince, ki so se vračali z Ogradov zadovoljni zaradi obilice cvetja in lepih razgledov (zatrjevali so, da kljub »brezpotju« ni pretežko). Opazila sva z možicem zaznamovan odcep desno nazaj proti Ogradom in si ga zapomnila za drugič. Kmalu za odcepom je sedelce, s katerega se odpre pogled na mogočni Debeli vrh. Mimo razcepa poti na planini Krstenico in Blato sva se po uri in četrt spustila na planino V Lazu (ali le Laz). V tamkajšnjih bajtah postrežejo z domačimi mlečnimi izdelki. Ko sva malicala pod košatim drevesom v bregu nad stanovi, se je stemnilo in zagrmelo. Dežja ni bilo veliko, ampak lepo je bilo vedriti pri Gregorju: sedela sem na pragu in jedla okusno kislo mleko (je že res, kar je rekel Jani, da bi bilo namreč boljše iz hladilnika, ampak kjer je hladilnik, ne moreš sedeti na pragu in uživati ob pogledu na planino).

Nato sva se z omenjenega razcepa odpravila še proti planini Blato. Na tej poti so nove markacije. Nisva se mogla čisto odločiti, ali je bolje biti moker od dežka ali poten pod pelerino. V slabi uri sva pristala na precej zasedenem parkirišču ob gozdni cesti, ki pelje levo na planino Blato, desno pa na Vogar (kažipotov ni). Najprej sva zavila levo in mimo velikega parkirišča, od koder je dovoljeno le za vozila lastnikov zemljišč (dvomim, da vsi, ki parkirajo še naprej, izpolnjujejo ta pogoj), kar hitro prišla na planino Blato. Tam ni bilo nikogar »doma«.

Nazadnje sva namerila korak proti Vogarju. Prečkala sva nekaj manjših rovtov s hiš(k)ami in vrtički. Na enem rastejo ognjice; doslej sem jih opazila le pod Pristovškim Storžičem. Tistih 45 minut do Kosijevega doma na Vogarju sva videla veliko turških lilij. Rože so bile pravzaprav poglavitni razlog za ta pohod, a jih ni bilo prav veliko. Neka deklica, ki je zdaj že gospodična in menda ne hodi več v hribe, je pred leti te planine razglasila za Heidino deželo. Ker sem v otroštvu tudi jaz (vsaj desetkrat) prebrala Heidi, sem si vsa ta leta silno želela tja. Bilo je lepo, vendar ne tako, kot sem si predstavljala. Podobno »razočarani« sta bili še dve planinki, ki sta tudi vedrili pri Gregorju in sta prišli tja gor predvsem zaradi cvetja. Ampak tisto kislo mleko (čeprav ne kozje) je vtis precej popravilo. Sploh je v slabi uri, kolikor sva še hodila do avtomobila (tudi po neoznačenih in kar strmih bližnjicah, ki jih ne znam opisati), »razočaranje« izpuhtelo in končni sklep je bil precej podoben kot vedno: lepo sva se imela!

05 julij, 2010

Prvič letos nad 2000 m

Ko sva se spomladi odpravila na Okrešelj, sva v Podvolovljeku natanko 1 km za mostom čez Lučnico (dobrih 100 m za bifejem Pri gamsu) pri odcepu levo opazila kažipot za Korošico. Nanjo sva se spomnila, ko sva premišljevala, kakšno »proslavo« letošnjega dneva državnosti naj si omisliva. Za izhodišče sva si izbrala planino Ravne, ker letos sploh še nisva bila nad 2000 m in sva tako kanila zlesti še na enega izmed kakih 70 Velikih vrhov (ta meri 2110 m) v Sloveniji. Približno 10 km ozke in vijugaste ceste (le prvi kilometer je asfaltiran) naju je pripeljalo do opozorila, da na travnikih parkiramo na lastno odgovornost. Večina tako in tako parkira ob cesti, preden se ta dokončno izvije iz gozda, se pa najde, ki postavi avto pod najlepšo smreko na planini in tako pokvari fotografijo.

Kažipoti Veliki vrh – Korošica, Molička peč in Dolga trata so naju usmerili levo od bajt na spodnjem koncu planine. Že na začetku je bilo poskrbljeno za moje navdušenje (in Janijev obup, ker ni šlo nikamor): spominčice, potočne sretene, zlatice, dvocvetne vijolice, planinski srobot, orlice, gozdne krvomočnice, bavarski zali kobulčki, živorodne dresni, navadne nokote, navadne marjetice, materine dušice, raznovrstni skrečniki, poponi, jetičniki, navadni jagodnjak (če naštejem samo rože, ki jih poznam, in sploh ne omenjam bujno cvetočih trav)! Skozi gosto podrast se vzpenja skalnata potka. Spodaj, kjer jo je odnesel plaz, je možakar, ki sva ga srečala na planini in nama je dal nekaj napotkov, narisal rdeče pike, više pa sva sledila redkim obledelim markacijam in se držala »glavne« poti (na zemljevidu ni vrisana kot markirana). Kmalu sva se znašla med ruševjem in pojavile so se nove rože: kamniške murke, alpske velese, ranjaki, svišči (toliko clusijevih sviščev v enem dnevu še nisem videla!), spomladanska resa, navadni slečniki, dišeči volčini, vretenčasti ušivci, grebenuše. Uživala sva v razgledu na Veliki Rogatec, Lepenatko, Vrh Kašne planine, Menino planino, Veliko planino. Na planini Dolge trate sva si malo odpočila, stopila do križa pod Dleskovcem, nato pa nadaljevala levo od koče. Med zelenimi in vijoličnimi zaplatami rušja in brezstebelnih lepnic naju je komaj še markirana potka pripeljala okrog Dleskovca na Sedelce (1840 m). Sledila sva kažipotu Molička peč in kmalu na skali sredi poti opazila že slab napis V. vrh, nad njim pa v desno stezico med ruševjem. Nadaljevala sva, upajoč na nekaj boljšega. Ob poti so cvetele množice »encijanov«, navadnih slečnikov, alpskih mastnic, spomladanske rese, alpskih veles. Ob skalnati potki, ki teče mimo večjih in manjših vrtač, so se pojavili wulfenovi jegliči, rumeno milje, kobulaste vetrnice, julijski lan, dišeči volčin in edina pogačica (pogača!) na vsej poti. Malo pred Pragom se je končno pokazal sicer slab, a vendar kažipot Veliki vrh. Nemarkirane poti (pa še med ruševjem) sva se nekoliko »bala«, a so naju nadvse prijazno vodili številni možici. Vzpon »odlikujejo« zelo ostre skale in precejšnja strmina. Kos poti je bil še pokrit s snegom, ki ga vsi očitno raje obhodijo, gotovo zaradi nevarnosti zdrsa. Mali alpski zvončki so že odcvetali, zlati koreni pa se še niso odprli. V slabe tričetrt ure sva stala na Velikem vrhu.*

Povzpela sva se še na Veliko Zelenico, simpatično pisano zaradi zelenih zaplat ruševja in belih ovc. Ko so se naju navadile, so postale mirne in celo radovedne. Dol grede sva spet sledila možicem, a očitno drugim, saj sva se vrnila na pot nekoliko naprej od kažipota. Onstran Praga sva se po razdrtem svetu spustila mimo lesenega križa s Križanim na Moličko planino. Pred njo je označen odcep levo na Korošico, z desne pa tam priteče pot iz Robanovega kota. Počitek na prijetni planini je prišel kar prav. Razgledi so nama obudili spomine na Krofičko, Strelovec, Robanov kot. S planine je lep (spet drugačen) pogled na Veliki vrh. Ogledala sva si še kapelico sv. Cirila in Metoda na prikupnem »kupčku« nad kočo, nato pa se povzpela nad njo za kažipotom Korošica in mimo odcepa v levo (napis Kapelica Molička peč je komaj še opazen), kjer sva se nameravala vrniti. Priključila sva se poti, ki priteče ob pobočju z leve (ni oznak), in takoj zatem še eni taki (obakrat sva zavila desno), kmalu pa z drugega Sedelca (1900 m) zagledala Kocbekov dom na Korošici (1808 m). Tam je prostora za nekaj nogometnih igrišč (čudovit kraj za višinske priprave naših vrlih nogometašev!). Lučki Dedec, s katerim se spogleduje Kocbek, ima s te strani prav izzivalno podobo. Na robu planine so bili še ostanki snega, travniki pa posuti s spomladanskimi svišči.

Vračala sva se sprva po isti poti, pri napisu Kapelica Molička peč pa sva se spustila desno. Kadar se nisva prebijala med ruševjem, sva previdno stopala po drobirju, zaradi katerega na strmini precej drsi, v njem pa se odlično počutijo kernerjevi maki. Zanimiv je pogled na »preklani« Žvižgovec (domnevno**). Od Moličke planine je šlo spet po znani poti čez Prag do Sedelca (1840 m), od tam pa levo, po bolje označeni poti na planino Ravne (ta pa je vrisana na zemljevidu). Mimo partizanskega spomenika na mestu, kjer je med vojno delovala tiskarna, sva prišla do lese, kjer so nama priporočili neoznačeno desno pot (naravnost se pride na obračališče na koncu gozdne ceste, a kdor parkira pod planino, si z desno potjo prihrani vračanje po cesti). Na Ravne sva prišla z zgornjega konca. Kar hitro sva se spravila domov, saj je bilo tam zaradi celega avtobusa planincev za naju preveč živahno. Po sedmih urah in pol čiste hoje pa se je bilo tudi kar prijetno še malo peljati.

*Veliki vrh je najvišji vrh Dleskovške planote (imenovane tudi Veža). Gora ima dva vrhova; čeprav je Velika Zelenica za 4 m višja, pa so »Aljažev« stolp in kamnito piramido postavili na postavnejšega soseda.

**Tudi z vrhovi okoli Moličke planine je nekaj »težav«. Novi zemljevid Grintovci pripisuje Molički peči 1829 m, Žvižgovcu pa 1865 m; med njima teče pot iz Robanovega kota, kar se ujema s kažipotom na terenu. Na starem zemljevidu Kamniško-Savinjske Alpe (KSA) je kota 1829 m brez imena (enako v vodniku KSA); po njem je Molička peč visoka 2029 m, na zemljevidu Grintovci pa je toliko (2028 m) visoka neimenovana kota med Veliko Zelenico in Poljskimi devicami. Vodnik KSA pripisuje 2028 m Poljskim devicam, ki so po obeh zemljevidih visoke 1879 m. Midva imava že tako težave z ugotavljanjem, katera gora je katera, tu pa sva odnehala in raje uživala v njihovi lepoti.