Na
Slavniku (1028 m) sva bila prvič že prvo leto najinega hribolazenja, 2002,
takrat po najobičajnejši, najbolj obiskani, najkrajši poti iz Podgorja, potem pa še trikrat: iz Markovščine po E 6
in iz Hrpelj
po najstarejši označeni poti, za
katero sva takrat mislila, da je najdaljša,
a se je pozneje izkazalo, da je iz Markovščine čez Mala vrata
tudi »najdaljša« (obe dobre tri ure).
Ko sva se 19. septembra spet odločila za najvišji
vrh slovenskega dela Istre, še nisva vedela, da naju čaka še en naj.
Tokrat sva se odpeljala v Kastelec, ki je dal ime
predoru na primorski avtocesti (zapustila sva jo pri izvozu za Socerb). V
vodniku Slovenska Istra, Čičarija, Brkini
in Kras pot na Slavnik iz te vasi sploh ni omenjena. Parkirala sva ob
asfaltni cesti proti Socerbu tik pred tablo za konec Kastelca in se odpravila naprej
mimo odcepa levo v Osp. Kažipot naju je brž usmeril desno na stezo in k
poznogotski cerkvi sv. Križa,
prenovljeni leta 1653 (po vodniku sv. Helene iz leta 1653 ‒ tako sem zapisala prejšnjikrat).
Za cerkvijo sta naju puščica in markacija usmerili navzgor po asfaltni cesti.
Kmalu se je prelevila v gozdno in ko se je ta razcepila, sva nadaljevala po
desnem kraku, kolovozu.
Pod daljnovodom sva komaj opazila zaraščeno tablo o
omrežju vzdrževanih habitatov in obnovi kala s pomočjo EU; res se je za
mogočnimi rogozi skrival prikupen kal (manj prikupno pa je bilo divje
odlagališče gradbenega materiala nasproti). Kolovoz je postal zelo kamnit, po
obeh straneh ograjen z ostanki kamnitega zidca. Iz gozda nizkih krivenčastih
listavcev sva prišla na travnik z grmi in bori. Pred gozdno cesto sva s težavo
razbrala zverižene kažipote, potrebne zamenjave: prišla sva do markirane poti
iz Socerba na Slavnik (SPP).
Pričakovala sva, da bo treba čez cesto, a tja nama je branila ograja. Zato sva zavila desno po cesti in čez čas sva
res naletela na markacijo. Potem dolgo ni bilo nobene oznake
in dejstva se niso ujemala z opisom v vodniku. Našla sva le še nekaj ostankov
markacij; nenavadno za SPP. Od ceste so se cepili kolovozi in steze, med
katerimi je bil eden levo označen s križi. Mimo več znamenj OF sva prišla do
table s prepovedjo dostopa na ograjeno območje. Kolovoz se je končal, torej je
bil napravljen prav zaradi grobišča, vendar ne more biti posebno prometen, saj
je bil zelo zaraščen. Razločna gaz v visoki travi je pričala, da se ljudje
prepovedi ne držijo. Tudi za ograjo sva videla simbole OF in komaj še čitljiv
napis Smrt fašizmu na razpokanem
deblu. Prestopila sva ograjo in po prepovedanem ozemlju napravila le nekaj
korakov do prvega brezna (Jani je potem pobrskal po spletu in ugotovil, da gre
za grobišče Socerbska jama za Vrhom/vrhom), nato sva se
vrnila na gozdno cesto.
Cesta je bila belo obrobljena s kraškim šetrajem. Kmalu
se je začela spuščati in gozd se je odpiral. Markacij je bilo še vedno komaj
kaj. Tik pred prečno gozdno cesto, od koder se je videla Ocizla, je bilo treba zaviti
desno in po nekaj korakih sva stala pri velikih ploščatih skalah s puščicami in
napisi Socerb 30 m (nazaj), Petrinje (desno naprej) in 1 OPD Koper z markacijo. Najina smer je bila
Petrinje. Spet sva bila v (pretežno borovem) gozdu. Ruj je šele začenjal rdeti.
Prikorakala sva do ozke asfaltne ceste in se spustila levo po njej. Po nekaj deset
metrih se je iztekla na širšo prečno; puščica naju je usmerila desno nanjo.
Šipkovi grmi so bili bogato obloženi z rdečimi plodovi. Čez nekaj časa sva na robu
asfalta bolj po naključju opazila markacijo in lomljeno črto, ki sta nakazovali,
da morava levo s ceste. Tam je na tleh tičala kamnita tablica z napisom EM2P (Ekomaraton
dveh parkov, speljan med Boljuncem in Slavnikom).
Potka je tekla po
kraški gmajni med krivenčastim hrastjem in grmovjem ter se pretikala skozi
visoko travo, iz katere so tu in tam kukali jesenski podleski. Tukajšnji suhozidi niso bili tako podrti kot drugod. Šipek je letos res
obilno obrodil in tudi kraškega šetraja kar ni
zmanjkalo. Ko sva prispela do stare ceste Ljubljana–Koper, ni bilo nobene oznake,
kam naprej. Za ograjo je iz trave, posejane s čednimi šopki ozkolistnih trpotcev, štrlel betonski stebriček neznanega namena in
pomena z železno zanko in napisom RV.
Na levi sva že videla Petrinje. Po travnatem kolovozu sva se napotila v tisto
smer. Mimo je prihrumela dolga kolona motoristov. Na kolu nad cesto nasproti cerkve
sv. Boštjana je bila markacija. Slavnik je bil videti še strašno daleč.
V vasi sva stopila
na asfalt. Strehe niso več obtežene s kamni, kakor piše v vodniku. Posedela sva
na zidcu vaškega vodnjaka, da sva si ogledala zemljevid, potem pa nadaljevala
po asfaltni cesti mimo kapelice. Krak navzdol se je vrnil na glavno cesto, najin
pa se je povzpel in nato prekucnil dol skozi špalir bogato obloženih šipkovih
grmov. Najina in glavna cesta sta tekli vštric in družno pripeljali do
smerokazov levo Ocizla in Klanec, na obcestnem kamnu in prometnem
znaku pa sta naju končno spet pričakali markaciji. Prečkala sva glavno cesto
ter na drugi strani pod daljnovodom in mimo čebelnjaka zakoračila po kraški
gmajni. Na levi se je za grmovjem skrivala Petrinjska vala s prežo na
oddaljenem koncu; njive med grmi in drevesi so bile videti opuščene.
Kolovoz je zavil
levo in na ožjem koncu po mostičku prečkal valo. Zavila sva desno proti
Slavniku; kolovoz je postal gozdna cesta. Skozi listnati gozd sva bila hitro spet
na asfaltu in med hišami Prešnice, kjer so se kar ponujale robidnice, slive,
fige. Pri kažipotih sredi vasi sva zavila desno k cerkvi sv. Jedrti z ločenim
zvonikom. Mimo spomenika padlim v NOB in žrtvam fašizma sva se sprehodila
navzgor skozi novejši del vasi. Na vaškem vodnjaku in na kažipotu je pisalo, da
je do Slavnika še dve uri. Nad Birtovo izletniško kmetijo sva zavila desno na
makadam in kmalu zapustila Prešnico. Kolovoz se je nadaljeval desno navzdol
proti Podgorju, najin kažipot pa je kazal levo navzgor in čez progo. Onkraj nje
se je pravzaprav šele začel vzpon na Slavnik. Ko sva se vzpenjala po skalnati
stezici, je po progi pod nama pribrzel vlak; strojevodja nama je pomahal in
zapiskal.
Kamnita
steza se je vzpenjala med suho travo. Čez kake pol ure sva zavila desno na
prečno pot. Ob posušenem kalu so trohneli ostanki lesa, nekoč morda namenjeni
počitku. Nedaleč naprej sta naju napis na skali in puščica levo opozorila na
razgled. Zaslišala sva živahne glasove. Povzpela sva se na skalnato
razgledišče, s katerega se sicer vidijo okoliški hribi, tudi Slavnik, kraške
gmajne in celo morje, a je razgled kvarilo nejasno ozračje. Tudi cvetje, kolikor ga je še bilo, se je držalo bolj kislo. Še štirje planinci
so bili tedaj tam, a so kmalu odšli. Stena pod razglediščem je domoljubno in naravoljubno (?) popisana. Z njega sva se spustila po drugi
strani in spet ujela prejšnjo pot. Ko se je veter spreletel med vejami meni
neznanih dreves, so listi zašelesteli na prav poseben način, kot kaka drobcena
tolkalca. Tri izmed planincev z razgledišča sva prehitela, ko so pod potjo
našli precejšnjo skupino dežnikaric.
Menjavala sta se
gozd in gmajna, posejana z brinovimi grmi, hrastiči, bori. Zaradi oblakov se je
kar stemnilo. Dvakrat sva prečkala ozko cesto. Ob poti so cveteli klinčki in
velike vijoličaste zaplate pritlikavega ali liburnijskega šetraja. Pozobala sva
prgišče brinovih jagod. Za stičiščem s potjo iz Hrpelj in tablo Naravni spomenik Slavnik sva pot že
poznala. Ko sva poslednjič stopila iz gozda, so naju pričakali kažipoti, množica
italijanskih avtomobilov in kupi odpadnega gradbenega materiala. Nadaljevala
sva kar po cesti. Kljub klavrnemu vremenu je bilo zelo vroče in predvsem
soparno. Za odcepom levo proti Povžanam in Skadanščini sva se pognala v zadnjo
strmino, ki so jo obilno krasili avstrijski sviščevci, drugih rož pa ni bilo
več.
Najprej sva se podala prav na vrh, od koder tisti dan ni bilo
posebno lepih razgledov, nato pa sva se okrepčala v Tumovi koči (1018 m). Nekoč sva tamkajšnjo kuhinjo že skritizirala,
a tokrat sva jedla prav dobro. V jedilnici sva si ogledala akvarele iz letošnje
slikarske kolonije članic likovnega krožka koprskega društva za tretje
življenjsko obdobje Pristan in portoroškega društva Vrtnica.
Sosedov Grmade
(Malega Slavnika) in Cigana nisva obiskala, saj se nama je »posrečila« doslej
zares najdaljša pot na Slavnik (3 ure
in 40 minut), zato sva se po počitku kar odpravila nazaj v dolino. Proti koncu
je začelo rositi, a ni bilo hujšega. Za vrnitev sva potrebovala pol ure manj.
Kdo ve, ali bova našla še kako najdaljšo
pot na Slavnik?