17 oktober, 2018

Vrtaško Sleme z okusom po PP


Prejšnjo jesen sva s Požara in Lengarjeve glave ogledovala spodaj v Vratih parkirišče, v bližini katerega sva nekoč zavila h Galerijam. Ob pogledu na pobočja nad njim se je Jani spomnil, da tam nekje teče neoznačena pot na (Vrtaško) Sleme (2077 m), razglednik na vzhodnem koncu Martuljških gora. O njej sva brala pred trinajstimi leti, ko sva bila prvič na Slemenu, tedaj po običajni označeni poti iz Mojstrane.

Odpeljala sva se v Mojstrano in se držala kažipotov za Vrata. Na koncu vasi sva se peljala mimo kažipota za Vrtaško planino, Vrtaški vrh in Sleme nasproti parkirišča, kjer sva začela pot davnega leta 2005. Skozi Vrata sva se po sicer pokrpanem, a kljub temu precej razdrapanem asfaltu in 4 km slabega makadama mimo zaprte Koče pri Peričniku, odcepa levo h Galerijam in makadamskega odcepa desno pripeljala do parkirišča. Ko sva zaloputnila vrata avtomobila, se je od njega kar pokadilo. Nekdo naju je že prehitel in za njegovim avtom sva zagledala stopinje v pesku. Da se tam začne pot, celo takrat, ko si že na parkirišču, težko opaziš, a k sreči sva jo pričakovala.

S parkirišča sva se povzpela v precej poraščeno široko hudourniško grapo Veliki Črlovec. Nad njo so se nama kazali Škrnatarica, Kukova špica, Sleme. Po slabih 15 minutah sva vstopila v gozd na desni strani grape in med resjem je postala stezica zelo razločna. Kmalu se je za kratek čas vrnila na plano v grapo. Potem sva v desno prečkala grapico, najbrž kak pramen Velikega Črlovca, in se spet znašla v gozdu, kjer je bilo več znamenj (obrobe in podpore iz debelc, prežagano čeznjo padlo drevo), da za sicer neoznačeno pot nekdo skrbi. V ključih se je zmerno vzpenjala med podrastjem, ki so ga krasili klinčki, dolgolistne in rdeče naglavke in druge rože. Pobočje pod stezo se je strmo spuščalo h grapi in zaradi strmine so bili ključi več kot dobrodošli. Tu in tam je zadišal negnoj. Na razcepu čez kake četrt ure se je najina steza rahlo povzpela stran od grape (levo se je odcepila podobna, a bolj strma), nato pa znova zavila proti grapi in se staknila z levo, ki se je tako izkazala le za krajšo in strmejšo različico. Sledili so še trije taki razcepi in na vseh sva se držala desno, saj sva pričakovala, da bo desni krak prej ali slej edini pravi, ne le različica. 

Slabe pol ure po prvem razcepu sva se znašla tik nad grapo na levi. Desni krak z naslednjega razcepa se je nemudoma spet razcepil, od tam pa sva na desni zagledala novo grapo, domnevno Mali Črlovec. Z nekaj pomisleki sva kljub temu prvič zavila levo in brž spet levo (lahko bi rekla, da po navdihu, morda pa so bile sploh vse možnosti prave). Spraševala sva se, čemu služijo številni desni odcepi k manjši grapi. Po njej je bilo videti riže; mogoče se pri sestopu nekateri dričajo po njej in potem se morajo nekako povzpeti sem gor. Steza, ki se je občasno celo razširila na kak meter, včasih pa skoraj izginila (morda na kakem razcepu nisva ubrala »glavne«), je na dolgo vijugala med Velikim in Malim Črlovcem. Čez približno pol ure sva stala nad peščenim pobočjem, ki se je splazilo levo v grapo, v kateri je še ležal sneg.

Na bližnjem razpotju, označenem z možicem, sva se odločila za izrazitejši levi krak, toda kmalu se je pokazalo, da greva preveč proti Kukovi špici. Čez 10 minut se je steza spustila z roba v zasneženo grapo. Ali je bila mogoče šele ta Mali Črlovec? V snegu ni bilo nobenih sledi. Na levem bregu sva opazila stezo, nikjer pa ni bilo videti, da bi zavila na desnega (Sleme je namreč na desni). Ker se nama je zdelo, da sva zašla, sva se vrnila k možicu (šele potem doma je Jani na spletu našel sliko drevesa tam nekje, na katerem sta vrezana puščica levo in KUK, a tega nisva opazila; torej se levo res pride na Kukovo špico).

Vdrugo sva pri možicu zavila po slabši desni stezici. Ko sva se v ključih vzpenjala po njej, se je izboljšala. Med vijuganjem med grapama sva se še enkrat precej približala levi. Družbo so nama delali rdeče naglavke, dlakavi sleči, glavičasti repuši, alpske velese. Po 10 minutah sva čez ozko, a zelo nestabilno melišče pridrsala desno na snežišče Malega Črlovca in ga prečkala. Na drugi strani so naju pričakali nokote, grebenuše, »lučke« alpskih kosmatincev, mračice, marjetice, resje. Strmo sva se povzpela med ruševje in macesne. Pri velikem mravljišču se je steza prekucnila navzdol. Po gozdu so ležale skale. Ozka stezica se je spustila h grapi in nato proč od nje, zatem pa se je spet vzpenjala. Tako sva obhodila veliko neprehodno ruševnato območje. Cvetlična ponudba se je še povečala: trilistne vetrnice, krvomočnice, gozdne jagode, brusnice, planinski sroboti, zlatice, spominčice, dvocvetne vijolice, smrdljivke, mlečki, alpske mastnice.









Iz ruševja sva prestopila v mešani gozd z nekaj »obvozi« zaradi podrtega drevja. Sledilo je zatravljeno melišče, na katerem se je pot obrnila naravnost navzgor. Po grušču je zelo drselo. Vijugala sva od ene strani melišča do druge in slednjič vstopila v gozd na desni. Po njem sva se vzpenjala v ključih, dokler ga nisva zapustila in se podala navzdol proti grapi. Stopala sva po ozki polički po zelo strmem travnatem pobočju. Pot ni bila videti vzdrževana; ponekod naju je grmovje skušalo kar zriniti z nje. Spodaj sva slišala bučati vodo, morda Peričnik. Poglede sta nama pritegnila Lengarjev in Gornov Komen. Čez nekaj melišč ali več krakov enega velikega, ločenih z ruševjem in drevjem, sva se že zelo približala Slemenu, a je bilo očitno, da bo treba še daleč desno naokoli, preden bova dosegla vrh. Nekoliko sva se še spustila in prečkala ozko grapo. Pojavili so se prvi clusijevi svišči. Steza je postala zelo skalnata in malo je bilo treba tudi poplezati. Pri veliki skali ob izstopu iz gozda, pod katero je tičal možiček, sva se začela vzpenjati po travnatem pobočju. Na neki skali sva opazila ostanek rdeče barve in pomislila na znamenito pot Planica–Pokljuka. Pošteno sva se pretepala z ruševjem, da se je z njega usipal cvetni prah, v blatu pod njim pa sva videla sledove parkljarjev.

Debelo uro po tistem, ko sva zapustila Mali Črlovec, sva prečkala trato, modro od mračic in malih sviščev, ter zaslišala glasove. Pot je popolnoma izginila, zato sva jo ubrala kar naravnost navzgor in dosegla slabo skalnato stezico. Rdeča črta na skali nama je povedala, da sva »preživela« neoznačeno pot na Sleme in ujela markirano. Prispela sva na Njivice. Postavila sva si možica, da bi nazaj grede spet zadela »pot« skozi ruševje. Zavila sva levo mimo skale z napisoma Vrt. vrh in Sleme ter puščico v tisto smer. Čez travnik, posejan z zelenimi čmerikami in zlaticami, sva se povzpela do kažipotov naprej Sleme 1h, desno Vrtaški vrh 20min. Z vrha travnika sva nadaljevala po razriti skalnati stezici med ruševjem. Rože so se kar prerivale, največ pa je bilo alpskih mastnic ter rumenih dvocvetnih vijolic, pogačic in zlatic. Napis PP na neki skali je potrdil najino domnevo, da sva na gorniški poti Planica–Pokljuka, odseku Vrtaško Sleme–Vrtaška planina. Kaka taka oznaka bi nama bila dosti bolj dobrodošla niže na območju Črlovcev ali nad njima, kjer večkrat nisva vedela, kam naprej. Ko sva se že pošteno zasopla, se je steza zravnala in postala peščena. Razveselile so me vijolične zaplate resja. Kmalu sva naletela na sneg in alpske zvončke, čez čas pa še na wulfenove jegliče. Strmina se je povečala in rdeče črte na tleh so izginile. Treba je bilo čez debel ostanek mokrega snega, nato pa spet strmo navzgor po skalnato-travnati stezi, ki je pravzaprav ni bilo. Po 35 minutah, odkar sva stopila na Njivice, sva dosegla sedelce.

Na sedelcu sva zavila levo proti predvrhu, na katerem so cveteli progasti volčini z vonjem, nič manj omamnim kot pri dišečih, in z njega sva videla gamsa spodaj na snežišču. Vrh z vpisno skrinjico sva dosegla v 10 minutah. Spomini na prvi obisk (beri zapiski, saj moj spomin žal že težko »zdrži« trinajst let) so bili nekoliko drugačni od tokratnega doživetja: tistih nekaj kvadratnih metrov tokrat k sreči ni bilo posejanih z živalskimi bobki, ampak so ga krasile rožice, žal pa so letos manjkale kavke. Razgled je bil obakrat lep (čeprav tokrat ne zelo jasen), posebno na Kukovo špico, ki sva jo imela pred nosom, pa tudi na Triglav in Stenar daleč levo za njo ter Špikovo skupino desno, na drugi strani pa na Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe. Na vrhu sta se nama pridružila planinca s psom.
 









Sprva sva se nameravala vrniti po isti poti, čeprav naju je precej skrbelo, ali jo bova sploh našla, ko pa sta nama sogovornika povedala, da so jima na Vrtaški planini zelo priporočili pot mimo nje po lovski stezi proti Peričniku, sva si premislila. Za začetek pa sva skočila še na Votlo Sleme na drugi strani sedelca. Ob neoznačeni poti so naju zabavali rdeči »ježki« – popki progastih volčinov. Potrebnega je bilo nekoliko prebijanja skozi ruševje, skozi katero naju je nekaj, kar je bilo le morebiti stezica, pripeljalo na greben. Na prvem vršiču je bila na skali rdeča packa (slaba oznaka PP). Po dobrih 5 minutah sva že stala na neimenovanem (?) vrhu s podrtim možicem. S težavo sva se prebila skozi grmovje nazaj po grebenu proti vrhu na drugi strani in spet naletela na rdeče packe. Čez kakih 5 minut sva prepoznala Votlo Sleme (2019 m; najde se tudi podatek 2048 ali 2049 m), na katerem je bil poleg vpisne skrinjice še (kravji) zvonček želja. Razgled je bil podoben kot s Slemena. Nekateri pisci in zemljevidi poznajo ime Drobeče Sleme (tudi Tuma, z opombo »Ime od Mojstranske strani.« Votlo Sleme pa je po njem »prej okno, sedaj škrbina«). Zvonec je bil še bolj rjast kot ob najinem prvem obisku, in tudi vijaki na skrinjici že sledijo njegovemu »zgledu«.

Med vračanjem proti Njivicam naju je dohitela gospa s psom; Jernej je šel po žig na Votlo Sleme, je povedala (midva žal nisva vedela, ali žig je, ker naju to ne zanima) in sta ga nameravala na Njivicah počakati. Pomahala sva svojemu možicu, se poslovila od sopotnikov in se podala dalje po nerodni kamniti in sprva slabo markirani poti gor in dol malo po gozdu, malo čez cvetoče travnike. Kar kmalu so naju prehiteli; Jernej ni dobil žiga, je pa za vse tri pozvonil z zvončkom. Ob poti so bili že pripravljeni plastični koli za električnega pastirja; gospa je povedala, da so ta dan prignali živino na planino.

Kake pol ure od Njivic sva pristala na Vrtaški planini (1462 m), kjer je donela mogočna muzika; menda so imele prav vse krave zvonce. Prečkala sva pašnik, saj sta nama predhodnika z gozdnega robu na drugi strani mahala in kazala, kje pojdeta dalje. Ko sva prišla do gozda, nisva videla ne markacije ne lese ali drugega znamenja, kje je treba s planine, pa tudi nobene poti. Spustila sva se v gozd in ko sva se ozrla, sva zagledala markacijo v nasprotno smer. Našla sva stezo. Na naslednjem pašniku ni bilo krav, za še enim travnikom pa sva se po slabe četrt ure kar za nosom spustila do planšarskega stanu srenje Dovje Mojstrana. Tam je bil samo kažipot nazaj proti Slemenu in Vrtaškemu vrhu, za naju pa nič. Pri delu sva zmotila možaka, ki je belil hlod. Usmeril naju je desno od stanu, nama dal napotek, naj se drživa ograje, in poudaril, da je pot lepa.

Od stanu sva se odpravila proti gozdu, kjer naju je pričakala koreninasta in kamnata steza, posuta z iglicami. Ni bila posebno razločna, a to se je popravilo, brž ko sva stopila na plano, na razdrapano pobočje med gozdom in poseko. Pojavila se je ograja, verjetno tista, ki naj bi se je držala, vendar sva hodila vsaj 10 m nad njo. Potem sva se vrnila v gozd in pri opozorilu na živino na paši na vogalu ograje po majavi »pručki« zlezla čeznjo. Pred nama je zazevalo strmo pobočje, po katerem sva se spustila ob mlahavi jeklenici. Pomagali so nama ključi, ki so se nadaljevali še v gozdu. Iztekli so se v dolgo desno prečnico in strmina je popustila. Prečkanju zaraščenega melišča je sledilo še nekaj ovinkov, prestopila sva grapico in se po daljšem času spet začela vzpenjati. Približno 45 minut od stanu sva se znašla pod slikovito skalno steno, s katere so se krušili kamni in skale.


Pod steno sva prečila manjše snežišče, rjavo od posušene trave in razlomljenih vej, šla še čez nekaj kamnitih podorov in se spet rahlo vzpenjala. Na razcepu se je ena pot v ključih spustila levo, druga, zastavljena z vejami, se je nadaljevala desno naravnost ob pobočju. Zavila sva na levo. Nekaj časa je bila težko sledljiva in je naporno visela. Ob njej je stal osamljen možic. Slišala sva čedalje glasnejši šum vode. Pod seboj sva zagledala gozdno cesto, se spustila nanjo in po pol ure pristala ob potoku Peričniku. Drl je kot kaka reka, a naju je tudi prijazno napojil. Prečkala sva ga po brvi in nadaljevala po gozdni cesti mimo dveh hišk (tam je na zemljevidu napisana planina Višek, a ni bilo videti, da bi bila še živa), parkirišča, ostankov temelja nekega objekta in gozdarskega delovišča. Na obeh straneh so se vrstili odcepi kolovozov in vlak. Po dobrih 20 minutah sva prišla do zapornice, kmalu zatem na asfaltno cesto in že sva bila na parkirišču.

Vreme je bilo sicer oblačno, a tako nama je bilo manj vroče, seveda pa sva bila prikrajšana za sijoče barve, ki bi jih naravi, predvsem cvetju, pričaralo sonce. Kljub temu sva preživela lepo soboto in sva bila presenečena, da je bila Koča pri Peričniku tudi popoldne zaprta.

05 oktober, 2018

Mali Pišnici tudi brez starega macesna (skoraj) nič ne manjka

Med potjo k najstarejšemu slovenskemu macesnu nad dolino Male Pišnice v družbi matičarjev sva se spraševala, ali bi bila tega »sijajnega gorskega starca« zmožna ponovno najti sama. Poskusila sva na drugo junijsko nedeljo. Začela sva pri Jasni, enako kot lanskega oktobra, le da nisva imela dveh avtomobilov, zato sva po vzponu na Slemenovo špico načrtovala vrnitev po isti poti, ne mimo Ruske kapelice.
V dolini je bilo marsikaj drugače kot prejšnjikrat. Majave brvi, ki sem se je spominjala od takrat, ni bilo več, zato sva tisti del struge prestopila malo po vodi, malo po ostankih brvi. Skalo na desnem bregu, ki smo jo takrat preplezali, sva to pot gledala z levega. Pred nama je hodil mlad par. Hitro nama je izginil izpred oči, potem pa je mladenka prihitela nazaj in prečkala vodo po velikih kamnih, kjer midva ne bi bila niti poskušala, če nama ne bi bila povedala, da više ni mogla nikjer čez (fantu je uspelo in jo je čakal). Če ona ni mogla, sva se zamislila, tudi midva ne bova, in sva sledila njenemu zgledu, čeprav z nekaj težavami. In še nekaj je bilo drugače kot oktobra: jutranje sonce, ki je napravilo pogled po dolini prijaznejši, in pravcati slapovi negnojevih cvetov, ki so opojno dišali. Od jezera Jasna do skale, pri kateri sva zapustila strugo in zagrizla desno v peščeno-skalnato strmino, sva hodila 40 minut namesto 20, kolikor smo potrebovali pod Matejinim vodstvom. Malo zato, ker sva midva pač počasnejša, malo pa tudi zavoljo sprememb v strugi Male Pišnice in ob njej, zaradi katerih »pot« ni bila več taka kot jeseni, in sva jo morala marsikje šele najti. 

Tokrat je bil pesek na omenjeni strmi stezi popolnoma suh, zato nama je še bolj drčalo. Kljub lovljenju ravnotežja nisem prezrla redkih ciklam in osatov, sicer pa rož skoraj ni bilo. Ko sva dosegla gozd, je cvetana postala pestrejša: dlakavi sleč, rdeče naglavke, zvončice, nokote (nobenih veliko), praprot pa tako živo zelena, da te kar za ušesom zaboli, kakor je imela navado reči moja mama. Na stiku s staro potjo od Jasne je še vedno stala tabla TNP o prepovedi prehoda. Pot so menda zaprli že leta 1994. Nekoč so v dolino Male Pišnice vodile označene poti, od leta 1951 pa je zavarovana kot gozdni rezervat. Zadnje čase se o tem hudo prerekajo TNP in Kranjskogorci. Kdo ve, ali ni tudi takole pohajanje po tej lepi dolini in njenih pobočjih »inkriminirano«.

Čez suhe in vodnate grape, med rožicami (rdečimi naglavkami, zlaticami, rjavimi gnezdovnicami in (meni) neznanimi kukavicami, košarnicami, mlečki ...) in podrtim drevjem, mimo zadrževalnika in po močvirnem svetu sva se spustila k potoku, potem pa ob strugi, kjer so cveteli repuši, košeničice, grebenuše in klinčki, včasih pa tudi po njej. Tedaj sva opazila, da se nad Malo Mojstrovko in obakraj nje grmadijo velikanski oblaki ‒ čisto prezgodaj, saj so bile plohe napovedane šele za popoldne, in še to le morda.  V uri in četrt sva prispela do lovske koče. Lani je vso skupino vpisala v vpisno knjigo kar Mateja, zato sem šele zdaj videla, da je tam napisana nadmorska višina 1049 m (ne 1066 kot na zemljevidu).

Ko sva odšla od koče, je bilo čedalje več cvetja; dotedanjemu so se pridružili turške lilije, sleči, glavinci, dvolistni vimenjaki. Nisem čisto prepričana, ali sva ves čas hodila po isti poti kot oktobra, vsaj tolikšnih balvanov, kot sva jih videla tokrat, se ne spominjam, številnih grap in strug, ki jih je bilo treba prečkati, pač, prav tako velikih ključev. Kakih 40 minut od lovske koče sva zagledala slap in tako spoznala, da sva še na pravi poti. Nekje sem prebrala, da je slapov več, največji pa Zgornji na 1230 m, visok približno 30 m. Lahko bi bil ta. Pod njim je ležalo še nekaj kupov snega.









Ob enem izmed ključev v nadaljevanju je stal možic. Kmalu za njim, kake četrt ure od kraja, od koder sva gledala slap, sva stopila nekaj korakov desno s poti na razgledišče. Z njega sva videla dolino Pišnice in spet slap, tokrat še lepše kot prej. Na tem razgledišču z Matejo nismo bili. Žal sva nedaleč za njim izgubila stezo. Jaz sem mislila, da morava levo, Jani, da desno. Zdelo se nama je, da med drevjem na desni vidiva obris sedla. Če je to Grlo, bo dobro, sva razmišljala. Po 20 minutah sva dosegla greben, po katerem je tekla drobna stezica. Na drugo stran je padal prepad. Po stezici sva nadaljevala v desno, a je tudi ta izginila. Tako sva obrnila, vendar ni bilo lahko najti »poti«, po kateri sva prišla, in je tudi nisva. Nekako sva se vrnila na razgledišče, pomalicala in se znova podala raziskovat. Tokrat sva zavila levo. V globoki grapi z vodo na dnu ni bilo poti, zato sva se povzpela nekoliko više in ponovno zavila levo. Našla sva mogočno smreko in še enega možica, ki nama ni nič pomagal, ko pa je začelo še deževati, sva odnehala.
  
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Kmalu po tistem, ko sva sebe in nahrbtnika zaščitila pred dežjem, je spet posijalo sonce, vendar se nisva vrnila. Na koncu ključev sva še enkrat izgubila pot. Štela sem grap(ic)e: deset. Preden sva prispela nazaj k lovski koči, naju je za nekaj časa zamotil trebušast pajek, ki se je motovilil po velikem listu. Da o nenehnem navduševanju nad zlatimi negnoji sploh ne govorim (le zakaj se reče tako, ko pa o njih nikakor ne morem nehati govoriti?). Po dveh urah sva se po peščeni drsalnici »pridričala« nazaj k strugi Male Pišnice. V potoku sva si umila roke in palice. Spet je deževalo, a ne preveč, zato se nisva znova oblekla, nahrbtnika pa sta bila pokrita še od prej. Bila sva vesela, da naju ni doletela kaka ploha ali celo nevihta. Prej kot v pol ure sva bila pri avtu. Pred odhodom sva si ogledala še most nad sotočjem Pišnic in majhno elektrarno, katere predhodnico so leta 1915 za vojaške potrebe zgradili Avstrijci in po številnih prenovah še vedno deluje.

Mala Pišnica se je tudi tokrat izkazala – tako zelo, da sva bila tudi brez staroste slovenskih macesnov zadovoljna z dnevom (Jani se kljub temu ne strinja z naslovom tega zapisa). Morda se ga pa po Kozinčevih napotkih še kdaj lotiva od druge strani, z Grla.

02 oktober, 2018

Vremenski napovedi navkljub suha iz Škafa

»Popoldne bo v glavnem jasno, nastajale bodo nevihte.« Tako so napovedali za nedeljo, 3. junija. Oprijela sva se prvega, upala, da drugega ne bo, in se odpravila v Matkov kot, da bi si ogledala znameniti Škaf.


Odpeljala sva se skozi Luče in Solčavo ter mimo vhoda v Logarsko dolino po cesti proti Pavličevemu sedlu. Z nje sva pri prvem odcepu zavila levo proti Matkovemu kotu. Ta alpska ledeniška dolina na nadmorski višini 800‒1000 m je najmanjša od treh dolin na Solčavskem (drugi dve sta Logarska in Robanov kot), dolga komaj 5 km. Ime je dobila po starodavni kmetiji Matk (domačini izgovarjajo [mətk], ime doline pa [mətkòv kot]) na svojih severnih pobočjih. V njej izvira potok Jezera. Po kažipotu ob odcepu naj bi bilo do Škafa poltretjo uro hoda. Nekoliko pred tem sva ob glavni cesti res videla večje parkirišče, vendar sva zapeljala levo na stransko cesto, ki je bila prav do parkirišča pri prvi zapornici asfaltirana, po asfaltu pa ne hodiva rada. Parkiralo je že toliko avtomobilov, da sva komaj našla prostorček za svojega. Že od tam sva videla Mrzlo goro, pod katero naj bi bil najin cilj. Nekateri so se peljali še naprej, sploh ko so od poznavalca (?) izvedeli, da »je do koče še tri minute vožnje in tam lahko parkirate«.

Od prve zapornice sva se odpravila peš po makadamski cesti do slabih 10 minut oddaljenega naslednjega parkirišča. Ob odcepu levo sta druga zapornica in znak za prepoved prometa v obeh smereh, ki se je resda skrival v grmovju, zbujala dvom o pravilnosti napotka o parkiranju pri koči. Na smreki nad potjo je bil lesen kažipot naprej Matkov škaf. Mimo stičišča z markirano gozdno cesto, ki je pritekla z leve, sva čez kake četrt ure prispela na še eno parkirišče. Zadišalo je po negnoju. Sledila sva markacijam in kažipotu Bajta ter za parkiriščem zavila levo čez široko suho strugo s pogledom na Mrzlo goro in sosede. Na drugi strani sva zagledala lovsko kočo, visoko gori na snežišču pa že precej ljudi.


Ob strugi, ki je bila zdaj na najini desni, sva v dobrih 5 minutah zakorakala v gozd. Še enkrat sva jo prečkala in na drugi strani naju je pričakal kažipot levo Škaf. Nekateri so nadaljevali kar naprej po strugi; slišala sva razlago, da »je riža že naréta«. Označena pot se je začela strmeje vzpenjati. Čez približno 10 minut sva prečkala ožjo strugo, nad katero je bilo majhno snežišče, in na drugi strani se je potka nadaljevala med grmovjem. Po njej je bilo laže hoditi kot po hudourniškem grušču in tudi bolj senčna je bila. Od glavne struge sva se oddaljila kar precej v desno in navzgor. Za naslednjim, večjim snežiščem sva prečkala še eno grapo (zaradi snega morda nisva opazila vseh; videti so bile suhe, a v nekaterih se je izpod snega slišal šum vode). Po 25 minutah sva sestopila iz gozda v stransko strugo in poslej je bilo treba vsaj deloma hoditi po snegu. Dotlej je bilo rastje bolj skromno, tam pa so se pojavili navadni slečniki, resje, rumeno milje, mastnice. Čez 10 minut se je začelo glavno snežišče in po dobre pol ure grizenja kolen po zbitem snegu sva dosegla rob Škafa (okrog 1480 m, po Enciklopediji Slovenije (ES) in starem zemljevidu Kamniško-Savinjske Alpe pa 1500), ob katerem je bilo že veliko radovednežev. 

Matkov škaf je največja tovrstna naravna znamenitost pri nas. Pozimi z gora, ki obdajajo Matkov kot, grmijo plazovi in pogosto nanesejo tudi več deset metrov debelo snežno odejo. Dolino v krnici zapira navpična stena razbitih pobočij Mrzle in Krničke gore. Ko sonce taja sneg v gorah, začne s stene pršeti kakih 40 m visok slap, katerega voda počasi, a vztrajno vrta luknjo v nakopičeno plazovino in jo običajno v drugi polovici maja prebije do melišča. Zaradi svoje oblike je ta pojav dobil ime Škaf. Njegova velikost je odvisna od snežnih razmer; zgoraj ima premer kakih 20 m, spodaj je precej ožji. Na spletni strani Hribi.net dopisnik z imenom lijaneja trdi, da je 21. maja 2006 nameril globino 30,5 m (v ES celo piše, da je globok nad 50 m). Nekateri trdijo, da je bil tudi letos globok okoli 30 m. Pogled na dno je bil prav osupljiv. Nisem si upala čisto do roba, da se ne bi kaj podrlo pod menoj, čeprav sem na drugi strani videla plezalca, ki sta se mirno pripravljala na spust v globino. Pod steno, na kateri je visela vpisna skrinjica, in ob »kraterju« se je zbralo veliko ljudi, tudi majhnih otrok, čeprav nevarnost za zdrs na strmem pobočju, pokritem s trdim snegom, ni bila zanemarljiva. Zdaj vem, da je zaradi padajočega kamenja (kar nekaj sva ga videla ležati po snegu) na to pot priporočljivo vzeti čelado, vendar nas je bila večina brez nje. S pobočja in od Škafa smo lahko videli Matkovo okno (menda mu rečejo tudi Okno za Sovinekom – na zemljevidu je gora Savinjek) v grebenu med Logarsko dolino in Matkovim kotom.


Za spust nazaj v pomlad sva si nadela dereze, po pol ure pa sva jih snela. Pri večjem snežišču sva zapustila označeno pot in nadaljevala po kopni glavni strugi. Čez približno tričetrt ure sva jo zapustila po stezici v desno in kmalu stopala po kolovozu. Začela sva oprezovati za lepimi čeveljci, saj mnogi poročajo, da jih je tod precej. Ko sva prišla do zapornice in na drugi strani struge videla kažipot, pri katerem sva tja grede zavila proti Škafu, se je že pokazala lovska koča. Preden sva prišla do nje, sva tik poti zagledala prikupne šopke lepih čeveljcev. Ko sva jih fotografirala, se je pri naju ustavila skupinica Hrvatov, vsa prevzeta od lepot naših gora, in se navdušila tudi nad temi čudovitimi kukavičevkami, enimi najlepših slovenskih divjih orhidej.



Koča je bila odprta, ker je na ta dan PD Solčava (kot vsako prvo nedeljo v juniju) priredilo voden ogled Škafa. Obiskovalcev je imel res veliko, ni pa bilo opaziti kake večje organizirane skupine. Tudi okrog koče je bilo živahno. Poklepetala sva z enim dejavnejših (tako sva presodila) predstavnikov PD Šentjur pri Celju. Ponosno nama je povedal, da so imeli prejšnji dan na Resevni udarniško akcijo; kopali so jarek za odvodnjavanje, potreben za delovanje nove čistilne naprave. Matkovi so nam prijazno stregli. Koča je bila sicer odprta le izjemoma, a na njihovi domačiji smo planinci vedno dobrodošli, so zatrdili. Čeprav je kozji jogurt menda zelo zdrav, mi nikoli ni bil všeč. Ne vem, kaj me je pičilo, da sem si ga naročila pri Matku, in prav sem storila: neznansko dober je bil!



Ob poti od lovske koče proti parkirišču sva opazila možica na tako »neplaninskem« kraju, da nama je prišlo na misel, ali morebiti označujeta še kako rastišče lepih čeveljcev. Nisva se zmotila! Čeprav so bili že nekoliko "ponošeni", so bili še vedno lepi. To je bilo v bližini stičišča najine poti z markirano gozdno cesto z desne. Pri drugi zapornici 20 minut od lovske koče je stal le še en avto, najin na parkirišču 10 minut od tam pa tudi ni imel več prav veliko družbe.



Pred odhodom domov sva napravila še dva postanka. Najprej sva si v bližini parkirišča ogledala izvir močno rdeče vode. Za železovo kislico izpod Olševe sva že slišala in mislila sva, da je ta nekaj podobnega. Vendar mi je lastnik zemljišča pozneje po telefonu razložil, da je analiza pokazala, da je voda rdeča ne od železa, ampak od mineralov. Je užitna, v majhnih količinah morda celo zdrava, veliko pa je menda ni priporočljivo popiti. Po njegovih besedah je bilo najino ugibanje, da sva videla izvir Jezere, napačno; ta priteče na dan nekoliko niže. Široka hudourniška grapa, po kateri sva se povzpela mimo koče k Škafu, pa nima imena oziroma ji rečejo kar Kot.



Nazadnje sva se ustavila še v soteski Lamotje. Jezera jo je ustvarila na spodnjem koncu doline, kjer zavije v Logarsko. V soteski zdaj domuje prijazen zmaj. Po legendi je bil Matkov kot nekoč ledeniško jezero (od tod najbrž tudi ime potoka) in zmajev hudobni prednik Lintver je pred 1200 leti prebil steno, da je voda odtekla in v dolini povzročila hudo povodenj. V votlini, kjer je prebival, se je pred dobrimi sto leti nastanil divji lovec Šikanc z družino, zato se imenuje Šikančeva zijavka (tako piše na tamkajšnji tabli, v katastru jam pa zijalka, tudi Puščavniška zijalka ali Puščavnica). Še druge legende krožijo o teh krajih in table Solčavske panoramske poti jih poleg naravnih znamenitosti predstavljajo obiskovalcem. Pod lesenimi stopnicami v zijalko pa je bil znak, ki je prepovedoval dostop (brez pojasnila, kaj nam grozi) in se tako tepel z vabečimi turističnimi tablami. Ko sva videla sestopiti mlad par, ki se je živ in zdrav vračal od votline, sva se povzpela tudi midva. Nekoliko polomljena ograja in nekaj kopriv se nama ni zdelo dovolj za prepoved. V zijalki, iz katere je gledal novodobni zmaj, ni bilo videti drugega kot mizo s klopema. Ampak radovednost je bila potešena.



Hoje ni bilo prav veliko (uro in tričetrt gor, dve uri nazaj), dobila pa sva, kar sva si želela: lep dan brez neviht, Škaf in lepe čeveljce pa še rdečo vodo in zmaja za nameček.