26 oktober, 2018

Velika Montura


Že nekaj let en konec tedna v juniju preživiva na Bovškem. Na svojo tokratno izbranko sva vrgla oko lani med potjo na Veliko Babo. Ves ta čas sem mislila, da ima njeno ime kaj opraviti z italijansko besedo monte (gora, hrib), in šele ko sva se začela pripravljati nanjo, sem ugotovila, da je montura starinski izraz za (vojaško) uniformo. Saj so na njej res ostanki vojaških objektov, a ime je kljub temu čudno. Najino izhodišče je bil tudi letošnjo predzadnjo junijsko soboto ‒ kot že dvakrat doslej, za Krn in Veliko Babo ‒ Dom Klementa Juga (680 m) v zatrepu doline Lepene (V Koncu). Ko sva stopila iz avta, je bilo komaj 9 °C. Table z opisi Planinskega doma pri Krnskih jezerih, Krnskega jezera, Dupeljskega jezera, Jezera v Lužnici, vojašnice Za Lepočami in Gomiščkovega zavetišča na Krnu se od prejšnjič nisem spomnila, a moje navdušenje nad novostjo so pokvarile številne napake v besedilih.



Kako se pride do razcepa, kjer se ločita poti na Veliko Babo in Veliko Monturo, sem opisala že lani, vendar sva letos ponevedoma zašla na staro pot h Krnskim jezerom in tako vsaj nekaj časa hodila drugod, zato sva se odločila nazaj grede priti stvari do dna. Če bi bila na čelu hodila jaz, bi naju bilo lahko zaneslo z »normalke« tudi zaradi opazovanja rož, katerih ponudba je bila res bogata, a Janija rože ne morejo odvrniti od skrbi za orientacijo. Tokrat sva do zgornje postaje tovorne žičnice hodila poldrugo uro, morda tudi zaradi »mešanja« stare in nove poti (lani le uro in četrt). Tam se je začela tako imenovana servisna cesta. Naslednji novosti sta bili razočaranje, da na snežnem metru sploh še ni bilo podatka o debelini snega v letošnjem aprilu, deščici s podatkoma za leti 2011 in 2016 pa sta odpadli.



Četrt ure od žičniške postaje sva zapustila servisno cesto in sledila kažipotu levo Velika Baba 2h v gozd. Podrast je bila še vsa mokra od dežja prejšnjega dne in rože so bujno cvetele. Obhodila sva veliko zaplato snega, ki je stegovala jezik čez pot. Čedalje bolj se je odpiral pogled na dom pri Krnskem jezeru, planino Duplje, nato še na Dupeljsko ali Malo Krnsko jezero. Na ogled so se postavili tudi Šmohor, Krn, Lemež, Debeljak, daleč zadaj celo Kanin. Izpod Zelene škrbine sva privijugala čez melišče pod Veliko Monturo. Kljub ostankom snega je poletje razsipavalo z vsakovrstnim cvetjem; že lani naštetemu so se pridružili še krvomočnice, potočne sretene, vetrovke, jagode, grebenuše, lučniki, piramidasti pilovci, mlečki, materine dušice, resje, zelene čmerike, dolgolistne naglavke, dlakavi sleči, špajke, mastnice, navadni alpski zvončki ‒ vseh niti ne znam našteti. Po uri in 25 minutah sva dosegla razpotje, kjer sva lani zavila levo proti Veliki Babi, od tam pa poti še nisva poznala. 








Nadaljevala sva po neoznačeni desni stezi, ki se je po dolinici med Veliko Babo in Veliko Monturo vzpenjala v smeri Bogatinskega sedla (Vratc). V 10 minutah sva prišla do odcepa desno, kjer sta tako rekoč na poti ležali dve skali in na večji je stalo nekaj možicev. Od tam je bil lep pogled nazaj na Veliko Babo. Zavila sva torej desno in kmalu zakoračila med ruševje, da je bilo videti, kakor da je poti konec. Ko sva pririnila skozenj, se je pokazala mulatjera, od katere je sicer ponekod še komaj kaj ostalo, marsikje pa sva stopala po pravcati »cesti«. Skale ob njej so krasili navadni slečniki. Med čedalje večjimi snežnimi zaplatami sva prišla do kotanje, pokrite s snegom, ki je skril tudi pot. Zdelo se nama je, da se na drugi strani nadaljuje proti desni. Ker je bil sneg pretrd, derez pa nisva imela, sva zlezla nadenj ter ga obhodila po skalah in grušču. Pri tem sva opazila potko v levo, ki bi utegnila biti primerna za najino namero obhoditi Veliko Monturo. Nanjo bova zavila, ko se bova vrnila z vrha, sva sklenila. Dosegla sva majhno uravnavo, s katere se je pot obrnila ostro levo navzgor. Nenehno sva se ozirala, tako lep je bil Krn. Zdaj sva bila že zelo visoko nad Lepeno. Naslednji možic je bil sestavljen tudi iz ostankov ruševin in med gruščem so se začeli pojavljati kosi opeke in betona. 

 




 








Kakih 35 minut nad odcepom sva prispela do prvega objekta. Tik pod vrhom Velike Monture (1958 m) so na zahodnem pobočju ohranjene tri kamnite zgradbe topničarjev iz rapalskega obdobja (12. novembra 1920 je bila v Rapallu jugovzhodno od Genove podpisana pogodba o meji med kraljevinama Italijo in SHS). Lesene strehe so po vojni menda »porabili« domačini. Vojaki so imeli prelep razgled, a je vprašanje, koliko so uživali v njem. Na trati »nadstropje« više, okrog naslednje stavbe, sva našla šest rdečih murk, še više clusijeve svišče, prav na vrhu pa so naju pričakale planike. Pravcata trobojnica! Razgledi so bili prelepi in širni, kakor bi stala na vrhu sveta, bilo pa je tudi zelo mraz (k sreči ne tako kot na vrhu sveta). Bilo je tako lepo, da sva »zdržala« celo uro, potem ko sva že kar drgetala, pa sva se vendarle odpravila dol.

 
 
Zaradi kotalečega se grušča in krušljivih skal je bilo spuščanje kar naporno, za nameček pa sva zaradi ogibanju snegu zgrešila potko, kjer sva nazaj grede hotela zaviti desno. Tako sva spet pristala pri možicih ob odcepu in zavila desno pač tam. Ta pot je bila zoprna, precej slabša kot na Veliko Monturo. V ruševju in skalovju sva jo izgubila ter se znašla v brezpotju. Ker sva videla sedlo, na katero sva bila namenjena, je bila smer sicer jasna, a svet je bil precej divji, tudi poln lukenj, poleg tega pa je bilo »vse enako«, tako da se nama je sčasoma zdelo, da kar kroživa. Zato sva se toliko vrnila, da sva spet ujela mulatjero, se povzpela po njej proti vrhu Velike Monture in vendarle našla »svojo« potko. Zavila sva levo nanjo ter mimo ostanka nekega objekta v 5 minutah zlahka prispela na sedlo, kjer se je mulatjera končala.



 
Spuščanje s sedla so nama polepšali alpski kosmatinci, mračice, alpske velese, rožni koreni, velecvetne orlice, clusijevi svišči, pogačice. Sprva nekoliko nejasna travnata steza je postala zaradi grušča razločnejša, a tudi bolj nerodna, niže pa se je spet izgubljala med skalami in rastjem. Vedela sva, da morava priti na markirano pot, ki priteče z Bogatinskega sedla. Že od zgoraj sva jo zagledala in tik preden sva prišla do nje, so naju presenetile zverižene debele železne žice, ki so štrlele iz trave (morda ostanki tovorne žičnice, ki jih omenja Karla Kofol v Planinskem vestniku 4/12). Po 20 minutah sva sestopila na markirano stezo. Možica nekoliko više sta najbrž označevala pot, po kateri sva prišla, vendar zaradi njene nerazločnosti nekoliko po svoje (v nasprotno smer je brez kake oznake najbrž sploh ne bi našla). V bližini sva opazila ostanke kamnitih objektov.




 
 
Zavila sva desno po dolinici. Poleg markacij se je pojavljala enica. Zdaj sva videla Veliko Monturo z druge strani. Po četrt ure se je levo pod potjo pokazalo pet kamnitih objektov brez streh. Posebno glavna, največja stavba je bila videti še v tem stanju precej imenitna. Kmalu sva pristala pri nekdanji vojašnici Za Lepočami (1608 m), katere namen je bil nadzorovanje rapalske meje na območju Vrat in Komne, predvsem prehoda čez Bogatinsko sedlo. Kažipoti so nama povedali, da je nazaj do Komne dve uri hoda, levo na Prehodce pa pol ure (v tisto smer je na skali pisalo še Pl. Razor).
Zdaj sva hodila po Doličih (okrog 1430 m). Pogled so razveseljevali živobarvni šopki alpskih pečnikov. Po dolgem zložnem spuščanju sva dosegla dno doline, nato pa se začela spet rahlo vzpenjati proti prečni poti, vidni že od daleč. Dobrih 20 minut od Lepoč sva prišla do kažipotov in izvedela, da je do Planinskega doma pri Krnskih jezerih še 20 minut. Ko sva se ozrla na prehojeno pot, se nama je daleč na obzorju pokazal Bogatin. Do planine Duplje (1371 m) se je zvrstilo še veliko kažipotov in smernih tablic. Za planino bi bila lahko zavila levo in prišla na servisno cesto, vendar sva se odločila še za okrepčilo v planinskem domu. Tam sva izvedela, da PD Nova Gorica letos zamuja s podatkom o aprilski višini snega za bližnji snegomer (menda ga je bilo več kot 3 m). Sicer so nama svetovali vrnitev po običajni markirani poti, a dodali, da s staro, ki nama je zbujala radovednost, v resnici ni nič narobe.












Od planinskega doma sva se odpravila po že znani poti do zgornje postaje tovorne žičnice, kmalu pod njo, slabih 20 minut od doma, pa zavila desno navzdol na staro pot. Bila je nekoliko slabša, a še vedno markirana, sčasoma se je celo razširila v mulatjero in naletela sva tudi na možica. Večkrat sva z nje za kratek čas prestopila na »normalko«, potem pa spet ubirala staro. Nenavadno se nama je tudi zdelo, ko sva ob stari poti videla novo tablico z opozorilom na tovorno žičnico; najbrž pristojni vedo, da je »opuščena« pot še vedno v rabi. Na križiščih z novo je bila nekajkrat zastavljena z debli ali vejami, a kljub temu markirana. Le na enem mestu so bili stari znaki za silo odstranjeni. Odsek mimo nekega betonskega ostanka je bil izredno zaraščen in tudi nevaren, ker so se v grmovju skrivale precej visoke in strme skalnate stopnice. Zaradi firbcev najinega kova in tistih, ki se ne menijo za »zapore« iz vej in debel, bi bilo treba odstraniti markacije, predvsem pa bi morali v planinskem domu pot odločno odsvetovati kot opuščeno, saj v resnici ni potrebe, da bi tako rekoč po isti trasi vodili dve. Stare oznake bi morali odstraniti tudi zato, da hodci ne bi prestopali na staro pot nehote, kakor se je nama primerilo gor grede. Kakorkoli že, po uri in 20 minutah kolovratenja po »poti, ki je ni«, sva srečno prispela nazaj k Domu Klementa Juga.

17 oktober, 2018

Vrtaško Sleme z okusom po PP


Prejšnjo jesen sva s Požara in Lengarjeve glave ogledovala spodaj v Vratih parkirišče, v bližini katerega sva nekoč zavila h Galerijam. Ob pogledu na pobočja nad njim se je Jani spomnil, da tam nekje teče neoznačena pot na (Vrtaško) Sleme (2077 m), razglednik na vzhodnem koncu Martuljških gora. O njej sva brala pred trinajstimi leti, ko sva bila prvič na Slemenu, tedaj po običajni označeni poti iz Mojstrane.

Odpeljala sva se v Mojstrano in se držala kažipotov za Vrata. Na koncu vasi sva se peljala mimo kažipota za Vrtaško planino, Vrtaški vrh in Sleme nasproti parkirišča, kjer sva začela pot davnega leta 2005. Skozi Vrata sva se po sicer pokrpanem, a kljub temu precej razdrapanem asfaltu in 4 km slabega makadama mimo zaprte Koče pri Peričniku, odcepa levo h Galerijam in makadamskega odcepa desno pripeljala do parkirišča. Ko sva zaloputnila vrata avtomobila, se je od njega kar pokadilo. Nekdo naju je že prehitel in za njegovim avtom sva zagledala stopinje v pesku. Da se tam začne pot, celo takrat, ko si že na parkirišču, težko opaziš, a k sreči sva jo pričakovala.

S parkirišča sva se povzpela v precej poraščeno široko hudourniško grapo Veliki Črlovec. Nad njo so se nama kazali Škrnatarica, Kukova špica, Sleme. Po slabih 15 minutah sva vstopila v gozd na desni strani grape in med resjem je postala stezica zelo razločna. Kmalu se je za kratek čas vrnila na plano v grapo. Potem sva v desno prečkala grapico, najbrž kak pramen Velikega Črlovca, in se spet znašla v gozdu, kjer je bilo več znamenj (obrobe in podpore iz debelc, prežagano čeznjo padlo drevo), da za sicer neoznačeno pot nekdo skrbi. V ključih se je zmerno vzpenjala med podrastjem, ki so ga krasili klinčki, dolgolistne in rdeče naglavke in druge rože. Pobočje pod stezo se je strmo spuščalo h grapi in zaradi strmine so bili ključi več kot dobrodošli. Tu in tam je zadišal negnoj. Na razcepu čez kake četrt ure se je najina steza rahlo povzpela stran od grape (levo se je odcepila podobna, a bolj strma), nato pa znova zavila proti grapi in se staknila z levo, ki se je tako izkazala le za krajšo in strmejšo različico. Sledili so še trije taki razcepi in na vseh sva se držala desno, saj sva pričakovala, da bo desni krak prej ali slej edini pravi, ne le različica. 

Slabe pol ure po prvem razcepu sva se znašla tik nad grapo na levi. Desni krak z naslednjega razcepa se je nemudoma spet razcepil, od tam pa sva na desni zagledala novo grapo, domnevno Mali Črlovec. Z nekaj pomisleki sva kljub temu prvič zavila levo in brž spet levo (lahko bi rekla, da po navdihu, morda pa so bile sploh vse možnosti prave). Spraševala sva se, čemu služijo številni desni odcepi k manjši grapi. Po njej je bilo videti riže; mogoče se pri sestopu nekateri dričajo po njej in potem se morajo nekako povzpeti sem gor. Steza, ki se je občasno celo razširila na kak meter, včasih pa skoraj izginila (morda na kakem razcepu nisva ubrala »glavne«), je na dolgo vijugala med Velikim in Malim Črlovcem. Čez približno pol ure sva stala nad peščenim pobočjem, ki se je splazilo levo v grapo, v kateri je še ležal sneg.

Na bližnjem razpotju, označenem z možicem, sva se odločila za izrazitejši levi krak, toda kmalu se je pokazalo, da greva preveč proti Kukovi špici. Čez 10 minut se je steza spustila z roba v zasneženo grapo. Ali je bila mogoče šele ta Mali Črlovec? V snegu ni bilo nobenih sledi. Na levem bregu sva opazila stezo, nikjer pa ni bilo videti, da bi zavila na desnega (Sleme je namreč na desni). Ker se nama je zdelo, da sva zašla, sva se vrnila k možicu (šele potem doma je Jani na spletu našel sliko drevesa tam nekje, na katerem sta vrezana puščica levo in KUK, a tega nisva opazila; torej se levo res pride na Kukovo špico).

Vdrugo sva pri možicu zavila po slabši desni stezici. Ko sva se v ključih vzpenjala po njej, se je izboljšala. Med vijuganjem med grapama sva se še enkrat precej približala levi. Družbo so nama delali rdeče naglavke, dlakavi sleči, glavičasti repuši, alpske velese. Po 10 minutah sva čez ozko, a zelo nestabilno melišče pridrsala desno na snežišče Malega Črlovca in ga prečkala. Na drugi strani so naju pričakali nokote, grebenuše, »lučke« alpskih kosmatincev, mračice, marjetice, resje. Strmo sva se povzpela med ruševje in macesne. Pri velikem mravljišču se je steza prekucnila navzdol. Po gozdu so ležale skale. Ozka stezica se je spustila h grapi in nato proč od nje, zatem pa se je spet vzpenjala. Tako sva obhodila veliko neprehodno ruševnato območje. Cvetlična ponudba se je še povečala: trilistne vetrnice, krvomočnice, gozdne jagode, brusnice, planinski sroboti, zlatice, spominčice, dvocvetne vijolice, smrdljivke, mlečki, alpske mastnice.









Iz ruševja sva prestopila v mešani gozd z nekaj »obvozi« zaradi podrtega drevja. Sledilo je zatravljeno melišče, na katerem se je pot obrnila naravnost navzgor. Po grušču je zelo drselo. Vijugala sva od ene strani melišča do druge in slednjič vstopila v gozd na desni. Po njem sva se vzpenjala v ključih, dokler ga nisva zapustila in se podala navzdol proti grapi. Stopala sva po ozki polički po zelo strmem travnatem pobočju. Pot ni bila videti vzdrževana; ponekod naju je grmovje skušalo kar zriniti z nje. Spodaj sva slišala bučati vodo, morda Peričnik. Poglede sta nama pritegnila Lengarjev in Gornov Komen. Čez nekaj melišč ali več krakov enega velikega, ločenih z ruševjem in drevjem, sva se že zelo približala Slemenu, a je bilo očitno, da bo treba še daleč desno naokoli, preden bova dosegla vrh. Nekoliko sva se še spustila in prečkala ozko grapo. Pojavili so se prvi clusijevi svišči. Steza je postala zelo skalnata in malo je bilo treba tudi poplezati. Pri veliki skali ob izstopu iz gozda, pod katero je tičal možiček, sva se začela vzpenjati po travnatem pobočju. Na neki skali sva opazila ostanek rdeče barve in pomislila na znamenito pot Planica–Pokljuka. Pošteno sva se pretepala z ruševjem, da se je z njega usipal cvetni prah, v blatu pod njim pa sva videla sledove parkljarjev.

Debelo uro po tistem, ko sva zapustila Mali Črlovec, sva prečkala trato, modro od mračic in malih sviščev, ter zaslišala glasove. Pot je popolnoma izginila, zato sva jo ubrala kar naravnost navzgor in dosegla slabo skalnato stezico. Rdeča črta na skali nama je povedala, da sva »preživela« neoznačeno pot na Sleme in ujela markirano. Prispela sva na Njivice. Postavila sva si možica, da bi nazaj grede spet zadela »pot« skozi ruševje. Zavila sva levo mimo skale z napisoma Vrt. vrh in Sleme ter puščico v tisto smer. Čez travnik, posejan z zelenimi čmerikami in zlaticami, sva se povzpela do kažipotov naprej Sleme 1h, desno Vrtaški vrh 20min. Z vrha travnika sva nadaljevala po razriti skalnati stezici med ruševjem. Rože so se kar prerivale, največ pa je bilo alpskih mastnic ter rumenih dvocvetnih vijolic, pogačic in zlatic. Napis PP na neki skali je potrdil najino domnevo, da sva na gorniški poti Planica–Pokljuka, odseku Vrtaško Sleme–Vrtaška planina. Kaka taka oznaka bi nama bila dosti bolj dobrodošla niže na območju Črlovcev ali nad njima, kjer večkrat nisva vedela, kam naprej. Ko sva se že pošteno zasopla, se je steza zravnala in postala peščena. Razveselile so me vijolične zaplate resja. Kmalu sva naletela na sneg in alpske zvončke, čez čas pa še na wulfenove jegliče. Strmina se je povečala in rdeče črte na tleh so izginile. Treba je bilo čez debel ostanek mokrega snega, nato pa spet strmo navzgor po skalnato-travnati stezi, ki je pravzaprav ni bilo. Po 35 minutah, odkar sva stopila na Njivice, sva dosegla sedelce.

Na sedelcu sva zavila levo proti predvrhu, na katerem so cveteli progasti volčini z vonjem, nič manj omamnim kot pri dišečih, in z njega sva videla gamsa spodaj na snežišču. Vrh z vpisno skrinjico sva dosegla v 10 minutah. Spomini na prvi obisk (beri zapiski, saj moj spomin žal že težko »zdrži« trinajst let) so bili nekoliko drugačni od tokratnega doživetja: tistih nekaj kvadratnih metrov tokrat k sreči ni bilo posejanih z živalskimi bobki, ampak so ga krasile rožice, žal pa so letos manjkale kavke. Razgled je bil obakrat lep (čeprav tokrat ne zelo jasen), posebno na Kukovo špico, ki sva jo imela pred nosom, pa tudi na Triglav in Stenar daleč levo za njo ter Špikovo skupino desno, na drugi strani pa na Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe. Na vrhu sta se nama pridružila planinca s psom.
 









Sprva sva se nameravala vrniti po isti poti, čeprav naju je precej skrbelo, ali jo bova sploh našla, ko pa sta nama sogovornika povedala, da so jima na Vrtaški planini zelo priporočili pot mimo nje po lovski stezi proti Peričniku, sva si premislila. Za začetek pa sva skočila še na Votlo Sleme na drugi strani sedelca. Ob neoznačeni poti so naju zabavali rdeči »ježki« – popki progastih volčinov. Potrebnega je bilo nekoliko prebijanja skozi ruševje, skozi katero naju je nekaj, kar je bilo le morebiti stezica, pripeljalo na greben. Na prvem vršiču je bila na skali rdeča packa (slaba oznaka PP). Po dobrih 5 minutah sva že stala na neimenovanem (?) vrhu s podrtim možicem. S težavo sva se prebila skozi grmovje nazaj po grebenu proti vrhu na drugi strani in spet naletela na rdeče packe. Čez kakih 5 minut sva prepoznala Votlo Sleme (2019 m; najde se tudi podatek 2048 ali 2049 m), na katerem je bil poleg vpisne skrinjice še (kravji) zvonček želja. Razgled je bil podoben kot s Slemena. Nekateri pisci in zemljevidi poznajo ime Drobeče Sleme (tudi Tuma, z opombo »Ime od Mojstranske strani.« Votlo Sleme pa je po njem »prej okno, sedaj škrbina«). Zvonec je bil še bolj rjast kot ob najinem prvem obisku, in tudi vijaki na skrinjici že sledijo njegovemu »zgledu«.

Med vračanjem proti Njivicam naju je dohitela gospa s psom; Jernej je šel po žig na Votlo Sleme, je povedala (midva žal nisva vedela, ali žig je, ker naju to ne zanima) in sta ga nameravala na Njivicah počakati. Pomahala sva svojemu možicu, se poslovila od sopotnikov in se podala dalje po nerodni kamniti in sprva slabo markirani poti gor in dol malo po gozdu, malo čez cvetoče travnike. Kar kmalu so naju prehiteli; Jernej ni dobil žiga, je pa za vse tri pozvonil z zvončkom. Ob poti so bili že pripravljeni plastični koli za električnega pastirja; gospa je povedala, da so ta dan prignali živino na planino.

Kake pol ure od Njivic sva pristala na Vrtaški planini (1462 m), kjer je donela mogočna muzika; menda so imele prav vse krave zvonce. Prečkala sva pašnik, saj sta nama predhodnika z gozdnega robu na drugi strani mahala in kazala, kje pojdeta dalje. Ko sva prišla do gozda, nisva videla ne markacije ne lese ali drugega znamenja, kje je treba s planine, pa tudi nobene poti. Spustila sva se v gozd in ko sva se ozrla, sva zagledala markacijo v nasprotno smer. Našla sva stezo. Na naslednjem pašniku ni bilo krav, za še enim travnikom pa sva se po slabe četrt ure kar za nosom spustila do planšarskega stanu srenje Dovje Mojstrana. Tam je bil samo kažipot nazaj proti Slemenu in Vrtaškemu vrhu, za naju pa nič. Pri delu sva zmotila možaka, ki je belil hlod. Usmeril naju je desno od stanu, nama dal napotek, naj se drživa ograje, in poudaril, da je pot lepa.

Od stanu sva se odpravila proti gozdu, kjer naju je pričakala koreninasta in kamnata steza, posuta z iglicami. Ni bila posebno razločna, a to se je popravilo, brž ko sva stopila na plano, na razdrapano pobočje med gozdom in poseko. Pojavila se je ograja, verjetno tista, ki naj bi se je držala, vendar sva hodila vsaj 10 m nad njo. Potem sva se vrnila v gozd in pri opozorilu na živino na paši na vogalu ograje po majavi »pručki« zlezla čeznjo. Pred nama je zazevalo strmo pobočje, po katerem sva se spustila ob mlahavi jeklenici. Pomagali so nama ključi, ki so se nadaljevali še v gozdu. Iztekli so se v dolgo desno prečnico in strmina je popustila. Prečkanju zaraščenega melišča je sledilo še nekaj ovinkov, prestopila sva grapico in se po daljšem času spet začela vzpenjati. Približno 45 minut od stanu sva se znašla pod slikovito skalno steno, s katere so se krušili kamni in skale.


Pod steno sva prečila manjše snežišče, rjavo od posušene trave in razlomljenih vej, šla še čez nekaj kamnitih podorov in se spet rahlo vzpenjala. Na razcepu se je ena pot v ključih spustila levo, druga, zastavljena z vejami, se je nadaljevala desno naravnost ob pobočju. Zavila sva na levo. Nekaj časa je bila težko sledljiva in je naporno visela. Ob njej je stal osamljen možic. Slišala sva čedalje glasnejši šum vode. Pod seboj sva zagledala gozdno cesto, se spustila nanjo in po pol ure pristala ob potoku Peričniku. Drl je kot kaka reka, a naju je tudi prijazno napojil. Prečkala sva ga po brvi in nadaljevala po gozdni cesti mimo dveh hišk (tam je na zemljevidu napisana planina Višek, a ni bilo videti, da bi bila še živa), parkirišča, ostankov temelja nekega objekta in gozdarskega delovišča. Na obeh straneh so se vrstili odcepi kolovozov in vlak. Po dobrih 20 minutah sva prišla do zapornice, kmalu zatem na asfaltno cesto in že sva bila na parkirišču.

Vreme je bilo sicer oblačno, a tako nama je bilo manj vroče, seveda pa sva bila prikrajšana za sijoče barve, ki bi jih naravi, predvsem cvetju, pričaralo sonce. Kljub temu sva preživela lepo soboto in sva bila presenečena, da je bila Koča pri Peričniku tudi popoldne zaprta.