Ogledna tura za krožno pot skozi sotesko Kloma

Zadnjega aprila sva se namenila na Janče, ker smo bili zaradi koronavirusne epidemije še vedno zaprti v občine. Toda zvečer smo izvedeli, da je od polnoči »zapora« konec, zato sva se na hitro odločila za ugotavljanje, kako lahko peljeva Marjano po Klomi, ne da bi se bilo treba po soteski tudi vračati.

Začela sva enako kot prejšnjič, le da ni bilo več snega in so cveteli navadni slečniki, resje, navadne mastnice. Ko sva pri Tromostovju (1065 m) prečkala Žakelj, nisva nadaljevala ob njem, ampak po zgornji stezi mimo odcepa na Kepo. Pred sotočjem dobrih 20 minut od izhodišča se je povzpela levo v gozd peščena steza. Prvikrat zaradi snega nisva zares videla kolovoza, ki sva ga iskala, zato sva preverila, ali sva našla pravo pot. Steza se je kmalu staknila s kolovozom, najverjetneje s tistim, ki sva ga pod snegom slutila pozimi. Nadaljevala sva po njem navzgor. Zaljšali so ga navadni volčini in deveterolistne konopnice. Prečkala sva suh pritok Žaklja. Tam so cveteli navadni repuhi. Po kratkem strmem vzponu se je pot nekoliko položila. Vzpenjala sva se po južnem pobočju Staniča (po domače Stanča, 1274 m). Strmina se je spet povečala. Po Klinarju je bil to nekoč kolovoz za spravljanje sena iz rovtov v dolino. Pojavljale so se vedno nove rože – vijolice, podlesne vetrnice, mlečki, a nobenih ni bilo veliko, razen telohov, ki pa so že vsi odcveteli. Pobočje na levi je padalo skoraj navpično in pod kolovozom so ležali ostanki ograje (trhel les, žice, klini).

 

 

 

 

Ko sva prišla do (nekdanje) lese in razcepa za njo, sva jo ubrala po desnem kraku, saj sva domnevala, da ta vodi na preval severno od Staniča, levi pa proti Šiji. Tudi na naslednjem razcepu sva se držala desno, a sta se kraka hitro staknila. Tam so cvetele zajčje deteljice. Nedaleč nad leso (pol ure od sotočja) sva stopila na preval, kjer sva pozimi odnehala. Po njem so ležali papirnati robci. Nemarno. Zato pa je bil pogled na Kurjeke z Visokim Kurjekom na čelu toliko lepši. Ob robu gozda levo nad rovtom sva opazila stezico, ki je bila pozimi skrita pod snegom. Radovednost naju je po njej pripeljala do solnice. Iz suhe trave so kukali pomladanski jegliči, spomladanski svišči in zlatice.

Od solnice sva se spustila po rovtu. Ker ni bilo poti, sva po strmem pobočju vijugala v ključih po svojih potrebah in kadar sva se obrnila desno, sva imela pred seboj neizraziti gozdnati Stanič. Pristala sva pri domnevnih temeljih nekega objekta, nadaljevala po gozdu, čez suho strugo in potok ter v 20 minutah prišla na Vričev rovt (približno 1200 m). Mimo ostankov betonskega objekta in kozolca sva se povzpela v levi zgornji kot travnika, vstopila v gozd in po 5 minutah dosegla Orlóv rovt (1250 m). Preden sva stopila na plano, sva skrita opazovala čredo gamsov, ki so prečili pobočje od leve proti desni in se spotoma pasli. Ko so naju začutili, so se urno vrnili, od koder so prišli. Zmotila sva jih pri zajtrku ali pa na poti h kakemu potoku. Tudi na tem rovtu sva našla solnico, še ena pa je prazna ležala pod drevesom. Povzpela sva se do vršnega roba (pozimi se zaradi snega nisva), od koder sva uzrla Borovlje in pod njim prvi rovt. Po Orlovem so ležali kupi porezanih smrečic. Ali tako preprečujejo zaraščanje?

 

Nazaj grede sva se nekoliko zadržala na Vričevem rovtu, kjer sva opazovala srnjačka na paši. Še pred betonskimi ostanki sva postala pozorna na stezico v desno, ki je pri velikem drevesu prečkala potok (tudi te pozimi zaradi snega nisva videla). Bila je zelo razločna in ponekod celo utrjena. Na prvi rovt naju je pripeljala kakih 20 m nad omenjenimi temelji, kjer je cvetelo nekaj nunk (belih žafranov). Le kako se prebijejo skozi prst, ne da bi si umazale bele srajčke? V dobre četrt ure sva bila spet na prevalu. Spustila sva se na drugo stran, od koder sva prišla zjutraj, nato pa skrenila na prvo razločno stezo desno. Ta je kmalu zavila ostro levo, nazaj proti lesi. Na tem ovinku naj bi stal možic, pa ga ni bilo, zato sva ga postavila midva. Tam sva zapustila pot in zavila desno. Po plitvi grapici sva dosegla širok pas nanesenega peska, ga prečkala nekoliko v desno navzgor in na drugi strani naju je čakal možic. Skozi pas ruševja in resja sva dosegla skalnato grapo, nad katero je bilo treba po ozki in sila krušljivi peščeni stezici, kjer se ni bilo za kaj prijeti. Ob njej so cvetele alpske velese in trilistne vetrnice. V smrekovem gozdu sva si nato kar oddahnila, čeprav je bila potka tam strma in viseča.

Kakih 40 minut od prevala sva prispela na Šijo 2 (tako Stanko Klinar, na zemljevidu samo Šija, 1362 m), kjer sva zavila levo po grebenu proti Šiji 1 (razločna pot desno domnevno vodi čez Kurjeke na Kepo). Greben je krasilo resje. Del poti je bil zaradi podiranja peščene podlage podprt (tudi ponekod drugod sva opazila znake vzdrževanja, čeprav sva sicer ves čas hodila po nemarkiranih poteh). Od tam sva posebno lepo videla Kurjeke in Dovško Babo. Po svetlem gozdu sva prečila strmo pobočje in skozi drevje na levi opazila Borovlje. Do sedla Šija 1 (prav tako po Klinarju, 1349 m) med Borovljem in Planico (tudi Planičico, po domače Pvaničco) sva hodila slabe četrt ure. Tik preden sva sestopila nanj, sva šla mimo odcepa na Plani(či)co desno navzgor. Onkraj sedla se vzpne steza na Borovlje, desno navzdol pa na Vrse.

 

 

Začelo se je oblačiti; za popoldne je bil napovedan dež, zato sva sklenila ogledno turo končati. Le še to sva morala ugotoviti, kako se pride s Šije 1 na Vrse. Prejšnjikrat sva se namreč spustila po grapi, morala pa bi se bila bolj levo, po pobočju Borovlja, naju je poučil dovški župnik Juvan, ki sva ga takrat srečala. Ker sva mu verjela, sva vztrajala toliko časa, da sva našla pravo pot, sicer je najbrž spet ne bi bila. Nekoliko pod sedlom, med potjo na Borovlje na levi in grapo na desni, je še ena stezica, ki je komaj vredna imena. Po njej je treba napraviti osem korakov in sestopiti na pravo stezo. Potem ko sva prestopila grapico (v levo), se je gozd razredčil in ozka travnata stezica naju je po četrt ure privedla na Vrse (1184 m). Travnik okrog Karlove počitniške hiše je bil posejan z zlaticami in ranimi mošnjaki. Gospodar je bil doma in zapletli smo se v prijeten klepet. V varni razdalji seveda. V njegovo vpisno knjigo naju nisem vpisala; to sem med epidemijo opustila, saj se nerada dotikam stvari, ki so se jih dotikali neznanci. Nikoli ne veš ...

Vrse sva zapustila po potki mimo klopce navzdol skozi gozd. Okoli studenca in korita tik pred poseko je bilo vse rumeno kalužnic. O razritem in blatnem kolovozu, ki je kmalu zavil desno proti gozdni cesti, je Jani menil, da ni pravi, zato sva se od studenca spustila čez poseko, kjer pa poti sploh ni bilo. Na spletu je prebral, da je treba skozi praprot, in tako sva nadaljevala med kupi požete in že čisto posušene praproti. Zašla sva med mlade smrečice, kjer ni bilo ne duha ne sluha o kaki poti. Pri skupini dreves na manjši izboklini sva zavila desno navzdol, ker sva niže ugledala stezo. Zavila sva levo nanjo ter po četrt ure pri skali in možicu sestopila na gozdno cesto. To območje se imenuje Brinje. Tam bi za silo lahko parkiral en avto. Pogled na Dovje in Mojstrano, Grančiše in Julijce v ozadju je bil prava paša za oči. Zavila sva levo po cesti in čez 20 minut sva bila pri avtu.

Ker sva ugotovila, da se dá pohod z »uporabo« obeh Šij obogatiti z Borovljem in/ali Plani(či)co, je bilo dognanje o poti čez preval le informativno. Ampak zato nič manj zanimivo. »Samo za Luštreke,« bi se obregnil Janijev znanec Zvone. Prava reč.

Belska Kopa še v dvoje

Janija je zaprtost v domačo občino tako jezila, da se je 23. aprila zavestno odločil prekršiti črko predpisa. Seveda ga nisem pustila samega, sploh ker sem bila tudi jaz – sicer bolj pohlevna – prepričana, da bova kljub vsemu ravnala v duhu nove koronavirusne ureditve: dan bova prebila na čistejšem zraku in bolj (najbrž popolnoma) sama, kot bi ga v naši mestni občini. Odločil se me je peljati na Belsko Kopo v Kamniških Alpah, kjer je bil že pred leti, ko sem doma okrevala po operaciji. Odpeljala sva se na Kopišča (536 m) in parkirala pri čebelarski plemenilni postaji Josipa Verbiča. Že od tam sva videla svojo izbranko, Cerkev, Varvanje, Martinj turn, onstran ceste pa Mokrico. Ker je pot opisal že Jani, bom bolj kratka.

 

Zastavila sva po kolovozu nad čebelnjaki. Ob njem so cvetele peterolistne konopnice, više pa kar sredi njega gozdne jagode. Nekdanje obračališče pri veliki skali je bilo zastavljeno s hlodom. Povzpela sva se desno na stezico, ki se je vzpenjala med pljučniki, vijolicami, mrtvimi koprivami in predvsem obilico čemaža.  Kljub hladnemu jutru (le 5 °C) nama je zaradi plezanja čez podrta drevesa in pod njimi kmalu postalo vroče. Območje nad ostanki rudnika, kjer sva se v dolgih ključih vzpenjala vzporedno s strmim pobočjem, se na novem zemljevidu Grintovci (PZS 2018) imenuje Kamre. Za skalo, »podprto« s palicami, je stal možic in kmalu zatem se je lepo pokazala Martinj stena. Za nama sta prišla možaka, namenjena na Konja. Na tej poti nisva še nikoli nikogar srečala, sredi tedna pa sploh nisva pričakovala ljudi. Na kaj vse smo v teh epidemičnih časih pozorni: iz njunega pogovora sem povzela, da nista člana istega gospodinjstva! Še dva kršitelja predpisov torej. Kmalu sva zagledala svoj cilj. Tudi poslej sva se vzpenjala v ključih, le da v krajših. Pojavile so se še deveterolistne konopnice.

 

Po drugem prečkanju grape sva se povzpela na ramo in zavila ostro desno nanjo. Na tem ovinku (uro in četrt od izhodišča) se je levo odcepila ne prav očitna stezica proti Kopi. Bila je v slabem stanju, predvsem pa sila ozka. Na nekaterih delih sva morala biti zelo pazljiva, da nama ne bi zdrsnilo. Splezati sva morala tudi čez podrto drevo in preplezati korenine izruvane smreke. Prek skalne poličke na koncu stezice sva vstopila v široko gruščnato grapo in odvijugala ob njej navzgor na sedelce s pogledom na dolino Bele ter skalovje Cerkve in Varvanja. Zavila sva levo in nekoliko na pamet dosegla na obe strani prepaden greben, porasel z mladimi macesni. Tla so bila posuta z gamsjimi bobki. To bi se nama gamsi smejali, če bi videli, kako počasi nama gre. Po grebenu sva kakih 50 minut nad odcepom dosegla cilj.

Na vrhu Kope (doslej sem poznala podatek 1180 m, na novem zemljevidu Grintovci pa piše 1184 m)  je zelo malo prostora in še ta je porasel z macesni. Iglice so se šele razvijale, rdeči ženski cvetovi pa so kar žareli, tako da so čisto zasenčili rumene moške. Razgled je bil lep: Mokrica, Kalški greben, Grintovec, Skuta, Brana, Planjava in še kaj, pred njimi Kamniški Dedec in greben Zeleniških špic, spodaj pa dolina Kamniške Bele.

 

Vrnila sva se po isti poti. V zgornjem del sva se laže znašla, ker sem med vzponom postavila nekaj možicev. Tudi tokrat sva se ustavila pri avrikljih. Ker sva za večerjo načrtovala testenine, sva si že blizu izhodišča nabrala čemaža za polivko. V poldrugi uri sva bila spet pri avtu.

Planinarjenje po ljubljansko ‒ Soteški hrib

Kam v »ograjeni« ljubljanski občini v hrib, da ne bo preveč cest in prevelike gneče? Rašica se je sicer kar izkazala, Šišenski hrib pa je bil grozen in Jani si je vtepel v glavo, da ima tega aresta dovolj in bova šla na Veliko planino uživat vijolično razkošje spomladanskih žafranov (pred leti sva to že storila). Od tega prekrška ga je zadnji hip odvrnila možnost, da bo zjutraj slana, ki cvetju seveda ne dene dobro. Kam pa zdaj?

V eni svojih škatel sem hranila članek Roka Kušlana Iz Stožic v Dragomelj, objavljen v glasilu MOL Ljubljana iz junija 2019. Sklenila sva potešiti radovednost, ali piše o hribu, ki ga že več kot šest let gledava z balkona. Izhodišče je bilo tokrat kar domače dvorišče. Prečkala sva Dunajsko cesto in se spustila po uličici Pod klancem. Ko se je končala, sva zavila levo na prečno asfaltno cesto skozi Malo vas in nato desno na Tesovnikovo ulico. Na razcepih pred igriščem in za njim sva se držala desno in asfalt se je kmalu končal. Od table Športnega centra Tesovnikova sva se otožno zazrla v »zamrežene« Kamniško-Savinjske Alpe. Pri zapornici sva zavila desno in srečala soseda, ki sta se že vračala z jutranjega sprehoda, ter več tekačev in sprehajalcev s psi. Sprehajalna pot naju je vodila ob Savi mimo table Hipodroma Stožice in ograd za konje (v bližini so konjeniški klubi in konjeniška policija) ter z belo-rdečimi trakovi »zaprtih« trimskih orodij.

Ko sva prišla do Štajerske ceste, sva zavila desno ob njej, nato pa ostro levo navzgor na most in slabe pol ure od izhodišča po njem čez Savo. Onstran mostu sva se spustila pod cesto, kjer sva ob kanalu prebirala bolj ali manj (ne)posrečene grafite. Izpod ceste sva vstopila v gozd in se približala Savi. V grmovju ob reki so se med podlesnimi vetrnicami in zimzeleni valjale smeti. Na poti je bilo čedalje več luž in na nekem posebno mokrem odseku je že nastal »obvoz«. Ko sva zapustila gozd, sva s travnika, na katerem je stala klopca, zagledala Ojstrico. Na koncu travnika sva zavila desno, znova proti Savi, in takoj nato spet desno med drevje. V vejevju je tičala še komaj čitljiva tabla, ki je opozarjala na nevarnost ob naraščanju vode.

Po 25 minutah se je pri rečnem bregu gozdna cesta, že bolj kolovoz, končala in se je ena stezica nadaljevala naprej v gozd, druga pa zavila levo vanj. Sledila sva tekaču, ki naju je prehitel in zavil levo. Nadaljevanje nama je zbujalo čedalje večje skrbi: številni odcepi in križišča, vse seveda neoznačeno – kako bova našla nazaj? Na nekem mestu sva si postavila možica in po občutku zavila levo, a kmalu se nama je zazdelo, da se obračava preveč nazaj, zato sva se odločila vrniti. »Izgubila« sva kake pol ure.

S konca kolovoza sva tokrat nadaljevala naravnost naprej v gozd. Mivkasta steza naju je vodila mimo kolibe iz vej in ob jarku, po katerem najbrž kdaj tudi teče voda, zdaj pa je v njem ležalo kovinsko ogrodje. Že čez 5 minut naju je na majhni mivkasti jasi presenetil nenavaden prizor: lesen »balkon« med debli dreves z napisom Natura Artis Magistra na robu in dvema slikama v polivinilnih ovitkih pod njim, nad vsem tem pa deska z umetelnim napisom Zanzibar. Od zadaj je na »balkon« vodila lestev. Prizor sta dopolnjevala kolo in vreča za smeti, (pre)polna pločevink in druge embalaže. Kot kako hipijevsko gnezdo!

Od Zanzibarja sva nadaljevala vzporedno s Savo. Ob kolovozu je štrlelo iz tal veliko suhih stebel, pod katerimi so poganjale nove rastline. Japonski dresnik? V dobrih 10 minutah sva zakorakala v svet vrtičkarjev, majhno naselje s hiškami, nadstrešnicami (pod eno je pisalo Daj kaj nase, ne sam vase!), pergolami, živimi mejami, ograjami, mizami in klopmi, zbiralnikom deževnice, seveda vrtovi in celo »stražarjem«. Eno izmed hišk je označevala tabla Pr' Mačk.

Odšla sva skozi ograjo na drugi strani in nadaljevala po kolovozu. Na križišču čez kakih 10 minut sva ga zapustila in se povzpela naravnost navzgor. Ko se je pot zravnala, sva zagledala »svoj« hrib, na katerem se je sukalo nekaj rdečega. Kolovoz naju je vodil mimo preže, med grmovjem, polnim odpadkov, mimo prodnate njive in čebelnjaka spet v gozd. Zatem sva zavila desno po širšem kolovozu. To križišče je bilo enako mnogim dotedanjim in brez oznak se nama je zdelo malo verjetno, da se bova sposobna vrniti po isti poti. Potem ko sva zavila levo na prečno gozdno cesto, sva nekaj časa hodila med travniki in po 25 minutah v bližini peskokopa na vzhodnem robu industrijske cone Ježa prečkala Zasavsko cesto pri kilometrski tablici km 2,0.

Onstran ceste sva stopila na Tominškovo ulico proti bližnjim hišam, v tisto smer zaprto za promet. Že po nekaj korakih sva jo zapustila po kolovozu desno v gozd in nato na razcepu levo. Ob poti je bilo vse belo velecvetnih zvezdic. Na križišču sva se držala levega kraka (naravnost) in na naslednjem razcepu tudi, kmalu zatem pa se povzpela desno na greben. Tam naju je presenetila markacija. Ko se je povprek postavila gozdna steza in sva zavila desno po njej, sva zagledala tisto rdečo stvar, ki sva jo videla že od preže: bil je radar. Na nekaterih drevesih so bili narisani rdeči križi, markacij pa ni bilo več. Na desni se je pojavila ograja in steza se je začela spuščati. Zavila je levo navzdol, odcep desno nazaj pa naju je po 20 minutah pripeljal k vratom v ograji. Pretaknila sva se ob njih ter se mimo nekaj podzemnih prostorov in zračnikov povzpela na uravnavo, z nje pa po 10 minutah za klopco desno na vrh k radarju. Kot sva prebrala na spletu, je to center za nadzor zračnega prostora nad Slovenijo. Potem sva se od klopce spustila po cesti na drugo stran k še več vojaškim objektom iz časa JLA, ko je bila tam letalska obramba Ljubljane. Vstopila sva v veliko stavbo, ki žalostno propada: opaži, stavbno pohištvo, žaluzije, inštalacije so potrgani, oplesk odpada, skozi razbita okna prodirajo v notranjost rastline.

Vrnila sva se k vratom v ograji in pod njimi nadaljevala po stezi navzdol po gozdu. Ob njej je raslo obilo borovničevja. Po rahlem vzponu sva v kakih 10 minutah prispela na prostor, kjer je bilo zbranih nekaj ljudi. Ker so se večinoma poznali med seboj, sva sklepala, da so domačini. Videti je bilo, da jim je ta kraj pri srcu, saj je bil lepo urejen. Poleg vpisne knjige (na skrinjici piše 401 m) in zvončka želja je tam še marsikaj: razpelo z napisom Popotnik moj, tu postoj, trpljenje moje premišljuj, in majčken, a čeden cvetlični vrtiček, s planikami in encijani okrašena lesena tabla z napisom Skrbimo, da bo ta oaza miru in zelenja ostala taka tudi za tiste, ki pridejo za nami! ter tablica z značko Ljubljane o zdravem duhu v zdravem telesu, ki je kljub strešici že tako zdelana, da je skoraj nečitljiva. Prav tako slabo čitljiv lesen kažipot Gugalnica kaže proti – gugalnici. Nekoliko nad vsem tem pa je še ena zbirka zračnikov podzemnih objektov, med katerimi sva pomalicala, ker so bile miza in klopi zasedene.

 

 

 

 

 

Ta vzpetina v četrtni skupnosti Črnuče severovzhodno od mesta (med Nadgorico in Podgorico) se imenuje Soteški hrib ‒ po zaselku Soteska pod njim. Domačini mu rečejo Olska gora (Kušlan ‒ in še kdo ‒ piše knjižno Oljska gora). Po nekaterih virih pa Soteški hrib in Ol(j)ska gora nista eno in isto, ampak je prvi najvišji vrh druge. Zmeda vlada tudi pri nadmorski višini: od 401 do 407 m. Če »vrh«, na katerega hodijo domačini, res meri 401 m, so morda višine 405‒407 podatki za najvišjo točko, verjetno tisto, na kateri stoji radar.

V dolino sva se vrnila po drugi strani. Izpod zračnikov sva se spustila mimo zeleno-rdečih markacij, rumenega napisa Ljubljana s puščico in knafelčka. Nato ni bilo nobene markacije več in nenadoma sta se pojavili kar dve vzporedni stezici. Izbrala sva desno, ograjeno, nad katero sva opazila (telovadni?) drog, in tam je bil spet knafelček. Vzporedna stezica se je kmalu združila z najino. Dalje sva sledila markacijam. Na strmem odseku so bile narejene stopnice.

Čez slabih 20 minut sva zagledala hiše. Pri studencu s kažipotom nazaj Olska gora sva pri Ocvirkovi ulici 39 sestopila na asfalt. Prispela sva v Podgorico. Pri razpelu na križišču s Sovretovo ulico sva zavila desno. Za kapelico ob gostilni Brinovc sva stopila na Soteško pot, ki naju je mimo Belinke pripeljala do domačije pr' Bašc' in drugih hiš, kjer so razkošno cvetele magnolije. Za neko ograjo se je pasel osliček in ko naju je zagledal, se je spustil v divji dir proti nama, nekaj metrov pred ograjo pa obstal kot vkopan in začel muliti travo, ne da bi se bil še kaj menil za naju. Najbrž nisva bila prava.

Po pol ure sva prikorakala na Zasavsko cesto in že videla peskokop, pri katerem sva stopila nanjo zjutraj, tako da sva se je kar hitro rešila. Na poti proti gozdu sva lahko precej časa opazovala srnjačka, ki se je pasel na travniku, saj naju ni takoj zagledal. Vesela sva bila prijetnega vetriča, ker je blažil precejšnjo vročino. Z njo pa so bili očitno zelo zadovoljni martinčki, ki sva jih tisti dan videla nenavadno veliko, a niso bili pri volji za fotografiranje, razen enega pri radarju. Šele nazaj grede sem opazila manjše rastišče meni zelo ljubih mračic. Doslej sem jih bila vajena samo v hribih in šele zdaj sem se poučila, da navadne mračice rastejo na suhih apnenčastih travnikih po vsej Sloveniji običajno v maju in juniju (torej so bile precej zgodne, bilo je 17. aprila). V hribih potemtakem bržkone videvam »nenavadne«: srčastolistne in golostebelne.

Ko sva prišla do polomljene preže, ki je tja grede nisva videla, sva spoznala, da se nama je »posrečilo« zgrešiti pot, in sva obrnila. Srečala sva par s psom. Ker sta v zadnjem mesecu zaradi korone že ničkolikokrat kolovratila tam okoli, sta območje tako dobro poznala, da sta nama lahko pokazala pot. Ko sva se ravnala po njunem nasvetu, sva prišla do najinega možica, kar nikakor ni bilo v načrtu. S travnika, kjer je stal avto, okrog katerega se je podil pes in pazil na lastnico, ki se je sončila zgoraj brez, sva na levi zagledala Mačkovo hiško. Torej sva hodila eno cesto bolj proti severu. Ponovno sva srečala par s psom in še pravi čas sta naju zasačila, da sva šla spet narobe. Tako sva do Save tavala kake tričetrt ure. Ob njej je bilo popoldne že precej avtomobilov (tudi eden s koprsko registracijo – »povračilni ukrep« piranskega župana?) in ljudi. Ustavila sva se na rečnem bregu in opazovala labode. Tudi ob Savi sva se vračala po drugi stezi, če ji lahko rečem tako, saj je bilo treba celo plezati po skalah. Na koncu sva si pot skrajšala po dobro uhojeni stezici čez travnike in prišla na cesto v Mali vasi. Po 45 minutah sva bila že doma.

Še vedno je bilo precej cest, a zdaj vsaj veva, kateri hrib gledava z balkona. Radarja prej niti opazila nisva, po novem pa pri pravi svetlobi celo vidiva, da je rdeč in se vrti. Ko sem prvič po tistem govorila s sosedo, ki sva jo srečala na začetku poti, ni mogla verjeti, da je najin »sprehod« trajal skoraj sedem ur. Z možem hodita le kako uro, toda vsak dan, kar je menda celo bolj zdravo kot enkrat na teden več ur. A za hribolazenje to pravilo žal ni uporabno.