27 april, 2018

Dolenjska pustolovščina ali kaj je (še) normalno


Prvi teden februarja je zapadlo veliko snega, vreme je bilo slabo, za nedeljo pa so napovedali izboljšanje, zato sva se ‒ sicer opremljena z gamašami, vendar ne sluteč, koliko snega imajo na Dolenjskem ‒ namenila na dokaj nizka Kamni vrh (783 m) in Grmado (887 m).

Na Škofljici sva zavila proti Pijavi Gorici in se odpeljala čez Turjak. Čedalje bolj nama je bilo jasno, da na Dolenjskem ni dosti manj snega kot v gorenjskih gorah. Na Rašici sva zavila levo proti Ponikvam, kjer sva nameravala parkirati pri cerkvi sv. Florijana. Pri hiši nasproti nje sva vprašala, ali smeva, pa naju je gospodar, ki je pravkar skidal svoje dvorišče, povabil, naj parkirava pri njem, saj bodo verniki, ki se bodo pripeljali k maši, potrebovali prostor na cerkvenem dvorišču. Čudil se je, da greva na pot v tolikšnem snegu, gospe pa je prostodušno ušlo, da nisva normalna. Nič nisva bila užaljena, saj je bilo očitno, da jo skrbi za naju.

Odpravila sva se naprej po cesti, po kateri sva se pripeljala. Splužena je bila do zadnje hiše, nato pa sva zagazila v kakih 60 cm ali celo več snega. Sledi so kazale, da je pred nama hodil nekdo s palicami. Prigazila sva do kažipotov naprej za Kamen vrh in Slovensko pisateljsko pot, desno pa naj bi bilo le pet minut do ponikalnice Raš(i)ce. Morda nazaj grede, sva bila še optimistična. Kmalu se je na toplarju z letnico 1938 ponovil pisateljski kažipot; še vedno je kazal naprej in sva mu kar sledila. Daleč na desni sta gledala iz snega znamenje in preža, bliže pa nekakšna hiška. Naletela sva še na druge gazi, a ker v tiste smeri ni bilo nobenih znamenj, jih nisva imela za mar.

Sledovi palic so izginili neznano kam, gazi pa ne. Kjer je pot začela zavijati desno, se je prvič pojavila Knafelčeva markacija, poleg nje pa K. V. (brez dvoma Kamen vrh*). Sneg je segal pošteno čez gamaše in brez predhodnikovih sledi najverjetneje ne bi bila našla poti pa tudi gaženje bi bilo dosti težje. Vsenaokrog se je belila idilična zimska pokrajina. Po dobre pol ure sva z belih travnikov stopila v gozd ter kmalu spet zagledala znani kažipot in markacijo. Gazi so izginile, vendar je bilo pod drevjem k sreči nekoliko manj snega. Naravnost navzgor je bil opazen širši presledek, zato sva domnevala, da tam teče pot, in res se je kmalu pokazalo belo-rdeče »oko«. Zavila sva desno. Gospod, pri katerem sva parkirala, je omenjal modre oznake, a tam je nazadnje hodil pred 15 leti in ne, modrih oznak ni bilo. Nekajkrat se nama niti sanjalo ni, ali sva še na poti ali ne. Ponekod so se veje pod težo snega popolnoma povesile, prav mogoče da čez stezo, tako da sva imela še manj možnosti uganiti, kod teče, znamenj pa tudi ni bilo nobenih.


 










Pri obgrizenem drevesu kmalu po vstopu v gozd sva se začela vzpenjati. Hodila sva po sledi živali s krempeljci. Na razcepu naju je markacija usmerila levo, sledil ji je še kažipot. Pri naslednji markaciji se je pot zravnala, celo rahlo spustila. Ker je Jani delal predolge korake, sem tudi jaz večinoma gazila celec. Po kakih 20 minutah sva z olajšanjem ugotovila, da se še nisva izgubila, kajti s te širše poti, ki je bila najbrž kolovoz, so naju kažipot in dve rdeči puščici usmerili levo. Tam je celo Jani gazil čez kolena. Zatem sva prispela do železniške proge, ki sva jo po zemljevidu tudi pričakovala. Prečkala sva jo proti desni, kamor je kazal kažipot, na njej pa je bilo toliko snega, da sva jo bolj preplavala kot pregazila.

V gozdu onstran proge se je začel sneg usipati z dreves, da sva bila vsa bela in mokra. Nekako nama je uspevalo napredovati od oznake do oznake – markacij, kažipotov, puščic, spet komaj opaznega K. V. Dosegla sva prečni (domnevno) kolovoz in rdeča lomljena puščica je kazala, da morava zaviti desno nanj. Tam je bila pravcata množica znakov: puščica v smer, iz katere sva prihajala, z napisom PO (morda Ponikve), na levi pisateljski kažipot, nato pa še markacija. Kolovoz se je za levim ovinkom začel rahlo vzpenjati. Ko naju je lomljena puščica spet usmerila desno, nisva mogla ugotoviti, na kaj: na nekaj pred puščico ali za njo ali pa je najina pot napravila desni ovinek. Najverjetnejša se nama je zdela tretja možnost. Pojavila so se še nova znamenja: bele puščice, risbe rogovja in napis III. B.C. Večinoma sva imela srečo z ugibanjem, kaj pomenijo, saj so se čez čas praviloma pokazali novi znaki. Sva se pa tudi izgubila; tedaj sva se morala vrniti k zadnjemu znamenju in ugibati znova. Večkrat se nama je zazdelo, da je konec poti, pa je Jani otresel veje, da so se razbremenjene snega dvignile, in sva lahko nadaljevala. Če ne bi bilo orientacijskih težav, bi lahko poročala o popolni zimski idili.
 

Ravno sva se izkobacala iz snega do riti, ko naju je za nekim deblom z markacijo presenetil nenavaden prizor: v naslednje deblo zasekana sekira. Za njo sva po približno uri hoda od železnice stopila na majhno jaso, kjer najverjetneje napravljajo drva (nekaj jih je ležalo pod kupom snega). Z jase sta se zdeli možni dve »poti«: desno navzdol ali levo navzgor. Izbrala sva levo. Bila je kar široka, a neoznačena. Po kakih 10 minutah neobetavnega gaženja sva se vrnila na jaso. Poskus desno navzdol skozi zmešnjavo vej se je končal še hitreje, zato sva sklenila ponovno temeljiteje preveriti prejšnjo »pot«. Tokrat sva šla dlje in na levi na dveh vzporednih drevesih zagledala črti; zanimalo naju je, ali se med njima kam pride. Znašla sva se na trasi, ob kateri so bila razmeroma pogosta drevesa s širokimi rdečimi črtami precej nizko nad tlemi. Ko jih je zmanjkalo, sva dokončno obrnila.

Vrnila sva se po isti poti, vsaj tak je bil namen, vendar sva se v zmešnjavi lastnih sledi vmes spet izgubila. Jani mi je šele zdaj povedal, da je gospa v Ponikvah omenila medvede. Dobro, da je nisem slišala, sicer bi se bila poleg vsega še vso pot bala, da bova srečala kakega kosmatinca. Kar stoje sva pomalicala in se pri tem nenehno prestopala, da naju ni preveč zeblo v noge. Ko sva prišla nazaj do proge, naju je čakalo presenečenje: bila je zvožena. Res sva slišala vlak, a sva komaj verjela, da je peljal po tako globokem snegu. Čez tire zdaj ni bilo več tako težko priti, toliko teže pa se je bilo prebiti do njih, saj so za vlakom ostali visoki »okopi«. Ko sva stopila iz gozda na travnike pred Ponikvami, je bilo na nebu že precej modrine in sončni žarki so si utirali pot skozi oblake. Po poldrugi uri (od jase) sva že poročala svojima gostiteljema, kako je bilo, seveda ne posebno podrobno, da si ne bi pri gospe prislužila še kake strožje ocene.


Ko sem skušala Janija prepričati, da morava tja še enkrat v kopnem, si ogledati ponikalnico in še kaj, na kar opozarjajo kažipoti v vasi, najti pot naprej od jase in priti na oba vrhova, ni hotel ničesar obljubiti, ampak me je odpravil, češ naj najprej raziščem, kaj je Slovenska pisateljska pot. Z veseljem sem pobrskala po spletu in odkrila, da je leta 2013 pri Didakti izšel vodnik po njej. V hipnem navdušenju sem jo naročila, čeprav sicer ne kupujem knjig, ne da bi jih prej videla. Izkazalo se je, da bi se bila morala tega načela držati tudi tokrat. Knjiga namreč sploh ni vodnik po poti, ampak le predstavlja posamezne točke na njej. Raziskujem dalje, saj če so kažipoti, mora biti tudi pot.



* V Atlasu Slovenije, na zemljevidih in v Krajevnem leksikonu Slovenije piše Kamni vrh (v slednjem tudi Podpeški hrib, ker je pri Podpeči), na spletu (na spletnih straneh PZS, Hribi.net – razen na zemljevidu – in lokalnih) in na kažipotih pa Kamen vrh.



19 april, 2018

Čez Grmado na sončno Plešo Nanosa

Ko sva se zadnjo januarsko nedeljo peljala po primorski avtocesti, je bilo megleno in pogled na Nanos je bil klavrn oziroma ga sploh ni bilo. Sva se odločila narobe?

Začela sva na Lozicah, pri sedmem kilometru ob stari cesti v Novo Gorico. Ker sva na spletu videla fotografijo z znakom, da je na tamkajšnjem odcepu prepovedano zaviti desno (dovoljeno je bilo le za gradbišče), sva parkirala nekoliko prej, a se je izkazalo, da odcep pri sedmem kilometru ni več prepovedan. Ob njem je kažipot za Nanos, na vrhu klanca se konča asfalt in tam je mogoče parkirati.

Po makadamu sva prišla pod vipavsko hitro cesto, kjer se je spet začel asfalt. Na drugi strani se je desno odcepil zagrajen odcep, verjetno namenjen vzdrževalcem. Na koncu mogočne škarpe je asfaltna cesta zavila desno in midva z njo. Vrh klanca je je bilo konec. Na levem ovinku makadamske ceste, ki se je vzpenjala nad vipavsko hitro, sva že od daleč zagledala anteno, nato pa na ograji na desni belo puščico, ki je kazala levo. Pri oznaki na skali sva prestopila reguliran potoček. V travnato-skalnati breg izkopana stezica se je pretikala med grmovjem in borovjem ter se precej strmo povzpela na travnik. Nad izvirom, ki je bil prav tako »reguliran«, sva nadaljevala po redkem gozdu krivenčastih hrastov in se začela spet vzpenjati. Na razcepu, kjer je bila markacija ob desnem kraku, skoraj bolj uhojen pa je bil levi, sva se držala oznak.
 
 
Dosegla sva prečno stezico, podobno dotedanji (nanjo se je nekoliko bolj levo iztekel tudi prej omenjeni neoznačeni krak), in zavila desno nanjo, a jo takoj zapustila v levo po širši, skalnati, ki se je vzpenjala po nekakšnem jarku. Ob njej so cvetele trobentice. Ko sva izstopila levo iz jarka, sva prečkala kolovoz; najina smer sicer ni bila označena, a »uganila« sva pravo in čez približno 10 m naju je vendarle čakala markacija (v takih primerih se vedno sprašujem, zakaj je markacist ni narisal na križišču). Na naslednjem razcepu je ob desnem kraku stal možic, midva pa sva po napotkih s spleta zavila na levega, čeprav na začetku ni bil markiran. Stezic (bližnjic?) je bilo veliko. Po 40 minutah hoda sva zagledala Loziško počivalo na Brižnikih, kamor je pritekla z leve pot iz Podnanosa (Hrašč), desno pa naj bi se po oznaki na kamnu šlo k lovski koči. Do tam najine poti na zemljevidu ni bilo. V skalo nad počivalom (zasilnima klopco in mizico) je bila vzidana plošča z napisom Loziško počivalo 2006 / Ti, ki na goro se podaš, / prav je, da tudi duši svoji počitek daš, / spomni se prednikov, ki tu so se spočili, / ko v gozd in po seno so hodili. / Društvo Zdravljica Lozice.

Dalje sva se vzpenjala v desno (proti lovski koči) spet po hrastovem gozdu, vmes so se pojavljali bori. Kamniti rob steze je spominjal na mulatjero. Za modro črto na neki skali se je desno navzdol odcepila bližnjica, najino pot naprej pa je označeval možic. Bližnjic je bilo še več, a katero teh »potk« je lahko v gruščnatih tleh naredila tudi voda. Po dveh velikih ključih sva se povzpela nad cesto na Nanos. Mimo odcepa desno proti Strmcu (na zemljevidu ga ni) sva čez 20 minut prispela na križišče, kjer se je najina pot priključila mulatjeri z leve, iz Podnanosa, na skali pa je pisalo L. koča (naprej). Pod križiščem je tekla nanoška cesta. Sledila sva kažipotu Strmec in se po slabi, a dobro označeni stezici vzpenjala v kratkih ključih. Nad nama se je drla jata gosi. Sledila je dolga prečnica v desno, ves čas navzgor, nato sva se spet vzpenjala v ključih. Videla sva gamsje stopinje in iztrebke. Po dobre četrt ure sva stopila čez rob na travnato uravnavo z lepimi bori, na Strmec (850 m). Pozobala sva nekaj brinovih jagod, a so bile žal večinoma suhe in trde.
 

Daleč pred nama se je dvigala vzpetina z meglico na »glavi« ‒ domnevala sva, da Grmada. Po poraščenem prečnem kolovozu, posutem s skalami, ki je pritekel z leve od lovske koča, sva pri skali z napisom nazaj Strmc zavila desno. Steza je bila blatna, spolzka. Gozd je postajal skromnejši, med nizkim drevjem in grmovjem je bilo čedalje več skal. Ko sva dosegla najvišjo točko in se začela rahlo spuščati, sva v daljavi zagledala cerkev sv. Hieronima in Grmado nad njim. Zdaj je bilo na travnikih še komaj kaj dreves in grmov; prevladovali so trava, brinje in skale. Kjer je bilo največ blata, je bila že uhojena vzporedna stezica. Na koncu spusta sva čez rob Debele stene na desni pogledala v dolino.

Lep čas sva stopala po ravnem, nato sva se začela vzpenjati. Potem ko sva se čisto približala cesti na levi, se je svet znova zravnal. Nekateri so prihajali po cesti in na spletu sva res prebrala, da se ji naša pot za kratek čas priključi, vendar naju ni zaneslo nanjo. Ni nama bilo čisto jasno, ali hodiva po kolesnicah kolovoza ali je več stezic. Po daljšem času brez markacij se je končno pojavila ena. Levo od poti je stal nagrobniku podoben spomenik z napisom Dne 6. augusta 1926. seje prigodila tukaj smrtna nesreča, udarila je strela in ubila FRANCA ROSA iz Št Vida. Žalujoča družina. Ker je tudi mimo njega tekla ena številnih stezic ali črta potlačene trave, sva kar nadaljevala po njej, saj sva imela cilj ves čas varno pred očmi. Kazalo je, da je bila njega dni tam cesta; sicer jo je prerasla trava, a v dokaj ravni vrsti zloženi kamni so spominjali na utrjen rob cestišča. Kmalu sva se vrnila na »kolovoz«, ki sva ga zaradi spomenika zapustila.

Tričetrt ure nad Strmcem sva zavila ostro levo, strmo navzgor proti božjepotni cerkvi sv. Hieronima (1019 m). Okrog nje so stale klopce in mize, stranišče je bilo zaklenjeno. Nekaj ljudi si je že pripravilo piknik ali zajtrk. Z druge strani k cerkvi pripelje celo asfaltne cestica. Sv. Hieronim, imenovan tudi cerkveni učitelj, naj bi se bil okrog leta 345 rodil v Stridonu, morda nekje v bližini Pivke (nekateri ugibajo, da na Starodu). Ker je bil iz premožne družine, je lahko študiral. Posvetil se je bogoslovju. Prevajal in razlagal je Sveto pismo (njegov prevod Stare zaveze iz hebrejščine in aramejščine v latinščino je bil za tiste čase nepojmljiv dosežek in je zbujal veliko občudovanje) ter napisal pomembna bogoslovna dela. Veliko je telesno in duševno trpel; 30. septembra 419 ali 420 je osamljen, slaboten in slep umrl v Betlehemu. V 13. stoletju so njegove ostanke prenesli v rimsko cerkev sv. Marije Snežne. Svetišče sv. Hieronima naj bi bilo stalo pod Grmado že v srednjem veku. Po vojni je bila cerkev zapuščena in izropana, leta 1990 pa so jo obnovili. Je zelo skromna, kakor je bil tudi njen puščavniški, asketski svetnik. Nad enim izmed oken je napis, nekaj pa jih je še drugod na zidu; spominjajo na prenove cerkve, 1360 T. prv. cahn pa pomeni, da je bila »/c/erkev oz. kapela sv. Hieronima /.../ v arhivskih listinah prvič omenjena l. 1360«, kakor piše na spletni strani Podnanosa.

Nad Sv. Hieronimom sva zagrizla v breg in se kmalu spet znašla na »kolovozu«, ki sva ga prej zapustila zaradi cerkve. Po njem je prihajalo čedalje več ljudi. Kažipoti so nama povedali, od kod vse se tam stekajo poti: z desne z Razdrtega in z Vremščice, od spodaj od Abrama in lovske koče, iz Podnanosa in Vipave, naprej do najinega cilja pa naj bi bilo še pol ure hoda. Ko se je levo odcepila v travi komaj opazna stezica, sva se je oprijela. Tako sva se ločila od poti na Nanos in se povzpela po strmem travnatem pobočju; smer so nama kazale skalnate škrbine na temenu Grmade. Kmalu sva dosegla cesto in nad njo še greben, kjer je zavel hladen veter. V 25 minutah sva stopila na vrh Grmade (1207 m) z vpisno skrinjico. Z njega sva že videla oddajnike na Pleši in se odpravila naprej proti njim.

Travnati greben se je razširil v obsežen travnik, kjer je bilo več znamenj, da tam pasejo. V tla zapičene železne palice s pritrjevali na vrhu so najbrž kdaj nosile ograjo. Ob cesti pod grebenom so iz parkiranih avtomobilov izstopali ljudje s tolikšnimi nahrbtniki, da so najverjetneje prenašali padala. Skozi ozek pas gozda z zveriženimi drevesi, v katerih senci je še ležal sneg, sva prispela na cesto. Za nazaj ni bilo označeno, kje naj vstopi v gozd, kdor hoče na Grmado. Markacij ni bilo. Zaradi talečega se snega in ledu je pod stopinjami pošteno čmokalo. Ta cesta se je združila s tisto, ob kateri so parkirali domnevni padalci. Ker nisva hotela obirati ovinkov, sva zavila desno na stezo in po njej končno prišla na pravo, na kateri je bila precejšnja gneča. Čez kakih 20 minut sva prispela na vrh Pleše (1262 m). Jutranja megla in z njo dvomi so se razkadili in čeprav je mrzlo pihalo, je sonce prijazno sijalo. Vsenaokoli je »žuborela« italijanščina, Slovenci pa smo bili bolj tihi.

 Mimo table Muzeja Nanos, ki je v oddajniškem centru RTV Slovenija, sva se spustila proti koči. Kdaj je muzejska zbirka analogne oddajne tehnike na ogled, ne piše; šele potem doma sem na spletu prebrala, da se je treba pozimi vnaprej napovedati Stojanu Vitežniku po telefonu 031 615 036, od maja pa je muzej odprt vsako soboto in nedeljo. Pred Vojkovo kočo (1240 m) stoji spomenik tigrovcem. S težavo sva pridrsala do vhoda, tako poledenel je bil še v senci makadam. V koči sva si privoščila obed. Jedla sem divjačinski golaž in njoke; omaka je bila slastna, meso pa trdo in žilavo. Jani je jedel najredkejši ričet v svojem življenju, nad okusom pa se ni pritoževal.

Vrnitev v dolino sva si popestrila z nekaj spremembami. Od koče sva se odpravila mimo spomenika Janka Premrla - Vojka, ki so mu ga postavili borci ter planinci Primorske in Notranjske. Ko sva prišla iz gozda, sva na nebu res zagledala jadralne padalce. Markacije so naju vodile levo mimo gozdička, skozi katerega sva prišla z Grmade na Plešo, po travnikih vzporedno s cesto, tokrat pod Grmado; Sv. Hieronima sva prav tako »izpustila«. Pod cerkvijo razen ene izjeme tudi zdaj ni bilo videti markacij, čeprav je na zemljevidu tam narisana označena pot; ker je stez(ic) res veliko, sva morda zgrešila pravo. Dol grede je bil pogled na Debelo steno še lepši. Šele med vračanjem sva ob cesti opazila parkirišče, na obzorju pa Julijce s Triglavom, čeprav skozi mrč nič kaj razločno.

Po uri in 10 minutah nisva zavila levo proti Strmcu, temveč sva nadaljevala proti lovski koči. Kamnata steza se je rahlo vzpenjala po borovem gozdu, se zravnala in celo nekoliko spustila. Že čez slabih 10 minut sva stala pred Lovsko kočo Nanos, kakor je pisalo na tabli, na spletu pa sem na več mestih našla ime Lovska koča Vojkovo (775 m). No, po napisu na drugi tabli bi morala biti odprta, razen če bi bilo slabo vreme, pa ni bila, in to kljub čudovitemu sončnemu vremenu ter številnim planincem, ki smo se potikali tam okoli, in precej avtomobilom na parkirišču.

Od koče sva sestopila na mulatjero in zavila levo po njej. Tekla je med skalnatim bregom na eni strani in gozdnato strmino, ki se je spuščala skoraj navpično, na drugi. Ponekod je bil pod potjo kamnit podporni zid. V desnem ovinku je bil za nazaj na skali napis Še 200 m. Kar predolgo je šlo v desno, to je napačno smer, potem ko se je popravila, pa je na neki skali pisalo 500. Le kaj označujeta številki? Na več krajih so bili skalni podori. Kmalu po tistem, ko sva na »tlaku« mulatjere opazila razločno kolesnico, sva desno pod potjo zagledala majhno stavbo. Spustila sva se k njej in izkazalo se je, da je spodaj ob asfaltni cesti kapelica. Pod zastekljenim oltarjem so stale okrašena smrečica in jaslice. Vrnila sva se na mulatjero in na bližnjem križišču, četrt ure pod lovsko kočo, znova stopila na pot vzpona. V slabi uri sva bila pri avtu.

Preden sva se odpeljala domov, sva se ustavila še nekoliko niže ob cesti, kjer stoji spomenik dvema dogodkoma iz časa osamosvajanja Slovenije: prvima cestnima zaporama, ki sta preprečili oklepnikom JLA prihod v Vipavsko dolino, in odhodu zadnjih vojakov JLA iz nje.

11 april, 2018

Deset vrhov v okolici Ljubljane ‒ Janče


 






Januarja sva se z vnukinjama odpravila na »streho« Mestne občine Ljubljana; Vesna je namreč izbrala Janče. Tam sva z Ajdo že bila, a tokrat sva se odločila za drugo izhodišče: Jevnico. Parkirali smo pri tamkajšnji železniški postaji. Ob progi je stal partizanski spomenik z napisom 1941 PARTIZANSKI PREHOD 1945. Podali smo se na pot, ki je del Zasavske planinske in Ljubljanske mladinske poti, Evropske pešpoti 6 ter Zlatorogove transverzale ponosa (ZTP).

Od železniške postaje smo se odpravili mimo kažipotov naprej Janče 2h ZPP in nazaj Miklavž 2h ZPP BKP do križišča s še enim partizanskim spomenikom ter še več smerokazi in kažipoti, med njimi naravnost naprej Janče – pešpot. Sledili smo mu pod senčen travnat hrib. Pri hiši Jevnica 52 je bilo konec asfalta in začelo se je blato. Razveselil nas je pogled na cerkvico sv. Miklavža, zaščitnika čolnarjev, Save pa nismo videli, ker se je obdala z meglo. Tik pod vrhom travnika smo prišli še do dveh novih hiš in gospodarskega poslopja ter vstopili v gozd. Najprej smo se vzpenjali po stezi, ko pa je z leve od spodaj pritekel kolovoz, smo nadaljevali po njem. Vodile so nas planinske in evropske markacije. Po četrt ure smo pri hiši Zgornja Jevnica 16 zavili iz gozda desno na makadamsko cesto in jo že nasproti stanovanjske prikolice s hišno številko 19 zapustili. Povzpeli smo se na travnik z lopo in vodnim zajetjem. Na velikem ograjenem pašniku na levi, ob katerem je stalo znamenje, se je pasel en sam konjiček, poni. Gotovo mu je bilo dolgčas, saj nas je kar pritekel pogledat.

Ko smo se vzpenjali dalje, so se na desni za silo videli Julijci, med njimi Triglav. Dekletoma sva razložila, da se po mnenju nekaterih imenuje po hudobnem božanstvu, ki je (ljudem) trlo glave, drugi menijo, da po staroslovanskem bogu Triglavu ali po triglavem zmaju. Da bi imela gora tri vrhove (tri glave), v resnici ni videti, najsi jo pogledaš od katerekoli strani. »Ali si bil ti že kdaj na Triglavu?« sta vprašali dedija. Moral je priznati, da je bil, ko sploh še ni hodil v hribe, prvič s študentsko družbo v supergah, drugič z mano in najinima bodočima pričama kljub nevihti. Nora leta pač in nevednost. Tako se ne hodi v hribe! Ravno pred našim izletom na Janče sva brala knjigo Janija Beleta o nesrečah v gorah (Nevarno proti vrhovom. Priročnik o nevarnostih v gorah. Didakta, 2017). Nesreče se zgodijo celo izurjenim, izkušenim in previdnim planincem, alpinistom. Kdo pa so alpinisti? Kakšne nesreče? Zakaj? Vprašanja so kar deževala. Jani jima je povedal o Tonetu Škarji in njegovem psu, ki ni maral biti »alpinist«. In o možaku, ki je imel dereze v nahrbtniku namesto na nogah in se je v sneženi krogli prikotalil po grapi. Pa o gospe Ledinekovi, ki jo je na Triglavu zadela strela. »Povej še katero!« ni bilo konca. Poslušali sta zavzeto, a bojim se, da se bosta še naprej obnašali, kakor da se njima ne more nič zgoditi.


Kmalu smo bili spet na cesti, tokrat asfaltni. Po 10 minutah smo pod Valentinovim toplarjem zavili desno, znova na makadam. Posebnost Valentinove (po zemljevidih in vodniku Posavsko hribovje Bulantinove) domačije (Zgornja Jevnica 17) na pobočju Valentinovega (Bulantinovega) vrha je iz tesanih brun zgrajena hiša, v kateri sta še črna kuhinja in glavna soba, imenovana hiša, iz leta 1794. Kapelo Žalostne Matere Božje so postavili v spomin na drugo svetovno vojno. Pes čuvaj nas je nekam utrujeno motril; videti je bilo, da je že v letih. Nad domačijo smo zavili levo ob gozdu in po blatnem traktorskem kolovozu vanj. Markacije so izginile. V 10 minutah smo prispeli do Manožnika (Zgornja Jevnica 15) in še ene kapelice. »Izposodili« smo si klopco pred hišo in si privoščili čaj. Gospodar nas je prišel pogledat in čeprav je bila na gospodarskem poslopju puščica naprej, nas usmeril dalje navzgor. Omenil je, da je pot slabo označena.

Nad domačijo smo se ustavili pri partizanskem spomeniku. Na betonskem podstavku je stalo pet traverz, ki jih je zgoraj povezovala peterokraka zvezda s kratico OF v sredini. Na treh litoželeznih ploščah so bili napisi v spomin na partizansko civilno taborišče v okoliških gozdovih od 28. januarja do septembra 1943. Pot je zavila v gozd, a ni bila označena; naslednja markacija je bila šele precej daleč naprej. Na križišču smo sledili oznakam naravnost. Hodili smo po blatnem kolovozu, zasutem z listjem. V senci je postalo hladno in pojavil se je prvi sneg, zato smo se morali obleči. Za znakom ZTP smo zavili levo. Naleteli smo na močerada s strto glavico. Ker je na tablici ZTP pisalo o kačah, sva morala pripovedovati o svojih srečanjih z njimi.

Kakih 20 minut nad Manožnikom smo dosegli gozdno cesto in nadaljevali navzgor po njej. Nasproti neometane hiše nas je pripeljala na asfalt. Zavili smo desno po njem in mimo znamenja. Tam se je končala Zgornja Jevnica in začela Mestna občina Ljubljana. Izza lesenih ograj so nas gledali koze in konj, na cesti se nam je pridružil kuža. Asfalt se je prelevil v makadam. Zložno smo se vzpenjali, nato smo se začeli spuščati. Ko smo se ozrli, so se nam pokazale Kamniške Alpe. Po četrt ure je cesta napravila levi ovinek, kjer smo mimo električnega droga z napisom E6, evropsko markacijo in belo puščico zavili desno v gozd. Že nekaj korakov za odcepom nas je kažipot Janče 35 min usmeril levo navzgor. Po gozdni bližnjici smo čez 10 minut spet prišli na cesto. Levo spodaj smo videli Topolovčarjevo kmetijo. Cesta se je začela vzpenjati natanko proti soncu. Tam je ležalo še kar nekaj snega in po položnem bregu se je sankal fantič. Hodili smo zelo počasi; če se dekleti nista slačili ali oblačili, sta bili pa žejni.
 
Še enkrat smo zavili levo s ceste, a se kmalu vrnili nanjo in se po četrt ure znašli na križišču pred Jančami. Mimo cerkve sv. Nikolaja (v prejšnjih zapisih sem napisala sv. Miklavž, ampak v cerkvenem prospektu, ki sva ga dobila tokrat, piše Nikolaj) smo prispeli do naslednjega križišča (pred tablo za konec naselja), zavili desno in se po 10 minutah ustavili pred planinskim domom. Kar precej časa smo čakali na kosilo in še potem nismo dobili vsega hkrati. Na stranišču je pisalo, da je zaklenjeno, ko pa sem prišla k šanku po ključ, so me poslali nazaj, češ da je odprto in napis velja samo poleti. Kaj pa berem, namesto da bi pokljukala! A ker te stvari niso bistvene za hribolazenje, se niti jaz nisem preveč vznemirjala. Odkar vodiva v hribe dekleta, pa so precej pomembna igrala, ki so že kar pogost del »planinske« ponudbe; na Jančah, znanih po jagodah, posnemajo obliko teh sadežev. Pa na žig seveda nismo pozabili.


Razgled ni bil najboljši; še najlepše so se videle Karavanke in seveda bližji hribi, na primer Šmarna gora.
Preden smo zapustili Janče, smo pokukali še v cerkev. V dolino smo se vrnili po isti poti. Od Valentina smo imeli tokrat lep razgled na okoliške hribe in dolino, tudi Savo smo videli. Poni, ki je zjutraj pritekel k nam, je bil zdaj popoldanske volje, je ugotovila Ajda, saj se sprva sploh ni zmenil za nas, potem pa je le prišel pozdravit. Običajno nam vrnitev vzame opazno manj časa kot vzpon, tokrat pa smo v obe smeri hodili enako: po uro in 50 minut. Še bolj nenavadno pa je bilo, da smo kljub nenehnim »zastojem« za vzpon porabili manj časa, kot je »predpisano« (dve uri).